ponedeljek, 31. marec 2014

Kdo, za vraga, si je izmislil prestavljanje ure?

Vprašanje je seveda retorično. In seveda mi je znano, zakaj moramo dvakrat la leto vrteti kazalce na uri (pač tam, kjer se, zahvaljujoč sodobni tehnologiji, ne obrnejo sami). In to nikakor ne bo bentenje, da sem za vikend spala eno uro manj. Ena ura manj zdaj, jeseni pa ena ura več, pa se izravna.

Nimam nekih hudih problemov s tem, da je dvakrat dvakrat na leto noč za eno uro krajša oziroma daljša. Imam pa problem s tem, da moje telo z vsem skupaj še nekaj dni noče sodelovati. Tako se zjutraj, če hočem vstati ob "klasični" uri, počutim čisto povoženo (ja, tako razliko mi predstavlja ena ura). In zvečer zaspanosti ni od nikjer. To seveda pri pomladanskem prestavljanju ure, pri zimskem pa pač zaspanost ob nekih čudnih zgodnjih urah in zjutraj nekoliko lažje vstajanje. Pa saj v povprečju je pa ok, a ni, boste rekli? Pa kaj, če je v povprečju ok. Tisti teden po prestavitvi ure ni, to je tisto, kar me moti. 

Ja, seveda sem vesela, da je zunaj dlje svetlo, kdo pa ni, ampak bi vseeno čisto lahko preživela, če bi bila tudi danes tema ob sedmih, tako kot je bila še prejšnji teden. Prav nič mi ne bi manjkalo. Tako pa ta trenutek ne morem verjeti, kako je ura že skoraj enajst, ko pa imam občutek, da je komaj deset. Ker je še nekaj dni nazaj bila komaj deset. Moj občutek za čas pač še ni ure prestavil za eno naprej. In tudi moje telo ne. Danes ponoči sem "morala" (v narekovajih, ker mi seveda ne bi bilo resnično treba, ampak sem se odločila, da bom) prinesti noter nekaj manjkajočega spanja iz noči na nedeljo (pa ne zaradi tiste ukradene ure) in zjutraj me je ob pogledu na uro kar odkatapultiralo iz postelje. Nisem neki hudi zaspanec in ponavadi sem tam nekje do devetih že pokonci, zato sem danes tako poskočila, ko sem pred tistim dvopičjem na uri zagledala dvomestno številko. Pa seveda ni bilo deset in ena minuta, da bi samo zamahnila z roko, bilo je še dodatnih osemindvajset minut več. 

Zaspanka zaspana, sem si mislila. Pa sem potem preračunala v "staro" uro in ugotovila, da situacija po njej niti ni tako zelo kritična. Ja, to počnem. Dvakrat na leto po kakšen teden. Preračunavam, koliko je bilo kaj po "stari" uri (no, preračunavanje je mogoče malo prehuda beseda, ker v tem postopku res ni ravno veliko računanja), da se počutim bolje, ko se zbudim ob takšnih nemogočih urah (nemogočih na preveliki strani, ne na premajhni). Ali pa da jeseni upravičim, zakaj zeham sredi popoldneva. 

Nikoli si ne zapomnim, kateri čas je "naravni" čas, čeprav vsakič rečem, da si bom. Bi bila pa vesela, če bi lahko pri "naravnem" času, katerikoli že je to, ostala celo leto, ne pa da se dva tedna na leto počutim čisto zblojeno in nimam prav nobenega občutka za čas.

petek, 28. marec 2014

Dvajset metrov in kaskader Kafka

Danes zjutraj sem vstala še težje kot včeraj. In pol ure kasneje, ker ob šest trideset res še ni šlo. Spet sedem ur službe, nato pa z Urošem en krog čez Odprto kuhno. Luštna zadeva. Ogromno različnih kuhenj na nekaj malega kvadratnih metrih. Veliko dobrot, veliko ljudi, ampak če imaš čas, to pač vzameš v zakup in tudi postojiš nekaj minut v kakšni vrsti. Če bi hotel pokusiti vse, bi moral meti veliko časa. In kar nekaj denarja. Tri evre tu, štiri tam, pa se kar nabere. Ampak enkrat (ali dvakrat) v sezoni si pa pač privoščiš.

Potem pa domov in že na polovici stopnic šok, ko tašča malo v zadregi pove, da je dopoldne, ko je pomivala okna, maček padel z balkona, ko je hotel skočiti z ograje na okensko polico (balkon je v prvem nadstropju). Povedala je še, da se je zelo ustrašila in stekla po stopnicah dol tako hitro, da je bila dol skoraj pred njim. Seveda mu ni hudega, saj je maček in je pristal na nogah, potem pa sta se malo prevohala z babičinim mačkom, ki ga zdaj, ko je toplo, nikakor ne spraviš več noter. Potem pa ga je tašča pobrala in odnesla nazaj noter. Kafko, ne babičinega mačka. Ko sva prišla domov, je imel še svojo dozo norenja, da sva lahko videla, da mu res nič ni. Razen tega, da je smotan, ker je šel preizkušat svoje kaskaderske sposobnosti.


Potem še malo kavčanja, nato pa v tekaške cunje in ven, preden bi se stemnilo. Za vsak slučaj sem si zadala krog tako, da sem zadnji del tekla ob cesti (po pločniku, seveda), ker je osvetljena, čeprav se raje izgubljam po makadamskih in travniških stezicah. Tam nekje po dveh kilometrih sem ugotovila, da bi bilo mogoče bolje, če bi šla teč kake pol ure kasneje, da bi se mi kosilo še malo bolj poleglo, ampak potem bi res tekla po temi. Tam nekje sem se tudi začela spraševati, koliko mi bo uspelo preteči v kosu, če ne želim pustiti kosila nekje ob poti. Ampak sem še vedno tekla. In ko se je tretji kilometer že prevešal v četrtega, še vedno. Na tistem mestu sem se že precej mučila in mi je bil edini cilj priteči do doma. Priteči, ne prihoditi. Ampak samo za nekaj trenutkov. Ker potem sem začela razmišljati, da bi progo še malo podaljšala, ker pet kilometrov ni bilo več tako zelo daleč. In sem kolebala do tistega križišča, do katerega sem se morala odločiti. In se odločila za petko, pa če bo prva stvar, ko pridem domov, praznjenje kosila v stranišče. In dosegla pretečeno petko, še mimo bajte sem najprej tekla, da sem dobila še deset ali dvajset metrov. Ker če sem imela 180 metrov za ogrevanje, mora na koncu ura kazati 5,18 km. In je kazala 5,18 km. Vsa zmagoslavna (in res na koncu z močmi, če smo čisto iskreni) sem se privlekla še dve nadstropji višje, se sesedla na kavč in porabila deset minut, da sem približno prišla k sebi. 

Vsa vesela sem priklopila garmina na računalnik in naložila današnji tek. In potem me je skoraj zadela kap.


In dejstvo, da nisem pretekla petih kilometrov. Ker mi je zmanjkalo dvajset metrov. Dvajset grdabeseda metrov. In za nekaj trenutkov mi je vse skupaj padlo dol. In sem v glavi že hotela razvrednotiti ves trud (in trmo), ki sem ga vložila v to, da sem se prebila čez tisti zadnji kilometer. (Dobro, bodimo pošteni, tako paniko sem med drugim zagnala tudi zato, ker sem namreč najprej, smota smotana, iz kaj vem kje potegnila, da mi je zmanjkalo dvesto metrov.) Pa sem se potem zbrcala v rit, seveda samo figurativno, saj sem na njej vendar sedela, energije, da bi jo dejansko dvignila s kavča, nato pa še dvignila nogo in si jo dejansko zbrcala, pa nikakor nisem imela, in si vbila v glavo, da moj dosežek zaradi tistih dvajsetih metrov ni nič manjši. Če bi vedela, da bi manjka toliko, bi jih že še pretekla. 

Tako da bom zdaj prav s ponosom napisala, da sem danes prvič pretekla pet kilometrov. K vragu s tistimi dvajsetimi metri!

četrtek, 27. marec 2014

Ko prideš domov in bi se samo še ožel

Pride pač tak dan. Budilka ob 6.30, ko te ima, da bi telefon enostavno zabrisal skozi okno (čeprav bi tudi lahko samo izklopil alarm, da bi bilo manj škode, ampak efekt ne bi bil tako dramatičen - čeprav malo dvomim, da bi se ptičem zunaj na električni žici leteči telefon zdel kaj preveč dramatičen), se dvakrat obrnil v postelji in spal še kaki dve uri. Pa le nekako odpreš oči in se nekje do odhoda v službo približno zbrihtaš. Seveda si greš še po obvezno jutranjo pocestnico za en evro (čeprav v tistem lokalu nimajo tako domiselnega imena za tako kavo), da se vsaj približno zbudijo še možgani. Oddelaš tistih sedem ur, nato pa ...

No, seveda ne še domov, če bi šel direktno domov, pač ne bi imel česa ožemati. V iskanje enega darila, ki vsebuje kup zgražanja, kakšne bedarije vse prodajajo. Pa potem še kava plus čaj in iScream z obeh strani (in hvala Petri za uporabno dovoljenje za iScream). In ko je vse to na kupu, se zadeva seveda malo zavleče in ob odhodu na avtobus se že malo začenja delat tema. In potem tehtaš izbiro med betecejem in domom, seveda ti veliko bolj diši druga varianta, ampak prva bo itak morala priti na vrsto, če ne danes, pa jutri.

Pa si rečeš, dobro, opravim še to, čeprav imam pred očmi samo še domači kavč. In greš. In ujetnik nebes se končno znebi človeškega telesa in ostane samo še ujetnik (ob debelem pogledu prijazne gospe v Svetu knjige, ki prav tako pove, da kaj takega vidi prvič in seveda razume, da si pa najprej prebral še tisto, kar si dobil, čeprav ji ne poveš, da v bistvu nisi prebral vsega, ker si tako ali tako ugotovil, da bereš še čisto samo iz principa in v bistvu niti ne veš več točno, kaj bereš, tako da ti lahko kdo, ki je knjigo že prebral, obnovi zadnjih dvajset strani, hvala). Potem hiter pogled na telargo in ugotovitev, da do avtobusa še celih 12 minut časa, ti pa moraš priti še do ene trgovine, ki ni ravno čisto zraven Sveta knjige, potem pa še do avtobusne postaje. Pospešiš korak, na pol v teku opraviš še zadnji nakup in na tri četrt v teku prisopihaš na avtobusno postajo. Seveda ugotoviš, da te ne glede na to, kako pridno tečeš zadnje čase, taka hitenja še vedno izčrpajo.

Na avtobusu potem ugotoviš, da si v bistvu že precej utrujen, spomniš se, da je bil tvoj zadnji konkretni obrok zajtrk, ki je bil ob sedmih zjutraj (tistih sedem crispyjev in jogurt v službi pač ni konkreten obrok), misliš si, da bi bilo dobro pojest tudi kaj toplega, pa je potem najtoplejša stvar v tvoji večerji odtajana kajzerica, ki je od tajanja v mikrovalovki še malenkost (ampak res samo malenkost!) mlačna. Druga najtoplejša stvar (in edina stvar, ki še je) je pa na kajzerico namazana nutoka. 

Od celodnevnega dogajanja bi se lahko samo še ožel in začenjaš ugotavljati, da ti gre na živce skoraj cel svet, vključno s tabo samim in tetrapakom mleka, ki še vedno stoji na pultu, namesto da bi bil v hladilniku. Če pa že ni v hladilniku, bi pa lahko vsaj stal tri milimetre levo in bil za petnajst stopinj bolj obrnjen proti vzhodu. Nekako si hvaležen, da je mož še v službi, da imaš približno uro in pol zase, ker veš, da se boš do takrat že (vsaj približno) nazaj sestavil - če bi bil mož doma, bi namreč sigurno našel neko malenkost, zaradi katere bi ga nalajal, pa tudi če ubožec pri vsem skupaj ne bi bil nič kriv. 

In tri ure kasneje si že toliko sestavljen, da ti uspe celo spraviti skupaj en brezvezen zapis v blog. 

ponedeljek, 24. marec 2014

O materah, ki se po ločitvi možu maščujejo prek otrok (2)

Niti štirinajst dni še ni minilo, odkar sem pisala o tej temi (če si želite osvežiti spomin). Ne, nisem se odločila, da se strgam s ketne in povem svoje mnenje s točno takimi besedami, kot jih imam v glavi. Danes sem na MMC-ju slučajno našla Polnočni klub, v katerem so govorili ravno o tem. Svoje izkušnje so povedali štirje očetje, besedo pa so dobili tudi strokovnjaki - sodnica, sociolog, klinični psiholog in odvetnik. Ko sem poslušala očete, sem bila huda. Seveda se zavedam, da je bila to njihova plat zgodbe, njihove bivše partnerice bi verjetno povedale drugačno zgodbo, resnica pa je kot vedno nekje vmes. Vseeno pa so me njihove zgodbe razjezile. Ker samo dokazujejo, da se tisto, o čemer sem pisala, resnično dogaja (no, seveda sem to vedela že prej, ampak nisem pa osebno poznala nobene zgodbe).

Oprostite, ampak sedem let trajajoči sodni postopki pač niso normalni. Še manj je normalno, da so očetu že nekaj let (!) prepovedani stiki z otrokom. Na tem mestu se bom raje ustavila, ker se lahko hitro zgodi, da zaidem v bentenje, tega pa nikakor nočem. Kar sem o tem želela povedati, sem povedala že v prejšnji objavi na to temo - naj tako ostane.

Tale zapis je nastal bolj z namenom vabila, da si Polnočni klub ogledate sami. Se splača. Čeprav vam bo vmes najbrž vse skupaj vsaj desetkrat zaštekalo (vsaj meni je). Videa na žalost ne morem prilepiti sem, zato samo povezava. ----> KLIK


četrtek, 20. marec 2014

V pričakovanju letošnjega morja

Saj vem, kaj boste rekli (ali pa si vsaj mislili) - baba zmešana, kaj tule nekaj sanjaš o poletju, saj se je pomlad šele dobro začela (in to čisto zares!). In do določene mere se bom z vašimi besedami čisto strinjala. Do tega zapisa najbrž niti ne bi prišlo, če ne bi ravno danes v službi debata nanesla na morje, temu je sledilo moje vprašanje Urošu, kdaj bi šla letos na morje, potem pa, ko sem ga vprašala, o čem naj pišem danes (ker sem spet brez pametnih idej), mi je predlagal, naj pišem o pričakovanju letošnjega morja. In tako bom pač pisala o tem (približno).

Do letošnjega morja so še približno štirje meseci. Saj ne da odštevam ali kaj podobnega, samo na hitro sem si šla preračunat. Prisežem, da doma na koledarju ne črtam dni! V bistvu pa res kar komaj čakam ponoven malo daljši odklop v dvoje. In medtem ko čakam, se lahko spomnim nekaterih stvari, zaradi katerih imam najina morja (ja, spet delam množino tam, kjer se je ne dela) v tako lepem spominu.


  • Sončni zahodi. Sončni zahodi so krasni že sami po sebi. Na morju pa samo še dobijo neki dodaten čar. 

  • Hotel in drugi (ne)raziskani kotički. Sploh hotel. Da vam obudim spomin, če ste že pozabili. Po eni strani potihem upam, da se njegova obnova še ne bo začela, ker se res tako zelo rada vsakič sprehajam po njem. 

  • Zaroka! Saj bi dala to na prvo mesto, pa bi bilo preveč kičasto. Ja, tudi najina zaroka se je zgodila na morju. Mimogrede, v bližnji prihodnosti pričakujte obojestransko zgodbo o tem. Se še spomnite večerje? Malo sumim, da bi tale znala biti še boljša.

  • Digitalc vedno in povsod. Na morju pač ne morem (in konec koncev tudi nočem) brez njega, ker mi je tako zelo fajn fotkat. Včasih tudi neumnosti. 

  • Dobra družba. Niso pa trenutki na morju vedno samo v dvoje. Najina morska družba je ponavadi v obliki dveh nekdojev in vedno se imamo fajn, nima veze, kaj počnemo. Lahko samo sedimo na terasi in srkamo vsak svojo pijačo ob prijetnem pogovoru, lahko skupaj raziskujemo hotel, lahko pa tudi špilamo creationary in se ob tem smejimo kot zmešani, ko ustvarjamo svoje skulpture. Na primer termovko.

sreda, 19. marec 2014

Baba vulkanizer in malar, dedec vrtnar in čistilka

Zadnji teden je z vremenom res več kot prijazen in bila bi neumna, če toplih sončnih dni ne bi izkoristila za biti na svežem zraku. Tako sem v petek tekla, v nedeljo pa sva se šli z mami nastavljat sončku (in vetru) na nekajkratno nadmorsko višino Ljubljane.

Zadnja dva dni pa izkoriščanje lepega vremena ni bilo toliko migajoče, ampak bolj produktivno. Pomlad prihaja, okolica hiše (in seveda narava nasploh) se prebuja, tisti magični dan, ko zimske gume niso več obvezne, pa je tudi že mimo. Tako me je Uroš že od sobote naprej "sekiral", kdaj mu bom zamenjala gume, da bo njegova Kimi spet lepa s ta fensi feltnami. Ja, seveda bi to lahko naredil sam ali avto odpeljal k vulkanizerju, ampak ima to srečo, da ima super ženo (moje besede, ampak bolje zanj, da se strinja), ki te stvari zelo rada počne. 

Včeraj se je Uroš lotil štihanja vrta (on ima za to babičino dovoljenje - vrta namreč ne more štihati kar vsakdo, saj se mora najprej to dobro naučiti - v babičini šoli, seveda), jaz pa sem ga samo prosila, da mi malo odtegne vijake, ker mi včasih malo zmanjka moči, potem pa se lotila menjanja gum. Nimam nobene fotke, ki bi dokazovala moje početje, sem pa izbrskala eno drugo, staro leto in pol. Ignorirajmo, da je tako stara in da ta lepe feltne sezuvam in obuvam tiste ta dolgočasne.


Kimi je tako danes spet lepa in dopoldne sva jo z Urošem že peljala na sprehod v njenih novih sandalčkih. 

Tast se je že včeraj lotil barvanja paviljona in med skupnim pitjem kave sem ponudila, da danes pomagam, ker tudi to zelo rada počnem. Kar spomnite se, kako zelo sem se veselila barvanja kuhinje. Tokratno navdušenje ni bilo dosti manjše, čeprav je šlo bolj kot za lepotni poseg za osveževanje barve. Najprej sem se spravila odteč en krog in ugotovila, da preizkušanje novih načinov teka, ko si še malo prehlajen, ni nujno najboljša ideja, sploh če vsebujejo več zaganjanja kot ponavadi. Proti koncu sem namreč že mislila, da se bom samo še na mestu usedla in sedela tam do nadaljnjega. Tega seveda nisem naredila, ampak sem se potrudila, da sem se nekako privlekla do doma.

Doma naprej še taščina kava, med katero smo si lepo porazdelili dela - tast se bo posvetil malini, jaz bom barvala paviljon, Uroš in tašča pa bosta pospravila nametan kotiček za najinim hladilnikom, kjer se je nabralo res že preveč šare, da bomo potem tja postavili bivšo kopalnično omarico. Preden sem se lotila dela, mi je tast dal še delovni kombinezon, da bom res podobna ta pravemu malarju, in potem sem lahko začela. Pobarvala sem več, kot sem si zadala na začetku, in občutek je bil res super. Kombinezon, ki je bil bel (s črnimi zadrgami!), ko sem ga dobila, ni več čisto bel, ampak drugega niti ni bilo pričakovati. Je pa res, da ga vseeno nisem zasvinjala tako zelo.



Uroš in tašča sta bila medtem zelo pridna, kotiček sta lepo pospravila in zglancala, nato jima je šel na pomoč še tast, da so omarico zvlekli nazaj gor in jo potisnili v kot. Ko sem prišla noter, nisem mogla verjeti, koliko prostora je pravzaprav za najinim hladilnikom. In kotiček je zdaj videti prav lično. Če kdo misli, da to pa res ni lično, bi moral videti, kakšno je bilo stanje prej. Ampak nimam nobene fotografije, ki bi to pokazala.


Dnevi, kakršna sta bila zadnja dva, so super. Sploh ko izkoristiš to lepo vreme tudi za to, da si produktiven in kaj postoriš v hiši in okoli nje. In konec koncev, da si na zraku, ker že samo to je super. Sploh včasih, ko te ekranizirani svet potegne vase bolj, kot bi si morda želel (sploh če je že narava tvojega dela taka, da temu svetu ne moreš zbežati), ti pa se niti ne upreš tako, kot bi se morda moral. Taki dnevi pa te malo potegnejo iz njega. In tudi zato so tako lepi.

torek, 18. marec 2014

Vstavi plesni naslov po želji (2)

Ne, včasih mi naslovi res ne gredo dobro od rok (ali pa se mi samo ne da preveč razmišljati - kot na primer tokrat). Danes sem šla preverit, kdaj se začne nova sezona So you think you can dance, ker bi mi spet sedlo malo gledati ples. Izvedela sem samo to, da se še ne ve, kdaj se začne. Na žalost. In potem si nisem mogla kaj, da se ne bi spet spravila gledat koreografij iz preteklih sezon, ki so me najbolj navdušile. Eno sem delila tudi tukaj. Če bi me kdo vprašal, katera mi je najboljša od najboljših, mu najbrž ne bi mogla dati odgovora, ker bi bila odločitev zelo težka. 

Če bi me to kdo vprašal pred zadnjo sezono ... Ker zadnja sezona je sprodicirala točko, ki (po mojem mnenju, seveda) ne pusti nobene dileme, katera je najboljša. 


nedelja, 16. marec 2014

Še en krasen dan v hribih s krasno družbo

Naslov tega zapisa bi bil lahko tudi drugačen. Na primer Ko imaš občutek, da zadnjih pet let niti za sekundo nisi dvignil riti s kavča. Ali pa A veš tisto, ko te sredi marca opeče sonce? Pa še kakšen bi se našel, ampak sem se na koncu odločila za najbolj pozitivnega, ker itak na koncu dneva pozabiš vse tisto mučenje in ti v spominu ostanejo samo lepe stvari.

Ampak pojdimo lepo od začetka. Najtežji del je (vsaj ponavadi) že tisti, ko sploh še nisi niti blizu hriba. Budilka ob pet trideset, namreč. Nikoli ni lahko, pomaga pa, če se zunaj vsaj že dani. In če od doma odideš že podnevi. Prejšnjič nisem imela te "sreče", danes pa je med vožnjo do železniške postaje že sramežljivo začelo kukati sonce. Z vlaka na že klasični postaji, med vožnjo pa branje nesojenega Ujetnika nebes. Potem do izhodišča še po štirih, od tam naprej pa samo še po dveh.

Potem se je pa začelo tisto z občutkom, da pet let nisem niti za sekundo dvignila riti s kavča. Bilo je težko, slabo mi je bilo, noge sem komaj dvigovala. Pa sem vklopila avtotrmo in je nekako šlo. Pa malo sem se pogovarjala s sabo in se prepričevala, da bo že nekako šlo (čeprav nekaj časa mogoče res nisem vedela, kako). Ampak ko prideš na sedlo in se ti odprejo vsi tisti nori razgledi, na vse skupaj malo pozabiš. Ja, saj še vedno hodiš težko, želodec še vedno malo protestira, noge so še vedno težke, ampak se da to odmisliti, saj pridejo v ospredje drugih stvari. In ta občutek je res krasen - ko se toliko spraviš k sebi, da si sposoben občudovati tudi dogajanje okoli sebe, ne pa da je vsa možganska kapaciteta posvečena temu, da se ukvarjaš sam s sabo. Seveda bi bila boljša možnost, če tega dela sploh ne bi bilo, ampak če je, je pa potem občutek res noro dober.







Človek bi se kar usedel in občudoval te čudovite razglede, ki se odpirajo prav na vse strani. na eni strani Triglav, pa malo levo Črna prst, še bolj levo Porezen in ko stopiš malo na rob, lahko pokukaš še k Primorcem. Ampak žal ni cel dan časa, pa še veter ti malo preprečuje, da bi dolgo stal pri miru. Če sem še včeraj mami spraševala, če bi menda res vzeli s sabo tudi vetrovko, sem ji danes lahko kvečjemu hvaležna, da je predlagala, da jo. Ker je prišla še kako prav, sploh na vrhu Možica, kjer ni zavetrja. Sploh. Poskušali sva na vseh straneh bunkerja, tudi v čepe, pa ni šlo. Ampak močan veter še ne pomeni, da sonce ni močno. To mi je jasno zdaj, ko sem v lička, sploh pa v nos rdeča kot kakšen pijanček. No, Uroš pravi, da kot jelenček Rudolf in ta primerjava mi je precej bolj všeč.



Nekje sem prebrala, da naj bi bil Možic edini hrib, s katerega se vidi tako Blejsko kot Bohinjsko jezero. Bohinjsko sva res videli, Blejskega pač ne. In tudi tisti poba (čeprav niti ni bil več tak poba), ki je prišel za nama s turnimi smučmi, je ugotovil enako. Še prej naju je seznanil z že omenjenim dejstvom in malo imam na sumu, da je od nekje prisluškoval, kako sem mami to razlagala petnajst minut prej. Na vrhu sva še na hitro pomalicali, opravili obvezno fotkanje razgledov in afnoguncanje, nato pa se začeli spuščati. 




S krplji dol sicer ni najbolj prijetno, ampak se že potrudiš. Pa vmes pičiš še malo po svoje, ker tako to pač gre, ko greš v hribe z mami. Potem pa prideš do enega luštnega klančka, odmontiraš krplje, jih namontiraš na nahrbtnik in se dol spustiš po tazadnji. To je še boljše od spuščanja po melišču, pa je že tisto čisti užitek.


Na izhodišču sva bili ravno pravi čas, da sva šli lahko še na kavo v klasičen lokal. Na sonce. Krasen zaključek najinega druženja. Mami je pa itak tanartabolša hribovska družba.

petek, 14. marec 2014

A veš tisto, ko greš sredi marca teč v kratkih rokavih?

No, to. Tako je bilo danes. Že v torek, ko sem šla, sem razmišljala o kratkih rokavih, pa sem si rekla, da ne, da tako toplo pa spet ni. Pa mi je bilo v dolgi majici vroče. In v torek je bilo še nekaj stopinj manj kot danes. In tako sem oblekla kratko majico in se spravila ven.

Nočem, da nadaljevanje izpade kot samohvala, ampak moram priznati, da sem zelo zadovoljna s svojim napredkom. In tako potiho lahko zašepetam, da mi tek v resnici postaja všeč. In vedno manjši napor. Nočem zdaj reči, da tečem lahkotno kot kakšna srnica, še vedno mi je tek naporen, ampak ne več toliko kot na začetku. Ja, vem, to je normalno, pa si vseeno nekako nisem mislila, da bom kdaj prišla do te točke. Ko je vse skupaj res samo en hud matr, kot je bilo od začetka, je seveda težko videti čez to in si predstavljati, da bo pa prišel dan, ko ne bo več res samo en hud matr. Zdaj se pač ne začnem spraševati, kaj mi je bilo tega treba, že po tristo metrih, ampak se začne tam nekje pri malo več kot dveh kilometrih.

In tako se zalotim, da si v glavi postavljam neke nove osebne cilje o zbijanju petih kilometrov pod petintrideset minut. Vem, marsikdo bo rekel, da kaj pa je to pet kilometrov v petintridesetih minutah, to je pa res polžji tempo, ampak zame pač ni. Ker si še pred enim tednom niti nisem mogla dobro predstavljati, da mi bo kdaj uspelo doseči pet kilometrov v manj kot štiridesetih minutah. Zanalašč pišem doseči, ne preteči, ker pet kilometrov v šusu pač še ne pretečem. In se zato niti preveč ne sekiram (čeprav bi seveda bilo fino, če bi jih lahko), ampak sem se v torek na primer iskreno veselila, ko je bilo pet kilometrov za mano v osemintridesetih minutah in pol. In se danes še toliko bolj iskreno veselila, ko so bili za mano še minuto in pol hitreje.

Res super občutek. In zadnjih nekajkrat sem med tekom lahko celo občudovala naravo - kar pomeni, da nisem imela več toliko dela sama s sabo in s svojo glavo, kar je precej velik dosežek. Saj bi objavila kakšno fotko, pa mobitela pač ne vlačim s sabo, ko grem teč, mp3 pa ni toliko pameten, da bi znal tudi fotkat. In všeč mi je, da imam v bližnji okolici toliko različnih poti in potk, da lahko vsakič tečem nekoliko drugače. Saj večina poti je vsakič enaka, samo vsakič je malo drugače razporejena.

Zavedam se, da bi iz zgornjega pisanja morebiti kdo lahko razbral, koliko ogromno kilometrov sem letos že pretekla, da tako pišem. Seveda nisem. Trenutno sem nekje pri slabih tridesetih. Ne pretečenih, da ne bo pomote. Prehojenih in pretečenih. In občutek je super. Leto pa še dolgo.

sreda, 12. marec 2014

Ne sodi knjige po platnicah

Misel iz naslova me (in verjamem, da še marsikoga) spremlja že od malega. V dobesednem in v figurativnem smislu. Pa, priznam, to vseeno počnem (in verjamem, da še marsikdo). V dobesednem in v figurativnem smislu. Saj se trudim, da ne bi, ampak včasih je pač en del možganov hitrejši kot drugi. Včasih pač človeka v glavi na hitro presodiš, še preden sploh odpre usta. In tudi knjiga te lahko privlači/odvrne že samo ob pogledu na platnico. V Mladinski knjigi so prišli na zanimivo idejo, kako ljudi odvrniti od tega, da bi sodili knjige po platnicah.


Ampak namen današnje ni pisati o slepem zmenku s knjigo, zgornjo fotko sem želela deliti že nekaj časa in tale objava se mi je za to zdela idealna priložnost.

Zdaj pa k resničnemu namenu te objave. Ponovno se mi je uspelo prebiti čez vseh 600 strani Sence vetra (čeprav prebijanje seveda sploh ni bilo težko) in res sem se že veselila, da mi bo končno uspelo prebrati tudi Ujetnika nebes. Nanj čakam že kar nekaj časa in danes je končno nastopil dan, da bom začela njegovo prebiranje. Tako sem se usedla na avtobus in neučakano iz torbe povlekla knjigo.


Pa se je izkazalo, da sem naredila ravno to, česar ne bi smela - sodila sem jo po platnicah. Ko sem jo odprla, da bom začela brati, me je namreč pričakalo tole:


Česa takega nisem še nikoli doživela. Niti slišala še nisem od nikogar, da bi se mu zgodilo isto. Tako se je ujetnik nebes po hitrem postopku spremenil v človeško telo in me pustil tam sredi avtobusa (no, v resnici ne na sredini, ampak na mojem stalnem mestu čisto na koncu), s čeljustjo nekje okoli harmonike. 

Očitno je prišlo do napake v vezavi in so platnico zvezali z napačno vsebino. Nimam navade kupovati in brati knjig na blef, ampak tokrat se bo očitno zgodilo točno to. Nazadnje (in skoraj upam si trditi, da edinkrat) sem na blef, samo s pogledom na platnico in prebranim naslovom, za res majhen denar kupila Tri hčere svoje matere. Nakup sem že po nekaj straneh začela obžalovati, saj moj namen nikakor ni bil za majhen denar kupiti zgodbe, polne seksa. A kaj je narobe s seksom v knjigah? Prav nič, ampak vseeno mi ni v ne vem kakšen užitek brati o incestu, zoofiliji in takih stvareh. Ampak zdaj sem že malo zašla ...

Kakih pet minut sem samo zbegano sedela na avtobusu in nisem razumela, kaj me je ravnokar doletelo. Potem pa sem se odločila, da če že nosim knjigo s sabo, da jo bom pa še prebrala. Kasneje sem malo poguglala o njej in se mi zdi, da bi znala biti v redu branje.

Klicala sem tudi v trgovino, kjer sem knjigo kupila. Seveda so se tudi oni malo začudili, se mi opravičili in mi zagotovili, da mi bodo knjigo zamenjali, tudi če sem se bala, da nimam več računa, ker je bila kupljena že več kot mesec dni nazaj. Doma sem potem sicer ugotovila, da imam račun še spravljen, tako da res ni panike. Ampak preden pa nesem knjigo zamenjat, jo pa seveda nameravam še prebrat. Bom pač prebrala dve knjigi za ceno ene.


torek, 11. marec 2014

O materah, ki se po ločitvi možu maščujejo prek otrok

Ideja za ta zapis se mi je porodila včeraj v službi, ko sem brala članek o neki družini, že večkrat slišana zgodba: ločitev, otrok ostane pri mami, ona očetu preprečuje stike z njim. Ta dotična zgodba je sicer še nekoliko bolj zapletena, saj vsebuje še dve različni odločitvi štirih sodišč, psihiatrijo in obtožbe o spolnem nadlegovanju, ampak se ne nočem spuščati tako globoko.

***Preden nadaljujem, bi rada poudarila, da vem, da je tema zelo delikatna in občutljiva, zato nameravam biti pri načinu podajanja svojega mnenja zelo pazljiva. Mogoče sem v tej zadevi pristranska, ker sem tudi sama otrok ločenih staršev, in najbrž prav zato za vse skupaj tudi bolj občutljiva. Zavedam se, da je vsaka ločitev drugačna, da se vsaka odvije v drugačnih okoliščinah in napisano v nadaljevanju nikakor ne more veljati za vse primere. Tako želim v svojem pisanju izvzeti vse skrajne primere - kjer je na primer res prihajalo do zlorab, ni važno, kakšnih, napisano nikakor ne more in ne sme veljati. Seveda to ni edini primer, ampak verjamem, da mi ni treba naštevati naprej, saj se razumemo.


Zavedam se tudi, da se lahko zgodi, da je situacija obrnjena, vendar veliko redkeje, saj so otroci večinoma dodeljeni materam. Pustimo ob strani podatek, ali se je oče za skrbništvo boril ali ne. Vem tudi, da nekateri moški po ločitvi nimajo nobene želje videti svojih otrok, zato so tudi taki primeri v nadaljevanju izvzeti.


Govorila bom torej samo o tistih bolj "nedolžnih" ločitvah in tale nedolžnih pišem z veliko rezervo in želim, da bo tako tudi razumljeno, ker se zavedam, da nobena ločitev ni nedolžna, če so pa v njen udeleženi tudi otroci, pa sploh ne.***


Vem, da je bil uvod nekoliko dolg in da sama vsebina ne bo kaj dosti daljša, ampak se mi zdi pomembno, da je tam. Pojdimo zdaj nazaj k ženskam, ki se po ločitvi možu "maščujejo" tako, da mu preprečujejo stike z otrokom. Ob branju in poslušanju takih zgodb se zelo razjezim in vsega skupaj ne razumem. In ne vem, če bom kdaj lahko razumela. 

Razumem to, da je ženska jezna nanj, ker jo je prevaral, žalostna, ker ji ni posvečal dovolj pozornosti, _________ (vstavi čustvo), ker _________ (vstavi razlog), ampak to nikakor ni način, ker se s tem bolj kot njemu maščuje svojemu otroku. Verjamem, da razmišlja nekaj v stilu "prasec, zajebal si me, zdaj bom pa jaz zajebala tebe in ti ne bom pustila, da vidiš otroke". Ampak, oprostite, tako se ne dela. Otrok je namreč že tako ali tako dovolj zbegan, že brez tega mu je težko in ne razumem, zakaj bi mu lastna mati hotela situacijo še bolj oteževati. No, saj najbrž (upam!) da mu je noče, ampak najbrž na to niti ne pomisli. 

In to se meni zdi egoistično. Verjamem, da je v tako stresni situaciji, kot je ločitev, težko videti preko svoje bolečine, ampak takrat ženska enostavno ne bi smela misliti samo nase. Probleme, ki jih ima z (bivšim) možem, naj rešuje z njim. Otrok v nobenem primeru ne bi smel biti orožje maščevanja, ker je v končni fazi on tisti, ki najbolj trpi za posledicami. Ne razumem, kako so lahko mame tako zaslepljene (?), da tega ne vidijo. 

Mogoče v svojih besedah izpadem bolj ostra, kot bi si želela (oziroma izpadem manj ostra kot v svoji glavi, ker se držim nazaj, saj hočem vsaj določen delež subjektivnosti zradirati iz zapisa), ampak resnično verjamem, da bi težko zadevo še bolj omilila.

Preden pa zaključim tole kolovratenje, bi rada dodala samo še eno stvar. Neskončno sem hvaležna svoji mami oziroma obema, da sta bila ob ločitvi toliko razumna, da v svoje težave nista vpletala naju z bratom. Vem, da jima tega nisem nikoli povedala, ker, priznam, prav pogosto o tem niti nisem razmišljala. Vem tudi, da bi se komu od njiju (mami, tebe gledam) zdelo lepše, če bi to povedala direktno njemu, ampak nisem imela do zdaj nikoli priložnosti. Seveda bi jo imela, če bi o tem razmišljala pogosteje ali intenzivneje, tako pa sem pač ostala brez nje. Lahko bi seveda tudi zadnji odstavek enostavno izpustila, ampak sem ga želela zapisati (ali pa celoten zapis objavila kdaj drugič, pa sem ga hotela objaviti "svežega"). Črno na belem. Oziroma svetlo sivo na temno sivem.

ponedeljek, 10. marec 2014

Random fact o meni št. 8

Že dolgo se nisem šla te zadeve, pa sem pomislila, da bi bil počasi čas za osmo naključno dejstvo o meni (no, do zdaj sem jih sicer napisala že več kot sedem, ampak nekaterih pač ne pod tem naslovom). Ne bom dajala povezav do prejšnjih, če si želite osvežiti spomin, lahko malo pobrskate po zgodovini.

Zdaj pa k osmemu dejstvu. Dozdeva se mi, da se po mojih žilah pretaka nekaj emo krvi, saj sem malo nagnjena k razenju. Ne, preden se ustrašite, nobenih samomorilskih nagnjenj nimam. Sem pač štor. In uspelo se mi je urezati že skoraj z vsemi noži, ki jih imava. In s salamoreznico, ki je od takrat seveda nisem več uporabljala. Tako mi manjka kakšen kvadratni centimeter kože na desnem kazalcu, levi kazalec mi krasi brazgotina noža za kruh, ostalo rezanje same sebe pa na srečo ni pustilo nobenih vidnih posledic. S ta malim nožkom se mi je pa že uspelo skoraj zaštihat in raje sploh ne napišem, kam.

Pri vsej tej moji štoravosti me je samo strah, kaj se bo zgodilo z Urošem, če mi nekoč spodrsne, se spotaknem sama ob sebe in padem na nož. Ker pri meni bi šlo v tem primeru ravno za to. Ne za tiste "sama je sedemnajstkrat padla na nož" variante. Ampak kako bi pa Urošu to uspelo razložiti drugim (na primer policiji), mi pa ni čisto jasno ...

nedelja, 09. marec 2014

Narobe vikend

Seveda ne tako narobe, da bi bila najprej nedelja, nato pa še sobota. In v kakšnih drugih okoliščinah z njim niti ne bi bilo nič narobe. Tako pa se ni izšel ravno tako, kot bi si želela. Moral bi biti namreč eden tistih vikendov, ko Uroš dela v soboto do dveh in je v nedeljo prost. V kombinaciji s tako krasnim vremenom bi bil to idealen scenarij. Pa potem ni bilo čisto tako ...

Še preden bi meteorologi sploh napovedali tako krasen vikend, me je Uroš "razveselil" z novico, da bo edino skupno frej nedeljo v marcu preživel v službi. In ne samo tako, od pol devetih do treh, ampak od pol devetih do ... ne vem, do kdaj, ker bodo imeli inventuro. Malo sem bila žalostna in slabe volje, potem pa ugotovila, da ne bo zaradi tega prav nič drugače. Tako sem šla v akcijo in po hitrem postopku zamenjala delovne nedelje - če ga cel dan ne bo doma, je čisto vseeno, če delam tudi jaz, tisto nedeljo, ko bo pa res frej, si pa z menjavo naredim frej še jaz.

Tako že sobota ne mine čisto po planih, saj se Urošu služba podaljša do petih, kar eliminira želje po popoldnevu na soncu. Vsaj v dvoje. Da bi si zbistrila glavo, obujem tekaške superge in se spravim na sonce. Najprej razmišljam samo o tistem kratkem krogu, za katerega sem bila tako zelo vesela, ko sem ga prvič celega pretekla, nekaj čez polovico poti pa se mi to zazdi nekoliko malo, tako da krog podaljšam, čeprav to pomeni tek po cesti. No, po pločniku, ampak pločnik je pač ob cesti. No, pa seveda to pomeni ne samo tek, ampak tudi hojo. Ker pač še nisem tam "danes mi ful ni šlo in sem v eni uri pretekla samo petintrideset kilometrov". (Pa dajmo malo ignorirat pretiravanje, ja?) Ko Uroš pride domov, je podaljšanemu delovniku primerno utrujen, zato pustim, da na kavču malo podrema, in nočem težit, da bi bila še malo z njim. Potem le vrževa še dve jumbi in greva skupaj zgodaj spat.

Danes dopoldne kljub prijetnemu sončku nimam nobene prave volje, saj se mi po glavi bolj kot kaj drugega podijo misli, kam vse bi lahko šla na tako lep dan. Da pa vseeno ne bi celega dneva preživela zaprta med štirimi stenami (razen poti od doma do avtobusa, od avtobusa do službe in kontra), se odločim, da grem od doma na en avtobus prej in v Cacaota na kavo. Razmišljam, komu bi lahko rekla za družbo, pa se odločim, da bom družbo nesla kar s sabo. Tako pobašem Senco vetra (mislim, itak bi jo pobasala, ker kaj bom pa na avtobusu drugega počela, kot brala) in se odpravim. Na poti premišljujem, da je bil moj zadnji zmenek s knjigo ob kavi takrat, ko me je drugi "zmenek" pustil čakati.

Cacaotova terasa je seveda čisto natrpana in za trenutek se ustrašim, da bom morala iskati kakšen drug lokal (ki bi bil seveda ravno toliko natrpan, ker je bilo itak natrpano prav vse ob Ljubljanici), pa le vidim tam nekje vmes med tisto gužvo eno mizico, ki sameva. Odločim se, da bom, če že nisem šla dopoldne s tekom izgubit kake kalorije ali petnajstih, pa vsaj kakšno kalorijo ali petnajst več vnesla vase. Vseeno se malo potegnem nazaj in namesto bele kave s smetano in karamelo in kepice stračatele naročim samo navadno belo kavo. In kepico stračatele, seveda. Razmišljam tudi o tisti njihovi božanski cimetovi tortici, ampak se mi zdi, da je za praznovanje tega prijetnega sončka sladoled primernejši. Zmenek je prav prijeten in ves šunder okoli sebe enostavno izklopim, kar je težje reči kot storiti, saj se ves čas nekaj dogaja.



Potem grem v službo. In oddelam svoje in pridem domov, kjer sem še vedno sama. Ob pol enajstih zvečer. In še nekaj časa bom. Uroš pravi, da pred polnočjo sigurno ne bodo končali. Torej bom šla tudi spat sama.

In takole pišem blog in spet razmišljam, kaj bi, če bi, in ne pridem do drugega kot do petja na stranišču (hotela sem napisat s(e)kretu, ampak se nisem mogla odločiti, katero varianto bi uporabila, in zato enostavno uporabila stranišče - in tole vse skupaj je seveda blazno pomembna informacija). Bom pa zelo huda, če bo tista prosta nedelja čez 14 dni deževna. Bolje zanjo, da ni. Oziroma bolje zame in za mojo voljo. In posledično za Uroševo.

Saj pravim, narobe vikend ...

petek, 07. marec 2014

Blazno resno o kuhanju

V službi sem malo razmišljala, o čem bi lahko danes pisala, in bila čisto brez ideje. V takih primerih včasih vprašam za ideje Uroša. Ravno na tak način je na primer nastala ena meni najljubših objav - tista o življenju s taščo in tastom. Sicer je takrat predlagal, naj pišem o tašči, ampak sem se odločila, da to pride na vrsto kasneje, najprej sem želela napisati eno tako bolj splošno objavo.

Danes pa mi je predlagal, naj pišem o kuhanju. Prva beseda, ki mi je padla na pamet, je bila kva?! Potem sem se vprašala, kaj, za vraga, bi lahko o tem pametnega napisala, in se že poigravala z idejo, da bi se naredila, da tiste njegove ideje sploh nisem prebrala (in seveda bi "pozabila" tudi to, da sem svoj dvom izrazila tudi njemu). Pa sem se vseeno odločila, da sprejmem izziv, če ne zaradi drugega, zato, da ne bo mogel Uroš reči, da ga žena nikoli ne uboga. 

Potem je pa prišlo razmišljanje, na kakšen način naj se lotim objave. Prišla sem do sklepa, da s seznamom težko zgrešim. In tako vam predstavljam


1. Kosilo, ki ga skuha nekdo drug, je vedno boljše od kosila, ki ga skuhaš sam. Tudi če oba uporabita identične sestavine, do miligrama enako količino začimb in identičen postopek. Ker dejstvo, da ga je skuhal nekdo drug, ga takoj naredi boljše.

2. Brokoli je ena najlepših zelenjav, ki jih lahko skuhaš. (Ja, jasno mi je, da je zelenjava neštevni samostalnik, in zavedam se, da sem ga ravnokar "prekrstila" v števnega, pa mi je malo mar, ker je to pač objava o kuhanju, ne o tem, ali zelenjavo lahko štejemo ali ne - čeprav jo z vsem tem blebetanjem sama predelujem ravno v to.) Pa to nima nobene zveze s tem, da imam po novem rada brokoli. Ima pa zvezo s tem, da iz njega, ko ga skuhaš, butne tako zelo lepa zelena barva, da pač ne moreš zanikati njegove lepote.

3. Kuhanje ni težko. Sploh. No, razen če želiš imeti na krožniku vsak dan velingtonsko pečenko, sufleje, krem bruleje in podobne fensi šmensi zapletene stvari. Ko enkrat kolikor toliko poznaš osnove, ti hitro postane jasno, kaj paše skupaj in kaj ne. Če pa kdaj kaj zafrkneš, pa tudi ni nobena tragedija - na napakah se učimo.

4. Najboljše in seveda tudi najbolj "praktične" so tiste stvari, ki jih lahko skuhaš v maksimalno dveh loncih, če se pa da v enem, je pa sploh super. Ker to ponavadi pomeni, da priprava ni posebno zapletena, dodaten plus je pa seveda to, da ni treba pomiti gore posode. (V tem primeru ti je res ni treba pomiti toliko, ni tako kot tisto, ko misliš, da ne pomivaš gore posode, če jo zloživa jaz ali moja mami. Ker jo znava zložiti tako, da tudi tisti mont everest posode deluje kot mini šmarna gora, pa po treh urah pomivanja še vedno ne pomiješ vse posode.) 

5. Včasih ni prav nič narobe, če za kosilo skuhaš samo potrpiče. 

torek, 04. marec 2014

Včasih si želim, da bi se rodila kakšnih štirideset let prej

A zakaj? Tega pa ne povem ...

No, seveda tega ne mislim resno, kako bi pa to izpadlo, če res ne bi povedala in bi bil potem naslov daljši kot objava (sicer to z dolžino sploh ni bistvenega pomena, tako da bi to lahko konec koncev tudi vrgla ven, ampak ne bom - če sem že natipkala, naj pa ostane)? 

Torej, zakaj si včasih želim, da bi se rodila kakšnih štirideset let prej? Ker se mi zdi, da je bilo včasih lažje. No, ne nujno lažje, vsekakor pa dosti enostavneje. Ali pa niti to ne in imam samo jaz v glavi neko izkrivljeno predstavo. No, Tamck, zdaj pa nehaj nakladat in raje preidi k stvari:


  • Če bi se rodila štirideset let prej, me ne bi z vseh strani bombardirali, kako moram jesti, seksati, vzgajati otroke in še kaj, da bom dobro živela, ampak bi vse to znala že brez tega. No, saj znam tudi zdaj (razen vzgajati otroke, ker pač še nisva tam), čeprav me z enega vogala prepričujejo, da sem morilka, ker jem meso, na drugem mi ponujajo nasvete, kako postati boginja seksa, na tretjem pa se tepeta dve ženski, ki pač nimata enakega mnenja o dojenju v javnosti ali, bog ne daj, cepljenju.

  • Če bi se rodila štirideset let prej, ljudje od mene ne bi pričakovali, da sem dosegljiva štiriindvajset ur na dan, in me ne bi grdo gledali, če se jim ne bi oglasila, še preden telefon sploh zazvoni. Pustimo ob strani, da verjetno niti ne bi vedela, kaj je to telefon (če bi se pač rodila tam, kjer sem se). 

  • Če bi se rodila štirideset let prej, bi stvari, ki se jih zmeniš, veljale do izvedbe ali preklica. Ne bi bilo petnajstkratnega preverjanja, ali še velja, a se res dobimo, a se dobimo, tudi če bo oblačno itd. (Takšno logiko sem gojila že pred kakšnimi dvajsetimi leti (kar se sliši grozno, ker halo, pred dvajsetimi leti, a sem takrat sploh že teptala tole našo zemljo?), v prvem razredu, ko so napovedali naravoslovni dan za 18. oktober (ne, nimam pojma, a je bil res 18. oktober) in je zame to pač veljalo, pa čeprav se po tistem, ko so to povedali, o tem ni več govorilo. In potem sem 18. oktobra prišla v šolo brez knjig, pripravljena za naravoslovni dan, ki ga seveda ni bilo.)

  • Če bi se rodila štirideset let prej, potem pač tudi ne bi pisala bloga, ker niti ne bi vedela, kaj to je. Oziroma niti ne bi vedela, da kaj takega sploh obstaja (ker seveda ne bi obstajalo). Mogoče bi pisala dnevnik in ga potem naglas prebirala pod vaško lipo (ok, bodimo realni, tega seveda ne bi počela). In to tudi pomeni, da me ne bi mogli brati, lahko pa bi stali pod tisto lipo in me poslušali. Samo me ne bi, ker me ne bi poznali. Razen nekaterih.

nedelja, 02. marec 2014

Hvala za večerjo [njena zgodba]

Sobota zvečer. Mož utrujen pride iz službe in se sesede na kavč (seveda pretiravam, ampak da bo zgodba bolj doživeta, se dajmo delat, da ne). Žena se ponudi, da izmučenemu možu naredi večerjo. On ne ve, ali naj ponudbo sprejme ali zavrne - lačen sicer je, ampak je ura že pozna, zato se ne more odločiti. Ona ga spodbuja, naj ji zaupa svoje želje, in pravi, da mu z veseljem naredi večerjo, saj to ni nobena znanost (sploh če mu ne misli delat krem bruleja), samo izjasni naj se. Po nekaj cincanja se odloči, da bi pa vseeno nekaj pojedel. Ona prosi, če lahko najprej samo še nekaj sprinta, in on seveda ne komplicira.

Zgodba se nadaljuje kaki dve uri kasneje, ko se par odpravi spat. Ležita v postelji in se pogovarjata, ko on vpraša, če je lahko malo zloben. Ona mu odgovori, da je lahko.
On: Hvala za večerjo.

Nad njeno glavo se pojavi ogromen vprašaj, saj ji ni jasno, kaj je na vprašanju zlobnega, zato ga prosi za razlago.

On: Ja, tako, malo zlobno sem vprašal.
Ona je še vedno zmedena in še vedno razmišlja, kaj bi bilo na njegovem vprašanju lahko zlobnega: A misliš, da je bilo premalo, pa ti zdaj spet kruli?
On odkima.
Ona: A mar ni bila dobra?
On: Kdo?
Ona: Ja, večerja.
On: Kakšna večerja?
Ona: Jaaaaa .... FAAAAAAK!

V tistem trenutku se ona zave, da mu večerje vendar sploh ni naredila, in oba popade glasen krohot. Ko se le malo umirita, njemu uspe izdaviti: "Saj sem vedel, da bo zabavno, ko te bom spomnil, ampak nisem si pa mislil, da tako zelo."

Po še eni dozi smeha sta oba sladko zaspala.

KONEC


Vas zanima, kako je zgodbo doživljal on? Ta informacija je oddaljena samo en klik.

sobota, 01. marec 2014

Stvari, ki jih ne razumem: idiotsko parkiranje

Vem, da slika pove več kot tisoč besed, ampak vseeno bi rada razložila okoliščine spodnje fotografije. Z Urošem sva se za gospodom v spodnjem avtu pripeljala na parkirišče. Prostih prostorov, kjer bi lahko parkiral, je bilo ogromno, on pa je vseeno raje mrtvo hladno zapeljal avto na spodnje mesto in ga tam pustil. Če ne bi bila oba še v avtu, ko je odšel, bi mu sigurno kaj rekla. Tako pa je na žalost prehitro odšel. In spodnja fotografija je nastala približno minuto po njegovem parkiranju. Prav lepo se vidi, da je bilo prostih vsaj pet parkirnih prostorov v neposredni bližini. Pa vsaj še dvakrat toliko še okoli. 

Samo toliko, da ne bi kdo rekel, da je mogoče pripeljal na parkirišče in pustil avto tam, ker drugje ni bilo prostora.