Hvala za večerjo [njena zgodba]

Sobota zvečer. Mož utrujen pride iz službe in se sesede na kavč (seveda pretiravam, ampak da bo zgodba bolj doživeta, se dajmo delat, da ne). Žena se ponudi, da izmučenemu možu naredi večerjo. On ne ve, ali naj ponudbo sprejme ali zavrne - lačen sicer je, ampak je ura že pozna, zato se ne more odločiti. Ona ga spodbuja, naj ji zaupa svoje želje, in pravi, da mu z veseljem naredi večerjo, saj to ni nobena znanost (sploh če mu ne misli delat krem bruleja), samo izjasni naj se. Po nekaj cincanja se odloči, da bi pa vseeno nekaj pojedel. Ona prosi, če lahko najprej samo še nekaj sprinta, in on seveda ne komplicira.

Zgodba se nadaljuje kaki dve uri kasneje, ko se par odpravi spat. Ležita v postelji in se pogovarjata, ko on vpraša, če je lahko malo zloben. Ona mu odgovori, da je lahko.
On: Hvala za večerjo.

Nad njeno glavo se pojavi ogromen vprašaj, saj ji ni jasno, kaj je na vprašanju zlobnega, zato ga prosi za razlago.

On: Ja, tako, malo zlobno sem vprašal.
Ona je še vedno zmedena in še vedno razmišlja, kaj bi bilo na njegovem vprašanju lahko zlobnega: A misliš, da je bilo premalo, pa ti zdaj spet kruli?
On odkima.
Ona: A mar ni bila dobra?
On: Kdo?
Ona: Ja, večerja.
On: Kakšna večerja?
Ona: Jaaaaa .... FAAAAAAK!

V tistem trenutku se ona zave, da mu večerje vendar sploh ni naredila, in oba popade glasen krohot. Ko se le malo umirita, njemu uspe izdaviti: "Saj sem vedel, da bo zabavno, ko te bom spomnil, ampak nisem si pa mislil, da tako zelo."

Po še eni dozi smeha sta oba sladko zaspala.

KONEC

Vas zanima, kako je zgodbo doživljal on? Ta informacija je oddaljena samo en klik.