A veš tisto, ko greš sredi marca teč v kratkih rokavih?

No, to. Tako je bilo danes. Že v torek, ko sem šla, sem razmišljala o kratkih rokavih, pa sem si rekla, da ne, da tako toplo pa spet ni. Pa mi je bilo v dolgi majici vroče. In v torek je bilo še nekaj stopinj manj kot danes. In tako sem oblekla kratko majico in se spravila ven.

Nočem, da nadaljevanje izpade kot samohvala, ampak moram priznati, da sem zelo zadovoljna s svojim napredkom. In tako potiho lahko zašepetam, da mi tek v resnici postaja všeč. In vedno manjši napor. Nočem zdaj reči, da tečem lahkotno kot kakšna srnica, še vedno mi je tek naporen, ampak ne več toliko kot na začetku. Ja, vem, to je normalno, pa si vseeno nekako nisem mislila, da bom kdaj prišla do te točke. Ko je vse skupaj res samo en hud matr, kot je bilo od začetka, je seveda težko videti čez to in si predstavljati, da bo pa prišel dan, ko ne bo več res samo en hud matr. Zdaj se pač ne začnem spraševati, kaj mi je bilo tega treba, že po tristo metrih, ampak se začne tam nekje pri malo več kot dveh kilometrih.

In tako se zalotim, da si v glavi postavljam neke nove osebne cilje o zbijanju petih kilometrov pod petintrideset minut. Vem, marsikdo bo rekel, da kaj pa je to pet kilometrov v petintridesetih minutah, to je pa res polžji tempo, ampak zame pač ni. Ker si še pred enim tednom niti nisem mogla dobro predstavljati, da mi bo kdaj uspelo doseči pet kilometrov v manj kot štiridesetih minutah. Zanalašč pišem doseči, ne preteči, ker pet kilometrov v šusu pač še ne pretečem. In se zato niti preveč ne sekiram (čeprav bi seveda bilo fino, če bi jih lahko), ampak sem se v torek na primer iskreno veselila, ko je bilo pet kilometrov za mano v osemintridesetih minutah in pol. In se danes še toliko bolj iskreno veselila, ko so bili za mano še minuto in pol hitreje.

Res super občutek. In zadnjih nekajkrat sem med tekom lahko celo občudovala naravo - kar pomeni, da nisem imela več toliko dela sama s sabo in s svojo glavo, kar je precej velik dosežek. Saj bi objavila kakšno fotko, pa mobitela pač ne vlačim s sabo, ko grem teč, mp3 pa ni toliko pameten, da bi znal tudi fotkat. In všeč mi je, da imam v bližnji okolici toliko različnih poti in potk, da lahko vsakič tečem nekoliko drugače. Saj večina poti je vsakič enaka, samo vsakič je malo drugače razporejena.

Zavedam se, da bi iz zgornjega pisanja morebiti kdo lahko razbral, koliko ogromno kilometrov sem letos že pretekla, da tako pišem. Seveda nisem. Trenutno sem nekje pri slabih tridesetih. Ne pretečenih, da ne bo pomote. Prehojenih in pretečenih. In občutek je super. Leto pa še dolgo.