Zapuščen, zapuščenejši, najzapuščenejši (2)

Vem, vem, tale objava prihaja malo z zamudo, ampak je bilo vedno kaj, da ni prišla na vrsto. Ampak zdaj je tu!

Torej, dve zapuščeni hiši in zapuščeno vas sem že obdelala. Za konec pa ostane še najslajši del. 

Zapuščeni hotel

Hotel Palace letos za naju ni bil nova dogodivščina, ker sva ga že obiskala, in to vsakič, ko sva bila na Krku. Lahko bi rekla, da je obisk postal že kar tradicija, in čeprav bi lahko kdo mislil, da po toliko časa ne moreš videti ničesar, česar nisi že, je tako mišljenje povsem napačno. Hotel je namreč ogromen! 

Hitra zgodovina hotela (vržena na kup iz različnih internetnih virov, večinoma pa iz tega): Palace je del kilometer in pol obsežnega prestižnega kompleksa Haludovo. Kompleks je obsegal dva hotela, kup apartmajev in vil, postelj je bilo skupno skoraj 1800 (od tega v Palaceu 485), igrišča za tenis in minigolf, zunanji in notranji bazen ... Največ postelj je bilo v hotelu Tamaris, ki pa so ga leta 2003 žal porušili (žal tudi zato, ker to pomeni, da ga nisva mogla raziskati). Za postavitvijo Haludova stoji urednik revije Penthouse Bob Guccione, ki je v gradnjo vložil 45 milijonov dolarjev (in kasneje še nadaljnjega pol milijona za reklamo). Kompleks se je odprl sredi leta 1972, njegov glavni del je bil kazino Penthouse Adriatic Club, v katerem so kot (uradno) hostese in krupjejke delale Penthousove zajčice (Penthouse Pet models). Zadeva je bila res prestižna, Palace je imel pet zvezdic. To je med drugim pomenilo vsak dan sto kil jastoga, pet kil kaviarja in bazen, napolnjen s šampanjcem. Med mnogimi gosti je bil v hotelu na počitnicah tudi Saddam Hussein, ki je osebju pustil bogato, 2000 dolarjev visoko napitnino. Ne, nobena ničla ni preveč. Na žalost ne obstaja ravno veliko fotografij, kakšen je bil hotel v najbolj cvetočih časih, ampak za občutek bo:

Hotel je bil uspešen do vojne 1991 (zadnje leto, ko je posloval z dobičkom, je bilo menda leto 1990), potem pa je šlo vse samo še navzdol. Število gostov je začelo upadati, hotel pa so vedno bolj začeli naseljevati begunci, ki so se zatekli tja. In niso hoteli oditi niti, ko je bilo vojne konec. No, ko so končno odšli, so s seboj odnašali še inventar in hotel precej izropali. Kasneje se je zadeva sprivatizirala, zamenjala par lastnikov in začela pot neustavljivega propada. Podatka, kdaj natančno se je hotel zaprl, žal nisem našla.

Kakšno pa je stanje danes? Žalostno. Zelo žalostno. Zapuščeno. Izropano. Vsakič, ko sva tam, bolj. Spodnje fotke niso vse letošnje, saj letos nisva toliko fotografirala kot prejšnja leta. Stanje v tistem bazenu na koncu je bilo tako pred tremi leti. Danes je v njem morda še kakšna smet, dosti več pa ne. Tudi tistega stekla s fotk danes ni več. No, je, ampak razdrobljeno po tleh.

Tale hotel je bil res prav vsakič, ko sva bila tam, prava dogodivščina. In tudi če bi ga šla ponovno raziskovat, bi govoto spet našla kaj novega. Ampak če gre verjeti novemu lastniku (dejansko smo ga na letošnjem obhodu srečali), sva se letos po njem na žalost sprehajala zadnjič. Ker ga bodo drugo leto rušili.