torek, 26. februar 2013

Pobegla superga se vrača

Saj ni res, pa je. V bistvu si resnično nisem mislila, da bom pobeglo supergo še kdaj videla. Sem se pač sprijaznila, da je bil to znak, da se jih je resnično treba znebiti. Ker, bodimo iskreni, čisto resno so bile že uboge. Še huje kot samo uboge. Vezalke so bile na začetku že zavezane, ker so vmes preperele. In na ene dveh drugih koncih so se res držale skupaj samo še s kakšno nitkico (tale pomanjševalnica je skoraj tako grozna kot utežka; ampak utežka še vedno zmaga) ali dvema. 

A kje je bila superga? Cca. 50 metrov ali še manj stran od hiše. Na kupu snega ob cesti. Ampak ni mogla biti že od nedelje tam, ker sem šla tam mimo včeraj in danes zjutraj, pa je ni bilo. Ker supergo, ki randomly leži na kupu snega ob cesti, pač opaziš. Sploh če greš mimo dvakrat. No, ko pa sem se popoldne odpravljala malo švicat (vsaj mislila sem, da bo res samo malo - boy, I was wrong), je bila tam. In mene je skoraj vrglo na rit. 


ponedeljek, 25. februar 2013

Snežnopravljični apdejt ali Misterij pobegle superge

Tisti oklepaj iz včerajšnje objave se je izkazal še za kako resničnega. Tisto o tem, kako se mi ne bo ta sneg na poti do postaje zdel prav nič romantičen, se je izkazalo še za kako resnično. Najprej zato, ker pločnik še ni bil splužen in sem morala do postaje po cesti. To je bilo pospremljeno z besnim hupanjem avtomobilov, da me je vsakič kar pognalo v zrak, ker sem se tako prestrašila. Še bolj pa zato, ker sem na poti s postaje na kavo, na katero sem šla pred službo, zagazila v 10 centimetrov vode, za katero sem mislila, da je samo centimetrska plundrica. Moji škornji pa niso ravno 100-odstotno waterproof. Prav nič romantično.

No, ampak se nisem kaj preveč sekirala. Bila sem namreč toliko pametna, da sem doma v torbo pospravila superge, ker sem se v tistih škornjih v službi že enkrat skoraj scvrla in nisem hotela ponoviti napake. Pa zaradi newaterproof škornjev sem za vsak slučaj spakirala še en par nogavic.

Vse lepo in prav? Guess again. Vse je bilo lepo in prav do trenutka, ko sem vzela iz torbe vrečko s supergami. Oz. vrečko z eno supergo. Eno! supergo. Eno! Uno. Eins. One. Biri. एक. ერთი. Jeden. ஒன்று. Isa. Kdo za vraga spakira eno supergo?! Samo kaj, ko je fora v tem, da jaz nisem spakirala samo ene superge, ampak obe. Ena je pač nekje na poti od doma do službe pobegnila. I kid you not. Resno. Bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da je ostala na busu, ko sem zlagala stvari iz torbe in nazaj vanjo. Čeprav mi ni jasno, kako je skočila iz vrečke. Na srečo se ne sekiram preveč, ker so bile to moje najbolj zgonjene superge, ki so bile res že na meji nosljivosti. In ne sekiram se preveč tudi zato, ker ima ena od sodelavk v službi v predalu copate. Tisti copati so me rešili pred nekaj urami muk v premočenih pretoplih škornjih. Hvala, Simona!

nedelja, 24. februar 2013

Snežna pravljica z dvomesečno zamudo

Pogled skozi okno. Kamorkoli pogledam, se pred mano razprostirajo bele poljane, drevesa "bombaža", sneg pa še vedno prav romantično pada. Ko stopiš iz hiše, povsod okrog vidiš ogromne kupe snega, ki so rezultat jutranje rekreacije. Zavita v deko, s skodelico čaja v roki (ignorirajmo, da bom morala ravnokar v službo in mi ne bo na poti do postaje ta sneg prav nič romantičen) opazujem to snežno pravljico. 

Vse lepo in prav. Pa vendar se nikakor ne morem znebiti občutka, da nekaj ni prav. Da ne štima čisto. Pogledam na uro, da vidim, koliko časa še imam, preden bom morala v službo, pod uro pa se mi pogled ustavi na datumu. To bo to! Ta zimska pravljica je prišla približno dva meseca prepozno. Ne rečem, noro lepo je opazovati bele poljane in drevesa "bombaža", a vendar se zdi kar malo narobe uživati v tem razgledu. Pred dvema mesecema bi bila totalno navdušena nad vsem tem, zdaj sem pač malo manj. In verjamem da tudi marsikdo drug. Februar gre namreč počasi proti koncu in zdi se mi, da vsi potihem pričakujemo pomlad. Zelenje. Toplejše temperature. Še daljši dan. Prebujanje narave. 

V bistvu mi vseh teh besed niti ne bi bilo treba pisati. Lahko bi "napisala" prazno objavo in pustila samo naslov. Ta pove vse.

ponedeljek, 04. februar 2013

Šestkrat jaz

Prav prijetno sem bila presenečena, ko sem na dnu bloga gospodične Nadinke zagledala svoje ime (to, da sem pa sploh lahko zagledala svoje ime tam, je pa zakuhal NuckinFuts, ki je celotno zadevo začel). Ker se bojim, da me bo pojedel dinozaver/se mi bo streha zrušila na glavo/me bo med spanjem zadavil pajek ali me bo doletelo kaj podobno groznega, če verigo prekinem, jo bom raje nadaljevala. Sicer bi lahko ubrala easy way out in enostavno prilepila linke do random factov o meni (prilezla sem že do sedmega), ampak to ne bi bilo zabavno. In tako je tukaj šest novih dejstev o meni.

Prvič. To, da se po mojem razširjenem sorodstvu pretaka tudi igralska kri, se je tudi pri meni pokazalo že v mali šoli. V obliki hitre natakarice Štefi, če sem čisto natančna. V predpasničku od doma in z ogromnim metuljčkom okoli vratu sem letala okrog, stregla goste in pokala natakarske vice. A je ta zrezek res svinjski? - Seveda, kuharju je trikrat padel na tla. In podobno. In vmes enkrat mi je padel po tleh sarvet, ki sem ga imela poveznjenega čez roko, in sem ga samo mrtvo hladno pobrala in oddrvela naprej. In bila pohvaljena za to. Verjetno sem takrat zrasla kakšnih pet centimetrov. Ampak moja igralska kariera je vseeno kmalu zamrla. V osnovni šoli enkrat sem še igrala v eni igrici z naočalkami in očalarkami, potem se je pa moja kariera ustavila.

Drugič. Včasih sem se grozno bala pajkov. Ja, nič takega, saj sem punca itd.? Hja ... ne! Ker se jih nisem bala zato, ker bi se mi zdeli grdi ali grozni. Bala sem se jih zato, ker se jih je bala mami in mami je seveda treba posnemat, ker je mami the best, zato se jih moram bati tudi jaz. In tako sem se jih dejansko začela grozno bat. Sem pa ta strah kasneje premagala in danes se samo smejim sama sebi, ko se spomnim na svojo "misijo" moram se bat pajkov.

Tretjič. Če me od prava ne bi zanimala bolj ali manj samo kazensko in civilno pravo, v mojem opisu na strani zgoraj levo ne bi bilo besed slovenistka in lektorica. Namesto tega bi pisalo pravnica. Vsaj dve gimnazijski leti sem se namreč spogledovala s študijem prava. In to ni bil samo občasni flirt, to je bila cela zaljubljenost, premišljevanje in sanjarjenje o pravu. Potem me je pa srečala pamet (tako vsaj pravijo nekateri). Ampak še danes me malo vleče v tisto smer. Če se bom kdaj odločila, da bi rada imela narejen še en faks, bo to sigurno pravni.

Četrtič. Groza me je sušilnikov za roke na WC-jih. Saj vem, da tja spodaj (po novem celo noter, ker so že neki novi, v katere vtakneš (!) roke) ljudje tiščijo čiste roke, ampak jaz vseeno tam okrog vidim eno ogromno gnezdo mikrobov, ki samo prav poželjivo čakajo, da se bodo moje roke približale, da me bodo lahko napadli in se razlezli po mojih rokah. Ne, hvala! Če ni papirnatih brisačk, se raje obrišem v hlače ali pa grem iz WC-ja z mokrimi rokami. Ampak ne me narobe razumet, nisem germophob, ampak sušilniki za roke so pa zame vseeno en velik no go.

Petič. Ko zalaufam internet, vedno odprem zavihke v točno določenem vrstnem redu. Če slučajno po nesreči odprem narobe, ni ok. Zapret in vse odpret še enkrat. Tudi ko pridem v službo, morajo biti programi odprti v pravem vrstnem redu. Če se mi kdaj vmes kakšen program sesuje, je treba vse (od tam naprej, kjer se je sesulo) zapret in še enkrat odpret. Pa ne samo zato, ker potem iz čistega avtomatizma klikam napačne programe, ker je vrstni red napačen. Ampak predvsem zato, ker to ni ok.

Šestič. Levostranska poravnava besedil je zame en velik no go. Ne prenesem je. Grozna mi je. Ko dobim v roke (no, na računalnik) besedilo za lektorirat, ga (če ni to že) najprej obojestransko poravnam, ker ne morem začet, dokler tega ne naredim. Ne vem, zakaj mi gre tako zelo na živce, če se ena vrstica konča tu, naslednja pa par milimetrov naprej (ali nazaj). Ne, to tako ne gre. Obojestranska poravnava ali pa nič!


No, pa se mi je uspelo prebit čez šest dejstev o meni. Glede na to, da sem o sebi že marsikaj napisala, moram priznati, da je bilo kar težko. Tudi zato, ker sem hotela napisati taka dejstva, ki niso jasna ravno vsakomur, ki me pozna že pet minut. Ampak je uspelo. Zdaj je pa pred mano samo še zadnja naloga - v pisanje o sebi moram potegniti dve novi žrtvi, ki jima grozi streha/pajek/dinozaver, če prekineta verigo. Naj bosta to the other Tamara in ena Maja.