Veste kaj, meni je v moji coni udobja čisto fajn!

Saj veste, kako to gre - ven, veeeeen, VEEEEEN iz cone udobja. Ker tam je čarovnija, tam so velike stvari, tam je uspeh, tam je vse, kar je dobro, tam se dogaja. Ker v coni udobja se samo zasediš, nič ne dosežeš, ne napreduješ, tam še kaktusi ne uspevajo in še kamela crkne od žeje. 

Vir

Moram priznati, da mi gre vse to opletanje s cono udobja pošteno na živce. Ja, seveda sem že kdaj zlezla iz svoje cone udobja (ki ji sama raje pravim moj milni mehurček), preden bi se imel kdo priložnost zapičit v to. Pa po tistem ni bilo moje življenje nič kaj dosti bolj drugačno ali boljše kot pred tem. Poleg tega ne pravim, da ves čas samo čepim v svojem milnem mehurčku in iz njega ne pomolim niti trepalnice. 

Vir

Vir

Če torej čepim v svojem milnem mehurčku, ne živim? Ampak kaj - stagniram? Samo sem? In če čepim v milnem mehurčku, se mi ne more zgoditi nič lepega? Velikega?

Ne vem, če bi se s tem lahko strinjala. Veste, kaj je na primer v moji coni udobja? Hribi. In tam je vedno lepo. In me izpolnijo, pomirijo in napolnijo z veliko energije. Tudi če ne grem brez kakršnegakoli varovanja čez severno steno na Triglav. A bi bilo to dosti iz cone udobja?

Ne verjamem, da bi bilo moje življenje kaj dosti drugačno/bolj izpolnjeno/posebno, če bi se šla recimo potapljat. Ja, to je zunaj moje cone udobja, dosti zunaj, saj me voda bolj kot kaj drugega predvsem straši. Rada plavam, to ja, ampak v vodi uživam samo, dokler imam zrak.

In tudi ne verjamem, da bi bilo moje življenje kaj dosti drugačno/bolj izpolnjeno/posebno, če bi z biciklom šibala dol s Toškega čela. Ali Katarine. Edina razlika bi bila, da bi imela po spustu nekoliko več časa za druge stvari, ker bi pač hitreje prišla dol. In precej bolj bi se mi tresle noge.

Vir

In ne vem, če bi resnično lahko rekla, da v moji coni udobja nič ne raste. V njej zraste veliko ljubezni. In lepih trenutkov. In sreče. Seveda pa tudi nesreča. In jeza. In žalost. Ampak vse to najdemo tudi zunaj. V mojem milnem mehurčku mi je vsaj toplo.

Vi kar skačite ven iz svoje cone udobja in v tem uživajte. Ali pa ostanite v njej. Kar vam je ljubše. Jaz bom ostala v svojem milnem mehurčku, kjer mi je fajn, in še vedno kdaj pa kdaj prilezla ven. Pa ne zato, da bi se mi zgodile ne vem kakšne ohoho posebne stvari, ki v njem niso mogoče. Ampak enostavno zato, ker si bom želela. Iz kakršnegakoli razloga že.

Zakaj se nekatera prijateljstva ne obdržijo?

Kar takoj moram napisati, da nimam odgovora na naslovno vprašanje. Če bi ga imela, ... No, ne vem, kaj bi bilo, če bi ga imela. Mogoče bi mi bilo lažje. Ne, verjetno bi mi bilo lažje. To je pa najbrž tudi vse. Za nekaterimi prijateljstvi bi še vedno žalovala. Za drugimi pač ne. Tudi zdaj za nekaterimi ne žalujem. Lahko v drugem primeru sploh govorimo o pravih prijateljstvih - če ne pustijo grenkega priokusa? Če nisi žalosten, ko pomisliš na njih? Rada bi verjela, da ja. Da so bila takrat, danes pa tako ali tako ne bi zdržala. Ne vem. Morda razmišljam preveč črno-belo.

Včasih razmišljam o nekaterih preteklih prijateljstvih, večinoma tistih, za katera mi ni vseeno, da so se končala, in se sprašujem, kakšna bi bila danes. Bi bila še vedno tako iskriva, tako nasmejana, a hkrati tudi tako resna in zanesljiva, kot so bila takrat? Za to seveda ni nobene garancije, vseeno pa bi (spet) rada verjela, da bi bila. In da bi bil še trdnejša, kot so bila takrat. Pa so bila res tako zelo trdna, če so se končala? In ali je morda mogoče, da se v resnici sploh niso končala, ampak so samo na pavzi? Hja, čas bo pokazal, kako je s tem, vseeno pa se mi zdi, da poznam odgovor ...

Včasih je jasno, kaj je krivo, in ni potrebno prav nobeno razglabljanje. Včasih pa so razlogi zelo nejasni in to je tisto, kar me jezi. In zaradi česar sem v vsaj enem primeru še danes zelo jezna. Ne vem, kaj se je zgodilo, zakaj na drugi strani kar naenkrat ni bilo več zanimanja. Tako kot ne vem, kdaj točno in zakaj so se v nekem drugem primeru vsakotedenske kave z občasnim kroženjem po obvoznici, na kar me je spomnil zadnji babji večer, in enkratnim spontanim večernim odhodom na morje, zaradi katerega sem imela "doma" nemalo težav, prerasle v samo še občasna srečevanja in večno obljubo, da zdaj morava pa res že počasi na kavo. In kako je iz te večne obljube nastala nikakršna obljuba. To je to, v mojem življenju ostajaš samo še kot spomin.

Skoraj neverjetno je, kako hitro se z določenimi ljudmi lahko oddaljiš. Kako hitro jih nehaš pogrešati v svojem življenju. In spet se vrnem k prejšnjemu vprašanju - je bilo prijateljstvo pravo, če se je lahko zgodilo kaj takega? In še vedno trdim, da ja. In takoj nekoliko klišejsko dodam, da je šlo pač potem življenje svojo pot. In takoj nato še bolj klišejsko, da se vsaka stvar zgodi razlogom - tudi če ga na začetku (ali tudi še po kar nekaj časa) ne vidiš.

In pri vsem tem razmišljanju ne morem, da ne bi pomislila na vsa današnja prijateljstva. Kakšna je njihova usoda? Seveda bi rada stoodstotno zatrdila, da se bodo vsa obdržala in da se bodo iz dneva v dan krepila. Ampak bodimo realni - po vsej verjetnosti (žal) ne bo tako. Ker ni nobene garancije, da se bodo vsa obdržala. Seveda lahko rečem, da se bom trudila in borila, da bodo vsa obstala. Ampak to ni dovolj. Za prijateljstvo sta pač potrebna dva. In, kdo ve, morda bom tudi jaz kdaj tista druga, tista, ki se ni trudila. Pa ne da kaj takega načrtujem, da ne bo pomote ...

Včasih tedenski plan ne bo izpolnjen ...

... in s tem ni nič narobe!

Seveda bi bilo krasno, da bi šlo ves čas tako kot prvi splanirani teden. S planom, doseženim ali celo preseženim že pred vikendom. Ampak žal ne gre vedno tako. Žal je zanalašč prečrtan. Žal vedno hodi zadaj in ne spremeni prav ničesar. Samo povečuje občutke krivde in povzroča obremenjevanje s stvarmi, na katere nimaš več vpliva, ker so se zgodile v preteklosti. In se zato, ker ti je žal, ne bodo kar odzgodile. In nobena točka več ne bo odkljukana, če ti bo žal, še kakšna manj bo, ker boš energijo namesto v produktivnost usmeril v žal.

Ne obremenjujem se s tem, da prejšnji teden nisem naredila vsega, kar sem si zadala. Ker vem, da vse skupaj ni bilo posledica moje lenobe ali neproduktivnosti. Tak je bil pač splet okoliščin in čisto lahko se zgodi, da bo tako še kdaj. Kaj pač pride vmes. In se odločiš, da se ne boš kot pijanec plota držal načrta, če veš, da ti tudi tisto, kar pride vmes, prinese kaj dobrega. Lahko se pa zgodi tudi, da obležiš. Za to seveda upam, da me ne doleti.

Pa, seveda, tudi lenoba te lahko napade. Ampak dokler ji ne obljubiš zvestobe do groba in se ji ne predajaš dan za dnem, tudi s tem ni nič narobe. In lahko se zgodi, da čisto nenačrtovano zabiješ skoraj cel dan, ki si ga namenil za to, da boš prinesel notri prejšnji teden, za urejanje bloga. Da menjaš slike, postavitev in barve in po dveh urah "mučenja" ugotoviš, da nisi siguren, če ti je všeč, in narediš spet po starem. Pa niti nad tem nisi več navdušen, ker zdaj si pa ja imel idejo, in se znova vržeš v urejanje, dokler nisi povsem zadovoljen z rezultatom. Pa še takrat tuhtaš, ali bi še kaj spremenil. (Podobnost z resničnimi dogodki je zgolj naključna in nenamerna.)

Življenje ni načrt, ki mu moraš slediti zvesto od dneva do dneva. Seveda je super, da imaš začrtane neke smernice, ampak hoditi po ravni črti, kot da bi bil na vsaki strani zid, je dolgočasno. Včasih je treba tudi zaviti s poti, pa čeprav samo toliko, da pogledaš, kaj se skriva za ovinkom. Ali da greš na bližnji travnik poduhat marjetice. 

Potrpežljivosti nam manjka ...

Prav fascinantno mi je, kako se vsako pisanje o snegu prej ali slej sprevrže v vsesplošno bentenje čez nesposobne voznike, pa čeprav v originalu o tem ni bilo zapisane niti besede. 

"Folk ne zna vozit po snegu." "Vozijo kot po jajcih." "Samo cjazijo se, zakaj ne ostanejo doma, če se ne znajo vozit po treh centimetrih snega?!" (Rima nenamerna.) 

En sam velik kup živčnosti. Ne rečem, da veliko ljudi ne zna vozit v snežnih razmerah. Ampak je tudi veliko ljudi, ki so zase prepričani, da obvladajo, pa v resnici sploh ni nujno tako. Seveda je tudi veliko takih, ki v zimskih razmerah resnično znajo voziti. Bentijo pa vsi, sploh drugi in tretji. Ker bi po možnosti radi prišli od točke A do točke B v istem času kot v kopnem. In so živčni, ko se pred njimi znajde cjazač - pri čemer imajo tisti, ki bi najraje vozili tako kot po kopnem, za cjazače pogosto tudi tiste, ki vozijo prilagojeno snežnim razmeram. Kot da živčnost kaj pomaga pri tem, da bodo prej prišli do točke B ...

Preden me kdo spomni na to, da nimam izpita za avto (torej nimam o tem kaj pametovat) - ne, res ga nimam, ampak to ne pomeni, da sem zaprta med štirimi stenami in nisem v prometu udeležena kako drugače. Če greva z Urošem kam skupaj in obstaneva na cesti, obstanem jaz ravno toliko kot on. In tudi avtobus, s katerim se vsakodnevno vozim, je del prometa. In seveda nisem včeraj skakala od navdušenja, ker sem se v službo vozila pol ure dlje kot ponavadi, ampak z bentenjem ne bi ničesar spremenila, avtobus ne bi vozil nič hitreje.

Potrpežljivosti nam manjka ...

Pa ne pravim, da bi potrpežljivost rešila vse zimske prometne tegobe, bi pa vse skupaj vsaj nekoliko omilila. Živčnost pač nikomur ne koristi - ne tistemu, ki je živčen, ne tistemu, zaradi katerega je živčen. In živčen voznik bo veliko hitreje naredil pizdarijo kot potrpežljiv voznik. 

Poleg potrpežljivosti pa nam manjka še zavedanje tega, da "izredno stanje" še zdaleč ne traja celo zimo, ampak samo tistih nekaj snežnih dni. Že danes je promet spet potekal normalno. Je bilo res vredno zaradi ene ali dveh poti v službo ali iz nje pridelati par sivih las in izgubiti kup živcev?

Mislim, da ne. Svet se kljub tiste pol ure več na avtobusu še vedno vrti. In se bo vrtel tudi po petku, ko bomo menda dobili konkretno pošiljko snega. Saj veste - tiste bele zadeve, ki je za ta letni čas normalna, čeprav se obnašamo, kot da jo vidimo prvič?

Koliko zares vidimo svet okoli sebe?

Pa tega ne mislim samo zaradi nenehnega buljenja v takšne in drugačne ekrane, ki nas vedno bolj obkrožajo in jih konec koncev tudi vsakodnevno nosimo s seboj v žepih in torbicah. Kar mi gre včasih blazno na živce, a konec koncev v trenutku pisanja začetka te objave to počnem tudi sama, ko na avtobusu tipkam objavo na enem od teh zloveščih ekranov, namesto da bi gledala skozi okno v nočno Ljubljano.

Ampak, kot pravim, ne gre samo za to. Gre za tisto, ko že petstotriindevetdesetič hodiš po isti ulici, pa opaziš kakšno stvar, ki je prejšnjih petstodvaindevetdesetkrat nisi. Ko opaziš, kako stara je v resnici tista hiša, ki je sicer ponavadi niti ne pobožaš s pogledom. Ali ko opaziš, da ima tista stara, na prvi pogled zanemarjena bajta, ki se ti ji ne zdi vredno posvečati pozornosti, tako romantičen balkonček, ki bi ji ga zavidala še Romeova Julija. Ali ko opaziš kakšno spominsko ploščo in se sprašuješ, od kod se je vzela, ker bi lahko prisegel, da je prejšnji dan sigurno ni bilo tam, čeprav se v resnici zavedaš, da je bila, samo ti si bil slep zanjo. Ali ko, tako kot skoraj vsak dan (pogosto tudi s pocestnico za en evro v roki), stojiš na semaforju in čakaš zeleno luč in opaziš, da v ulici čez cesto lahko zaviješ levo (več o tem lahko preberete tukaj, simpatična ideja). 

Pravijo, da človek vsak dan izve kaj novega. Pa ne samo to - vsak dan lahko tudi vidi marsikaj novega. Samo oči je treba odpreti. Svet, ki ga gledaš z odprtimi in radovednimi očmi, je namreč zanimivejši kot tisti, ki ga gledaš iz svojega zaprtega mehurčka.

Kako začeti pisati knjigo?

Če mislite, da bo tole priročniški zapis, v katerem vam bom razkrila vse skrivnosti o tem, kako začeti pisati knjigo in jo tudi napisati (po možnosti tako, da bo še superuspešnica), vas moram na žalost kar takoj razočarati. 

Bolj kot kaj drugega bo šlo za misli, ki mi rojijo po glavi, ko začnem razmišljati o pisanju knjige. Ker, saj vemo, da bi jo nekoč rada napisala. Pa to niti ne pomeni, da jo bom začela pisati zdaj. Zdaj imajo prednost pri pisanju druge stvari (na primer tista, o kateri ne maram govoriti ali pisati).

Pa vseeno je knjiga spet nekako prišla v moje misli. No, pravzaprav točno vem, zakaj. Zaradi bralnega izziva. Ki je sicer izziv v branju, ne v pisanju, ampak kolega mi je na tisto moje pisanje o knjigi, ki bi izpolnjevala čim več kriterijev, navrgel komentar, naj pa napišem knjigo, ki jih bo izpolnjevala čim več. In potem se je temu mnenju pridružil še en drug kolega, ki še intenzivneje navija za moje pisateljevanje.

Pa se je aktiviralo nekaj "pisateljskih" možganskih celic, ki so zdaj nekaj časa spale. In so začele poganjati bodočeknjižno kolesje. Kakšna bi bila sploh tema? Rada berem kriminalke, ampak ali bi bila resnično zmožna eno tudi sama napisati? Ali naj napišem erotično trilogijo, te so po 50 odtenkih res pravi hit, rastejo še hitreje kot gobe po dežju? No, seveda se tega niti ne bi spravila pisati, ker me taka literatura ne potegne. Zataknilo se mi je po prvih 50 odtenkih, za katere mi v resnici niti ni jasno, kako se mi je uspelo prebiti skozi njih. Ali zakaj sem se jih pravzaprav spravila brati - nikakor ni bilo zato, ker so jih brali vsi. Ko sem jih brala jaz, so bili itak že lanski sneg in se je bralo oh in sploh še boljše žgečkljive knjige.

In če to, da mi žanr enostavno ne potegne (saj veste, "ven iz območja udobja blablabla krepi človeka blablabla"), za koga slučajno ni dovolj, imam pripravljen še en razlog. Nekako predvidevam, da bi bilo moji mami zanimivo prebrati knjigo, ki bi jo napisala njena hči. In niti pod razno si ne predstavljam, no, lažem, seveda si, kako "zanimiv" bi bil najin prvi pogovor po njenem branju moje knjige. Oziroma kako zelo bi se želela vdreti v zemljo. Saj veste - človek ni nikoli dovolj zrel in odrasel, da bi mrtvo hladno na televiziji gledal seksualni prizor zraven svojih staršev. Če pa slučajno za koga ta nikoli ne velja, prosim za recept, bom zelo hvaležna.

Ampak zdaj že malo bluzim ...

Tema torej ostaja neznanka, to pa hitro potegne za sabo še en kup drugih neznank. Če mi ni jasna tema, kako naj mi bo jasna zgodba? Kdo bo glavni junak? Kaj bo ta glavni junak počel? Kako se bo zgodba zapletla? Pa tu seveda ne iščem dramskega trikotnika z vsemi sokoljimi teorijami in katarzo vred. (In seveda v zadnjem stavku sploh nisem zmešala jabolk, hrušk in krompirja.) Kako se bo razpletla? Kaj vse pride vmes?

En kup dela, v glavnem, in glava, ki ni dovolj velika za vse te misli. Zato sem odklopila. Pa potem čisto nekje drugje, nič v povezavi z razmišljanjem o pisanju, naletela na tole:

Vir

In se mi je vse podrlo. Ker Ernest pa menda že ve, on je napisal velike stvari. 

Moram pa na tem mestu sključeno in prav potihem priznati, da sem od teh njegovih stvari prebrala čisto in samo Komu zvoni, pa še to po sili razmer, ker me je roman pač doletel za maturitetno branje. In zdaj moram še bolj zlesti vase, na glavo povezniti škrnicelj in še bolj potihem priznati, da niti tega romana nisem prebrala do konca, čeprav je bil za maturitetno branje. Ker tam nekje sto strani pred koncem enostavno nisem mogla več. Preveč je bilo ljubezni že po nekaj dneh poznavanja in "mojega zajčka" in "moje zajčice". 

Ampak pravijo, da je bil Ernest car. Se pravi bi nekaj moralo biti na tem citatu. Okej, vklopim spet možganske celice, malo so se pa le uspele spočiti, in tuhtam naprej - čeprav naj ne bi tuhtala, ampak se enostavno usedla za pisalni stroj in krvavela. No, ker so časi vseeno modernejši, predvidevam, da lahko pisalni stroj nadomesti tudi računalnik. Pa tudi krvavenje mirne duše izpustim, čeprav samo metaforično.

Pa se vprašam še, kam bi me pripeljalo pa to - po moje v nekakšen nepovezan tok misi, nad katerim bi že sama obupala nekje po dveh straneh in petih vrsticah, bralci pa verjetno že kakšni dve strani prej. 

Ne, ne. Hvala za nasvet, striček Ernest, ampak se mi zdi, da vseeno potrebujem načrt. Pri katerem mi, kot ste lahko opazili, če ste se prebili do konca te objave, ne gre ravno dobro ... Več sreče prihodnjič!

Ni veliko, je pa boljše kot nič

Saj vemo, o čem govorim. Morali bi se učiti za faks, pa se nam ne da, še pospravljanje je zabavnejše od tega. Pa proti večeru enkrat vseeno malo vzamemo v roke zapiske in preberemo stran ali dve, da malo utišamo slabo vest, da nismo nič naredili. Ker ni veliko, je pa boljše kot nič, kajne? In s tem se nekoliko potolažimo. Seveda s tem ni prav nič narobe. Malo problematično pa postane takrat, ko se to začne pogosteje dogajati. S stranjo ali dvema na dan se do tistega izpita čez en teden precej težko naučiš toliko, da boš izpit naredil.

Končno sem se malo bolj resno lotila diplome. Ni mi še čisto steklo, po toliko časa je pač težko spet spraviti zraven in ponovno najti voljo za učenje, pisanje in študiranje. Trudim se, da (skoraj) vsak dan naredim vsaj nekaj, pa tudi če to pomeni samo, da grem v knjižnico po gradivo. In ravno tu pridemo do tega problema. Tri knjige, ki bodo predstavljale osrednje gradivo moje diplomske naloge na primerjalni književnosti, sem si sposodila pred skoraj enim mesecem. Da jih za začetek samo preberem, dokaj neobremenjeno, in si izpišem nekatera prva opažanja. Prebrana ni še niti ena. Gre počasi, stran za stranjo, bolje kot nič, ampak vse skupaj pa vseeno ne dosti.

Vsakič ko sem se v preteklosti "malo bolj resno lotila diplome", ker tole zdaj niti pod razno ni prvič, sem začela z nekim zaletom, ki pa je ponavadi zelo hitro popustil. Na začetku sem imela malo slabo vest, potem pa sem jo vedno bolj rinila v ozadje, dokler ni enkrat spet na polno butnila ven in se je vse skupaj začelo znova. Ali pa sem jo do naslednjega izbruha enostavno ignorirala.

Tokrat ne bom pustila, da se to spet zgodi. In od zdaj naprej malo ne boljše kot nič. S takim tempom bom diplomo pisala še nadaljnjih nekaj let, pa čeprav bom vsak dan prebrala kakšno stran knjige ali šla v knjižnico. Že to, da sem opazila, da se mi začenja dogajati, se mi zdi korak naprej (saj veste, ko se zasvojenec zave, da je zasvojen in da tako ne bo šlo več naprej, je že pol narejenega). Saj vem, da sem to rekla že vsakič prejšnjič (čeprav ne naglas, samo sama sebi), ampak tokrat mislim resno. Recimo, da so dokaz za to tudi te besede, ki jih zdaj berete. Ker nobenkrat od prejšnjič tega nisem hotela napisati. Težko je pisati o svojih šibkih točkah, in diploma vsekakor je ena izmed mojih, ampak včasih je treba tudi to. Ponavadi je potem, ko daš enkrat iz sebe, lažje. In če besedo dovoljkrat ponoviš, se ti začne zdeti smešna. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma.

Diploma.

Letos jeseni pač ne bom in

Predlagam, da si pred nadaljnjim branjem zavrtite spodnji komad, nato pa se mi ob prijetni glasbi pridružite v nadaljevanju.

Iz nekega čudnega obdobja, ki se mu menda reče poletje, smo dodobra zakorakali tudi v koledarsko jesen, za katero pa, v nasprotju z baje poletjem, res lahko rečemo, da se je začela res čisto ... jesensko. Jutranja ljubljanska megla, hladna jutra in večeri, vmes pa pa prav prijetno sonce in toplota. Takole čez dan, ko preklinjaš tiste dvoje dolge rokave, ki si jih zjutraj navlekel nase, spodaj pa seveda nobenih kratkih, in ti je tako vroče, da imaš vsaj malo kvazipoletnega občutka, niti ne bi rekel, da je jesen. Le pogled v gozd razkriva, da rumena z vsemi svojimi odtenki in nadaljnjimi "izpeljavami" počasi, a precej vztrajno izpodriva zeleno. In tudi dnevi so se skrajšali že do te mere, ko počasi začnemo razmišljati, da bomo zdaj zdaj prestavili uro, in nas to že zdaj dela depresivne. 

Z začetkom jeseni so kot gobe po dežju začeli rasti tudi seznami, katere stvari so tiste, ki jih to jesen nujno potrebujemo. Tu govorim večinoma o cunjah, modnih dodatkih, lepotnih pripravkih in mejkapu. Tako se lahko hitro poučim, da moram k trenčkotu skoraj nujno obuti gumijaste škornje (ki jih nimam), ostriči se moram na paža, kupiti raztrgane kavbojke (če ene iz omare raztrgam sama, ne šteje), veke pa moram namalati z olivnimi barvami. Seveda potrebujem še ogromen pulover, v katerega lahko poleg sebe stlačim tudi Uroša in Kafko, vseeno pa mi ostane dovolj prostora še za tasta in taščo.

In bolj berem te sezname, bolj mi je jasno, da letos jeseni pač ne bom in. Ker se bom raje oskrbela z obilico dobre volje in pripravljenosti, da se zapodim v naravo. Ker je jesenski gozd krasen.

Ker jeseni ni nikjer lepše kot v hribih. Enostavno ni lepšega, kot ko si visoko v hribih, na soncu, pred tabo pa neskončna morja vate. In tak pokrov prinese s sabo enako neskončno tišino, saj ves hrup zaduši pod sabo. 

Poleg tega se bom opremila z otroškostjo. Se zapodila v suho listje, hodila pod njem in uživala v njegovem šumenju pod nogami. Ga metala v zrak in pustila, da nežno pada po meni. 

Oskrbela se bom z veliko dobrega čaja, ki me bo pogrel v večerih, ko bo zunaj zahladilo in Uroša ne bo doma (sicer za gretje lahko poskrbi tudi on). Seveda ne bo šlo brez moje tople zelene dekice, v katero se bom zavila ob pitju čaja in bom z njo nadomestila tisti ogromen pulover. 

In morda, morda se mi bo uspelo celo opremiti z motivacijo za pisanje diplome. 

Že res, da letos jeseni pač ne bom in. Ampak od zgoraj naštetega bom imela veliko več kot od paža na glavi in gumijastih škornjev na nogah. Ali kot mi je zadnjič napisala Ajda: najboljše stvari v življenju niso stvari. 

Povsod je lepo, a doma doma je najlepše

Ko sem pri sedemnajstih odhajala študirat, sem imela do Ljubljane velik odpor. Spraševala sem se, kako bom jaz, kmečka deklica iz vasi, ki ima skoraj manj prebivalcev kot kakšen visok ljubljanski blok, preživela v velemestu, kar mi je Ljubljana takrat predstavljala. Seveda je zadnji stavek nekoliko karikiran, vendar niti ni tako daleč od resnice. Predstavljala sem si, da bom kar najhitreje doštudirala in se vrnila v zavetje vasice, kjer sem poznala skoraj vse njene prebivalce in za večino hiš vedela njihovo domače ime. Da bi po koncu študija ostala v Ljubljani? Pa kaj še!

Ljubljana je bila nekaj novega, povsem drugačnega. Nekaj neznanega. Nisem je poznala in v njej nisem imela prijateljev. Vedela sem, da bom na faksu videvala same neznane obraze. Ves čas sem se tolažila s tem, da seveda ne bom edina s takimi občutki. Da bo večina neznanih obrazov prav tako videvala same neznane obraze. 

Pa so se kar takoj začela nova poznanstva in nekatera so se hitro spletla v precej trdna in dobra prijateljstva. Poznala sem vedno več ulic, pot iz točke A v točko B je bila vedno manj stresna, saj sem vedela, kje sem, oblikovati se je začel socialni krog, ki mi je blažil domotožje. Še vedno pa Ljubljane nisem toliko vzljubila, da ne bi prav vsak vikend odšla v varno domače zavetje. Vsaj tam nekje do sredine drugega letnika. Takrat so se začeli študijski vikendi, ko sem pred izpiti ostajala v Ljubljani, saj se doma nikoli nisem učila. Če sem že odnesla zapiske s sabo, sem jih nedotaknjene v nedeljo prinesla nazaj. 

Medtem se je krog prijateljev vztrajno širil in vedno bolj sem ugotavljala, da me na dom veže vedno manj stvari. In sem domov odhajala vedno manj. Pa ne zato, ker ne bi želela domov, ampak enostavno zato, ker sem imela tam vedno manj življenja. Seveda je to zelo težko napisati, dom je vendarle dom, ampak moje življenje se je korak za korakom v veliki večini preselilo v Ljubljano. Tu me je našla tudi ljubezen, čeprav je šefinja "svojim bejbikam" napovedovala vsaki svojega Štajerca, kar je samo še dodaten razlog, da sem ostala. Zdaj ne poskočim več vsakič, ko mi kdo tam v Sport Pointu reče Ljubljančanka. Pa ne zato, ker bi se po toliko letih življenja tu imela za Ljubljančanko, če me vprašate, vam bom še vedno rekla, da sem Gorenjka. Enostavno zato, ker je do neke mere čisto resnično. In, Ljubljančanka gor ali dol, kraj bivanja ni tisto, kar me definira. Od začetka so me take opazke živcirale in jih nisem marala, zanikala sem si, da je Ljubljana kakorkoli vplivala name, kar je seveda čista neumnost.

Življenja v Ljubljani sem se navadila in mesto tudi precej vzljubila. Imam to srečo, da živim precej na obrobju, kjer mestni občutek ni tako močan, pa vendar tu ne poznam niti imen vseh sosedov. In ob vsakem obisku doma ugotavljam, da precej pogrešam tisti občutek (vsaj navidezne) povezanosti v majhnih krajih, kjer vsak vsakega pozna. Kjer greš na kavo in tam sigurno srečaš koga poznanega, s komer lahko počvekaš. Ko hodiš naokoli in vsakih sto metrov nekoga pozdraviš. Zato se rada vračam. Da se spet nekoliko navzamem svoje "gorenjskosti", ki je v Ljubljani ni vedno lahko ohranjati, saj povsem nevede začneš privzemati navade in jezik. Da me mami na pol huda v šali popravi, da "po naše" rečemo čompe in puter. Da je okoli mene toliko narave, ki jo imam tako zelo rada. Da se spet spomnim na to, da je vseeno, če ni vse vedno in takoj na dosegu roke. Da se spomnim, katero okolje me je oblikovalo v žensko, v katero sem zrasla. 

In čeprav si ne znam več čisto dobro predstavljati življenja tam, se vedno rada vračam. In se bom vračala tudi v prihodnje. Vedno z največjim veseljem.

Ko te video malo zbrca v rit

Saj verjetno veste, o katerem videu govorim, pa vseeno. O temle:

O tem videu, ki ga je na fejsbuku verjetno delil vaš vsak drugi prijatelj. (In a ni zanimivo, da to, da imate fejsbuk, zapišem skoraj kot dejstvo? Od ljudi, ki so bi blizu, imam na obeh rokah čisto dovolj prstov, da preštejem tiste, ki ga nimajo. Če pa iz tega štetja izločim svojo skoraj 91-letno babico, ki niti ne ve, kaj fejsbuk sploh je, in druge ljudi nad, na primer, 60 let, pa imam dovolj eno roko. Pa še na tisti bi si lahko odsekala še dva prsta.) Tisti, ki videa niso delili, pa so skoraj tekmovali, kdo bo v komentar prvi zapisal, da a ni to, da zdaj ta video vsi delijo na fejsbuku, nekam ironično.

Sama si videa prvič, drugič, tretjič, ko se mi je pojavil na fejsbuku, nisem niti ogledala. Niti petič. Ko se je pojavil tam nekje desetič, pa sem le kliknila na tisti trikotnik in ga predvajala. In če se do neke mere sicer strinjam s tem, da je vse skupaj malo ironično, ne mislim pisati o tem. Ob ogledu videa sem se kar precej zamislila nad njegovo vsebino. In nekoliko povesila glavo, ker sem se v njem seveda našla. Tako kot marsikdo drug - marsikdo od tistih, ki so video delili, in verjamem, da tudi marsikdo od tistih, ki tako zavzeto tuli o ironiji.

Če bi še tako zelo rada napisala, da nisem "kriva", tega ne morem narediti. Ker sem. Sicer nisem zaradi buljenja v telefon zamudila ljubezenske priložnosti (ali pa sem jo, pa tega niti ne vem; v tem primeru pa sem čisto hvaležna, da sem jo, ker Uroša pač ne zamenjam), pa vseeno. Se je pa že zgodilo, da je bil zunaj lep dan, pa se mi ni dalo dvigniti riti s kavča in izpred računalnika in iti na zrak. Gledanje v računalnik že tako ali tako zapolni precej mojega časa, ker imam konec koncev službo, v kateri brez tega ne gre. Pa si vseeno še tudi v prostem času kvarim oči s temle ekranom. Konec koncev to počnem tudi zdaj, ko tipkam tole, namesto da bi na primer z Urošem igrala jumbo. Ali z njim pila čaj in se pogovarjala. Ali pa pospravila stanovanje, ki se še vedno noče pospraviti samo. In tudi spat sem šla že kdaj ob čisto nečloveški uri, ker sem raje gledala kaj vem kaj, kot da bi se potopila v sanje. 

Pa nočem zdaj reči, da je vsako buljenje v ekran, pa ni važno, a je telefonski, računalniški ali kateri drugi, slabo. Sploh ne. Če ne bi pred več kot štirimi leti in pol buljila v ekran, najbrž ne bi živela, kjer živim, in ne bi bila poročena s človekom, s katerim sem poročena. Reči hočem samo, da nas je večina vsaj malo "kriva". Zato je "prav", da si video ogledamo in se malo zamislimo. Namesto da, na primer, tulimo o ironiji in se delamo, da nam je vseeno. Seveda vem, da nekaterim je, in s tem ni nič narobe. Ampak poleg tega vem tudi, da sama včasih pač potrebujem brco v rit. In verjamem, da tudi kdo drug.

In nisem prepričana, da sem zgornje razmišljanje ubesedila točno tako, kot sem ga želela in nameravala. Niti ne vem, ali mi je tisto, kar je prišlo izpod prstov, v taki obliki res všeč. Ampak ne mislim brisati. Naj ostane. 

O materah, ki se po ločitvi možu maščujejo prek otrok

Ideja za ta zapis se mi je porodila včeraj v službi, ko sem brala članek o neki družini, že večkrat slišana zgodba: ločitev, otrok ostane pri mami, ona očetu preprečuje stike z njim. Ta dotična zgodba je sicer še nekoliko bolj zapletena, saj vsebuje še dve različni odločitvi štirih sodišč, psihiatrijo in obtožbe o spolnem nadlegovanju, ampak se ne nočem spuščati tako globoko.

***Preden nadaljujem, bi rada poudarila, da vem, da je tema zelo delikatna in občutljiva, zato nameravam biti pri načinu podajanja svojega mnenja zelo pazljiva. Mogoče sem v tej zadevi pristranska, ker sem tudi sama otrok ločenih staršev, in najbrž prav zato za vse skupaj tudi bolj občutljiva. Zavedam se, da je vsaka ločitev drugačna, da se vsaka odvije v drugačnih okoliščinah in napisano v nadaljevanju nikakor ne more veljati za vse primere. Tako želim v svojem pisanju izvzeti vse skrajne primere - kjer je na primer res prihajalo do zlorab, ni važno, kakšnih, napisano nikakor ne more in ne sme veljati. Seveda to ni edini primer, ampak verjamem, da mi ni treba naštevati naprej, saj se razumemo.

Zavedam se tudi, da se lahko zgodi, da je situacija obrnjena, vendar veliko redkeje, saj so otroci večinoma dodeljeni materam. Pustimo ob strani podatek, ali se je oče za skrbništvo boril ali ne. Vem tudi, da nekateri moški po ločitvi nimajo nobene želje videti svojih otrok, zato so tudi taki primeri v nadaljevanju izvzeti.

Govorila bom torej samo o tistih bolj "nedolžnih" ločitvah in tale nedolžnih pišem z veliko rezervo in želim, da bo tako tudi razumljeno, ker se zavedam, da nobena ločitev ni nedolžna, če so pa v njen udeleženi tudi otroci, pa sploh ne.***

Vem, da je bil uvod nekoliko dolg in da sama vsebina ne bo kaj dosti daljša, ampak se mi zdi pomembno, da je tam. Pojdimo zdaj nazaj k ženskam, ki se po ločitvi možu "maščujejo" tako, da mu preprečujejo stike z otrokom. Ob branju in poslušanju takih zgodb se zelo razjezim in vsega skupaj ne razumem. In ne vem, če bom kdaj lahko razumela. 

Razumem to, da je ženska jezna nanj, ker jo je prevaral, žalostna, ker ji ni posvečal dovolj pozornosti, _________ (vstavi čustvo), ker _________ (vstavi razlog), ampak to nikakor ni način, ker se s tem bolj kot njemu maščuje svojemu otroku. Verjamem, da razmišlja nekaj v stilu "prasec, zajebal si me, zdaj bom pa jaz zajebala tebe in ti ne bom pustila, da vidiš otroke". Ampak, oprostite, tako se ne dela. Otrok je namreč že tako ali tako dovolj zbegan, že brez tega mu je težko in ne razumem, zakaj bi mu lastna mati hotela situacijo še bolj oteževati. No, saj najbrž (upam!) da mu je noče, ampak najbrž na to niti ne pomisli. 

In to se meni zdi egoistično. Verjamem, da je v tako stresni situaciji, kot je ločitev, težko videti preko svoje bolečine, ampak takrat ženska enostavno ne bi smela misliti samo nase. Probleme, ki jih ima z (bivšim) možem, naj rešuje z njim. Otrok v nobenem primeru ne bi smel biti orožje maščevanja, ker je v končni fazi on tisti, ki najbolj trpi za posledicami. Ne razumem, kako so lahko mame tako zaslepljene (?), da tega ne vidijo. 

Mogoče v svojih besedah izpadem bolj ostra, kot bi si želela (oziroma izpadem manj ostra kot v svoji glavi, ker se držim nazaj, saj hočem vsaj določen delež subjektivnosti zradirati iz zapisa), ampak resnično verjamem, da bi težko zadevo še bolj omilila.

Preden pa zaključim tole kolovratenje, bi rada dodala samo še eno stvar. Neskončno sem hvaležna svoji mami oziroma obema, da sta bila ob ločitvi toliko razumna, da v svoje težave nista vpletala naju z bratom. Vem, da jima tega nisem nikoli povedala, ker, priznam, prav pogosto o tem niti nisem razmišljala. Vem tudi, da bi se komu od njiju (mami, tebe gledam) zdelo lepše, če bi to povedala direktno njemu, ampak nisem imela do zdaj nikoli priložnosti. Seveda bi jo imela, če bi o tem razmišljala pogosteje ali intenzivneje, tako pa sem pač ostala brez nje. Lahko bi seveda tudi zadnji odstavek enostavno izpustila, ampak sem ga želela zapisati (ali pa celoten zapis objavila kdaj drugič, pa sem ga hotela objaviti "svežega"). Črno na belem. Oziroma svetlo sivo na temno sivem.

Naslov, povezan s prijateljstvom ali Včasih mi naslovi res ne grejo

Danes je spet ena tistih objav, za katero ne vem, kako bi začela. Napisala in pobrisala sem kup začetkov, noben mi ni bil všeč, zato spet začenjam tam, kjer se začnejo moje misli.

Normalno je, da se nekatera prijateljstva obdržijo, druga pa zamrejo. In s tem ni prav nič narobe. Tak je pač njihov naravni potek. Obstanejo pa lahko samo, če se za to trudita obe strani (to seveda ne velja samo za prijateljstva). Ko se ena stran neha truditi, to nezadržno pelje v konec. Včasih se seveda zgodi tudi, da se nehata truditi obe strani. Kadar gre pa samo za enostransko ohladitev, je težko biti na tistem drugem koncu. Sploh če si v ohlajeno prijateljstvo resnično verjel in vanj vlagal. In če je prijateljstvu (vsaj tako si bil prepričan) kazalo zelo dobro.

Pač ne moremo vedno dobiti tistega, kar želimo. Prej se sprijaznimo s tem, lažje je. Ampak z nekaterimi takimi izgubami se je težko sprijazniti. Na začetku se še trudiš nekako obdržati izgubljeno prijateljsko vez, ko pa z druge strani ni dobesedno nobenega odziva, se ti začne zdeti nekoliko glupo. Ampak nikakor ne vseeno. In se še štiri leta kasneje sprašuješ, "kaj je šlo narobe". Spominjaš se vseh stvari in občutkov, ki si jih s človekom delil, spomniš se nočnih pohodov, ko še nisi hotel iti spat, ker se je soba vrtela okoli tvoje osi, sprehod pa je alkoholne hlape v tvoji glavi nekoliko omilil. Spomniš se vseh partij taroka, delov Prijateljev, Mladih zdravnikov in drugih nadaljevank, ko bi se bilo treba učiti. In vseh teh trenutkov ti je žal.

(Vem, tole se bere kot najstniško objokovanje bivšega tipa, se opravičujem.)

Ne rečem, še vedno se z veseljem spominjam vsega tega, pa vendar ima malo grenak priokus, ker vem, kako se je končalo. In zelo za malo se mi zdi, da se je nekje drugje po moji zaslugi razvilo neko hudo prijateljstvo, ki še vedno traja, jaz pa sem ostala nekje zunaj. Za malo se mi zdi zaradi osebe, ki me je "zamenjala" na drugi strani. Nisem zamerljiv človek, ampak to pa zamerim. Ker se mi zdi grdo. 

Ni navdiha, ni panike!

Vsak, ki je na tem mestu prebral več kot objavo ali deset, ve, da sem včasih pisala pesmi (blazno rada bi napisala, da jih pišem, ampak to bi bila pač grda laž, ker je moja zadnja pesem nastala že kar nekaj časa pred poroko, ki pa tudi ni bila ravno včeraj). In ta vsak tudi ve, da izgube navdiha ne prenašam najbolje. Če slučajno komu peša spomin (ali pa me ne bere toliko časa, da bi vedel).

Naslov tega zapisa se mi je že nekaj dni valjal po osnutkih, čakal je samo, da bom izvolila spodaj dodat še besedilo, ker bi samo naslov pač čudno izgledal (ja, napisala sem izgledal, in ja, vem da se lektorji križamo, ko vidimo to besedo). Imela sem cel plan, kako bom napisala, da sem se sprijaznila s tem, da je moja pesniška kariera že za mano in ne bom novi Prešeren, Šalamun ali Makarovičeva, da me otroci čez petsto let ne bodo preklinjali, ko se bodo morali o meni učiti v šoli. Hotela sem napisati, da sem se sprijaznila s tem, da navdiha ni več.

Potem pa sem šla včeraj danes spat, in ko sem ležala v postelji, me je nenadoma prešinilo, da navdih vendarle ni povsem izginil. Že res, da v kleti nimam masovne pesniške proizvodnje, pa vendarle zdaj že nekaj časa kar pridno pišem blog. Tudi tega namreč ne morem pisati brez navdiha, sploh če vas nočem dolgočasiti z objavami tipa danes sem vstala ob devetih, pojedla kosmiče, se igrala z mačkom, zlektorirala tri tekste za radio, šla dvakrat lulat, pojedla kosilo, brala, zlektorirala še en tekst in šla petkrat lulat, natulila mačka, naj ne bo tečen, in moža, zakaj ni pomil posode, povečerjala in šla spat.

Navdih torej je, samo da je preusmerjen drugam. In ne psihiram se več, da že toliko časa nisem napisala nobene pesmi. Danes sem šla v spomin na dobre stare čase (kako zelo obrabljena fraza!) brskat po svojih dveh zvezkih pesmi. In med drugim na prvi strani drugega našla tudi spodnjo fotko.

In še vedno upam, da kdaj v (bližnji) prihodnosti napišem še kakšno pesem. V spomin na vse pretekle pa ena iz arhiva, za katero res ne morem verjeti, da je tule še nisem objavila, ker mi je ena najljubših. 

Če prestopiš prag, pusti dušo zunaj

– tam notri ni prostora zanjo.

Prostor je le za čisto spokojnost,

za odklop od sveta,

za odklop od vsega hudega.

Prostor je le za užitek v brezdelju,

za neskončne sekunde sreče

in za trenutke brezmejne miline.

Le vstopi, le dušo pusti zunaj.

... In krvavo nebo bo polno zvezd,

ki bodo svetile v spomin na tvoje življenje ...

Dejstvo dneva: vedno imaš izbiro!

Kadar oba z Urošem delava popoldne (ali pa on popoldne, jaz pa sploh ne), dopoldne ponavadi skupaj (ali pa vsak za svojim računalnikom - bedno, vem) spijeva kapučin (stračatela iz Hoferja zmaga na celi črti in obljubim, da je tole zadnji oklepaj v tem stavku). Ponavadi gre postopek nekako tako, da tisti, ki se spomni prvi, vpraša drugega, če bo naredil kapučin, drugi ga pa naredi in morda pred tem še pripomni, da itak nima izbire. Včasih vseeno ni tako enostavno in drugi potoži, da ga je delal že prejšnji dan. Potem ga včasih vseeno naredi, spet drugič pa si prvi misli naj mu bo in ga naredi sam.

Lani enkrat (ker se to sliši pač veliko bolje kot nekje pred dvema tednoma) pa se je pogovor odvil nekoliko drugače. Jaz sem bila tista, ki ji je vprašanje prvi zletelo iz ust, in pogovor je šel nekako takole:

T: A boš kaj delal kapučin?

U: A mam mar kakšno izbiro?

T: Seveda jo imaš - lahko se grdo držiš, ko ga delaš, lahko pa ne. 

Torej: izbira je, samo morda ne taka, kot bi si jo želel.

Problemi so, problemi bojo, k**c jih gleda!

(Napisala sem vsaj pet začetkov te objave, pa mi noben ni bil všeč, zato začenjam tam, kjer se je začel ta tok misli.)

In ko nekomu končno na glas poveš/napišeš stvari, ki te mučijo in ti kradejo spanec, je blazno težko. Besede ne gredo z jezika, težko dihaš, solze polzijo po licih in se nočejo ustaviti ... Ampak ko daš enkrat to iz sebe, je občutek osvobajajoč. Počutiš se par sto kil lažjega. In zvečer namesto da bi razmišljal o svojih tegobah, v glavi sestavljaš novo objavo za blog (ki bo seveda govorila ravno tem) in tuhtaš, ali vzeti v roke telefon, da svoje misli zapišeš. In ga vzameš, ker iz lastnih izkušenj veš, da ne bodo v glavi pridno počakale naslednjega dneva. In ne moreš iz svoje kože in objavo sproti pravopisno popravljaš, čeprav veš, da jo boš itak pretipkal in v teku tega procesa vstavil vse manjkajoče črke, popravil tiste, ki so napačno pritisnjene, in še petkrat preveril, ali vse štima. In itak boš takrat, ko boš čez pol leta bral stare objave, našel vsaj eno napako in se spraševal, kako si jo lahko spregledal.

Ampak to sploh ni tisto, kar sem hotela napisati, misli so mi enostavno odtavale. Napisati sem hotela, da je fajn enkrat za spremembo zaspat še s kakšnimi drugimi mislimi v glavi. Pa čeprav se tegobe zgolj z izpovedjo sploh ne zmanjšajo. Enostavno jih je "lepo" še s kom deliti. 

Nekoč bom napisala knjigo

Ja, nekoč jo bom napisala. Ne danes. Ne jutri. Tudi čez en mesec ali eno leto verjetno ne. Mogoče niti ne čez deset let. Nekoč pač. In nimam pojma, kakšna bo njena tema, niti o tem ne razmišljam. Samo vem, da jo bom napisala. Zakaj? Enostavno zato, ker sem se tako odločila. 

Da si dokažem, da jo lahko. Da si dokažem, da imam toliko odločnosti, čeprav se mi zdaj zdi, da je pogosto nimam. Ponavadi takrat, ko bi jo najbolj potrebovala.

Da si dokažem, da sem dovolj trmasta za to. Ne me narobe razumeti, trmasta sem, ampak pogosto takrat, ko mi to bolj škodi kot koristi. Če bi znala trmo usmeriti v prave kanale, bi sebi in marsikomu drugemu prihranila marsikateri prepir, diploma pa bi bila že zdavnaj napisana. 

Da si dokažem, da znam uporabljati besede še za kaj več kot za to objavo in pol, ki jo napišem na mesec. In da jih znam uporabljati tako, da se ne zlajnajo po treh straneh in pol ali da niso tam pač samo zato, da so, da zapolnijo še eno vrstico več.

Da bom lahko rekla, da je to moje, da sem to naredila jaz. Ker do danes namreč ni ravno veliko stvari, za katere lahko to rečem, in tudi, ko bom imela otroke, bodo moji, ampak tudi ne bodo, ker bodo samosvoji, k delu pa bom prispevala samo polovico.

In sploh nočem in sploh ne pričakujem, da bo knjiga kakšen uspeh ali ne vem kaj. In da jo bodo brale množice. In da se bo komu dejansko zdela dobra. Glavno, da bo všeč meni. In da bom izpolnila obljubo, ki sem jo dala sama sebi. Ker te so vedno najtežje, te je vedno najtežje izpolnit. Če daš obljubo drugemu, se potrudiš bolj, kot če jo daš sebi. Ker če ne izpolniš svoje obljube, si razočaran/jezen/žalosten samo ti. Nihče drug ni vpleten. In lažje pozabiš to, da si razočaral sebe, kot da si razočaral druge. Pa tudi če ti drugi sploh ne povejo naglas, da si jih razočaral. Ti to veš. Ali pa veš narobe, saj ni važno. Občutek ni dober tako ali drugače.  

Ja, obljube, ki jih daš sebi, so hudič. In v bistvu nimajo kaj dosti veze z naslovom te objave, ampak to sem morala napisati. Očitno sem potrebovala neko iztočnico, da sem prišla do tega, in če je bila ta iztočnica to, da si obljubim, da bom napisala knjigo, je že moralo biti tako.

Vsakokratno vprašanje na glavni ljubljanski železniški postaji

Prav vsakič, ko se sprehodim mimo glavne ljubljanske železniške postaje, se mi porodi isto vprašanje. In ne, to vprašanje nima prav nobene zveze z železniško postajo, ampak s tekilo. Ja, prav ste prebrali, s tekilo. Med drugim. Pa z viskijem. In vodko. In sadjevcem. In borovničkami. In jegrom. In štokom. In z vsemi drugimi žganimi pijačami (če kdo še ni ugotovil nadpomenke omenjenih). A kje je fora? 

Fora je v podčrtanem delu desetega člena zakona o omejevanju porabe alkohola:

Prepovedana je prodaja alkoholnih pijač med 21. uro in 7. uro naslednjega dne, razen v gostinskih obratih, kjer je dovoljena prodaja alkoholnih pijač do konca njihovega obratovalnega časa, določenega v skladu z zakonom.

Ne glede na prejšnji odstavek je prepovedana prodaja žganih pijač v gostinskih obratih od začetka dnevnega obratovalnega časa do 10. ure dopoldan. Prepoved prodaje vključuje tudi dodajanje žganih pijač brezalkoholnim pijačam in drugim napitkom.

In kakšno zvezo ima to z glavno ljubljansko železniško postajo? No, nasproti nje stoji en lokal, ki se imenuje Box bar (zdaj glavna ljubljanska železniška postaja neha biti pomembna). In kakšno zvezo ima Box bar s podčrtanim delom desetega člena zakona o omejevanju porabe alkohola? Lahko bi rekla, da 24-urno zvezo. Lokal je namreč odprt 24 ur na dan. Od polnoči do polnoči. Tventiforsevn. In kje je torej tisto vsakokratno vprašanje iz naslova? 

Prepoved točenja žganih pijač se torej konča ob desetih dopoldne. Kdaj pa se začne?

Snežna pravljica z dvomesečno zamudo

Pogled skozi okno. Kamorkoli pogledam, se pred mano razprostirajo bele poljane, drevesa "bombaža", sneg pa še vedno prav romantično pada. Ko stopiš iz hiše, povsod okrog vidiš ogromne kupe snega, ki so rezultat jutranje rekreacije. Zavita v deko, s skodelico čaja v roki (ignorirajmo, da bom morala ravnokar v službo in mi ne bo na poti do postaje ta sneg prav nič romantičen) opazujem to snežno pravljico. 

Vse lepo in prav. Pa vendar se nikakor ne morem znebiti občutka, da nekaj ni prav. Da ne štima čisto. Pogledam na uro, da vidim, koliko časa še imam, preden bom morala v službo, pod uro pa se mi pogled ustavi na datumu. To bo to! Ta zimska pravljica je prišla približno dva meseca prepozno. Ne rečem, noro lepo je opazovati bele poljane in drevesa "bombaža", a vendar se zdi kar malo narobe uživati v tem razgledu. Pred dvema mesecema bi bila totalno navdušena nad vsem tem, zdaj sem pač malo manj. In verjamem da tudi marsikdo drug. Februar gre namreč počasi proti koncu in zdi se mi, da vsi potihem pričakujemo pomlad. Zelenje. Toplejše temperature. Še daljši dan. Prebujanje narave. 

V bistvu mi vseh teh besed niti ne bi bilo treba pisati. Lahko bi "napisala" prazno objavo in pustila samo naslov. Ta pove vse.

Kdaj lahko rečeš, da si nehal kadit?

Skoraj pet mesecev nazaj sem nehala kadit. Ne, bom napisala drugače. Skoraj pet mesecev nazaj sem prižgala svoj zadnji cigaret. Ne, še drugače. Od 19. maja 2012 nisem prižgala cigareta. (In že od takrat v mislih obračam idejo za tale zapis, pa mi ga je šele danes uspelo zapisat.)

A lahko glede na to, da že skoraj pet mesecev nisem prižgala cigareta, rečem, da sem nehala kadit? Trenutno res nimam nobene potrebe po tem, da bi spet kadila, ampak a lahko rečem, da sem nehala kadit?  Ok, lahko bi rekli, da človek neha kadit takrat, ko ve (se odloči?), da v življenju ne bo prižgal nobenega cigareta več. Ampak za moje pojme to ne zdrži. Ker nikakor pa ne morem vedet, kaj se mi lahko že jutri obrne v glavi in spet kupim škatlico. Ker če to naredim, sem imela samo pavzo med kajenjem. Al kaj? Ali naj raje rečem, da sem skoraj pet mesecev nazaj nehala kadit, zdaj sem pa spet začela? A človek lahko večkrat začne kadit? Ali pač začne samo prvič, potem ima pa med kajenjem (če vmes kdaj "neha" in spet "začne") krajše ali daljše premore - npr. da me na stara leta, tam nekje pri sedemdesetih, zatrga, da spet prižgem cigaret. Se pravi da od prejšnjega cigareta mine 45 let - a sem za 45 let nehala kadit a sem imela samo 45-letno pavzo?! 

Če predpostavim, da do konca življenja ne bom več prižgala niti enega cigareta, kdaj bom lahko rekla, da sem nehala kadit? Čez 10 let? Čez 20? Čez 30? Na smrtni postelji? Če ne prej, verjetno takrat ...

Ampak res me zanima. Kdaj lahko rečeš, da si nehal kadit?

Boli ____ (vstavi poljuben del telesa)? Vzemi ____ (vstavi pripadajoče zdravilo)!

Zadnjič sem po dolgem času zvečer spet gledala film na televiziji. Enega tistih, ki so totalno brezvezni, ampak jih kar gledaš in gledaš, se smeješ in se sprašuješ, zakaj jih sploh še gledaš, dokler se ne končajo. In med filmi, ki jih gledaš na televiziji, pridejo tudi reklame. Tokrat ne bom razlagala o reklamah za razne pralne praške, mehčalce, tampone in vložke (zdaj na temo vložkov pišejo že cele komade?!), čeprav bi si tudi te zaslužile svojo objavo. Ne, tokrat bodo na udaru reklame za zravila.

Med reklamami med filmom sem ugotovila, da moram ob prvih znakih gripe in prehlada vzeti lekadol, aspirin, daleronkold3 in koldreks. Aspirin ali lekadol seveda vzamem tudi, če me boli glava. Ali pa zob. Če me boli kaj od tega, lahko vzamem tudi nalgesin. Če me boli grlo, moram vzeti septoleto in neoangin, poleg tega pa se moram pošpricati še z angalesom. Če me zvija po želodcu, moram vzeti rupurut. In tako bi lahko naštevala še naprej, ampak you get the point, ja?

Torej sem danes že zajebala. Zjutraj bi morala vzeti lekadol, aspirin, daleronkold3 in koldreks. In postpek ponoviti zvečer (saj je tako nekako, ane?). Na par ur bi morala cuzati septoleto in naoangin, vmes pa tiščat v gofljo še šprico angalesa. (Še dobro, da me ne zvija po želodcu in me ne boli zob, ker bi bila potem že kot stara mama s 15 tableti zjutraj in zvečer.) Jaz, trapa naivna, pa raje spijem 10 skodelic čaja in pojem pet pomaranč na dan in se potem čudim, da še nisem zdrava kot dren. Če bi vzela vse zgoraj našteto, bi pa bila, al kaj? Japajade. Ko sem bila še majhna, so mi rekli, da prehlad, če ga ne zdraviš, traja en teden, če ga zdraviš, pa sedem dni (ali je bilo ravno kontra?). No, nad tem (ne nad dejstvom, da prehlad traja toliko časa, ampak nad besedno igro) sem bila tako navdušena, da sem si to zapomnila. Upam samo, da to ni ena trditev v verigi tistih, da božiček in zobna miška res obstajata ...