Danes zjutraj sem vstala še težje kot včeraj. In pol ure kasneje, ker ob šest trideset res še ni šlo. Spet sedem ur službe, nato pa z Urošem en krog čez Odprto kuhno. Luštna zadeva. Ogromno različnih kuhenj na nekaj malega kvadratnih metrih. Veliko dobrot, veliko ljudi, ampak če imaš čas, to pač vzameš v zakup in tudi postojiš nekaj minut v kakšni vrsti. Če bi hotel pokusiti vse, bi moral meti veliko časa. In kar nekaj denarja. Tri evre tu, štiri tam, pa se kar nabere. Ampak enkrat (ali dvakrat) v sezoni si pa pač privoščiš.
Potem pa domov in že na polovici stopnic šok, ko tašča malo v zadregi pove, da je dopoldne, ko je pomivala okna, maček padel z balkona, ko je hotel skočiti z ograje na okensko polico (balkon je v prvem nadstropju). Povedala je še, da se je zelo ustrašila in stekla po stopnicah dol tako hitro, da je bila dol skoraj pred njim. Seveda mu ni hudega, saj je maček in je pristal na nogah, potem pa sta se malo prevohala z babičinim mačkom, ki ga zdaj, ko je toplo, nikakor ne spraviš več noter. Potem pa ga je tašča pobrala in odnesla nazaj noter. Kafko, ne babičinega mačka. Ko sva prišla domov, je imel še svojo dozo norenja, da sva lahko videla, da mu res nič ni. Razen tega, da je smotan, ker je šel preizkušat svoje kaskaderske sposobnosti.
Potem še malo kavčanja, nato pa v tekaške cunje in ven, preden bi se stemnilo. Za vsak slučaj sem si zadala krog tako, da sem zadnji del tekla ob cesti (po pločniku, seveda), ker je osvetljena, čeprav se raje izgubljam po makadamskih in travniških stezicah. Tam nekje po dveh kilometrih sem ugotovila, da bi bilo mogoče bolje, če bi šla teč kake pol ure kasneje, da bi se mi kosilo še malo bolj poleglo, ampak potem bi res tekla po temi. Tam nekje sem se tudi začela spraševati, koliko mi bo uspelo preteči v kosu, če ne želim pustiti kosila nekje ob poti. Ampak sem še vedno tekla. In ko se je tretji kilometer že prevešal v četrtega, še vedno. Na tistem mestu sem se že precej mučila in mi je bil edini cilj priteči do doma. Priteči, ne prihoditi. Ampak samo za nekaj trenutkov. Ker potem sem začela razmišljati, da bi progo še malo podaljšala, ker pet kilometrov ni bilo več tako zelo daleč. In sem kolebala do tistega križišča, do katerega sem se morala odločiti. In se odločila za petko, pa če bo prva stvar, ko pridem domov, praznjenje kosila v stranišče. In dosegla pretečeno petko, še mimo bajte sem najprej tekla, da sem dobila še deset ali dvajset metrov. Ker če sem imela 180 metrov za ogrevanje, mora na koncu ura kazati 5,18 km. In je kazala 5,18 km. Vsa zmagoslavna (in res na koncu z močmi, če smo čisto iskreni) sem se privlekla še dve nadstropji višje, se sesedla na kavč in porabila deset minut, da sem približno prišla k sebi.
Vsa vesela sem priklopila garmina na računalnik in naložila današnji tek. In potem me je skoraj zadela kap.
In dejstvo, da nisem pretekla petih kilometrov. Ker mi je zmanjkalo dvajset metrov. Dvajset grdabeseda metrov. In za nekaj trenutkov mi je vse skupaj padlo dol. In sem v glavi že hotela razvrednotiti ves trud (in trmo), ki sem ga vložila v to, da sem se prebila čez tisti zadnji kilometer. (Dobro, bodimo pošteni, tako paniko sem med drugim zagnala tudi zato, ker sem namreč najprej, smota smotana, iz kaj vem kje potegnila, da mi je zmanjkalo dvesto metrov.) Pa sem se potem zbrcala v rit, seveda samo figurativno, saj sem na njej vendar sedela, energije, da bi jo dejansko dvignila s kavča, nato pa še dvignila nogo in si jo dejansko zbrcala, pa nikakor nisem imela, in si vbila v glavo, da moj dosežek zaradi tistih dvajsetih metrov ni nič manjši. Če bi vedela, da bi manjka toliko, bi jih že še pretekla.
Tako da bom zdaj prav s ponosom napisala, da sem danes prvič pretekla pet kilometrov. K vragu s tistimi dvajsetimi metri!
Ni komentarjev:
Objavite komentar