Druženje, varuškanje, plezanje, pačenje, plavanje

Če bi morala letošnji dopust povzeti v petih besedah, bi bile to definitivno besede iz naslova (saj bi ga opisala v štirih, ampak to bi bilo sodo število, jaz pa imam raje liha). Tudi zato sem čisto po nepotrebnem dodala še plavanje, čeprav to itak pride v paketu z morjem. No, tu je seveda še raziskovanje, kar sem deloma obdelala že v prejšnji objavi. Pa uživanje, ampak morje itak pomeni uživanje. Vem, da sem napisala, da bom v tej objavi pisala še o hotelu, vendar ga bom pustila za naslednjo. Nič bat, ne bom pozabila, ker nikakor ne bi hotela izpustiti najzanimivejšega dela "zapuščenih raziskovanj".

Torej, pojdimo lepo po vrsti. Plavanje bom izpustila, ker itak o tem ni kaj več za pisat - lahko edino napišem sloge plavanja, ki sem jih izvajala, ampak to bi bilo brezveze. Prve tri besede iz naslova se do določene mere povezujejo, ker drugo in tretje pač ni šlo brez prvega (obratno seveda ja). Ko je nekdo oziroma dva nekdoja od tvojih boljših prijateljev in tudi sicer redne nedopustniške družbe nastanjen samo nekaj kilometrov stran, to seveda izkoristiš za druženje. In ko je poleg teh dveh nekdojev samo nekaj kilometrov stran še družina enega od nekdojev, v kateri so tudi tri nekdojeve nečakinje, pride na vrsto varuškanje. In če so te tri nekdojeve nečakinje tako luštna bitja, kot so bile te, je varuškanje edina logična posledica. S tem da midva tega sploh nisva dojemala kot varuškanje, ampak preprosto kot uživanje.

Najstarejša od nečakinj je posvojila Uroša, srednja je posvojila mene, najmlajša se je pa vseeno raje še stiskala k mamici, ker je imela ona njeno hrano. Tako smo s starejšima dvema plavali, se smejali, ujeli morskega ježka in jagali ribe. Večerje nam na žalost ni uspelo ujeti.

En dan sva šla z enim od nekdojev (saj bi uporabljala imena, pa se mi nekdoji zdijo tako simpatična poimenovanja) plezat. Nekdoja sem jaz že prej spomnila, da nisem še nikoli varovala, in v bistvu pričakovala, da bo zadevo odpovedal. Pa je ni. Glede na to, da pišem tole objavo, lahko sklepate, da sem preživela. No, naj povem, da je on tudi. Čeprav je enkrat letel dol malo hitreje, kot si je verjetno zamislil, jaz pa sem malo objela skalo pred sabo, ko me je zategnilo, ko se je le ustavil.

Jaz sem bila pa po najini dogodivščini malo pobuškana. K temu je malo prispevala skala, ki ji očitno ni bilo všeč, da sem jo objela, malo pa pas, ki je se odločil, da mi zameri, ker ga tako dolgo nisem uporabljala, in mi na stegnu pustil zgornjo modrico (pa na drugem tudi, samo tista je manjša, pofotkat je pa itak treba ta večjo).

Potem pa pride še pačenje. Tega je pa, ko sva skupaj, itak vedno dovolj. Sploh Uroš je pravi specialist za to. Zadnja od teh fotk s pačenjem mi je prav zabavna, ker sploh ni bila dogovorjena. Uroš naju je slikal, oba sva pa (očitno!) razmišljala enako. Ko sva jo videla, sva oba bruhnila v smeh.

Za konec pa še par fotk kar tako. Kakšen sončni zahod itak mora bit, ker pri meni brez tega pač ne gre. Letos celo, verjeli ali ne, nisem preveč pretiravala, tako da nimam 500 fotk treh sončnih zahodov. Pa kakšna skupna (romantična) fotka tudi mora bit, da ne bo kdo mislil, da sva bila skregana. Posebno omembo si pa zasluži tudi Uroš, ki je na plaži pridno bral. Ja, tudi Uroš včasih bere. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin, ko je enkrat, ko sva prišla na plažo, rekel: "Greva hitro v vodo, da prideva hitro ven, da bom lahko naprej bral, ker me zanima, kaj se bo zgodilo." Jaz sem ostala brez besed (pa tast in tašča, ko sta to slišala, tudi).

Če potegnem črto, je bil dopust zelo uspešen, samo prehitro ga je bilo konec. Ja, za to sem kriva tudi sama, ker dolgo nisem povezala, da morje od 5. do 15. avgusta in koncert 13. avgusta pač ne gresta skupaj. Pa drugo leto.