Dvakrat čez dva jurja

Včeraj je bilo spet treba vstat zgodaj zjutraj, čeprav celo pol ure kasneje kot zadnjič. Je bilo pa tokrat veliko lažje, ker nisem iz tega delala celega projekta, ampak sem se pač samo malo bolj zgodaj spravila spat in upala, da mi bo uspelo hitro zaspat. In se mi vsaj približno naspat. In se mi je - približno.

Dol na isti postaji kot zadnjič, potem pa na drugo izhodišče. Tokrat na Pokljuko, od tam pa proti prvemu čez dva jurja. Že na začetku se mi je zdelo, da bom verjetno težko hodila, in nisem se ravno motila. Na srečo se je pa tisti težko začel kasneje, kot se mi je zdelo. Tam nekje v tistem rušju, skozi katerega sva se prebijali na greben. Tam skozi sem premišljevala, komu se je prvemu zdela tako zelo blazno dobra ideja, da pač piči navpično gor, pa kaj, če se ne da normalno hodit. Malo preklinjanja in pogovarjanja sama s sabo, pa je šlo. Enako kasneje na grebenu. Prav nič ne bi imela proti, če bi bil vrh Velikega Draškega vrha pet minut prej, če bi bil pa pet minut kasneje, bi imela pa proti veliko, ker je moj želodec res že zelo hrepenel po tistih še zapakiranih piškotih v ruzaku. 

Z vrha sva opazovali, kako se podijo meglice in oblaki in pogled je bil res prekrasen. In še sami sva bili na vrhu, kar je bilo glede na to, koliko ljudi je bilo gor tisti dan, precej presenetljivo. In seveda super. Ni lepšega kot čisti mir, ko samo sediš (ali stojiš) in uživaš v razgledih, opazovanju meglic in zvoku vetra (in piškotih). In vidiš, kako nekdo drug na nekem drugem hribu počne enako.

Sledil je lušten in strm spust, ki postane malo manj lušten, ko pomisliš, da bo treba določen del višinske razlike premagati tudi v nasprotno smer, če hočeš priti še na drugega čez dva jurja. Ampak sploh ni bilo panike, ker je tisto prečenje res lepo, za piko na i poskrbi še par zajl, ki se jih vedno razveselim kot majhen otrok čokolade.

Potem pa hodiš še naprej in kar naenkrat čisto tišino prekine krokar, ki s svojimi krili reže skozi zrak. Nori zvoki. In potem spet hodiš naprej in ga zagledaš (no, ne tistega od prej, enega krokarja pač), kako kraljuje na vrhu ene skale.

Od občudovanja krokarja do vrha Viševnika je bilo samo še enih pet minut. Tam nisva imeli take sreče, da bi bili sami, sva pa imeli to srečo, da so bili na vrhu sami fajn hribovci, kar pomeni, da je bilo vseeno mirno. Še malo uživanja v razgledih, afnoguncanja in piškotov, potem pa počasi dol.

Zadnji del se je že malo vlekel, zato sva bili zelo veseli, ko sva prišli do avta in lahko sezuli gojzarje. Potem pa še na super kosilo v mehiško in super kavo v lokal čez cesto od železniške, nekaj čez šest pa vsaka v svojo smer.

In tako je bil preživet še en krasen dan v hribih, danes pa že poteka dogovarjanje še za kakšen drug breg.