Z Urošem nimava svojega pralnega in sušilnega stroja, ampak si ga s taščo delimo. To meni sicer ni najbolj všeč, kar sem poudarjala že od samega začetka, ko sem se preselila k Urošu, ampak sem na koncu popustila, ker sem ugotovila, da to povzroča samo slabo voljo. Na koncu smo s skupnimi močmi prišli do dogovora, da bo smiselno imeti lasten pralni in sušilni stroj, ko bova imela enkrat otroka. In preden kdo začne skakati v luft - ne, nisem noseča.
Nekega dne lani pa sem si ogledovala najino kopalnico in ugotavljala, da pri trenutni postavitvi kopalnice nimava prostora za pralni in sušilni stroj - ne dovolj višine ob prosti steni, da bi lahko stala en na drugem, in ne dovolj širine ob tej isti steni, da bi bila lahko eden zraven drugega, ob omarici pa do tuš kabine ni dovolj širine, da bi bila lahko tam en na drugem.
Tako nama ni preostalo drugega, kot da kupiva novo omarico. Sicer se nama ni nikamor mudilo, ker potrebe po lastnem pralnem pač še ni, sva si pa šla malo ogledovat, kaj nama je kaj všeč. In kar takoj našla. Če v Harvey Normana pač ne bom šla po nov fotoaparat, to še ne pomeni, da tam ne bom kupila nič. S kavčem iz tam sva zelo zadovoljna in tudi novo omaro za v kopalnico sva našla prav tam. To, da v izhodišču sploh ni omara za v kopalnico, ampak je del mladinske sobe, lahko enostavno pozabimo.
Omaro sva naročila v prvi polovici decembra in rekli so nama, da bo trajalo 6-9 tednov, da pride. 9 tednov bi se izteklo v torek, zato sem bila cel zadnji teden že totalno na trnih, kdaj bo prišla, in Uroš me je imel po moje že poln kufer, ker sem ga vsakič, ko je prišel iz službe, vprašala, če so ga že kaj klicali. V petek pa končno zazvoni telefon, da lahko v soboto prideva po najino omaro. Hmmm, Uroš v soboto dela, torej bo treba počakat do ponedeljka. Ne, to pa ne, si rečem in grem v spodnje nadstropje malo lepo pogledat taščo (ja, življenje v isti hiši se tudi splača), ker bi pač imela omaro do ponedeljka že postavljeno in vse zloženo noter. Lepo gledanje obrodi sadove in tašča me v soboto vzame s sabo v BTC (itak bi šla tja) in greva tudi po omaro. V zahvalo jo peljem še na kavo, ki jo hoče plačati ona, pa ji ne pustim. Dovolim ji prispevati celih 30 centov.
Doma si najprej rečem, da bom škatli postavila samo v pralnico in počakala na Uroša, da ju skupaj odneseva gor. Kmalu se zavem, da seveda ne bo tako in da bom škatli na kakršenkoli način že spravila gor. Pomaga mi tašča in imava en tak kratkotrajen, 2 x 30 (se mi zdi) stopnic trajajoč fitnes v vsako smer. Potem pustim škatli stati v kopalnici, dokler Uroš ne pride domov. Medtem spraznim in počistim zdaj že bivšo omarico. Ko Uroš ves zdelan pride iz službe, ga boječe vprašam, če mi bo vsaj pomagal odnesti prejšnjo omarico dol. Lažje rečeno kot storjeno. Omarica je težka in nekoliko nerodna za spravit skozi vrata. Nekaj se mučiva, pravim, da ne bo šlo, ne da bi snela vrata, pa se mučiva še malo, pa spet pravim, da ne bo šlo, na koncu snameva vrata in stežka spraviva omarico iz kopalnice in po stopnicah dol.
Končno me v kopalnici čaka prazen prostor in po razpakiranju vseh miljavžent dil se sestavljanje lahko začne.
Največji "problem" predstavlja ugotavljanje, katera dila gre kam, ker sva si seveda izbrala tako omaro, ki nima štirih enakih predalov enega pod drugim. Po začetni logistiki sestavljanje gladko steče, in ko je ogrodje postavljeno, je (skoraj) pol dela že narejenega - vsaj najzapletenejši del je mimo.
Nato pride na vrsto žurka z bormašino. Če bi se odločila, da je ne grem iskat, bi verjetno še danes šraufala tiste vijake v hrbtišče.
Ko ogrodje, zdaj že s hrbtiščem, stoji, pride inšpektor Kafka, da vidi, če je delo do tistega trenutka dobro opravljeno. Ker je zadovoljen z videnim, dovoli, da nadaljujeva.
Sestavljanje napreduje hitro. Čisto brez nevšečnosti seveda ne gre, tokrat pridejo v obliki razgnane embalaže lepila, ki prav "lepo" okrasi moje hlače (lepilo, seveda, ne embalaža). Inšpektor Kafka vse podrobno nadzoruje.
Za zadnji korak dovolim Urošu, da vskoči. Tako on namontira še vrata in omara je dobre tri ure po začetku sestavljanja uspešno sestavljena. Noben pant ni narobe prišraufan in noben predal v napačni luknji. In danes na včerajšnje sestavljanje spominja samo še muskelfiber v mojih rokah. No, pa sestavljena omara v kopalnici, seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar