torek, 25. november 2014

Kako stuširati mačka v 9 korakih

Splošno znano dejstvo je, da mački niso ravno največji ljubitelji vode. No, seveda, najdejo se taki, ki prav radi rinejo glavo pod curek vode iz pipe, njihovi lastniki pa to posnamejo in dajo na svetovni splet, da se lahko milijoni ljudi smejejo njihovemu mačku. Ampak ti niso predmet današnje objave, zato se vrnimo k mačkom, ki vode ne marajo.

Iz takšnega ali drugačnega razloga lahko pride do tega, da je treba mačka stuširati. Na primer cel kup bolh, ki nekako najdejo pot do njega, čeprav je na balkonu v prvem nadstropju, kar je še kar precejkrat več kot tistih ne vem koliko lastnih višin, ki jih te nadloge lahko preskočijo. Seveda tuširanje bolh ne odpravi, ampak vsaj malo očisti mačkovo kožo in dlako.

In seveda maček ne stopi kar prostovoljno v tuš kabino in seveda ne čiča in čaka, da ga stuširaš, zato se je treba tuširanja lotiti taktično. 

Za tuširanje potrebuješ:
- mačka,
- dve osebi (recimo jima oseba T in oseba U, da ne bomo vedno uporabljali samo A in B),
- tuš kabino,
- šampon proti bolham,
- veliko potrpljenja,
- čim višji prag bolečine.

Nato slediš enostavnim 9 korakom:
1. Ena od oseb zapre vrata kopalnice, da maček ne more pobegniti.

2. Oseba T odpre vodo in počaka, da se nekoliko segreje.

3. Oseba U prime mačka za sprednjimi tačkami in ga poskuša postaviti v tuš kabino tako, da maček ne doseže roba vrat tuš kabine - če se ga namreč lahko dotakne samo s konico kremplja, bo zbral vse svoje moči in ga zagrabil z vsemi štirimi tacami.

4. Oseba T se trudi tuširati mačka, ki izmenično grabi po enem in drugem robu vrat tuš kabine, vmes pa se še poskuša izviti iz prijema osebe U in ji pridela kakšno prasko ali tri, pri vsem tem pa po možnosti še butne osebo T, kar povzroči pravi pravcati vodomet. 

5. Oseba U se trudi, da bi obdržala mačka v tuš kabini, oseba T umira od smeha, ker hoče maček na vsak način pobegniti.

6. Oseba U nahruli osebo T, naj se neha smejati in naj raje tušira mačka.

7. Oseba T zapre vodo in našamponira mačka. Maček sicer ni zadovoljen, ampak se ne upira preveč, zato si lahko oseba U nekoliko odpočije.

8. Ponovitev korakov 4.-6.

9. Oseba T zapre vodo in vzame brisačo, v katero z osebo U s skupnimi močmi zavijeta mačka in ga nekoliko osušita.

Pol bojlerja tople vode, pol zdravja (saj veste, smeh in to), kup prask in eno poplavljeno kopalnico kasneje je maček stuširan.

Lahko ga poskusite še nekoliko posušiti s fenom, da ne nori po bajti še ves moker, ampak to poskrbi še za dodatno nejevoljo in strah (ki pa vseeno ni tako hud kot tisti pred sesalcem).

Čisto enostavno, mar ne?

četrtek, 20. november 2014

Končno je letošnja jesen postala podobna jeseni

Danes z Urošem zvečer nisva šla skupaj iz službe, saj je on delal dlje (pa na srečo sploh ne toliko dlje, kot je bilo sprva mišljeno), tako da se je bilo treba malo sprehoditi. Na postajo sem precej šibala. Nisem želela zamuditi avtobusa, saj bi bil naslednji šele čez okoli 45 minut. Uspelo mi ga je ujeti, na postaji sem lahko še v miru zadihala, preden se je pripeljal.

Druga zgodba je bila, ko sem šla s postaje domov. Na sveže hladnem jesenskem večernem zraku mi je bilo prav lepo, zato nisem hotela hiteti, ampak sem želela raje s polnimi pljuči zadihati in se naužiti svežega zraka (z izpuhovskimi primesmi, ampak zakaj bi bili pikolovski). Lahko bi rekla, da imam kar rada mraz, predvsem pa ga precej lažje prenašam kot vročino. Seveda to, da ga imam rada, ne pomeni, da mi je užitek več ur sedeti pri miru in zmrzovati, ampak tisto, ko vidiš svojo sapo, tiščiš roke v žepe in nos za šal, ima nekakšen čar. Ampak na to bo treba še malo počakati.

Hodila sem torej domov prav počasi, skozi kavbojke sem čutila, kako se hlad prebija do moje kože. Razmišljala sem, da bi najraje kar hodila in hodila. Sprehajala bi se po jesenskem listju in poslušala, kako mi šumi pod nogami. Kot majhen otrok bi ga metala v zrak in puščala, da bi nežno padalo name in me božalo po licih. 

V nekem trenutku sem ugotovila, da skoraj ne slišim prometa, samo svoje korake na asfaltu. Za nekaj sekund sem se ustavila, zaprla oči in uživala v skoraj popolni tišini, ki je tu tako zelo redka in ki jo včasih tako zelo pogrešam. Krasen občutek.

Hlad je bil pospremljen z nežno skrivnostno meglo. Seveda ne maram tistega trdovratnega meglenega pokrova, ki čisto prerad pregrne Ljubljano, ampak ne govorim o tem. Najlepša megla je tako ali tako tista, ki jo gledaš od zgoraj, prekrasne pa so tudi meglice, ki se podijo čez travnike ali se dvigujejo nad Savo. Vseeno pa ima tudi večerna mestna megla (če ni pregosta) svoj čar. Skrivnostnost ji pristaja.

Domov sem prišla z rdečimi lici in nosom. Končno je letošnja jesen postala podobna jeseni.

ponedeljek, 17. november 2014

Liffovska loterija se je tokrat izplačala

Liffe je v večini primerov čista loterija. V roke vzameš programsko knjižico (ali pa se pač odpraviš na njihovo spletno stran). Pridno prebiraš opise filmov, morda si na internetu ogledaš tudi kakšen napovednik. Vendar kljub temu še vedno ne veš, kaj od filma lahko pričakuješ. Lahko imaš srečo in zadeneš, lahko pa nimaš sreče in iz dvorane prideš razočaran. Tako se je že kar nekajkrat zgodilo, da je bil film daleč od pričakovanega, čeprav je opis obetal marsikaj. 

Seveda pa je bilo tudi nekaj svetlih izjem. Najsvetlejša je bila Julija, ki pri meni še vedno velja za najboljši liffovski film, kar sem jih videla do zdaj, ne tako zelo daleč za njim pa je Podočnik.

Danes na liffovske stopničke lahko dodam Gemmo Bovery. 

Vir

V kinu se že zelo dolgo nisem tako zelo krohotala kot danes. Že samo obraz Fabricea Luchinija je včasih dovolj, da težko zadržuješ smeh. Boljšega igralca za to vlogo bi težko našli, vendar pa tudi drugi ne zaostajajo prav dosti. Poznavanje Gospe Bovary za razumevanje zgodbe sicer ni nujno, je pa koristno. In ni treba, da vam je bila knjiga všeč, če želite v filmu uživati. Meni je postalo jasno, da mi bo všeč, že nekje po petnajstih ali dvajsetih minutah in nisem se motila. In ko sem že začela razmišljati, kako neki se bo film končal, je postregel z enim najbolj smešnih koncev, kar sem jih videla. Konec filma sem tako pričakala v solzah. Smeha, seveda. 

Priporočam prav vsem, tudi tistim, ki ste se mukoma prebijali skozi Gospo Bovary.

nedelja, 16. november 2014

Kratki dnevi mi ne grejo

Že nekaj časa je minilo, odkar smo prestavili uro, jaz pa imam z vsem skupaj še vedno težave. Tako sva se danes z Urošem vozila s popoldanskega geocachinga že v temi in med vožnjo sem razmišljala, da moram, ko prideva domov, čimprej poklicati očeta in mu zaželeti vse najboljše, da ga ne bom klicala prepozno. Potem sem pogledala na uro in mislila, da se je ustavila - občutek mi je namreč pravil, da je ura nekje osem, ampak so do tiste dvojke na prvem mestu manjkale še slabe tri ure. 

Podoben preblisk sem imela tudi nekoliko kasneje, med brskanjem po internetu, ko sem se v glavi začela prepričevat, da moram v posteljo, ker je ura že pozna, jutri zjutraj pa delam in nočem biti preveč nenaspana. Sploh zato, ker bo dan precej dolg in razgiban. Nato pa sem pogled le usmerila v spodnji desni kot in začela smejati. Bilo je namreč šele nekaj minut do prvih večernih poročil.

sobota, 15. november 2014

V spomin na dobre stare čase

Nekoč je obstajala spletna stran, ki se ji je reklo vijavaja. Zanjo so bile značilne modre ploščice.


Še bolj pa so bili zanjo značilni vajenci, ki so bili vsi po vrsti fajn ljudje. In seveda še vedno so. To je bil čas pred fejsbukom in kopico drugih družbenih omrežij. Ko so bile naše profilne fotografije narisane figurice. Ko smo pisali rezervacije v dnevnike. Ko smo čvekali in trolali po forumih. Ko smo se organizirano srečevali v Ostrigi in na košarki. Nekateri so odšli tudi v Gardaland ali Fieso.

Vijavaja je žal propadla, a spomini ostajajo. In ostajajo tudi vsa poznanstva različnih vrst - z nekaterimi smo ostali kolegi, z nekaterimi smo postali dobri prijatelji. Z nekom smo se morda poročili. Nekateri pridno skrbijo tudi za podmladek. 

Zakaj danes ta nostalgičen izbruh? 

Danes smo vijavajo za nekaj ur obudili z novim srečanjem. Če je bilo v preteklosti za ta srečanja značilno, da je zadnji trenutek kar nekaj ljudi odpovedalo, se je tokrat zadnji trenutek precej ljudi odločilo, da pridejo. Tako nas je bilo na koncu precej več, kot smo verjetno sploh pričakovali. Velika družba, ki pa ni bila naporna. Z nekaterimi se vidimo pogosto. Z drugimi se občasno naključno srečamo. Z nekaterimi se nismo videli že več let. Z zelo redkimi se nismo videli še nikoli in jih je bilo lepo spoznati.

Po dolgem času smo se v tako velikem številu načvekali in nasmejali, ugotavljali, kdo "manjka", in obujali spomine na vse traparije, ki smo jih počeli in pisali. Čeprav se z večino ne vidimo prav pogosto, se še vedno počutimo kot neka skupnost. In tega nam tudi propad vijavaje ni mogel vzeti. 

Dragi vsi, ki ste bili - lepo vas je bilo videti in poklepetati z vami. In tisti, ki vas ni bilo - upam, da se vidimo prihodnjič.

četrtek, 13. november 2014

Nekaj besed o družbah in družabnosti ... približno

Če bi rekla, da nisem družaben človek, bi se zlagala. Vendar bi se zlagala tudi, če bi rekla, da imam noro rada velike družbe. Ker jih nimam. Izčrpajo me in mi popijejo ogromno energije. Če ljudi ne poznam ali če jih poznam malo, je še toliko bolj izčrpavajoče. Ali če jaz ljudi poznam, oni pa mene ne oziroma si me niso zapomnili. Če se večina ljudi v družbi med sabo pozna, je vse skupaj naporno še toliko bolj. In že samo misel na to, da me v prihodnosti čaka družba, v kateri bo veliko ljudi, ki jih ne poznam, me obremenjuje že dosti prej, čeprav to res zelo nerada priznam. In take družbe mi popijejo veliko energije, še preden se sploh znajdem v njih, saj priprave v glavi zame zahtevajo svoj čas in energijo.

V takih družbah se mi zdi, da postanem čisto neopazna. Ker se v njih ne znajdem in se počutim izgubljeno. In pri vsem skupaj mi moje kramljalske sposobnosti (kakšne sposobnosti?) prav nič ne pomagajo. Tako se potem zgodi, da stojim na mestu, zbegano pogledujem okoli sebe, razmišljam, kako bi ušla oziroma kako bi bila kje drugje kot tam, kjer sem, in se mi zdi, da ne spadam v družbo okoli mene. Da bi sama začela pogovor z naključnim človekom, se mi pa sploh zdi znanstvena fantastika.

(Ta zapis se sprevrača v eno samo jamranje, kar je bilo daleč od mojega namena, ampak zdaj je, kar je.)

Torej, velike družbe z (veliko) nepoznanimi ljudmi, nisem navdušena nad vami. Raje sem v varnem zavetju svojih mini prijateljskih družb. Ampak vsake toliko časa se moram vseeno malo "izzvati" tudi v kakšno večjo, nepoznano družbo. Da ne "zarjavim". In zdaj lahko spet nekaj časa "počivam" ...

petek, 07. november 2014

"In bi sanjal in bi sanjal in se ne bi več zbudil"

Že ves večer si prepevam "Ko zapoje zvonček v uri, prebudi se maček Muri ..." Pesmi štirih so bile ena prvih pesniških zbirk (če ne celo resnično prva), ki sem jih kupila in so še danes ena mojih najljubših, čeprav v miniaturni izdaji.


Ob večernem čaju sem se tako ponovno sprehodila po Kovičevem deležu in srkala vase vse besede in neskončno lepoto njegovih verzov.

Kajetan Kovič: STARE SANJE

Pot čez polje v drobnem dežju,
pot čez polje na večer,
pot čez polje in čez travnik
spet prinaša srcu mir.

Spet nekdanje lepe sanje
križajo mi tiho pot,
kot da nekdo drugi hodi,
kot da sam ne hodim tod.

Kaj je droben dež priklical
mi spomine prejšnjih let?
Kaj sred pokošene trave
spet odkril sem staro sled?

Staro sled, ki do vodnjaka
- zdaj usahlega - drži,
staro sled, kjer se dekletom
po vodo zvečer mudi ...?

Daleč plaho zaječalo
na vodnjaku je kolo.
In si mislim: kmalu pride
tudi ona po vodó.

Stare sanje, lepe sanje,
ne hodite mi na pot.
Ni več tisti, ki je hodil,
nekdo drugi hodi tod.

Ah, pa rad v seneno kopo
spet kot nekaj bi se skril
in bi sanjal in bi sanjal
in se ne bi več zbudil.

Dragi Kajetan, naj bodo tvoje zadnje sanje najlepše, kar si jih kadarkoli sanjal!

četrtek, 06. november 2014

Osvajanje na domu

Poštar je človek, s katerim ponavadi nimaš ravno veliko stika. Večinoma samo pobereš iz nabiralnika pošto, ki jo je v njem pustil, občasno pa mu podpišeš kakšen prevzem. Danes pa je bilo malo drugače.

Z Urošem sva se ravno odpravljala na kavo in po darilo za moj rojstni dan, medtem pa smo klepetali s tastom, ki se je prav tako odpravljal, in taščo, ki je ravno prišla, ko se je pripeljal poštar. Ker sem bila že ravno pri vratih, sem se odločila, da stopim ven, da bi dal pošto direktno meni v roke. Stopila sem ven in ga pozdravila s prijaznim "dober dan". 

Potem pa je postalo "zanimivo". Obrnil se je, me pogledal, po kakšni sekundi ali dveh pa kar malo preveč navdušeno izjavil "Oooooo, midva se pa še ne poznava, ane?" Malo sem čudno pogledala in rekla, da res ne. Pa je začel govoriti nekaj o tem, da se mu zdi, da je videl eno pošto za naš priimek, samo poiskati jo mora. Iskal jo je malo dlje kot ponavadi, potem pa si je vzel še malo časa, da je nabral dva kompleta reklam, preden mi je vse skupaj porinil v roke. Nato me je še enkrat pogledal, se posmejal in rekel: "No, pa sej se še kej vidva, ane." In se odpeljal.

Kar čuden občutek, ko te pred domačimi vrati nekdo takole "osvaja". Sploh če mož stoji takoj na drugi strani vrat. In poleg njega še tast in tašča. Zanimiv in nenavaden začetek dneva, ni kaj!

torek, 04. november 2014

Ni veliko, je pa boljše kot nič

Saj vemo, o čem govorim. Morali bi se učiti za faks, pa se nam ne da, še pospravljanje je zabavnejše od tega. Pa proti večeru enkrat vseeno malo vzamemo v roke zapiske in preberemo stran ali dve, da malo utišamo slabo vest, da nismo nič naredili. Ker ni veliko, je pa boljše kot nič, kajne? In s tem se nekoliko potolažimo. Seveda s tem ni prav nič narobe. Malo problematično pa postane takrat, ko se to začne pogosteje dogajati. S stranjo ali dvema na dan se do tistega izpita čez en teden precej težko naučiš toliko, da boš izpit naredil.

Končno sem se malo bolj resno lotila diplome. Ni mi še čisto steklo, po toliko časa je pač težko spet spraviti zraven in ponovno najti voljo za učenje, pisanje in študiranje. Trudim se, da (skoraj) vsak dan naredim vsaj nekaj, pa tudi če to pomeni samo, da grem v knjižnico po gradivo. In ravno tu pridemo do tega problema. Tri knjige, ki bodo predstavljale osrednje gradivo moje diplomske naloge na primerjalni književnosti, sem si sposodila pred skoraj enim mesecem. Da jih za začetek samo preberem, dokaj neobremenjeno, in si izpišem nekatera prva opažanja. Prebrana ni še niti ena. Gre počasi, stran za stranjo, bolje kot nič, ampak vse skupaj pa vseeno ne dosti.

Vsakič ko sem se v preteklosti "malo bolj resno lotila diplome", ker tole zdaj niti pod razno ni prvič, sem začela z nekim zaletom, ki pa je ponavadi zelo hitro popustil. Na začetku sem imela malo slabo vest, potem pa sem jo vedno bolj rinila v ozadje, dokler ni enkrat spet na polno butnila ven in se je vse skupaj začelo znova. Ali pa sem jo do naslednjega izbruha enostavno ignorirala.

Tokrat ne bom pustila, da se to spet zgodi. In od zdaj naprej malo ne boljše kot nič. S takim tempom bom diplomo pisala še nadaljnjih nekaj let, pa čeprav bom vsak dan prebrala kakšno stran knjige ali šla v knjižnico. Že to, da sem opazila, da se mi začenja dogajati, se mi zdi korak naprej (saj veste, ko se zasvojenec zave, da je zasvojen in da tako ne bo šlo več naprej, je že pol narejenega). Saj vem, da sem to rekla že vsakič prejšnjič (čeprav ne naglas, samo sama sebi), ampak tokrat mislim resno. Recimo, da so dokaz za to tudi te besede, ki jih zdaj berete. Ker nobenkrat od prejšnjič tega nisem hotela napisati. Težko je pisati o svojih šibkih točkah, in diploma vsekakor je ena izmed mojih, ampak včasih je treba tudi to. Ponavadi je potem, ko daš enkrat iz sebe, lažje. In če besedo dovoljkrat ponoviš, se ti začne zdeti smešna. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma.

Diploma.

ponedeljek, 03. november 2014

Na sonce!

Rada imam jesen. Ampak na žalost jesen v mestu pomeni tudi meglo. Veliko megle, ki se včasih zadržuje tudi po ves dan. Včeraj se je sonce pokazalo ravno malo preden sem morala iti v službo, tako da ga kaj dosti nisem mogla izkoristiti. In ker se jutri napoveduje poslabšanje vremena, sem hotela pred tem izkoristiti še zadnje sonce, česar takole doma ne bi ravno mogla, in popiti kavo na soncu. To pa doma oziroma v njegovi bližini ni bilo možno. Zato je bilo treba drugam. Višje. Na primer na Šmarno goro, da je bila kava še zaslužena.


Od doma sva se odpravila ven v gosto meglo in nekaj malega vlažnih stopinj nad ničlo. Nič kaj prijetno. Parkirišče v Tacnu je bilo razmeroma prazno, tako da s parkiranjem ni bilo težav. Potem je šlo nekaj časa samo še navzgor. Eden najlepših meglenih jesenskih trenutkov v hribih je tisti, ko nad sabo prvič vidiš, kako se skozi meglo prikazuje modro nebo, vidiš pa tudi že medel obris sonca. 



Na vrhu niti ni bilo pretirane gneče (za Šmarno goro, seveda), tako da sva lahko v miru popila kavo in občudovala neskončno morje megle pod sabo. Če ne bi tako mrzlo pihalo, bi bilo še prijetneje.



Ob povratku v dolino sva s seboj odnesla tudi sonce. Škoda samo, da se je potem hitro pooblačilo.

sobota, 01. november 2014

Praznična rekreacija: plezanje v Glinščici

Če se zgodi, da sva takole na vikendaški dan oba prosta, vremenska napoved pa je lepa, je seveda to treba izkoristiti. Danes ponovno v obliki plezanja. Tokrat v neke čudne sektorje v dolini Glinščice. Čudne zato, ker so smeri opremljene tako, kot pač so - svedrovci sem in tja na nekih čudnih mestih, sidrišča na vrhu urejena ali pa ne -, ocene nekaterih smeri pa so, zelo milo rečeno, smešne. Recimo samo, da sem plezala najtežjo 4b v svojem življenju - vmes sem morala dvakrat počiti in malo sezuti plezalke, na koncu pa plezati že zelo na trmo in z veliko prigovarjanja od spodaj, da mi je uspelo.


Vseeno pa smo dan dodobra izkoristili. Divje svinje (ali kače, risa, tigra ali česa podobnega) sicer nismo videli nobene, smo pa eno slišali. Najbolj divja žival, ki nam je prekrižala pot, je bila kobilica.


Dan je bil lep in topel (vode je bilo tokrat dovolj, da se nam ni bilo treba ustavljati na prvi črpalki čez mejo), razgledi pa krasni.








Poleg najtežje "4b" smo splezali še kar nekaj drugih smeri. Pridelali smo nekaj novih modric in prask. Malo smo preklinjali, malo tulili, včasih oboje skupaj, se veliko spodbujali in se naučili še česa novega. Anja je super "vodička od spodaj" - zelo dobro zna svetovati, kako najlažje naprej (čeprav je včasih kdo tudi ne posluša in dela malo po svoje).








Doma naju je spet pričakala taščina goveja juha, ki se je po napornem dnevu noro prilegla. Lep dan je bil. Spet.