torek, 30. december 2014

Vikend v gojzarjih

Obljubljeno že včeraj, realizirano danes.

V soboto sva jo z mami še zadnjič letos mahnili skupaj v hribe. Pridružila se nama je še ena kolegica, vendar je po spletu nesrečnih okoliščin in žuljev dve uri in pol preživela v koči, ampak pustimo podrobnosti.

Začele smo v Spodnji Kokri in se podale v breg. Precej hitro smo ugotovile, da imajo Jezerjani na tablah zelo navite čase. Ampak pač gledaš pod noge in hodiš. Nežno je naletaval sneg in občutek je bil prav prijetno zimski - prvič v tej sezoni. Malo za kočo sva z mami osatali sami in sopihali naprej. Pot je krasna. Malo hodiš po mehki travnati potki (ki je bila tokrat malo manj mehka zaradi hladne zemlje), nato prideš v svetlo gmajno, ki se nekoliko naprej prelevi v temno gmajno, tej pa zopet sledi svetla in potem spet mehka travnata potka.






Malo pod vrhom je začelo še bolj mrzlo pihati, megla se je nekoliko zgostila, snežinke pa še bolj prisno poplesavale. Preden sva stopili na vrh, sva se zato izdatno oblekli, na vrhu pa se nisva zadrževali ravno dolgo. Tako je mami digitalcu naročila, da posname eno fotko, in že sva bili na poti navzdol. (No, edino en zakladek je bilo še treba poiskati pod vrhom.) Menda je z vrha bajen razgled, ampak žal ne bi vedeli, tako da se boste morali o tem prepričati sami.



Dol sva jo mahnili po drugi poti kot gor in v nekem trenutku sem bila že zelo zbegana, ker mi je občutek govoril, da bi morali hoditi ravno v kontra stran. Bilo je že kar malo neprijetno, potem pa sva le prišli do križišča, ki sem ga poznala, in mi je bilo takoj lažje.

V vmesnem času je napadlo že nekaj malega snega in prav luštno je bilo hoditi po beli preprogi. Pri koči sva pobrali kolegico, spili vsaka svoj čas, nato pa smo jo skupaj mahnile v dolino in domov.

------

V nedeljo sva se z mami zbudili v zasneženo jutro in pogled skozi okno je bil resnično krasen. Po zajtrku sva imeli malo jutranje telovadbe, da sva sneg premetali z enega konca na drugega, nato pa kar peš na kavo in gojzarji so v takem vremenu najprimernejša obutev.

Pridružil se nama je še Uroš in odločili smo se, da je prve letošnje zimske občutke treba izkoristiti in da bi bilo škoda biti notri. Tako smo jo mahnili na (regenaracijsko) pot proti Kekčevi deželi. Potrkali smo tudi pri teti Pehti, a je ni bilo doma, nato pa smo se poklonili še planincem, ki so se ponesrečili v naših gorah.






Prijeten dopoldansko-popoldanski sprehod po že poznanih (razen Urošu) poteh, ki pa so vsakič drugačne in vsakič drugače lepe.

Po tako super izkoriščenem vikendu je občutek vedno zelo dober. Včeraj sem sicer kar konkretno čutila kolena, kar ni najbolj prijetno, ampak vseeno je nekoliko lažje, ko veš, da si naredil nekaj dobrega zase. In si napolnil pljuča s čistim, svežim gorskim zrakom.

Mimogrede, danes sva se kljub strupenemu polarnemu mrazu odpravila ven, iz Tivolija do Mosteca. In preživela! In se imela navdse krasno. Zimsko sonce je pač prijetneje opazovati s hladnejše strani okna.


ponedeljek, 29. december 2014

V Sloveniji vladajo izredne razmere! Aja, ne, samo zima je ...

Današnji zapis bi moral biti poročilo preteklega luštnega vikenda, preživetega večinoma v gojzarjih. No, ta zapis bi moral biti že včeraj, pa me je premagala utrujenost in vabilu domače postelje se pač nisem mogla odreči. Pa sem si rekla, da bo poročilo danes, in plan je bil resnično tak, današnji zapis pa bi moral biti jutri, ampak zdaj ne bo. En kup komplikacij, vem. Jutrišnji zapis bo danes pač zato, ker enostavno moram dati iz sebe, kar se nabira že dva dni.

Včeraj so v Sloveniji zavladale izredne razmere! Državo je pobelil sneg in temperature so se spustile in še vedno padajo! Zjutraj so bile nižje od nič in ponekod se nad ledišče niso dvignile niti čez dan! In v naslednjih dneh ne bo nič drugače! Zajel nas bo strupen mraz! Polarni mraz! In otoplitev ne moremo pričakovati še do začetka naslednjega tedna!

Ali povedano na kratko: začela se je zima.

Ne razumem, kako je lahko skoraj osrednja novica dneva, da bo v prihodnjih dneh mraz. Tudi do minus petnajst. Na koncu decembra, ko je v naših krajih zima. Saj veste, tisti letni čas, ko so listavci brez listov, ko je zunaj belo in vidiš svojo sapo, ko dihaš, ko ljudje smučajo, tečejo na smučeh in se sankajo? Ko na glavo povezneš kapo, okoli vratu zaviješ šal, ki si ga potegneš še čez nos, na roke pa natakneš rokavice in jih tiščiš v žepe? 

Ko gledam poročila in berem novice, se počutim, kot da sem padla v neki narobe svet. Kot da sem se znašla na Novi Zelandiji s tukajšnjimi razmerami. Drugače si vsega skupaj pač ne znam razložiti. Že pred dvema letoma sem bentila o tem, tokrat pa bentim še bolj, ker tole je pa še korak naprej od tistega ...

Iz otroštva se ne spomnim nobenega oranžnega alarma, ko je bil mraz - pa bi moral biti po današnjih merilih kar pogosto. A smo se res tako zelo pomehkužili? Najbolje, da jutri sploh ne grem v službo, da se ne bi slučajno zastrupila z mrazom. 

Svašta.

sobota, 27. december 2014

"Nedotakljiv in nedotaknjen. Strašen."

(Malo imam že dovolj takih objav - v zadnjem mesecu sem napisala že tri in tale je že druga zaporedna.)

Šalamunove poezije sicer večinoma nisem preveč razumela oziroma mi ni bila blizu (se pa najdejo tudi take pesmi, ki so mi zelo všeč), a vseeno se ne da zanikati njegovega prispevka slovenski poeziji. Enkrat sem ga poslušala na faksu, ko je prišel kot "gostujoči predavatelj" - bral je svoje pesmi, na naša vprašanja je sicer odgovarjal, ampak malo po svoje. Zanimiva izkušnja. In zdaj tudi neponovljiva.

Tomaž, nikoli se ne utrudi podobe novega plemena v večnem svetu ostrih robov!

Tomaž Šalamun: MRK

Utrudil sem se podobe svojega plemena
in se izselil.
Iz dolgih žebljev
si varim ude novega telesa.
Iz starih cunj bo drobovje.
Nagniti plašč mrhovine
bo plašč moje samote.
Oko si izderem iz globine močvirja.
Iz prežrtih plošč gnusa
si bom postavil kolibo.
Moj svet bo svet ostrih robov.
Krut in večen.

ponedeljek, 22. december 2014

"Guess it didn't work out that way"

Pred štirimi leti (sploh ne morem verjeti, da je od takrat res minilo že toliko časa), ko sva bili z mami na njegovem koncertu, sem si obljubila, da bom šla spet, če bom le dobila priložnost. Pa se žal ni izšlo ... Sem pa vesela (čeprav ta beseda res nikakor ne paše v ta kontekst), da sem ga imela možnost videti in slišati v živo. Ob nekaterih njegovih pesmih vedno jokam. Danes še bolj. 

Joe, naj ti bo na drugi strani lepo. In hvala za vse lepe pesmi, po katerih se te bomo lahko spominjali.


četrtek, 18. december 2014

Babje druženje

Babja druženja so vedno fajn, če s(m)o na kupu ta prave babe. (Besedo babe tu uporabljam v zelo ljubkovalnem pomenu, da ne bo pomote). O babjem druženju ponavadi govorim v kontekstu srečevanja s sošolkami s faksa, čeprav je tudi vsako drugo druženje s prijateljicami in kolegicami seveda babje druženje. Ampak danes mislim na tisto prvo. Že pred časom sem ugotavljala, kako zanimivo je primerjati babje čvekarije nekoč in danes.

In zdaj, skoraj dve leti in pol kasneje, je to spet zanimivo, saj so spremembe še večje - dve sva poročeni, ena ima že otroka, ena druga je bila medtem v Švici, kakšna je dobila ali zamenjala kakšno službo in podobno. Življenje se odvija vsaki v svojo smer in vedno redkeje nam uspe biti vsem na kupu. Seveda so tudi tista manjša druženja luštna in fajn, ampak vseeno je lepo, ko se nam uspe zbrati vsem naenkrat. Včasih nam uspe za kakšen rojstni dan, ampak tudi takrat na žalost pogosto kakšna manjka.

Se nam bo pa letos že tretjič zapored uspelo dobiti na prednovoletnem babjem druženju, ki smo ga (oziroma sem ga vsaj jaz v pobudnem mejlu) razglasile že za tradicionalno. In niti za sekundo ne dvomim, da se ne bomo imele tako fajn, kot smo se imele lani ali predlani. 

In malo me daje firbec, kako jim bo všeč letošnja malenkost, ki sem jim jo pripravila. 


sreda, 17. december 2014

Včasih se prelevim v bralko lastnega bloga

Vsake toliko časa se na svojem blogu prelevim v vlogo bralke. Seveda jo (približno) opravim že čisto vsakič, ko napišem objavo, saj jo še pred objavo preberem. In jo preberem še enkrat po objavi. Ampak v tem primeru gre še vedno bolj za vlogo pisca (oziroma piske, čeprav se mnogi te besede otepajo z vsemi štirimi, pa mi še vedno ni jasno, zakaj), saj je vse to branje namenjeno bolj iskanju napak in tuhtanju, ali je vse napisano tako, kot sem si zamislila, ali kje kaj manjka, bi lahko kakšno stvar preoblikovala ...

Pridejo pa dnevi, ko svojega bloga ne odprem skozi bel zaslon, ampak tako, kot ga odprejo drugi (nisem čisto prepričana, da je glagol odpreti tule najprimernejši, ampak drugega se ne spomnim). In se na njem zadržujem v vlogi bralke. Kliknem naključni mesec ali oznako in berem. Kot bi brala blog nekoga drugega.

Zanimivo je spremljati, kako sem v določenem času razmišljala, katere stvari so se mi zdele vredne besed, kaj se je v mojem življenju dogajalo, kako sem se spopadala z izzivi ... Včasih se spomnim kakšne stvari, ki sem jo že pozabila. Včasih se čudim, da je od kakšnega dogodka res preteklo že veliko časa. Včasih se mi zdi, kot da berem besede nekoga drugega, saj mi ne gre v glavo, kako mi je uspelo besede oblikovati na takšen način, kot sem jih. Včasih se držim za glavo, kakšne bedarije sem pisala.

Vsakič znova zanimiva izkušnja.

nedelja, 14. december 2014

Kratek, a sladek oddih v Goriških brdih

Med rojstnodnevnimi darili se je znašla tudi Zvezdarjeva knjižica Gurmanski počitek na deželi. Z Urošem sva jo pridno preučila in ugotovila, da naju oba vleče v Brda. In tako sva včeraj pristala v Snežatnem, v Hiši Štekar. V Malvaziji.



Razmišljala sva, če bi se po večerji odpeljala do Nove Gorice, pa sva pri drugem kozarcu vina družno ugotovila, da se nama ne da. Tako sva, utrujena po za oba napornem tednu, odšla pod kovter, še malo čvekala, se smejala, naredila okviren načrt za danes, nato pa zgodaj zaspala.

Zbudila sva se v oblačen, a topel dan. Razgledi izpred hiše so bili kljub oblakom čudoviti, med griči so se podile nežne meglice. Ugotavljala sva, kako krasno mora biti tu šele ko na primer cvetijo češnje ali zori grozdje, in si potiho obljubila, da se vrneva med te griče še v kakšnem drugem letnem času, ko je tudi dan daljši, in za kakšen dan več.



Po zajtrku, ki je bil enako domač kot večerja, sva izpraznila sobo in se odpravila novim dogodivščinam naproti. Najprej na razgledni stolp (nanj vodi 144 stopnic, sva preštela), od koder sva lahko občudovala še lepši razgled. Kako krasno mora biti šele ob lepem vremenu!





Pot naju je vodila tudi v Šmartno (zadnja fotografija), malo vasico, ki je v preteklosti predstavljala pomembno strateško obrambno točko. Med kratkim sprehodom po notranji strani obzidja sva se tako lahko seznanila z zgodovino vasi, njeno arhitekturo in pomenom skozi zgodovino, ogledala pa sva si tudi nekoč/danes fotografije, ki lepo prikazujejo razvoj vasi.

Nato sva se obrnila proti Solkanu, kjer sva si solkanski most ogledala še iz druge perspektive, kot se ga gleda ponavadi (hvala, geocaching!), še prej pa povsem naključno našla še vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne - čeprav leži ob železniški progi, se zdi odmaknjen in miren kraj. In tih.



Soče Gregorčič ni kar tako imenoval bistra hči planin in pisal o njeni lepoti.



Zadnji postanek je bil spominski park na Kobilniku v Trnovem, posvečen padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja ter z grobnico padlih borcev IX. korpusa. Pred vhodom v park stoji ogenj miru in ljubezni.



Spominski parki so ponavadi prav posebni kraji. V njih je neka skoraj napeta energija. Nekaj je enostavno v zraku. Tokrat pa še bolj, saj je k "napetemu" vzdušju močno pripomoglo še vreme. Bila sva namreč prav v osrčju megle, kar je izkušnji še dodajalo skrivnostnost. In napetost. Da se ti naježi koža, ko hodiš mimo 83 granitnih plošč (nisva štela, pomagal je internet), od vrha do dna popisanih z imeni borcev in žrtev fašističnega nasilja. Na vrhu pa te pričaka še obelisk, pod njim pa grobnica padlih borcev IX. korpusa. 





Menda je z vrha lep razgled. Ponavadi bi me obljuba lepega razgleda zvabila nazaj na tako mesto ob lepšem vremenu, tokrat pa se mi zdi, da vabila ne bi sprejela. Ker se današnja izkušnja parka zdi "pravilna" - skrivnostna, temačna, napeta. Si je niti ne znam predstavljati drugačne. 


sreda, 10. december 2014

"Slovenci imamo do jezika deloma nemaren odnos"

Zgodaj popoldne me je zadela novica, da je umrl Jože Toporišič. Nikoli me ni učil, saj sem študijske klopi začela guliti lep čas po njegovem odhodu v pokoj. V živo sem ga imela možnost videti in poslušati pred nekaj leti na neki okrogli mizi. Seveda pa sem o njem marsikaj slišala in prebrala. Se, tako kot verjetno prav vsakdo, nasmejala kakšni neposrečeni besedni ideji in se spraševala, od kod jo je privlekel. 

Sploh to zadnje se je vse prevečkrat povezovalo z njim. Vse prevečkrat pravim zato, ker je to smejanje, to zgražanje v smislu "kaj pa njemu ni jasno, a mu je malo dolgčas" zakrivalo vse tisto, kar je dobrega naredil za naš jezik. In tega sploh ni malo. Veliko več kot marsikdo pred njim, vsekakor pa veliko več kot marsikdo (kdorkoli?) za njim. Konec koncev se prav vsak delovni dan opiram na njegovo delo - preverjam, se prepričujem o stvareh, rešujem zagate ... Pa sploh ne gre samo za to. Šele ko človek malo pobrska po njegovem delu, vidi, kako zelo aktiven je v resnici bil in s čim vse se je ukvarjal.

Bil je veliko več kot samo zgoščenka in razpočnica. Naj počiva v miru, ki je zapisan v knjižni slovenščini.

torek, 09. december 2014

Včasih preveč razmišljam in premalo naredim

Seveda je prva stvar, ki pade na pamet, tista, o kateri ne maram govoriti. Diploma. O njej sem začela razmišljati že davno tega. Pa sem do pred kratkim o njej več ali manj res samo razmišljala. Če bi bila za to razmišljanje plačana, bi bila danes nesramno bogata in mi sploh ne bi bilo več treba delati. Pa pustimo to, da rada delam in da ne bi dolgo časa zdržala v brezdelju. 

(Sicer danes ni moj namen pisati o diplomi oziroma o dokončanju faksa, pa vendar - za tiste, ki se sprašujete: vse skupaj napreduje. Kakšen teden hitreje, kakšen teden počasneje. Zadnja dva tedna zaradi nekih drugih stvari počasneje, ampak se trudim prinesti noter takrat, ko lahko.)

Včasih na primer razmišljam, da bi šla teč. In potem ostane pri razmišljanju. In prestavljanju - bom šla čez pol ure. In čez pol ure bom samo še nekaj pogledala in šla. In po pogledanju samo še nečesa mi ni všeč oblika oblakov in bom šla čez pol ure. In čez pol ure sem že lačna, lačna pa ne morem teči. In potem pojem in seveda ne morem teči s polnim želodcem. In ko se hrana malo poleže, je že temno in tako tek odpade. 

Ali pa razmišljam o tem, da bi šla na pregled za leče. Ker bi bile praktične za v hribe. In za na kolo. In za plezanje. O pregledu za leče sem začela razmišljati enkrat pomladi. In jih še vedno nimam, ker se še vedno nisem spravila na pregled.

Ali pa berem blog, ki mi je všeč, in si v glavi že spišem, kako bom odgovorila, ampak se mi tisti trenutek ne da, nisem za računalnikom ali nimam časa. In potem, ko bi lahko, se mi še vedno ne da ali pa nimam navdiha. Ja, tudi za take stvari potrebujem navdih. In potem minejo že kakšni trije dnevi in se mi zdi za tisti komentar že prepozno. In ga ne napišem.

Tudi z blogom se mi to včasih dogaja. Ideja pride, ko je ne morem zapisati. Ko pa pridem do računalnika, se besede nočejo sestaviti tako, kot so se prej v glavi, in mi to ni všeč, zato nič ne napišem. (Ampak to mogoče ne spada čisto v isto kategorijo.)

Zdaj grem pa pokomentirati nekaj objav, preden minejo trije dnevi ...

četrtek, 04. december 2014

Nekaterih stvari ni nikoli preveč

Seveda se stvar razlikuje glede na to, koga vprašaš. Zase bi lahko rekla, da sta taki dve stvari. No, priznam, v resnici so tri. Najbrž bi se število še nekoliko povečalo, če bi imela dovolj časa za razmišljanje. In seveda če bi štela zraven tudi ljubezen, zdravje in še druge podobne dobrine. Ampak če se gremo čisto materialno, so tri stvari.

Prva in najočitnejša stvar so seveda knjige, za katere mi konstantno zmanjkuje prostora in nato ugotavljam, kateri del stanovanja ni še povsem prekrit s knjižnimi policami.

Druga stvar so skodelice. Prostor za skodelice imava omejen na malo manj kot eno polico v viseči omari. Zložene so druga v drugo, da sploh gredo vse noter in imam "prepoved" kupovanja novih oziroma lahko kupim novo le, če dam kakšno drugo stran. Pred kratkim mi je Uroš rekel, da lahko naberem nekaj skodelic, ki jih ne bom pogrešala, da jih bo nesel v službo. Tako sem nabrala štiri ali pet skodelic, ostale pa zložila nazaj na polico - še vedno je bila čisto polna, edino v višino je ostalo nekaj prostora. 

Tretja stvar pa so čaji. Nekateri kupijo škatlo čaja ali dve, nato pa ta okus ali dva pijejo toliko časa, dokler ne zmanjka vrečk, spet kupijo eno ali dve in tako naprej. Jaz (midva) ne. Na najini mizi je trenutno sigurno vsaj kakšnih petnajst škatel čaja (morda celo še kakšna več), kar nekaj vrečk pa imava še v "čajni škatli", ki je bila včasih namenjena temu, da so bili noter vsi čaji, ki jih imava. Pred kratkim sva se odločila, da ne kupiva nobene škatle čaja, dokler zaloge nekoliko ne sprazniva. Še dobro, da oba pijeva čaj iz ekstra velikih skodelic, v katere gresta dve vrečki čaja, tako da gre praznjenje zaloge nekoliko hitreje.


Če ne verjamete, da čajev ni nikoli preveč, vprašajte mojo mami, vam bo ona povedala. Menda sva malo v žlahti ...

A kako nama gre praznjenje zaloge? Dobro, seveda, ampak nama gre še bolje njeno povečevanje. Ja, vem, napisala sem, da sva sklenila, da ne bova kupovala novih škatel, dokler ne izprazniva zaloge, pa se tega nisva čisto držala ... Najprej sva domov privlekla še dve. Nato sem jaz privlekla še eno. Nazadnje pa sva spet s skupnimi močni privlekla še tri. V eno škatlo sem skombinirala nekaj različnih okusov in si jo odnesla v službo. Ja, celih dvajset vrečk proti vsem tistim, ki so doma, res ni veliko.

Zdaj mora biti pa zima mrzla, da bova pila veliko čaja. Zavita v deko, ob branju, gledanju televizije ali delanju za diplomo.

sreda, 03. december 2014

Novoletna darila

Spet je prišel tisti čas v letu. (No, če bi sklepali po večini trgovin, bi lahko pomislili, da je tisti čas v letu prišel že pred enim mesecem.) Zunaj je hladno, ponekod že sneži, drugje samo nadležno dežuje, začel se je "uradni" veseli december. Ljubljano so že razsvetlile lučke in menda s štantov že diši po kuhanem vinu oziroma njegovi precej razredčeni različici.

In veseli december prinese s sabo tudi razmišljanje o darilih. Zadnji dve leti sem se spravila darila delati doma, saj so tako bolj osebna. Prvo leto je tako precej uspeha požel doma narejeni piling, lani pa ukozarčeni piškoti. 

Se spomnite dveh ogromnih in totalno presladkih piškotov? To je bila prva, zelo neuspešna vaja. Recept sem namreč pobrala na neki ameriški strani in nekako čudno pretvorila količine sestavin, nato pa še povsem nekritično samo zmetala vse skupaj, brez da bi pomislila, da je sladkorja ogroooomno preveč. Naslednjič je bil uspeh boljši, nato pa je bilo treba najti samo še pravilne količine za kozarce, ki sem jih imela.



Za litrski kozarec sem uporabila:
  • 135 g moke, zmešane s pecilnim praškom, vaniljinim sladkorjem, ščepcem sode in ščepcem soli
  • 95 g zdrobljene čokolade (zmešala sem jedilno in mlečno)
  • 75 g bombonov 
  • 75 g ovsenih kosmičev
  • 110 g sladkorja (po 55 g belega in rjavega)
  • zdrobljeni orehi do vrha kozarca
Navdušenje je bilo precejšnje - tudi nad končnim izdelkom.


torek, 25. november 2014

Kako stuširati mačka v 9 korakih

Splošno znano dejstvo je, da mački niso ravno največji ljubitelji vode. No, seveda, najdejo se taki, ki prav radi rinejo glavo pod curek vode iz pipe, njihovi lastniki pa to posnamejo in dajo na svetovni splet, da se lahko milijoni ljudi smejejo njihovemu mačku. Ampak ti niso predmet današnje objave, zato se vrnimo k mačkom, ki vode ne marajo.

Iz takšnega ali drugačnega razloga lahko pride do tega, da je treba mačka stuširati. Na primer cel kup bolh, ki nekako najdejo pot do njega, čeprav je na balkonu v prvem nadstropju, kar je še kar precejkrat več kot tistih ne vem koliko lastnih višin, ki jih te nadloge lahko preskočijo. Seveda tuširanje bolh ne odpravi, ampak vsaj malo očisti mačkovo kožo in dlako.

In seveda maček ne stopi kar prostovoljno v tuš kabino in seveda ne čiča in čaka, da ga stuširaš, zato se je treba tuširanja lotiti taktično. 

Za tuširanje potrebuješ:
- mačka,
- dve osebi (recimo jima oseba T in oseba U, da ne bomo vedno uporabljali samo A in B),
- tuš kabino,
- šampon proti bolham,
- veliko potrpljenja,
- čim višji prag bolečine.

Nato slediš enostavnim 9 korakom:
1. Ena od oseb zapre vrata kopalnice, da maček ne more pobegniti.

2. Oseba T odpre vodo in počaka, da se nekoliko segreje.

3. Oseba U prime mačka za sprednjimi tačkami in ga poskuša postaviti v tuš kabino tako, da maček ne doseže roba vrat tuš kabine - če se ga namreč lahko dotakne samo s konico kremplja, bo zbral vse svoje moči in ga zagrabil z vsemi štirimi tacami.

4. Oseba T se trudi tuširati mačka, ki izmenično grabi po enem in drugem robu vrat tuš kabine, vmes pa se še poskuša izviti iz prijema osebe U in ji pridela kakšno prasko ali tri, pri vsem tem pa po možnosti še butne osebo T, kar povzroči pravi pravcati vodomet. 

5. Oseba U se trudi, da bi obdržala mačka v tuš kabini, oseba T umira od smeha, ker hoče maček na vsak način pobegniti.

6. Oseba U nahruli osebo T, naj se neha smejati in naj raje tušira mačka.

7. Oseba T zapre vodo in našamponira mačka. Maček sicer ni zadovoljen, ampak se ne upira preveč, zato si lahko oseba U nekoliko odpočije.

8. Ponovitev korakov 4.-6.

9. Oseba T zapre vodo in vzame brisačo, v katero z osebo U s skupnimi močmi zavijeta mačka in ga nekoliko osušita.

Pol bojlerja tople vode, pol zdravja (saj veste, smeh in to), kup prask in eno poplavljeno kopalnico kasneje je maček stuširan.

Lahko ga poskusite še nekoliko posušiti s fenom, da ne nori po bajti še ves moker, ampak to poskrbi še za dodatno nejevoljo in strah (ki pa vseeno ni tako hud kot tisti pred sesalcem).

Čisto enostavno, mar ne?

četrtek, 20. november 2014

Končno je letošnja jesen postala podobna jeseni

Danes z Urošem zvečer nisva šla skupaj iz službe, saj je on delal dlje (pa na srečo sploh ne toliko dlje, kot je bilo sprva mišljeno), tako da se je bilo treba malo sprehoditi. Na postajo sem precej šibala. Nisem želela zamuditi avtobusa, saj bi bil naslednji šele čez okoli 45 minut. Uspelo mi ga je ujeti, na postaji sem lahko še v miru zadihala, preden se je pripeljal.

Druga zgodba je bila, ko sem šla s postaje domov. Na sveže hladnem jesenskem večernem zraku mi je bilo prav lepo, zato nisem hotela hiteti, ampak sem želela raje s polnimi pljuči zadihati in se naužiti svežega zraka (z izpuhovskimi primesmi, ampak zakaj bi bili pikolovski). Lahko bi rekla, da imam kar rada mraz, predvsem pa ga precej lažje prenašam kot vročino. Seveda to, da ga imam rada, ne pomeni, da mi je užitek več ur sedeti pri miru in zmrzovati, ampak tisto, ko vidiš svojo sapo, tiščiš roke v žepe in nos za šal, ima nekakšen čar. Ampak na to bo treba še malo počakati.

Hodila sem torej domov prav počasi, skozi kavbojke sem čutila, kako se hlad prebija do moje kože. Razmišljala sem, da bi najraje kar hodila in hodila. Sprehajala bi se po jesenskem listju in poslušala, kako mi šumi pod nogami. Kot majhen otrok bi ga metala v zrak in puščala, da bi nežno padalo name in me božalo po licih. 

V nekem trenutku sem ugotovila, da skoraj ne slišim prometa, samo svoje korake na asfaltu. Za nekaj sekund sem se ustavila, zaprla oči in uživala v skoraj popolni tišini, ki je tu tako zelo redka in ki jo včasih tako zelo pogrešam. Krasen občutek.

Hlad je bil pospremljen z nežno skrivnostno meglo. Seveda ne maram tistega trdovratnega meglenega pokrova, ki čisto prerad pregrne Ljubljano, ampak ne govorim o tem. Najlepša megla je tako ali tako tista, ki jo gledaš od zgoraj, prekrasne pa so tudi meglice, ki se podijo čez travnike ali se dvigujejo nad Savo. Vseeno pa ima tudi večerna mestna megla (če ni pregosta) svoj čar. Skrivnostnost ji pristaja.

Domov sem prišla z rdečimi lici in nosom. Končno je letošnja jesen postala podobna jeseni.

ponedeljek, 17. november 2014

Liffovska loterija se je tokrat izplačala

Liffe je v večini primerov čista loterija. V roke vzameš programsko knjižico (ali pa se pač odpraviš na njihovo spletno stran). Pridno prebiraš opise filmov, morda si na internetu ogledaš tudi kakšen napovednik. Vendar kljub temu še vedno ne veš, kaj od filma lahko pričakuješ. Lahko imaš srečo in zadeneš, lahko pa nimaš sreče in iz dvorane prideš razočaran. Tako se je že kar nekajkrat zgodilo, da je bil film daleč od pričakovanega, čeprav je opis obetal marsikaj. 

Seveda pa je bilo tudi nekaj svetlih izjem. Najsvetlejša je bila Julija, ki pri meni še vedno velja za najboljši liffovski film, kar sem jih videla do zdaj, ne tako zelo daleč za njim pa je Podočnik.

Danes na liffovske stopničke lahko dodam Gemmo Bovery. 

Vir

V kinu se že zelo dolgo nisem tako zelo krohotala kot danes. Že samo obraz Fabricea Luchinija je včasih dovolj, da težko zadržuješ smeh. Boljšega igralca za to vlogo bi težko našli, vendar pa tudi drugi ne zaostajajo prav dosti. Poznavanje Gospe Bovary za razumevanje zgodbe sicer ni nujno, je pa koristno. In ni treba, da vam je bila knjiga všeč, če želite v filmu uživati. Meni je postalo jasno, da mi bo všeč, že nekje po petnajstih ali dvajsetih minutah in nisem se motila. In ko sem že začela razmišljati, kako neki se bo film končal, je postregel z enim najbolj smešnih koncev, kar sem jih videla. Konec filma sem tako pričakala v solzah. Smeha, seveda. 

Priporočam prav vsem, tudi tistim, ki ste se mukoma prebijali skozi Gospo Bovary.

nedelja, 16. november 2014

Kratki dnevi mi ne grejo

Že nekaj časa je minilo, odkar smo prestavili uro, jaz pa imam z vsem skupaj še vedno težave. Tako sva se danes z Urošem vozila s popoldanskega geocachinga že v temi in med vožnjo sem razmišljala, da moram, ko prideva domov, čimprej poklicati očeta in mu zaželeti vse najboljše, da ga ne bom klicala prepozno. Potem sem pogledala na uro in mislila, da se je ustavila - občutek mi je namreč pravil, da je ura nekje osem, ampak so do tiste dvojke na prvem mestu manjkale še slabe tri ure. 

Podoben preblisk sem imela tudi nekoliko kasneje, med brskanjem po internetu, ko sem se v glavi začela prepričevat, da moram v posteljo, ker je ura že pozna, jutri zjutraj pa delam in nočem biti preveč nenaspana. Sploh zato, ker bo dan precej dolg in razgiban. Nato pa sem pogled le usmerila v spodnji desni kot in začela smejati. Bilo je namreč šele nekaj minut do prvih večernih poročil.

sobota, 15. november 2014

V spomin na dobre stare čase

Nekoč je obstajala spletna stran, ki se ji je reklo vijavaja. Zanjo so bile značilne modre ploščice.


Še bolj pa so bili zanjo značilni vajenci, ki so bili vsi po vrsti fajn ljudje. In seveda še vedno so. To je bil čas pred fejsbukom in kopico drugih družbenih omrežij. Ko so bile naše profilne fotografije narisane figurice. Ko smo pisali rezervacije v dnevnike. Ko smo čvekali in trolali po forumih. Ko smo se organizirano srečevali v Ostrigi in na košarki. Nekateri so odšli tudi v Gardaland ali Fieso.

Vijavaja je žal propadla, a spomini ostajajo. In ostajajo tudi vsa poznanstva različnih vrst - z nekaterimi smo ostali kolegi, z nekaterimi smo postali dobri prijatelji. Z nekom smo se morda poročili. Nekateri pridno skrbijo tudi za podmladek. 

Zakaj danes ta nostalgičen izbruh? 

Danes smo vijavajo za nekaj ur obudili z novim srečanjem. Če je bilo v preteklosti za ta srečanja značilno, da je zadnji trenutek kar nekaj ljudi odpovedalo, se je tokrat zadnji trenutek precej ljudi odločilo, da pridejo. Tako nas je bilo na koncu precej več, kot smo verjetno sploh pričakovali. Velika družba, ki pa ni bila naporna. Z nekaterimi se vidimo pogosto. Z drugimi se občasno naključno srečamo. Z nekaterimi se nismo videli že več let. Z zelo redkimi se nismo videli še nikoli in jih je bilo lepo spoznati.

Po dolgem času smo se v tako velikem številu načvekali in nasmejali, ugotavljali, kdo "manjka", in obujali spomine na vse traparije, ki smo jih počeli in pisali. Čeprav se z večino ne vidimo prav pogosto, se še vedno počutimo kot neka skupnost. In tega nam tudi propad vijavaje ni mogel vzeti. 

Dragi vsi, ki ste bili - lepo vas je bilo videti in poklepetati z vami. In tisti, ki vas ni bilo - upam, da se vidimo prihodnjič.

četrtek, 13. november 2014

Nekaj besed o družbah in družabnosti ... približno

Če bi rekla, da nisem družaben človek, bi se zlagala. Vendar bi se zlagala tudi, če bi rekla, da imam noro rada velike družbe. Ker jih nimam. Izčrpajo me in mi popijejo ogromno energije. Če ljudi ne poznam ali če jih poznam malo, je še toliko bolj izčrpavajoče. Ali če jaz ljudi poznam, oni pa mene ne oziroma si me niso zapomnili. Če se večina ljudi v družbi med sabo pozna, je vse skupaj naporno še toliko bolj. In že samo misel na to, da me v prihodnosti čaka družba, v kateri bo veliko ljudi, ki jih ne poznam, me obremenjuje že dosti prej, čeprav to res zelo nerada priznam. In take družbe mi popijejo veliko energije, še preden se sploh znajdem v njih, saj priprave v glavi zame zahtevajo svoj čas in energijo.

V takih družbah se mi zdi, da postanem čisto neopazna. Ker se v njih ne znajdem in se počutim izgubljeno. In pri vsem skupaj mi moje kramljalske sposobnosti (kakšne sposobnosti?) prav nič ne pomagajo. Tako se potem zgodi, da stojim na mestu, zbegano pogledujem okoli sebe, razmišljam, kako bi ušla oziroma kako bi bila kje drugje kot tam, kjer sem, in se mi zdi, da ne spadam v družbo okoli mene. Da bi sama začela pogovor z naključnim človekom, se mi pa sploh zdi znanstvena fantastika.

(Ta zapis se sprevrača v eno samo jamranje, kar je bilo daleč od mojega namena, ampak zdaj je, kar je.)

Torej, velike družbe z (veliko) nepoznanimi ljudmi, nisem navdušena nad vami. Raje sem v varnem zavetju svojih mini prijateljskih družb. Ampak vsake toliko časa se moram vseeno malo "izzvati" tudi v kakšno večjo, nepoznano družbo. Da ne "zarjavim". In zdaj lahko spet nekaj časa "počivam" ...

petek, 07. november 2014

"In bi sanjal in bi sanjal in se ne bi več zbudil"

Že ves večer si prepevam "Ko zapoje zvonček v uri, prebudi se maček Muri ..." Pesmi štirih so bile ena prvih pesniških zbirk (če ne celo resnično prva), ki sem jih kupila in so še danes ena mojih najljubših, čeprav v miniaturni izdaji.


Ob večernem čaju sem se tako ponovno sprehodila po Kovičevem deležu in srkala vase vse besede in neskončno lepoto njegovih verzov.

Kajetan Kovič: STARE SANJE

Pot čez polje v drobnem dežju,
pot čez polje na večer,
pot čez polje in čez travnik
spet prinaša srcu mir.

Spet nekdanje lepe sanje
križajo mi tiho pot,
kot da nekdo drugi hodi,
kot da sam ne hodim tod.

Kaj je droben dež priklical
mi spomine prejšnjih let?
Kaj sred pokošene trave
spet odkril sem staro sled?

Staro sled, ki do vodnjaka
- zdaj usahlega - drži,
staro sled, kjer se dekletom
po vodo zvečer mudi ...?

Daleč plaho zaječalo
na vodnjaku je kolo.
In si mislim: kmalu pride
tudi ona po vodó.

Stare sanje, lepe sanje,
ne hodite mi na pot.
Ni več tisti, ki je hodil,
nekdo drugi hodi tod.

Ah, pa rad v seneno kopo
spet kot nekaj bi se skril
in bi sanjal in bi sanjal
in se ne bi več zbudil.

Dragi Kajetan, naj bodo tvoje zadnje sanje najlepše, kar si jih kadarkoli sanjal!

četrtek, 06. november 2014

Osvajanje na domu

Poštar je človek, s katerim ponavadi nimaš ravno veliko stika. Večinoma samo pobereš iz nabiralnika pošto, ki jo je v njem pustil, občasno pa mu podpišeš kakšen prevzem. Danes pa je bilo malo drugače.

Z Urošem sva se ravno odpravljala na kavo in po darilo za moj rojstni dan, medtem pa smo klepetali s tastom, ki se je prav tako odpravljal, in taščo, ki je ravno prišla, ko se je pripeljal poštar. Ker sem bila že ravno pri vratih, sem se odločila, da stopim ven, da bi dal pošto direktno meni v roke. Stopila sem ven in ga pozdravila s prijaznim "dober dan". 

Potem pa je postalo "zanimivo". Obrnil se je, me pogledal, po kakšni sekundi ali dveh pa kar malo preveč navdušeno izjavil "Oooooo, midva se pa še ne poznava, ane?" Malo sem čudno pogledala in rekla, da res ne. Pa je začel govoriti nekaj o tem, da se mu zdi, da je videl eno pošto za naš priimek, samo poiskati jo mora. Iskal jo je malo dlje kot ponavadi, potem pa si je vzel še malo časa, da je nabral dva kompleta reklam, preden mi je vse skupaj porinil v roke. Nato me je še enkrat pogledal, se posmejal in rekel: "No, pa sej se še kej vidva, ane." In se odpeljal.

Kar čuden občutek, ko te pred domačimi vrati nekdo takole "osvaja". Sploh če mož stoji takoj na drugi strani vrat. In poleg njega še tast in tašča. Zanimiv in nenavaden začetek dneva, ni kaj!

torek, 04. november 2014

Ni veliko, je pa boljše kot nič

Saj vemo, o čem govorim. Morali bi se učiti za faks, pa se nam ne da, še pospravljanje je zabavnejše od tega. Pa proti večeru enkrat vseeno malo vzamemo v roke zapiske in preberemo stran ali dve, da malo utišamo slabo vest, da nismo nič naredili. Ker ni veliko, je pa boljše kot nič, kajne? In s tem se nekoliko potolažimo. Seveda s tem ni prav nič narobe. Malo problematično pa postane takrat, ko se to začne pogosteje dogajati. S stranjo ali dvema na dan se do tistega izpita čez en teden precej težko naučiš toliko, da boš izpit naredil.

Končno sem se malo bolj resno lotila diplome. Ni mi še čisto steklo, po toliko časa je pač težko spet spraviti zraven in ponovno najti voljo za učenje, pisanje in študiranje. Trudim se, da (skoraj) vsak dan naredim vsaj nekaj, pa tudi če to pomeni samo, da grem v knjižnico po gradivo. In ravno tu pridemo do tega problema. Tri knjige, ki bodo predstavljale osrednje gradivo moje diplomske naloge na primerjalni književnosti, sem si sposodila pred skoraj enim mesecem. Da jih za začetek samo preberem, dokaj neobremenjeno, in si izpišem nekatera prva opažanja. Prebrana ni še niti ena. Gre počasi, stran za stranjo, bolje kot nič, ampak vse skupaj pa vseeno ne dosti.

Vsakič ko sem se v preteklosti "malo bolj resno lotila diplome", ker tole zdaj niti pod razno ni prvič, sem začela z nekim zaletom, ki pa je ponavadi zelo hitro popustil. Na začetku sem imela malo slabo vest, potem pa sem jo vedno bolj rinila v ozadje, dokler ni enkrat spet na polno butnila ven in se je vse skupaj začelo znova. Ali pa sem jo do naslednjega izbruha enostavno ignorirala.

Tokrat ne bom pustila, da se to spet zgodi. In od zdaj naprej malo ne boljše kot nič. S takim tempom bom diplomo pisala še nadaljnjih nekaj let, pa čeprav bom vsak dan prebrala kakšno stran knjige ali šla v knjižnico. Že to, da sem opazila, da se mi začenja dogajati, se mi zdi korak naprej (saj veste, ko se zasvojenec zave, da je zasvojen in da tako ne bo šlo več naprej, je že pol narejenega). Saj vem, da sem to rekla že vsakič prejšnjič (čeprav ne naglas, samo sama sebi), ampak tokrat mislim resno. Recimo, da so dokaz za to tudi te besede, ki jih zdaj berete. Ker nobenkrat od prejšnjič tega nisem hotela napisati. Težko je pisati o svojih šibkih točkah, in diploma vsekakor je ena izmed mojih, ampak včasih je treba tudi to. Ponavadi je potem, ko daš enkrat iz sebe, lažje. In če besedo dovoljkrat ponoviš, se ti začne zdeti smešna. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma. Diploma.

Diploma.

ponedeljek, 03. november 2014

Na sonce!

Rada imam jesen. Ampak na žalost jesen v mestu pomeni tudi meglo. Veliko megle, ki se včasih zadržuje tudi po ves dan. Včeraj se je sonce pokazalo ravno malo preden sem morala iti v službo, tako da ga kaj dosti nisem mogla izkoristiti. In ker se jutri napoveduje poslabšanje vremena, sem hotela pred tem izkoristiti še zadnje sonce, česar takole doma ne bi ravno mogla, in popiti kavo na soncu. To pa doma oziroma v njegovi bližini ni bilo možno. Zato je bilo treba drugam. Višje. Na primer na Šmarno goro, da je bila kava še zaslužena.


Od doma sva se odpravila ven v gosto meglo in nekaj malega vlažnih stopinj nad ničlo. Nič kaj prijetno. Parkirišče v Tacnu je bilo razmeroma prazno, tako da s parkiranjem ni bilo težav. Potem je šlo nekaj časa samo še navzgor. Eden najlepših meglenih jesenskih trenutkov v hribih je tisti, ko nad sabo prvič vidiš, kako se skozi meglo prikazuje modro nebo, vidiš pa tudi že medel obris sonca. 



Na vrhu niti ni bilo pretirane gneče (za Šmarno goro, seveda), tako da sva lahko v miru popila kavo in občudovala neskončno morje megle pod sabo. Če ne bi tako mrzlo pihalo, bi bilo še prijetneje.



Ob povratku v dolino sva s seboj odnesla tudi sonce. Škoda samo, da se je potem hitro pooblačilo.

sobota, 01. november 2014

Praznična rekreacija: plezanje v Glinščici

Če se zgodi, da sva takole na vikendaški dan oba prosta, vremenska napoved pa je lepa, je seveda to treba izkoristiti. Danes ponovno v obliki plezanja. Tokrat v neke čudne sektorje v dolini Glinščice. Čudne zato, ker so smeri opremljene tako, kot pač so - svedrovci sem in tja na nekih čudnih mestih, sidrišča na vrhu urejena ali pa ne -, ocene nekaterih smeri pa so, zelo milo rečeno, smešne. Recimo samo, da sem plezala najtežjo 4b v svojem življenju - vmes sem morala dvakrat počiti in malo sezuti plezalke, na koncu pa plezati že zelo na trmo in z veliko prigovarjanja od spodaj, da mi je uspelo.


Vseeno pa smo dan dodobra izkoristili. Divje svinje (ali kače, risa, tigra ali česa podobnega) sicer nismo videli nobene, smo pa eno slišali. Najbolj divja žival, ki nam je prekrižala pot, je bila kobilica.


Dan je bil lep in topel (vode je bilo tokrat dovolj, da se nam ni bilo treba ustavljati na prvi črpalki čez mejo), razgledi pa krasni.








Poleg najtežje "4b" smo splezali še kar nekaj drugih smeri. Pridelali smo nekaj novih modric in prask. Malo smo preklinjali, malo tulili, včasih oboje skupaj, se veliko spodbujali in se naučili še česa novega. Anja je super "vodička od spodaj" - zelo dobro zna svetovati, kako najlažje naprej (čeprav je včasih kdo tudi ne posluša in dela malo po svoje).








Doma naju je spet pričakala taščina goveja juha, ki se je po napornem dnevu noro prilegla. Lep dan je bil. Spet.