Kdo, za vraga, si je izmislil prestavljanje ure?

Vprašanje je seveda retorično. In seveda mi je znano, zakaj moramo dvakrat la leto vrteti kazalce na uri (pač tam, kjer se, zahvaljujoč sodobni tehnologiji, ne obrnejo sami). In to nikakor ne bo bentenje, da sem za vikend spala eno uro manj. Ena ura manj zdaj, jeseni pa ena ura več, pa se izravna.

Nimam nekih hudih problemov s tem, da je dvakrat dvakrat na leto noč za eno uro krajša oziroma daljša. Imam pa problem s tem, da moje telo z vsem skupaj še nekaj dni noče sodelovati. Tako se zjutraj, če hočem vstati ob "klasični" uri, počutim čisto povoženo (ja, tako razliko mi predstavlja ena ura). In zvečer zaspanosti ni od nikjer. To seveda pri pomladanskem prestavljanju ure, pri zimskem pa pač zaspanost ob nekih čudnih zgodnjih urah in zjutraj nekoliko lažje vstajanje. Pa saj v povprečju je pa ok, a ni, boste rekli? Pa kaj, če je v povprečju ok. Tisti teden po prestavitvi ure ni, to je tisto, kar me moti. 

Ja, seveda sem vesela, da je zunaj dlje svetlo, kdo pa ni, ampak bi vseeno čisto lahko preživela, če bi bila tudi danes tema ob sedmih, tako kot je bila še prejšnji teden. Prav nič mi ne bi manjkalo. Tako pa ta trenutek ne morem verjeti, kako je ura že skoraj enajst, ko pa imam občutek, da je komaj deset. Ker je še nekaj dni nazaj bila komaj deset. Moj občutek za čas pač še ni ure prestavil za eno naprej. In tudi moje telo ne. Danes ponoči sem "morala" (v narekovajih, ker mi seveda ne bi bilo resnično treba, ampak sem se odločila, da bom) prinesti noter nekaj manjkajočega spanja iz noči na nedeljo (pa ne zaradi tiste ukradene ure) in zjutraj me je ob pogledu na uro kar odkatapultiralo iz postelje. Nisem neki hudi zaspanec in ponavadi sem tam nekje do devetih že pokonci, zato sem danes tako poskočila, ko sem pred tistim dvopičjem na uri zagledala dvomestno številko. Pa seveda ni bilo deset in ena minuta, da bi samo zamahnila z roko, bilo je še dodatnih osemindvajset minut več. 

Zaspanka zaspana, sem si mislila. Pa sem potem preračunala v "staro" uro in ugotovila, da situacija po njej niti ni tako zelo kritična. Ja, to počnem. Dvakrat na leto po kakšen teden. Preračunavam, koliko je bilo kaj po "stari" uri (no, preračunavanje je mogoče malo prehuda beseda, ker v tem postopku res ni ravno veliko računanja), da se počutim bolje, ko se zbudim ob takšnih nemogočih urah (nemogočih na preveliki strani, ne na premajhni). Ali pa da jeseni upravičim, zakaj zeham sredi popoldneva. 

Nikoli si ne zapomnim, kateri čas je "naravni" čas, čeprav vsakič rečem, da si bom. Bi bila pa vesela, če bi lahko pri "naravnem" času, katerikoli že je to, ostala celo leto, ne pa da se dva tedna na leto počutim čisto zblojeno in nimam prav nobenega občutka za čas.