ponedeljek, 30. marec 2015

Šibke točke: površnost

Šibke točke. Vsi jih imamo, a ponavadi ne govorimo o njih. Seveda je veliko lažje in prijetneje govoriti o stvareh, v katerih smo dobri. Vseeno pa je prav, da se šibkih točk zavedamo in se trudimo, da ne bi prišle tako zelo do izraza oziroma da bi jih odpravili.

Ena ogromnih, ki me zaznamuje, odkar pomnim, je vsekakor površnost. V šoli se je zelo rada kazala pri matematiki. Prenašaš cifre čez enačaj, pa pozabiš spremeniti predznak. Množiš samo na eni strani enačaja, na drugi pa ne. Ne seštevaš, ampak odštevaš ... Ne gre za to, da ne bi vedela, da moraš pri prenosu čez enačaj spremeniti predznak. Seveda vem, pa površnost poskrbi za to, da po nepotrebnem izgubljam točke.

Dokler gre samo za šolske ocene, še niti ni takega problema. Resneje pa postane, ko pošiljaš prošnjo za lektorsko delo in sporočilu priložiš živlenjepis. Prošnjo že trikrat pregledaš, da se ja ne bi kje pojavila kakšna napaka, imena datoteke, ki jo prilagaš, pa pač ne. In če pri prošnji za kakršno koli drugačno delo temu verjetno sploh ne bi posvečali nobene pozornosti, tu vsekakor jo. Vseeno pa to ni tako velika površnost, kot če ti nekako uspe preimenovati revijo, kamor pošiljaš prošnjo. Še vedno bi si najraje vsakič, ko se spomnim na to, poveznila škrnicelj na glavo.

Zaradi površnosti, ker nisem dovolj natančno brala, sem tudi v službi že zakrivila kakšno napako. Eno, tisto, ki se je najbolj spomnim, tudi zato, ker je bila prva, še čisto na začetku, med uvajanjem, pri novinarki, za katero danes vem, da stvari obvlada in se ne zmoti pri tako banalni stvari, kot so pasja imena. Verjetno mi ni treba poudarjati, da mojih popravkov ni bila najbolj vesela? To je še ena tistih stvari, na katere nisem ravno ponosna, je pa sigurno dobra šola za naprej.

Dogaja(lo) pa se (je) tudi pri ne tako zelo intelektualnih stvareh. Na primer pri sesanju. Kar vprašajte mojo mami, kolikokrat sem morala ponovno sesati, ker preproga ni bila dobro posesana ali ker so bile v kakšnem kotu še vedno smeti. Ali pa pomivanje posode. Še danes se včasih, ko pospravljam posodo, primem za glavo, ker pisker pač ni pomit.

In ko takole razmišljam, pomislim, da še dobro, da nisem možganski kirurg ...

nedelja, 29. marec 2015

Sanje niso vedno lepe in sladke

Današnjo porcijo estrogena je odprlo vprašanje o čudnih sanjah. Čudne sanje so moje precej zveste spremljevalke. Včasih se pojavijo v obliki novinarjevega listka na nakupovalni vrečki. Še veliko več pa je takih, ki se jih danes niti ne spomnim več. Pogosto se namreč zgodi, da čez dan že pozabim, kaj sem sanjala, vem samo, da sem bila, ko sem se zbudila, čisto zblojena in mi ni bilo nič jasno. Ne vem, mogoče namenoma potlačim nočne spomine. Ali pa privrejo na dan kar enkrat sredi dneva, ko me kakšna stvar/pogovor/komentar spomni na njih. 

Marsikaj čudnega in zanimivega in tudi neprijetnega se mi je že sanjalo. Pogosto vozim avto in prav vedno se nekje sredi poti zavem, da nimam izpita, in me je potem strah, da se bom kam zaletela ali da me bodo ustavili policaji. Včasih v polsnu, ko se nekoliko zavedam svojega telesa, vsaj toliko, da vem, da me noro tišči lulat, v sanjah vidim dolgo vrsto pred straniščem. Ki stoji v mrazu zadaj za hišo. Na srečo me redko tlači mora, kadar pa me, je resnično morasta. Tako zelo, da se zbudim v joku. Ali pa se zjokam nekaj sekund po tem, ko odprem oči.

Zgodi se tudi, da se mi zvoki v sanjah poklopijo z zvokom budilke. To sovražim. Ni hujšega kot budilka, ki me vrže iz sanj. Ker sem potem čisto zblojena in se počutim, kot da bi imela orng mačka. Zblojeno se počutim tudi, kadar so sanje take, da bi bile lahko tudi resnične, in se sprašujem, ali sem nekaj samo sanjala ali se je resnično zgodilo.

Zadnje "zanimive" sanje, ki sem jih imela, pa bi težko zamešala z resničnostjo. Ker pač še nisem doživela, da bi se službeni kavomat pogovarjal z mano. No, ne ravno pogovarjal z mano, bolj razlagal, kaj tisti trenutek počne. "Zdaj pošljem dol lonček in najprej natočim kavo. Nato čez zlijem še mleko in zapiskam." Ne, ni šlo ravno tako. Ali pa je šlo, ne spomnim se. Vem samo, da je bila okoli mene ves čas galama, jaz pa sem tiščala glavo h kavomatu, da bi bolje slišala, kaj govori. In ko že tretjič nisem slišala, kaj mi želi povedati, sem še četrtič pritisnila na njegove tipke. In potem vsakemu, ki je šel mimo, razlagala, da ne zapravljam denarja (ker ga res nisem), samo slišati želim, kaj reče med "dol lonček" in "še mleko in zapiskam". Ljudje so me samo debelo gledali.

Kot me je debelo gledal tudi Uroš, ko sem mu ob pol petih zjutraj razlagala svoje sanje. Pa mu niti nisem razložila celih, ker me je gledal z vedno večjo mešanico groze in zaskrbljenosti, zato sem raje utihnila. Preden bi se odločil, da me namesto na Šmarno goro odpelje kam drugam ...

nedelja, 22. marec 2015

Planiški konec tedna

Do letošnjega leta je bil planiški konec tedna v moji glavi zapisan kot najbolj pijanski konec tedna. Nazadnje, ko sem polete spremljala v živo, sem jih dobila po glavi z zastavo (pijanim ljudem bi morali prepovedati nošenje zastav). Takrat sem resnično podvomila o tem, da bom imela še kdaj željo polete spremljati v živo. Svoje je dodalo še delo v gostinstvu. Rada sem kelnarila, resnično, ampak planiški konec tedna je bil vedno stresen. Saj veste, kako zelo težko je pijanemu človeku karkoli dopovedati? No, če imaš pijanih ljudi poln lokal, je to še toliko težje ...

Zadnja leta sem se tako Planici v tem času na daleč izogibala (beri: ostala sem doma in špilala kavčarja). Pa so vse tiste zamere nekako izpuhtele in me je malo prijelo, da bi šla pa polete spet pogledat v živo. Uroš ni kazal ravno velikega navdušenja (oziroma sploh nikakršnega), da bi šel z mano, zato sem se obrnila na mami in bili sva ekspresno hitro zmenjeni.

Včeraj sem se tako v Ljubljani vkrcala na avtobus in jo mahnila proti Gorenjski. Ekipno tekmo sva pogledali ob jutranji kavi, zraven navijali in se smejali. Imeli nisva prav nobenega načrta, da bi kam šli - pa sva si, ko sva popoldne pogledovali skozi okno proti soncu, premislili. Šli sva na daljši sprehod ob Savi, da sva se malo prezračili in se odklopili. In namesto ob jumbi čvekali med hojo.




Danes pa je šlo zares. Ob osmih sva bili že v Planici, zasedli sva strateško super mesto in se odločili, da se z njega ne premakneva. Pred tem sem srečala še dve sošolki in prav prijetno je bilo z vsako malo poklepetati. 

Tokrat sem Planico doživljala povsem drugače kot do zdaj. Prepustila sem se vzdušju in v njem uživala. Pogled na morje (večinoma) slovenskih zastav, ki vihrajo v zraku, je čaroben. Da ti je kar toplo pri srcu in se ti naježi koža. 

Bili sva dobri navijačici. Veliko sva ploskali, vpili, se veselili vsakega dobrega skoka in pri vsakem poletu, daljšem od 213,5 m, ob glasbeni podlagi prepevali "Planica, Planica, snežena kraljica". In seveda veselo vriskali ob ponovni slovenski dvojni zmagi. Bilo je res lepo in zelo sem vesela, da sem šla. Če bo le šlo, grem naslednje leto spet.









Čisto za konec pa še stvar, mimo katere (žal) ne morem. Žalosti in jezi me, da smo sposobni slovenskega (!!!) športnika, ki zmaga, tako raztrgati in pribijati na križ, kot se dogaja tokrat. Grdo je. In ni prav. 

sobota, 21. marec 2015

Sestra lahko tudi pozabi nate

Nekateri zdaj morda mrščite obrvi in se sprašujete, od kod se je kar naenkrat pojavila sestra - saj Tamck vendar nima sestre! Seveda imate prav, res je nimam, vsaj ne take ta prave. Ta krvne. Sem pa imela v zadnjih desetih ali dvanajstih letih (to je spet eden tistih momentov, ko se mi zazdi, da sem že blazno stara, ker deset ali dvanajst let sploh ni kratka doba in, kar me še toliko bolj fascinira - to je bilo že v tem tisočletju!) dve sestrici drugačne sorte. Po duši, bi morda lahko rekli. Ali pač iz zajebancije. Ali ker so ljudje mislili, da sva si sumljivo podobni. Ena od njiju je imela sicer brke in drugačno telesno konstitucijo, ampak to niti ni pomembno. V zadnjih letih smo sicer precej izgubili stike, a zdaj že vemo, da je to pač potek življenja. Da nam je že bilo namenjeno tako.

A danes ne govorim o nobeni od teh dveh sestric. Danes govorim o zdravniški sestri. Prišel je namreč tisti čas v letu, ko začnem razmišljati, da bi bilo dobro poklicati k pulmologu, če želim priti na vrsto še letos. In še v isti sekundi se spomnim, kako lepo me je lani pohvalila pulmologinja, kako dolgočasna pacientka da sem, in zdi se mi, da sem takoj spet kakšen centimeter višja. 

Pokličem torej številko, ki celo ni zasedena, in na drugi strani hitro zaslišim znani glas. Zdrdram tisto običajno "dober večer, Tamck pri telefonu, na pregled bi se naročila". Znani glas na drugi strani mi pove, da seveda, bova uredili, samo par sekund če lahko počakam, da nekaj dokonča. Seveda, sploh ni problema, nič novega in nenavadnega, vem, da ima gospa vedno kakšno delo. Telefon držim prislonjen k ušesu, čakam, zraven pa berem članek, ki bo naslednji dan objavljen v časopisu. In ga tudi že preberem in odprem novega. In še vedno čakam. Vmes slišim oddaljevanje korakov, ko pa se spet približujejo, si mislim, da zdaj pa bo. Ampak ni, v slušalki na drugi strani je še vedno tišina. Predstavljam si, kaj gospa dela. Očitno nekaj zelo pomembnega in očitno tudi precej obsežnega. Pomislim, da morda je pa pozabila name, a si misel hitro izbijem iz glave. To pa že ni mogoče!

Tako čakam naprej, črke letijo skozi moje možgane, impulzi pa v maloro (hvala neomejenim klicem v vsa omrežja!). Odmaknem telefon od ušesa in pogledam, koliko časa že čakam, in nekoliko presenečena ugotovim, da že kar okoli četrt ure, in spet pomislim, da mogoče je bil pa tisti preblisk, ki sem si ga izbila iz glave, vseeno pravilen. In na potrditev ne čakam več dolgo. Zaslišim zvonjenje. Tisto, ko nekoga kličeš in čakaš, da se oglasi. Na drugi strani moški glas, predvidevam, da možev, in pogovor o tem, kam jo lahko pride iskat. 

Sama pri sebi se nasmejim in odložim. Za tisti dan opustim naročanje, do konca delovanja ambulante je samo še pet minut. Naslednje jutro pokličem še enkrat in se sprašujem, ali se me bo gospa spomnila. Če se ne bo, razmišljam, da bi jo malo podražila. Pa si iz glave zbijem še to misel (počasi bom morala kakšno misel tudi obdržati v njej, saj tole izbijanje postaja boleče). 

Tokrat se mi uspe naročiti. Dobim tak datum, da mi ni treba nositi nove napotnice, saj mi sedanja poteče tri dni po pregledu. Klic traja skoraj tako dolgo kot prejšnji dan - z gospo se spet igrava čakalno igro, saj prejšnje napotnice računalnik ni zaznal. Na koncu vse urediva, obe sva zadovoljni (no, vsaj upam, da je zadovoljna tudi gospa) in tokrat ne pride do enostranske prekinitve pogovora, ampak si zaželiva še lep dan in se prijazno posloviva.

četrtek, 19. marec 2015

Enodnevno morsko polnjenje baterij

Včasih se zgodi, da sva tudi med tednom frej na isti dan. In če je za cel dan napovedano sonce, poleg tega pa so tudi temperature več kot vabljive, bi bil seveda greh ostati doma. Primorska se je ponujala kar sama od sebe, tako da odločitev res ni bila težka. 

Tokrat se nisva zapodila direktno v Piran kot ponavadi, ampak sva začela v Luciji in Seči. Forma viva je po vseh letih, odkar nisem bila tam, še vedno impresivna, pot od kampa proti solinam pa tako lepo urejena, da kar vabi, da se vsaj malo sprehodiš po njej.




Zanimivo je bilo obujati in primerjati spomine, ki jih imava na ta konec. Jaz sem tja pred sezono ali po njej tja z mami hodila na krajše vikendaške oddihe, Uroš s sošolci v kamp. Z mami sva izležavali na plaži in se namakali, zvečer pa hodili v Portorož v Mignon na sladoled, Uroš pa se je s sošolci tihotapil v kamp in plezal čez ograje, ko je bil kamp že zaprt.



Iz Lucije naju je v Portorož zvabila (jutranja) kava z Uroševo sodelavko in njenim možem. Všeč so mi ljudje, s katerimi se poštekam takoj in niti ne vem, kdaj mineta skoraj dve uri, pa bi še vedno lahko debatirala z njimi. In seveda je super piti kavo z razgledom na morje. 


Najin morski dan pa ne bi bil čisto pravi, če bi izpustila Piran, ki še vedno ostaja moje najljubše morsko mestece. Ignorirajmo tokrat, da so podražili parkirno hišo in sva za tri ure in pol parkiranja dala čisto preveč. Po ozkih piranskih ulicah bi se lahko izgubljala cele dneve. Brez problema. In vsak dan naredila milijon fotk klasične piranske panorame. In se sprehajala gor in dol ob morju.



Še milijonkrat bi lahko fotografirala vse piranske cerkve. Pri cerkvi sv. Jurija ali na obzidju bi opazovala sončni zahod. Ali pa bi ga opazovala sede ob morju s sladoledom v roki.










Pirana se enostavno ne naveličaš. Ne gre. Nekaj tako zelo romantičnega je na njem. 

Ampak seveda je prišel tudi čas za odhod domov. Pa ne čisto takoj. Na kratko sva se ustavila še v Fiesi, vendar bova morala za opazovanje jezerc priti drugič - predvsem ko bo še svetlo. Čisto za konec pa sva si privoščila še prekrasen pogled na nočno olučkano Izolo. 


Krasen dan za polnjenje baterij je bil. Čeprav sva bila ob prihodu domov utrujena, so bile baterije napolnjene. In pljuča tudi. Lepo je bilo.

ponedeljek, 16. marec 2015

Zakaj se nekatera prijateljstva ne obdržijo?

Kar takoj moram napisati, da nimam odgovora na naslovno vprašanje. Če bi ga imela, ... No, ne vem, kaj bi bilo, če bi ga imela. Mogoče bi mi bilo lažje. Ne, verjetno bi mi bilo lažje. To je pa najbrž tudi vse. Za nekaterimi prijateljstvi bi še vedno žalovala. Za drugimi pač ne. Tudi zdaj za nekaterimi ne žalujem. Lahko v drugem primeru sploh govorimo o pravih prijateljstvih - če ne pustijo grenkega priokusa? Če nisi žalosten, ko pomisliš na njih? Rada bi verjela, da ja. Da so bila takrat, danes pa tako ali tako ne bi zdržala. Ne vem. Morda razmišljam preveč črno-belo.

Včasih razmišljam o nekaterih preteklih prijateljstvih, večinoma tistih, za katera mi ni vseeno, da so se končala, in se sprašujem, kakšna bi bila danes. Bi bila še vedno tako iskriva, tako nasmejana, a hkrati tudi tako resna in zanesljiva, kot so bila takrat? Za to seveda ni nobene garancije, vseeno pa bi (spet) rada verjela, da bi bila. In da bi bil še trdnejša, kot so bila takrat. Pa so bila res tako zelo trdna, če so se končala? In ali je morda mogoče, da se v resnici sploh niso končala, ampak so samo na pavzi? Hja, čas bo pokazal, kako je s tem, vseeno pa se mi zdi, da poznam odgovor ...

Včasih je jasno, kaj je krivo, in ni potrebno prav nobeno razglabljanje. Včasih pa so razlogi zelo nejasni in to je tisto, kar me jezi. In zaradi česar sem v vsaj enem primeru še danes zelo jezna. Ne vem, kaj se je zgodilo, zakaj na drugi strani kar naenkrat ni bilo več zanimanja. Tako kot ne vem, kdaj točno in zakaj so se v nekem drugem primeru vsakotedenske kave z občasnim kroženjem po obvoznici, na kar me je spomnil zadnji babji večer, in enkratnim spontanim večernim odhodom na morje, zaradi katerega sem imela "doma" nemalo težav, prerasle v samo še občasna srečevanja in večno obljubo, da zdaj morava pa res že počasi na kavo. In kako je iz te večne obljube nastala nikakršna obljuba. To je to, v mojem življenju ostajaš samo še kot spomin.

Skoraj neverjetno je, kako hitro se z določenimi ljudmi lahko oddaljiš. Kako hitro jih nehaš pogrešati v svojem življenju. In spet se vrnem k prejšnjemu vprašanju - je bilo prijateljstvo pravo, če se je lahko zgodilo kaj takega? In še vedno trdim, da ja. In takoj nekoliko klišejsko dodam, da je šlo pač potem življenje svojo pot. In takoj nato še bolj klišejsko, da se vsaka stvar zgodi razlogom - tudi če ga na začetku (ali tudi še po kar nekaj časa) ne vidiš.

In pri vsem tem razmišljanju ne morem, da ne bi pomislila na vsa današnja prijateljstva. Kakšna je njihova usoda? Seveda bi rada stoodstotno zatrdila, da se bodo vsa obdržala in da se bodo iz dneva v dan krepila. Ampak bodimo realni - po vsej verjetnosti (žal) ne bo tako. Ker ni nobene garancije, da se bodo vsa obdržala. Seveda lahko rečem, da se bom trudila in borila, da bodo vsa obstala. Ampak to ni dovolj. Za prijateljstvo sta pač potrebna dva. In, kdo ve, morda bom tudi jaz kdaj tista druga, tista, ki se ni trudila. Pa ne da kaj takega načrtujem, da ne bo pomote ...

sobota, 14. marec 2015

Krasno začet vikend

V hribih (no, na kuclju). Za dobro jutro. Z najboljšo družbo. Res sem vesela, da je bil Uroš za to, da greva. 

Pogled skozi okno ob 4.20 je razkril zvezde in luno, tako da je bilo pač treba vstat, nekaj malega pospravit v svoj želodec in iti ven v temo. Na cesti so bili večinoma taksiji, tovornjaki in avtobusi. In midva. Na parkirišču v Tacnu celo štirje avtomobili, trem se je videlo, da so tam stali celo noč. Po zadnjih pripravah sva se podala v hrib.



Lepo je bilo od zgoraj opazovati Ljubljano, vso olučkano, kako povečini še spi.


Na vrhu so naju počakali oblaki, ki so se nekam sumljivo in nesramno zbirali ravno tam proti vzhodu, zato sva se spraševala, ali bova sploh dobila tisto, po kar sva prišla.




Ko sva se že začela nekoliko spogledovati, če bi se morda odpravila nazaj proti dolini, pa se je kar naenkrat, sredi neba in sredi enega oblaka, začela kazati krogla.





Sončni vzhodi so tako zelo lepi tudi zato, ker so vsakič drugačni. Nikoli ne veš, kaj te bo pričakalo tistikrat. In vedno je lepo.








Ves čas so nama prepevali ptički. No, na vrhu so jih nekoliko preglasili tisti, ki so prišli z enakim namenom kot midva. In za nekatere je bilo očitno, da so "ta stalni". 


Ko je bilo najlepše mimo, sva se odpravila nazaj proti dolini na zasluženo kavo. In konkreten zajtrk. Lepo je bilo. Tako kot vedno. 

In bo še kdaj!