sobota, 31. december 2011

Pa smo spet tam ...

... kjer smo bili eno leto nazaj. Spet prihajajo novoletne zaobljube, nova poglavja in vse to, o čemer sem pisala že pred 366 dnevi (pa tudi pred 731, če smo natančni). Zame pa še vedno samo še en 31. december več. Tokrat v drugačni družbi (z izjemo ene osebe) in drugje. Ampak vseeno bo jutri svet še vedno stal in prav nič se ne bo bistveno spremenilo. Tudi jaz bom enaka. No, edino par ljudi več bom poznala, to je pa to. In spet bo trajalo dva meseca, da se bom navadila, da zadnja številka datuma ni več enaka. 

sobota, 17. december 2011

Depresivni december

Juhu, veseli depresivni december je tu! In ne, nisem depresivna. Depresivno je vse okoli mene. Ja, saj je vse okrašeno in z vseh strani vame butajo lučke (na Prešernovem trgu so se očitno iz tistih "spermijev", ki so služili "okrasitvi", razvili ljudje, ki veselo lebdijo v zraku in povzročajo, da se sprašujem, kaj za vraga je to), kuhano vino tudi letos omamno diši s štantov, na tistih štantih, kjer nimajo kuhanega vina, pa tudi letos prodajajo enake šale, kape, naušnike, obroče za lase z utripajočimi zajčjimi ušesi ali rožički, ogromne lizike ter takšne in drugačne čokolade. Aja, pa ne pozabimo na vonj po pečenem kostanju, ampak to je vseeno "celozimska", ne samo veselodecembrska zadeva. 

Prejšnja leta sem se vedno z zanimanjem sprehodila skozi center, spila kakšno kuhano vino, malo pofirbcala po štantih in po navadi kupila kakšno bedarijo, ki je nisem zares potrebovala (ali pa tople štumfke, ki so super zadeva!). Ja, tudi letos sem se sprehodila mimo štantov, ampak res samo mimo. Potem sva z Anjo na enem štantu vzeli kuhano vino in se malo spehodili. Ampak to nekako ni bilo to, ker je naloga kuhanega vina, da te pogreje, ko pri minus 10 stopinjah, zavit v šal, s kapo na glavi in rokavicami na rokah zmrzuješ v centru, ne pa da te še bolj pogreje pri plus 12 stopinjah. To enostavno ni to.

In kje je sneg? Saj ne rečem, da ne maram bliskanja in grmenja, obožujem ju, ampak halo, ne sredi decembra?! In potem se v službi okrog šestih popoldne, ko je zunaj že tema, sprašujem, če sem slučajno pomešala letne čase in je v bistvu julij, ne pa veseli depresivni december. Kje so tisti pravi zimski dnevi, ko nebo krasi sonce, jaz pa tiščim roke v žepe, da me ne bi zeblo v njih, ker pač ne maram rokavic? In zvok škripanja snega pod nogami?

Saj sploh ni občutka, da je december! Zakaj bi postavljala novoletno jelko, če je pa do božiča še daleč? Aja, ne, v bistvu ni, tako se mi samo zdi, ker tole, kar se dogaja zunaj, ni d od decembra (ok d mogoče - kuhano vino, lučke in te zadeve, ampak kaj več pa res ne). 

Da ne bom samo bentila ... sem pa vesela ene stvari. Prav nobene božične pesmi še nisem slišala (in se že tolčem po glavi, da sem to napisala, ker jih bom skoraj gotovo do konca dneva slišala vsaj 10). Kljub zapisu v oklepaju upam, da tako tudi ostane :)

Pa da res ne bom izpadla kot Zmrda, naj priznam, da tako hudo pa spet ni. Obstaja namreč super alternativa za postopanje po mestu, prestavljanje od štanta do štanta in pokušanje različnih vrst kuhanega vina: home made kuhano vino + novi Activity (ki je - vsaj meni - veliko bolj všeč kot prejšnji) do štirih zjutraj. Smeh je zagotovljen.

In za konec še vprašanje: kako s pantomimo in spuščanjem zvokov pokažeš ajdovo kašo? In to v eni minuti?

torek, 18. oktober 2011

Naključna srečanja ...

... so fajn. In potem se zgodi, da se kava s kolegico zavleče še v čaj z eno druo kolegico in dvema kolegoma. In v lokalu namesto dobro uro sediš skoraj štiri. Že skoraj polovični delovni čas :)

Pa zanimivo je, da takole naključno srečaš večinoma ljudi, s katerimi se že nekaj časa nisi videl. To taka srečanja potem naredi še bolj fajn.

ponedeljek, 10. oktober 2011

Gospodična Lina

Čas je spet kar minil, oktober pridno beži mimo in zapisa, ki sem ga dobre tri tedne načrtovala v glavi in si zanj govorila, da ga bom pa RES napisala, ni. In ga ne bo, ker je mimo in nima več smisla. In preden bo mimo še tale zapis, ga bom raje zapisala, drugače ga spet ne bo.

Torej, kdo je gospodična Lina? Lina se je rojevala že nekaj časa, dokončno pa se je rodila prejšnji teden. Spočeta je bila dober mesec prej, natančneje 28. avgusta. Danes sem si jo lahko prvič od bliže ogledala in se je dotaknila. Njena zelena koža mi je všeč, čeprav je zaenkrat še prekrita s polivinilom ... Zaradi varnosti, namreč. Nočem, da se popraska, še preden se bom sploh lahko začela resno ukvarjati z njo. Glede na to, da je še tako mlada, je še nekoliko nebogljena. Revica je še razčetverjena in obglavljena. Pridno leži na tleh in potrpežljivo čaka, da nekdo iz nje naredi celoto. Kdaj pride dobri mož, ki ji bo uresničil to željo, še ne vem, še nismo dogovorjeni. Vendar se takoj, ko bo sestavljena, na žalost še ne bom mogla ukvarjati z njo, ker bosta morala priti še dva dobra moža, ki ji bosta vdihnila življenje, in takrat se bo naše skupno rajanje lahko začelo. Verjamem, da bova z gospodično Lino skupaj preživeli ogromno lepih trenutkov.

Za vse, ki se sprašujete, kako izgleda gospodična Lina, prilagam sliko obglavljene in razčetverjene Line.


sobota, 17. september 2011

Kje se skrivam?

Dolgo me že ni bilo tule, vem. Dnevi kar bežijo mimo mene in še zdaj, na sredini septembra, se sprašujem, kam je pobegnil avgust. Torej, kje se skrivam? Povsod sem in nikjer me ni. Veliko je novega in veliko se dogaja in vedno rečem, da bom na ta račun napisala kakšen zapis, pa potem dnevi spolzijo mimo in se mi stvari ne zdijo več aktualne, čeprav še vedno so. Tudi v naslednjih dneh se bo veliko dogajalo in verjetno bo tudi kaj novega, vprašanje je samo, koliko se bom držala tega, da bom nekaj napisala "na ta račun". Se bom potrudila, da bom, ker mi ni všeč, da tale tango tako sameva ...

sobota, 30. julij 2011

Internetna dnevniška preteklost, 3. del

Ne, tale še ne bo zadnji, čeprav sem obdelala že več kot polovico obdobja pisanja dnevnika. No, več kot polovico, če gledamo po datumih, in manj kot polovico, če gledamo po številu zapisov. Pa naj bo dovolj začetnega nakladanja ...


V soboto sem se znašla v dilemi - spiti kavo doma ali iti na kavo v mesto? Po temeljitem premišljevanju nekje petih minut sem se odločila, da je dan ravno pravšnji za martinčkanje ob kavi na terasi tistega luštkanega lokalčka v centru. Popokala sem ključe, denarnico, knjigo in se odpravila. Luštna urica na sončku, dobra knjiga, super družba. Po kavi še par opravkov in slučajno srečanje s sošolcem. Nisva neka huda kolega, nikoli eden drugega ne pokličeva za kavo, srečanja z njim pa zelo variirajo - od hitrega pozdrava in morda izmenjave par besed, pa do krajše ali daljše kave. No, to srečanje se je sprevrglo v dveurno kavo za s sabo na neki klopci na sončku. In po najinem pogovoru sem se na avtobus odpravila v nekem čudnem nedoločljivem razpoloženju. Ne bi mogla reči, da sem bila slabe volje, daleč od tega, ampak počutje je bilo nekako čudno. S tem sošolcem sem vedno rada debatirala, ker so pogovori daleč od nekih običajnih dolgočasnih pogovorov o vsakdanjih stvareh, vremenu in podobnih zlajnanih temah. Tako sva v dveh urah obdelala vse od družinskih odnosov, starševstva, smrtne kazni, evtanazije, splava pa do domov za ostarele. 
Take debate pogosto pogrešam. In tudi ljudi, s katerimi bi se dalo o takih stvareh razpravljat. Konkretno razpravljat.  (19. oktober 2009)
Tu ni kaj preveč za dodat. Fino je imeti tudi take prijatelje, s katerimi se nikoli ne pokličeš, si ne pišeš SMS-sov ali se kako drugače kontaktiraš. Enostavno greš z njimi na kavo, ko jih srečaš, in se imaš blazno fajn.


Zmeda z urnikom, tarok non-stop, češnjevo pivo v Irish pubu, pizza burek sredi noči, sprehod v Šiško ob pol treh zjutraj, junija opravljeni pogoji ... prvi letnik. 
Visenje za rimskim zidom, v izpitnem obdobju turška kava in zajtrk ob šestih s sošolko pred odhodom na izpit, začetek seminarskih nalog, eden najdaljših in najbolj mučnih tednov mojega življenja ... drugi letnik. 
Novi cimri, neskončno dolge debate na balkonu ob "enem cigaretu", en krog po soseščini, cimrina obsedenost s čistočo, majave posteljne letvice, "učenje" ob pivu do petih zjutraj, pogojnih izpitov poln september ... tretji letnik. 
Poglabljanje prijateljstev, Scrubs, Friends, That 70's show, dileme, globoki pogovori, padec, nov vzpon, novi cimri, (neuspešno) iskanje potencialne cimre, lenoba na faksu, nenavadni načini bujenja ... četrti letnik.  (23. oktober 2009)
Povzetek štirih letnikov faksa v nekaj vrsticah. Blazno zanimivo in totalno resnično. Danes, skoraj dve leti kasneje, ne bi prav ničesar dodala ali odvzela.


Mini zapis ob 9:13:36 (doma doma): Sprašujem ljudi, če kdo pozna Saleta, pa me vsi samo debelo gledajo in odkimavajo. Zdi se mi totalno cudno, da nihce ne pozna cloveka, ki mu je namenjena vecina novih his v KG ...  (8. november 2009)
Oh Sale, še vedno ne vem, kako je videti, nihče mi ne zna povedati, čeprav so že vsi slišali zanj. Dobro mu gre, da se mu že skoraj dve leti uspeva tako dobro skrivati pred ljudmi v tako majhnem kraju :D


Da pa ne bom bluzila tukaj samo o pesmih ... Upam, da se držiš. Veš, za dežjem vedno posije sonce. In popolnoma vseeno mi je, če ti najeda tole brat! Ker ne govorim tega kar tja nekam v tri dni. Mogoče se v določenem trenutku zdi, da itak ne bo nikoli bolje, ampak verjemi, pridejo boljši časi. Takrat boš nazaj pogledal z nasmehom na ustih in se čudil, da si nekoč gledal na vse tako pesimistično. Iz srca ti želim, da ta čas pride čimprej! Osebno te sicer ne poznam ne vem kako dobro, ampak iz zapisov in komentarjev drugih ljudi se da razbrati, da si zelo dober človek. Tudi za take je na tem svetu poskrbljeno. Pa čeprav malo kasneje kot za ostale ;) Samo ne izgubi upanja! Tudi zate bo slej ko prej posijalo sonce! Ti samo vztrajaj! 

Zgornji citat je brez datuma z razlogom. V moj dnevnik je bil sicer vnesen 25. novembra 2009, nastal pa je že kakšno leto prej. Ob tem citatu se vedno nasmehnem in začudim, kako zelo majhen je svet in kako se stvari obrnejo v smer, ki je ne bi nikoli pričakoval. Ta citat je bil namenjen Urošu. Ja, takrat sem ga že poznala, ampak samo na videz. Do takrat sva se videla enkrat, pa še takrat sva bila vsak z nekom drugim. Njegov dnevnik sem spremljala že nekaj časa, ker so mi bili njegovi zapisi zanimivi (in ne zato, ker sem bila že takrat noro zaljubljena vanj, kot rad trdi on). Imel je obdobje neke krize, ki so jo spremljali stalno negativni zapisi. Enkrat sem imela njegove negativnosti poln kufer in nastal je zgornji citat. In približno leto kasneje se nama je nekako uspelo najti. Prijetno naključje, ni kaj ;)

Nekaj dni nazaj sem slučajno pregledovala forum z naslovom Moja najljubša poezija in med objavljenimi pesmi našla svojo pesem, ki ste jo objavili vi. Najbrž mi ni treba poudarjati, da sem bila zelo šokirana. Čeprav so od objave pesmi minila že več kot štiri leta, bi rada dobila razlago, kako je do tega prišlo. Spodobilo bi se namreč, da, če objavljate dela tujega avtorja, le-tega spodaj tudi navedete, pa čeprav le z vzdevkom, ki ga avtor uporablja na drugem forumu (na katerem ste, če sklepam pravilno pesem tudi našli). V primeru, da originalnega avtorja ne napišete, se sklepa, da je pesem vaša, čemur pa bi s precej grdim izrazom lahko rekli kraja literarnega dela. 

Da se ne boste spraševali, za katero pesem gre, naj vam pomagam: 
Rada bi zbežala v jutri 
in se nikoli vrnila v to aritmijo. 
Pod žgočim soncem 
bi v čajnici želja 
pila iz kozarca opojen refošk. 
A vendar ne bi imela miru pred škarabejem preteklosti. 
Ego bi se spustil pod ledišče, 
bolečina poraza pa bi večno ostala. 
(na tem forumu objavljena 15. 9. 2005, sama sem to pesem objavila na forumu pesnik.net 1. 5. 2005) 

Imate možnost, da to sporočilo enostavno ignorirate, lahko malo razmislite in se skušate spomniti, kaj se je takrat dogajalo, bilo pa bi zelo lepo, da bi si vzeli čas in na moje sporočilo odgovorili, saj se mi zdi, da sem do razlage upravičena. 

Lep pozdrav, 
Tamara  (23. januar 2010)

Za tem zapisom stoji prav zanimiva zgodba. Nekega lepega popoldneva (ok, priznam, nimam pojma, a je bilo res lepo, ampak recimo, da je bilo) sem brskala po internetu, iskala pesmi, ki so mi všeč, in jih pridno zapisovala v rokovnik, ki je temu namenjen. Potem sem naletela na pesem, ki mi je bila sumljivo znana, in ugotovila, da je moja. Kot avtorica nisem bila navedena. Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da sem ponorela in ženski, ki je to objavila, poslala zasebno sporočilce. Se mi zdi, da sem bila zelo prijazna in diplomatska :) Seveda me je imelo, da bi v sporočilo zapisala 1649877 kletvic, ampak sem se zadržala. Odgovora nisem nikoli dobila. Ženska je bila zadnjič na forumu 4. januarja 2010. Sem jo pač za malo zamudila.

Zanimivo je, kako se lahko določene prijateljske vezi totalno zrahljajo. Sošolci, s katerimi smo bili še lansko leto res huda klapa, ogromni zaupniki in še marsikaj, smo se letos raztepli malodane vsak na svoj konec. Ja, škoda je, da se tako močne prijateljske vezi lahko v tako kratkem času zrahljajo. Prav malo žalostno. Po drugi strani pa so se v zadnjih mesecih spletle neke nove prijateljske vezi, ki so zaenkrat sicer še malo v povojih, ampak se mi zdi, da se bodo še okrepile. In komaj čakam, da vidim, kaj iz vsega skupaj lahko nastane. 

Nič drugega kot začaran krog življenja ... (6. februar 2010)

Prijateljstva pač.  So kot ljudje ... O tem sem že pisala, zato ne bom še enkrat.

Tisti lift na radiu je scary ... Nihanje gor in dol skoraj vsako furo, klavstrofobičen občutek. Vsakič mam občutek, da se bo strgala zajla. (12. marec 2010)
Po skoraj letu in pol, odkar sem tam, se tega dvigala še vedno nisem navadila in še vedno sem vesela čisto vsakič, ko se pripeljem do podna. Anja, Tamara in Petra že vejo, o čem govorim. Aja, pa Maša tudi, saj se je enkrat peljala z mano. Zabavno dvigalo, ni kaj. Samo upam, da nikoli ne obstanem v njem.

 Spet bi napisala kako pametno pesmico / zgodbico, pa besede nikakor nočejo iz mene. Ah, jebat ga ... (7. junij 2010)
Zveni znano? Se mi je zdelo :D

... to be continued ...

petek, 22. julij 2011

Internetna dnevniška preteklost, 2. del

Pa smo pri drugem delu moje internetne dnevniške preteklosti. Nobenih dolgih uvodov, gremo kar k stvari ...


Stanovanje je izpraznjeno. Ničesar mojega ni več tam, razen majcenega, nevidnega delčka srca, ki se od stanovanja, sploh od sobe noče posloviti. Soba pusta kot takrat, ko sem prišla. Nič podobna tistemu, kar je skoraj dve leti veljalo za moj brlog. 
Samo še ključe moram vrniti in tisto stanovanje bo res postalo le še preteklost. Žalostno, prav res. So določeni osebki (oz. en sam osebek), ki enostavno ne razume, zakaj se mi je tako težko ločiti od tistega stanovanja. Kar razmišljaj, mogoče boš nekega dne razumel ... (9. julij 2007)
Ja, tista sobica je bila res blazno fletna, ampak selitev nato sploh ni bila tako grozna, kot sem si jo sprva predstavljala. In prav vesela sem, da sem morala menjati lokacijo, ker sem v tem stanovanju preživela nekaj najlepših let svojega življenja in spoznala veliko novih prijateljev, ki jih mogoče ne bi, če ne bi bila tu. 

Ja, zloba je zlobna reč in zna pobegniti iz vreče za smeti, se splaziti skozi ključavnico, čeprav je ključ notri in se ti skriti pod stol, od tam pa odtavati k tvojemu najboljšemu kolegu pošastkotu Zlatkotu, ki bo baje po novem moj najboljši prijatelj. Dilala za ta privilegij, v zameno pa dala iz sebe par informacij. Upam, da je ta Zlatko tega vreden. (8. oktober 2007)
Pod tem zapisom me je nekdo vprašal, na katerih drogah sem. Na nobenih nisem bila. Bežno se spominjam tega pogovora. Ne vem točno, kaj je bila fora, ampak vem, da je bilo polno smeha.

Kadar me kdo razjezi v telefonskem pogovoru, leti po koncu le-tega telefon nekam. Včasih na mizo, včasih na posteljo, včasih na tla, večkrat se zgodi, da leti najprej na posteljo in potem pade na tla. Vem, telefon ni nil kriv, pa vseeno ... In v tem trenutku nekam žalostno leži na tleh.  (8. junij 2008)
Ja, to sem počela. Počela pravim zato, ker me že dolgo ni nihče tako zelo razjezil po telefonu, da bi to dejansko naredila. Če bi pa me, bi pa telefon verjetno spet odfrčal, kamor koli bi že pač priletel ...
Med prejšnjim citatom in tem zadnjim je dobrega pol leta razpona. Malo zato, ker v vmesnem času ni bilo napisanega nič, kar bi bilo vredno kopipejstanja, malo pa zato, ker v tem času res nisem kaj preveč pisala.

Jaz: "Dons bova pa pešce zalivala, ane? "  
On: "Tud lahko. Ampak za vsakim, k ga boš zalila, se bova ustavla, da se mu opravičiš, daš telefonsko številko in naslov, kam nej prnese cunje oprat." (3. oktober 2008)
Oh ja, moje ure vožnje. So bile zelo zabavne, čeprav jih ni bilo veliko. Za vse tiste, ki ne veste - ne, nimam še izpita za avto, ker ni zneslo. Najprej mi je inštruktor pobegnil na morje, potem sem šla jaz nazaj v Ljubljano in potem je zmanjkalo prihrankov, tako da sem še vedno brez. So bile pa moje ure vožnje vedno prav zabavne, ker je bil inštruktor totalna faca in sva se res veliko presmejala. Darko je kul!

"Z elegantnim, plesu podobnim gibom se je umaknila nazaj, vendar se je zdelo, da je Roberto prav tako dober plesalec kot ona, saj se je nenadoma znašla v njegovem objemu. Kot da bi ga gnal notranji ritem, se je skupaj z njo premikal, dokler ni Brandi osupla in razvneta začutila njegovega vročega telesa pred sabo in hladne stene na svojem hrbtu." (9. september 2009)
Spet ena velika luknja, tokrat pa izključno zato, ker res nisem prav nič pisala, razen par vpisov, v katerih sem bentila nad snovjo za izpite. Zgornji citat ni moj. Prepisan je iz ene knjige, pa seveda nimam pojma, iz katere.To velikokrat počnem. Izpisujem citate, ki so mi všeč, namreč. V lastnih knjigah jih večinoma podčrtam, izpišem pa ne, razen res ekstremno dobrih. Pri prepisanih citatih si vedno rečem, da si bom zapomnila, iz katere knjige so, pa si seveda ne. Preveč je vsega, da bi si lahko zapomnila res vse.

Današnji zapis zaključujem z začetkom. Začetkom nečesa novega, lahko bi rekla novega poglavja v mojem življenju. Prvi zapis po tem, ko je v moje življenje vstopil on:

In po takem popoldnevu naj se zdaj učim?! (19. september2009)

sreda, 20. julij 2011

Prijateljstva so kot ljudje ...

... rodijo se in se razvijajo. Gredo skozi različne faze razvoja. Treba jih je negovati in skrbeti zanje. Imajo vzpone in padce.
In na koncu umrejo. Tako ali drugače.



četrtek, 14. julij 2011

Internetna dnevniška preteklost, 1. del

Že kar nekaj časa pišem internetni dnevnik (vem ja, čudna formulacija, ampak ne morem napisati blog, ker v resnici ne gre za blog, ampak za dnevnik; pa saj ni važno, saj se razumemo, ja?) in v njem se je v približno petih letih nabralo okrog 950 zapisov. Vedno je zabavno brati stvari za nazaj, videti, kako si razmišljal pred xy leti, na kakšen način si oblikoval svoje misli in podobno. Seveda je še veliko bolj zabavno brati papirnate zapise, saj na internetu pač ne poveš vsega. Zase vem, da se ob branju teh držim za glavo, ker vidim, kakšne neumnosti sem pisala, včasih malo čudno gledam, ker ne vem povsem natančno, o kateri stvari sem pisala, včasih pa gledam debelo in se čudim, kako sem kakšno stvar lahko že pozabila. 

Ampak ta zapis ne bo govoril o papirnatih zapisih, ker jih pač nimam namena deliti z drugimi. Govoril bo o internetnih zapisih, ki so lahko kljub pomanjkanju intimnih razmišljanj ter takšnih in drugačnih (")globokih(") razglabljanj zabavni ali globoki. Sploh pri slednjih se včasih vprašam, kako za vraga mi je uspelo zadeve formulirati tako, kot sem jih (pa tu ni niti sledu o samovšečnosti, da ne bi slučajno kdo tega narobe razumel). Včasih se spravim brat te stare zapise in nekatere izseke, ki se mi zdijo zabavni ali na takšen ali drugačen način vredni omembe, izpišem oziroma prekopiram kamor koli pač že. 

Glede na to, kako pišem, da jih zbiram nekje na kupu, bi bilo najbrž malo grdo od mene, da bi zdajle ta zapis kar končala, zato vam jih nekaj ponujam v nadaljevanju. Razvrščeni so seveda kronološko, ker bi drugače verjetno delovalo malo čudno. No ja, dalo bi se jih razvrstiti tudi na zabavne in globoke, ampak v tem primeru je v igri že preveč kompliciranja, zato naj ostane kar kronološko. Vsega pa vseeno ne bom spravljala v en zapis, ker se skozi leta nabere precej materiala in nočem, da bi bil zapis dolžine krajšega romana (ok, tako veliko vsega skupaj vseeno ni, ampak nima veze). Bom raje večkrat (še ne vem, kolikokrat) po malo.

Mela sm grozne sanje. Nekdo me je preganjov z nožem po šoli ... še dobr, da so ble samo sanje, ker nimam energije za bežanje pred norci z nožem v roki. Tko da, če je kdo dobu idejo, da bi me jagov z nožem naokrog, nej si jo kr izbije iz glave, drugač bom za to poskrbela js. Uporabla bom neslavni Zidanov prijem. Me prov mal briga, če je nešporten. (10. julij 2006)
Seveda, čas svetovnega prvenstva v nogometu. Nikoli nisem preveč marala nogometa, ampak svetovna in evropska prvenstva pa skoraj vedno pogledam, ker se mi zdijo zanimiva. In navijam za Argentino. Na svetovnem, seveda. Škoda, da Argentina ni v Evropi ... 

Hja, mal preverm kaj se dogaja, potlej bo pa počas treba že na šiht. Preden grem, si morm še porezat rožičke, ker so mi že mal preveč zrasl. Nočem, da folk vid, da jih streže ena hudička. Se bo to razvedl po vasi, bojo hotl vsi to vidt in js se bom utopila u delu. NE, TO PA ŽE NE! Nočem bit glavna atrakcija. A si predstavlate, da bi začel pobirat ustopnino, da bi si me folk lahko ogledov. Pa sej to bi blo grozn!! No ja, če bi šlo 100% tega denarja k men, bi mogoče še šlo. Ampak jst bom vseen raj vzela žago in jih kr lepo požagala. Če mi bo šu kdo na živce, mam pa še zmerej spodi pod pultom skrite vile in jih lahko nasadim gor. (21. julij 2006)
Oh ja, jaz in moja razglabljanja o lastni zlobi :) Ja, znam biti zlobna, če je treba. Pa včasih tudi takrat, kadar ni.

Vem, zakaj sem bla včeraj tako čudna. Mlaj je bil. In ja, luna name vpliva. In to zlo. Še preveč. Sploh mlaj in polna luna. Začne me dajat en teden pred polno luno in me daje do enega tedna po polni luni. Nato me spet začne metati en teden pred mlajem in me meče do enega tedna po mlaju. Ob polni luni in mlaju je vrhunec. Torej sem ga včeraj dosegla. Sedaj stanje nekoliko upada. Do enega tedna pred polno luno. Torej imam en teden časa, da se počutim dobro in polno energije. (24. avgust 2006)
Luna in njeni vplivi name ...  V bistvu ni ravno kul, ko sem kakšen dan ali dva pred polno luno totalno našpičena, nadležna, prstjena (oh, kako obožujem to besedo!) in še kaj. In grem na živce že sama sebi, kaj šele drugim. V takih trenutkih bi se najraje zabubila v en kot in prilezla iz njega šele, ko bi bila polna luna že mimo.

Pluton je kriv! Zdaj vem, da je za vse kriv Pluton. Za mojo slabo voljo je kriv Pluton. Za moje nihanje razpoloženja je kriv Pluton. Za moje izpade je kriv Pluton. Še za to, da so moje hlače umazane, je kriv Pluton. Za to, da je mraz, je kriv Pluton. Za to, da so drugi težki, je kriv Pluton. še za to, da pišem dnevnik je kriv Pluton! 
K vragu s tabo, ti grdi, grdi Pluton! (26. avgust 2006)
Če ni luna, je pa Pluton :D Zapis je nastal v času, ko so se znanstveniki odločili, da Pluton ni planet. Razumem jih, da so se odločili tako, če je pa očitno delal tako štalo :D
Zadnje čase včasih razmišljam o čudnih stvareh. No, ne ravno čudnih, ampak o takih, ki me še čakajo, čeprav ne prav kmalu. Vsi mi pravijo: "Ne misli še na to, veš koliko časa še imaš." Hja, že res, da sem še vedno najstnica, ampak čas beži hitro. Včasih še prehitro. In kar hitro bo tu zaključek faksa, čas, da se dokončno odselim, si ustvarim svoj topel domek in počasi začnem razmišljati o družini. Kaj bo, če takrat na to ne bom pripravljena? Ja, nastopilo bo že malo kritično stanje ... Po eni strani komaj čakam, da zaključim faks in počasi postanem mamica. Ja, se že vidim v tej vlogi, ampak vsaj še par let ne. Bom že vedela, ko bo čas za to. Otroke sem imela itak že od nekdaj rada. Že res, da je mojčkanje tujih otrok povsem drugačno od mojčkanja svojih, ampak se bom že znašla. 
No ja, stopimo še malo na realna tla. Najprej treba uspešno zaključit faks, dobit nekoga, s komer se bom odselila (ker kdo pa pravi, da bo to ravno moj zdajšnji dragi), se odselit, potem pa seksat, da bo mlado družinico "obiskalo" še neko majhno bitje, ki bo potem nedoločen čas povsem odvisno od mene. Pa že spet sanjam ... Očitno sem danes sanjačica. Bom o realnosti pisala kdaj drugič.  (28. november 2006)
Hehe, zanimivo je prebrati besedo najstnica. A najstnica da sem bila? Uh, kje je že to :D Sicer sploh ni tako dolgo nazaj, ampak sebe in besedo najstnica že nekaj časa težko povežem. Spomnim se, kako so me sošolke vedno debelo gledale, ko sem rekla, da bi bila rada mlada mamica. Da bi imela prvega otroka nekje do 25. leta. Kaj mi ni jasno, so me spraševale. Pa saj je treba najprej videti svet, najti bogatega moža, si zgraditi ohinslupsuperduperdobro kariero, potem pa mogoče še naredit enega otroka, če menopavza še ni usekala. Jaz sem vedno razmišljala tako, da bi imela otroke prej, ko bom imela še veliko energije in generacijski prepad ne bo prevelik, svet bom pa raziskovala, ko se bodo otroci osamosvojili. Zakaj pa ne?

Včasih se sprašujem, koliko možnosti dati človeku. Samo eno? Še drugo? Nato še tretjo? Še n-to? 
In še eno vprašanje. Ali dati vsem ljudem enako število priložnosti? 
Na drugo vprašanje sem si že takoj med tipkanjem odgovorila kar sama. Je to enakost, če nekoga že po prvi možnosti odsloviš na ne ravno lep način, nekomu drugemu pa privoščiš tri možnosti in bi mu še četrto, če bi tako naneslo? Ne, ni enakost. Nekateri imajo očitno privilegije. Toda zakaj? Zakaj se nekaterim pustim, da mi vedno znova naredijo isto stvar? Poleg tega tudi sama vem, kakšen bo razplet ... Sem bila neumna? Sem bila naivna? Sem zaupala napačnim ljudem? Sem upala, da se bo končno spremenilo? Sem upala, da bo tretji konec končno srečen? 
Pripravljena sem dajati dodatne možnosti, če začutim, da si jih oseba zasluži. Če z enim samim atomom svojega srca zaslutim, da bo oseba možnost znala izkoristiti. Pa ne za to, da izkoristi mene, ampak da si pridobi moje zaupanje nazaj. Pri nekaterih tudi zadnji srčni atom odpove. Taki so takoj odpisani. In taka je bila ONA. In ON ni bil tak. Ali pa je bil, le da sem bila jaz preveč zaslepljena, da bi to lahko videla. Mogoče sem bila gluha za opozorila ostalih. "On pa že ni tak" sem si rekla po vsaki sovražni proipombi. In še danes ne verjamem, da bi bil tak. Mogoče se motim. Upam pa, da se ne. Če bom ugotovila, da se motim, ne bo dobro. Ker bom obžalovala vsako solzo posebej. Se pravi se bom lahko sekirala kar do smrti. Tega nočem, zato o tem ne bom več razmišljala.  (23. januar 2007)

Pojma nimam, na kaj se ta zapis nanaša, ampak mi je pa všeč razmišljanje.

Včasih se spravim brat svoj dnevnik. In takrat velikokrat kar obnemim, ker mi niti pod razno ni jasno, kako sem lahko napisala določene zapise. Pa ne, da bi bila zgrožena nad svojim pisanjem, ampak včasih se mi zdi ubeseditev lastnih občutkov blazno fenomenalna. Ne me imeti za narcisoidno (čeprav je je ta lastnost dosegla stopnjo moderate). Nevednemu bralcu se lahko vpisi s svojimi razglabljanji ne zdijo nič posebnega. Ampak večina bralcev vidi le eno dimenzijo, to je dimenzija besed. Sama imam vpogled še v drugo, to so lastna občutja. In harmonija teh dveh dimenzij da tisto fenomenalnost o kateri govorim. Včasih se vprašam, kako mi je uspelo določene občutke tako dobro pretopiti v besede, jih tako dobro izraziti. In najbrž bom nekega dne z enakim občudovanjem prebrala tudi ta zapis. Najbrž bodo nekega dne tla ponovno ujela mojo čeljust in bodo oči izstopile iz jamic pri branju točno tega zapisa. Zdaj se mi ne zdi nič posebnega. Ko ga bom brala v neki časovni distanci (mogoče le en dan, mogoče en teden, morda pa celo mesec ali leto) se bo šele pokazal v vsej svoji fenomenalnosti. (25. januar 2007)
Ravno o tem sem pisala zgoraj in vidim, da ni bilo prvič. Le veliko preprosteje je bilo povedano.

Naj bo to dovolj za prvi del. Drugi pride, ko pride. In glede na to, da sem šele v januarju 2007, drugi definitivno ne bo tudi zadnji. Koliko natančno jih bo, ne vem. Odvisno od tega, kaj vse bom vključila v nadaljnje zapise.

sreda, 13. julij 2011

Zamujanje

Že v zapisu Obožujem/ne prenesem sem zapisala, da ne prenesem zamujanja. O tej temi sem se nekoč že tudi na dolgo in široko razpisala (natančneje 4 leta nazaj), pa to še vedno drži. Oboje. To, da ne prenesem zamujanja, in to, da ljudje še vedno zamujajo. Žalostno. Sploh slednje ... Zapis izpred štirih let je spodaj.


Nagnjenost k zamujanju je stvar, ki je ne prenašam dobro. Ne le, da je ne prenašam dobro, celo sovražim jo. Ljudi, ki me kar naprej puščajo čakati, bi najraje izbrisala iz obličja Zemlje. Ampak to bi na žalost pomenilo, da bi ostala brez večine prijateljev. Ne trdim, da to delajo zanalašč, na živce mi gre pa vseeno. Bi jim najraje kupila uro, ampak vem, da bi bilo to povsem nesmiselno, saj se stvari ne bi spremenile. Mogoče si to dovolijo, ker vejo, da jih bom itak počakala, ko bodo prišli pa bom kljub dolgotrajnem čakanju še vedno mirna, le moj pogled ne bo tako nasmejan. Ampak tudi meni bo enkrat prekipelo. Enkrat preprosto ne bom čakala. Odšla bom in vseeno mi bo, če me bodo drugi zato grdo gledali. S tem čakanjem izgubim ogromno časa, ki je pri tem hitrem tempu življenja še kako dragocen. 
"Saj je samo pet minut," bi rekel kdo. Ja, samo pet jih je. Ampak dvakrat, trikrat na teden je to že 15 minut. Še vedno se ne zdi veliko, ne. Na mesec to nanese eno uro in v enem letu številka naraste na 12 ur. Še vedno ni veliko. V dveh letih izgubim en dan, v 20 letih je to 10 dni. To je pa že en konkreten dopust. Torej bom zaradi vsega tega čakanja, ob predpostavki, da bom živela 60 let, prikrajšana za tri konkretne dopuste. To pa že je nekaj, kaj? Če pa poudarimo še dejstvo, da moja čakanja večinoma presegajo pet minut in lahko dosežejo minutažo tudi tam nekje do pol ure in še več, se številka še drastično poveča in še več dopustov gre v franže. Ja, za veliko dopustov sem prikrajšana. Pa da ne bomo samo o dopustih. Pretvorimo jih še v kaj drugega. Lahko govorimo o minutah/urah/dneh učenja, poslušanja glasbe, uživanja v naravi, seksanja, pisanja pesmi, klepeta s prijateljicami, visenja na računalniku, nakupovanja, smejanja, obiska gledaliških predstav, branja pesmi, spanja, lenarjenja, sanjarjenja, igranja taroka, pogovarjanja z mami, plavanja, kuhanja, kolesarjenja, pohajkovanja po neznanem, telefonskih pogovorov, razmišljanja o sami sebi/življenju/ljubezni/prebranih knjigah, pisanja dnevnika, gledanja televizije, pasenja oči na simpatičnih fantih, pa še v nedogled bi lahko naštevala. Ja, za vse to sem prikrajšana zaradi zamujanja. Kar zgražajte se. Ne bom upala, da bi se nad tem kdo zamislil in svoje zamujanje mogoče zreduciral na minimum. Vem, da s tem ne bom ničesar dosegla, da bom še vedno jaz tista, ki bo čakala druge. Se pa počutim bolje, ker sem to dala iz sebe. Kdo bi si mislil, kaj vse lahko človek napiše medtem ko čaka (op. p. zapis je prvotno zapisan na papirju). Ampak mojega čakanja še vedno ni konec-grem čakat naprej. 

P.S.: Počasi bom svoje čakanje začela zaračunavat. Najmanj 0,5 EUR na minuto. Najraje bi tarifo dvignila na 5 EUR, pa se bojim, da bi nekateri prehitro bankrotirali, poleg tega pa bo užitek pri obiranju še večji. Kar odprite denarnice, obrala vas bom! 

torek, 12. julij 2011

Moja sanjska poroka

Le katera punca/ženska ni kot deklica sanjarila o svoji sanjski poroki? Princ na belem konju, razkošna obleka, milijon ljudi itd. itd. Sanje se skozi leta spreminjajo in postajajo vedno bolj realne; vsaj pri meni je bilo tako. Ne spomnim se, kakšna je bila zame sanjska poroka 10, 15 let nazaj. Vem pa, kakšna je zdaj.

Prvo kot prvo nočem nobenega kompliciranja. Čim bolj enostavno bo, tem bolj mi bo všeč. In čim manj pompa. Ne potrebujem dekliščine s striptizerjem, ki bo skočil iz kjer koli bo že pač skočil, ne nameravam se ga na mrtvo napiti in se še ves naslednji dan tolči po glavi, zakaj sem spila 3 tekile preveč. Sproščen večer z najboljšimi prijateljicami mi pač bolj odgovarja. Nobenih bratrancev v miljontem kolenu in ljudi, ki so v osnovni in srednji šoli sicer bili moji sošolci, ampak smo v sedmih oz. štirih letih spregovorili petnajst besed in pol. Le najbljižji družinski člani in prijatelji (seveda s tistim +1 zraven). Cerkvena poroka ne pride v poštev. O cerkveni poroki sem že pred nekaj leti zapisala naslednje besede:

Ne bom sprejela vere, do katere mi sploh ni, poslušala predavanja o dobrem in vsemogočnem Bogu samo zato, da bom lahko stala pred cerkvijo v beli obleki in mi bo župnik razlagal, da bo Bog varoval moj zakon. Kako lahko varuje moj zakon nekaj, v kar sploh ne verjamem?

Enako trdim tudi danes. In če že v zgornjem zapisu omenjam belo obleko, naj nekaj besed namenim še temu. Nekako nisem navdušena nad idejo bele obleke. Ne trdim, da niso lepe, ampak jaz bi nekaj drugačnega. Ni treba, da je živo roza s turkiznimi trapezi in rumenimi kvadrati. Nočem, da je POVSEM bela. Rada bi kakšen barvni dodatek. Najraje rdečega, ker se mi zdi to zelo lepa kombinacija. Aja, pa nikakor ne sme biti preveč načičkana, z milijon volančki in trinajst metrov dolgo vlečko. Spet sem pri tisti enostavnosti z začetka vpisa. Moja idealna obleka bi bila videti nekako takole ("nekako" samo zato, ker se mi spodaj zdi preširoka; če bi bila ožja bi pa napisala, da bi bila videti"natanko takole"):

Idealen prostor za poroko? Tega pa res še ne vem povsem natančno. Razni gradovi odpadejo, ker se mi zdijo preveč klišejski. Najraje bi nekam na eno lepo plažo postavila paviljon v stilu tistega spodaj, spredaj pa stole in vse drugo, kar spada zraven. Ali pa bi ga postavila nekam s pogledom na hribe. 


Tako, pa smo prišli do konca mojih sanjarij. Koliko od tega bo pa dejansko uresničenega, bo pokazal čas, se pa vsekakor tolažim s tem, da imava z Urošem kar se tega tiče precej podobne poglede na stvari, tako da se nama ne bo treba kregat in pregovarjat prav okrog vsake malenkosti (mogoče okrog vsake druge ;)). Itak pa on trdi, da bom bridezilla. Bom pustila času, da pokaže tudi to.

petek, 24. junij 2011

Življenje v oklepaju, avtorsko

(Življenje v oklepaju
brez končnega ločila
Le velika začetnica,
ki daje slutiti,
da bo zgodba minila
Le kakšna vejica
na napačnem mestu
da bi me, razjezila
Ja, ja, potrebno je napakam
porezati krila,
jih nasilno zatreti,
da ne bodo jezika kazila

Le življenje v oklepaju
brez končnega ločila
In sreča -
morda bo ostala,
morda bo minila)

ponedeljek, 20. junij 2011

Življenje v oklepaju

[Človeštvo ljubim te]

Človeštvo ljubim te
ker raje loščiš škornje
uspeha kot poizveduješ h komu spada duša ki binglja
z verižice za njeno žepno uro kar bi spravilo v zadrego obe

stranki in ker
neomajno ploskaš vsem
napevom ki vsebujejo besede domovina dom in
mati ko se pojejo pri starem howardu

Človeštvo ljubim te ker
ko trpiš pomanjkanje zastavljaš svojo
pamet da dobiš pijačo ko
si polno cvenka se ponosno

izogibaš zastavljalnice in
ker nenehno delaš
sitnosti še prav
posebno v svoji lastni hiši

Človeštvo ljubim te ker
kar naprej vtikaš si skrivnost
življenja v hlače in pozabljaš
da je tam in sedaš

nanjo
in ker
večno kuješ verze v naročju
smrti Človeštvo

sovražim te

[e. e. cummings]

nedelja, 12. junij 2011

Stvari, ki me kot kolesarko motijo

Če še kdo ni ugotovil, zelo rada kolesarim. In kot kolesarka se večkrat srečujem s stvarmi/pojavi/ljudmi, ki me zmotijo, zživcirajo in ob katerih mi skoraj začne pihati iz ušes in nosnic. Mogoče bom kakšno stvar pozabila napisat, bom dodala kasneje. Tule so tiste najbolj moteče. Razporejene so po naključnem vrstnem redu - kar mi najprej pade na pamet, je napisano najprej.

~neurejenost kolesarskih stez v Ljubljani~
Včasih bi raje videla, da bi bile kolesarske steze speljane po voznem pasu, ne pa da imajo poseben pas na pločnikih. (Pre)visoki robniki, nepotrebno vijuganje, pokrovi kanalizacije, stebrički in/ali prometni znaki na kolesarski stezi in še bi lahko naštevala. Ravno eden od previsokih robnikov je bil kriv za tisto poškodbo iz zapisa o kolesarskih utrinkih. Ne samo, da so take stvari neskončno nadležne, tudi nevarne so. O neurejenosti kolesarskih stez prav lepo priča tale stran, na kateri je mogoče najti veliko pasti za kolesarje v Ljubljani. Zelo žalostno je gledati pasti, ki so bile dodane že 7, 8 let nazaj, pa se do danes ni še nič spremenilo.Me prav zanima, kdaj če se sploh bo.

~neupoštevanje kolesarjeve prednosti s strani voznikov avtomobilov~
Policisti zelo radi opozrajajo kolesarje, da morajo upoštevati cestnoprometne predpise. Sama jih kot kolesarka dosledno upoštevam. Ne bi pa tega mogla reči za tiste minimalno tri voznike avtomobilov na turo, ki mi odvzamejo prednost, kjer bi me morali počakati. Le zakaj bi oni čakali kolesarje, a ne? Še dobro, da sem na (take) voznike vedno pozorna. Če ne bi bila, bi že parkrat poletela s kolesa ob udarcu v sprednji del avtomobila, ki tam ne bi smel biti. Se pač zavedam, da kot kolesarka v prometu nisem enakovredna udeleženka, ampak šibkejša - vsaj v razmerju do avtomobilov in vseh drugih motornih stvari. Ni mi problem pazit sama nase, ker vem, da če ne bom nase pazila sama, tudi drugi ne bodo. Mi gre pa na živce, da je nekaterim očitno res vseeno in se jim ne zdi vredno niti pogledati na desno, preden npr. zavijejo na bencinsko črpalko. Na koncu bi bila pa (vsaj za voznika avtomobila) jaz tista ta grda.

~pešci na kolesarski stezi~
Zelo pogost pojav. Zakaj hoditi po pločniku, če lahko hodiš po kolesarski stezi in grdo gledaš živčne kolesarje, ki želijo, da se jim umakneš? Za kolesarjenje po pločniku kolesar dobi kazen. Zakaj je ne dobi tudi pešec, ki hodi po kolesarski stezi? Razumem, da je včasih treba kolesarsko stezo prečkati, ampak to pešcu vzame 3 sekunde, če je res zelo počasen, drugače pa manj. To ni noben problem. Razen če prečkanje kolesarske steze pomeni skok izza avtobusne postaje, ne da bi prej pogledal, če je varno. In seveda, če se mi zgodi, da bom nekega takega "prečkarja" zbila, bom spet jaz tista ta grda kot v zgornjem primeru.

~kolesarji, ki vozijo v napačno smer po kolesarski stezi in te gledajo grdo, ker se jim ne umakneš~
Vsakič znova, ko se mi to zgodi, me ima, da bi malo zasikala, pa se potem ugriznem v jezik. Ne rečem nič, umaknem se pa tudi ne. Če sama vozim pravilno, nisem jaz tista, ki se mora umaknit. Je pa zabavno gledati mrke obraze, ki pričakujejo, da se jim boš umaknil, na koncu pa zadnji trenutek besno zavijejo stran in se verjetno grizejo v jezik, da ne zasikajo kakšne grde besede ali dveh.

~počasnejši kolesarji, ki vozijo po celotni dolžini kolesarske steze~
Ne me razumeti narobe, nič nimam proti počasnejšim kolesarjem. Imam pa veliko proti počasnejšim kolesarjem, ki mislijo, da so sami na svetu in zavzamejo celo kolesarsko stezo. Verjetno si zdaj mislite nekaj podobnega temule: "Pocingljaš, pa je zadeva rešena." Ne, v bistvu ni, ker ne pocingljam. Ker na kolesu nimam zvonca. In potem razmišljam, kako bi osebku pred sabo dala vedeti, da ni sam na svetu in da želim, da se mi umakne. Kašljanje na silo mi ne gre. Vzkliki, kot so "alo!", "sam' mal'", "vozi!" in podobni, se mi zdijo nesramni. Po navadi se zgodi, da čakam in razmišljam toliko časa, da se mi odpre priložnost, da takega kolesarja prehitim po pločniku. In, priznam, to po navadi tudi naredim.

~ljudje z razmišljanjem pločnik=kolesarska steza~
Ne, pločnik in kolesarska steza nista ena in ista zadeva! To zmotno prepričanje velja tako za kolesarje kot za druge udeležence v prometu. Vsak dan vidim vsaj 10 kolesarjev, ki vozijo po pločniku. Enkrat se nama je z Ajdo na "turi" do Podpeškega jezera med vožnjo po cesti, ker na pločniku ni bilo kolesarske steze, zgodilo, da je mimo naju prav počasi pripeljal motorist, naju "prijazno" pogledal in rekel: "Dekleti, kaj pa če bi šli na kolesarsko stezo?" Prav "prijazno" sem ga pogledala nazaj in odvrnila: "Gospod, tisti zadevi na moji desni se reče pločnik." Najbrž mi ni treba posebej omenjati (pa bom vseeno), da sem bila deležna precej grdega pogleda in seveda nobenega odgovora več. Gospod se je namreč kaj hitro pobral naprej.


Za konec pa še ena stvar, ki me sicer ne moti pretirano, jo pa vsakodnevno opažam:

~čelada, ki visi čez balanco~
Tega fenomena ne bom nikoli razumela. Čelada je za na glavo. Ali pa sploh za nikamor. Ne pa za na balanco. Ne vem, zakaj se ljudem zdi, da je po ravnem in v hrib ne potrebujejo ... Verjetno tega ne bom nikoli razumela. Se bom pa vsekakor še naprej spraševala, kaj za vraga je smisel takšnega početja. Mogoče se pa ljudje bojijo, da se bo balanca potolkla? Ne vem ...

sreda, 08. junij 2011

Najboljše knjige na moji knjižni polici

Na moji knjižni polici se poleg kompletnih Cankarjevih zbranih del najde tudi marsikaj drugega. Od knjig, ki smo jih morali spoznati v gimnaziji ali na faksu, do knjig, ki sem jih hotela imeti ali pa sem jih našla in kupila čisto po naključju oziroma zato, ker se mi je zdel opis na platnici obetajoč. Moram priznati, da za zdaj s takimi nakupi še nisem zgrešila. Ne rečem, da so vse te knjige fenomenalne, ampak niti za eno ne morem reči, da mi res ni bila všeč.

Naredila sem izbor nekaterih knjig, za katere lahko rečem, da so mi od vseh s knjižne police najbolj všeč. Nisem jih razvrstila po "priljubljenosti", ker bi bilo to resnično pretežko delo, zato so razporejene povsem naključno.


Carlos Ruiz Zafon: Senca vetra in Igra angela



Carlos Ruiz Zafon me je prepričal že s Senco vetra, z Igro angela pa me je samo še bolj navdušil. Prva knjiga je definitivno boljša, vendar tudi druga ni slaba. Branje o Pokopališču pozabljenih knjig in skrivnostnem avtorju ene od knjig je zelo zanimivo in zelo napeto. Vsekakor priporočam.


Franz Kafka: Splet norosti in bolečine











Vsak, ki me vsaj malo pozna, ve, da obožujem Kafko. Že od Preobrazbe v gimnaziji naprej. Na faksu je ta "ljubezen" samo še zrasla, ko sem prebrala Splet norosti in bolečine. Gre za zbirko kratkih zgodb - nekatere so res kratke, nekatere pa že kar precej dolge. Priznam, niso mi bile vse resnično všeč. Zmaga definitivno V kazenski koloniji. Brala sem jo z veseljem in požirala stran za stranjo, na koncu pa ostala fascinirana.



Fjodor M. Dostojevski: Zločin in kazen












Ena od tistih knjig, s katerimi smo se seznanili že v srednji šoli. Ena od tistih knjig, ki je šla mnogim na živce. In ena od redkih knjig, za katero mi je žal, da je nismo imeli za obvezno domače branje. Sem jo pa zato prebrala iz čistega veselja in bila nad njo navdušena. Kar se mnogim zdi brezvezno nakladanje, se meni zdi super psihološka analiza. Vsekakor knjiga, ki jo bo treba prebrati vsaj še enkrat.


Antoine de Saint-Exupery: Mali princ 












Ena od tistih knjig, za katere se mi zdi, da bi se morala znajti na vsaki knjižni polici, in edina knjiga, v katero sem si zapisala posvetilo - pa ni važno, kako čudno se to sliši.



Edgar Allan Poe: Collected stories and poems












Edgar Allan Poe ... Eden mojih absolutno najljubših pesnikov. Obožujem njegove pesmi  (o Krokarju sem že pisala, je pa še toliko drugih, da se raje niti ne spravim naštevat), tudi kratko prozo ima super. Maska rdeče smrti mi bo verjetno za vedno ostala v spominu. Navdušena sem nad dejstvom, da ta knjiga lahko leži na moji knjižni polici. Definitivno eno najlepših daril za rojstni dan.


Blogozija 1 in 3

Zadnji dve knjigi sta kategorija zase. Všeč mi je njuna vsebina, ampak zaradi povsem drugačnih razlogov kot pri prejšnjih knjigah. Všeč sta mi namreč zato, ker so v njiju objavljene moje pesmi. V prvi dve, v drugi ena. Drugače pa niti ene od njiju nisem prebrala v celoti.

ponedeljek, 06. junij 2011

Toško čelo je strmo, Iški Vintgar pa poln klopov

Današnji zapis bo 2 v 1. Dve dogodivščini zadnjih nekaj dni. Najprej Toško čelo. Po prepričevanju, da še nisem "zrela" za Katarino, mi je uspelo od Anje izborbati "samo" Toško čelo (potem je bila v bistvu tudi še Katarina, ampak z druge strani). Je bil kar velik zalogaj, sploh glede na to, da kondicije za v klanec res nimam. Ampak je šlo. Sicer (zelo) počasi, ampak je šlo. Gor sem prišla totalno crknjena.


Po najboljši kremšniti, kar sem jih kadar koli jedla, sem dobila dovolj moči, da sva lahko nadaljevali pot naprej na Katarino. Ni mi žal, da sva šli naprej, pa ne samo zaradi radlerja, ki mi ga je obljubila Anja (no, če smo natančni, mi je obljubila pivo, ampak je radler vsekakor boljša izbira). Pot je res lepa, malo gor, malo dol in ne preveč naporno. Razgled je bil kljub dežju dobre pol ure prej precej lep.


Na Katarini sva si privoščili še zadnji počitek in težko prislužen (vsaj zame) radler. 


Potem je sledil še spust s Katarine. Vtisi? STRMO!!! Ampak se mi zdi, da mi je do zdaj uspelo že vsaj malo premagati strah pred klanci (navzdol, ne navzgor, da ne bo pomote) in nisem dol vozila dlje časa kot gor :).

Super rekreacija, ki me je spomnila, da bo res treba malo več vozit klance, ker Črni Kal ni ravno nedolžen. Na Toško bom vsekakor še kdaj šla in gor bom hitreje kot zadnjič! Pa cukra se bom prej nažrla, da se mi ne bo spet vrtelo.



V soboto je sledil dan počitka. Sem razmišljala, da bi se kam odpeljala, pa sem hranila moči za nedeljo, ko sva se z mami odpravili v okolico Iškega Vintgarja. Še en luštkan izlet. Bilo je veliko dežja in klopov, ampak tudi smeha, lepih potk in kakovostnega časa z mami. Začetek je bil z vremenskega vidika zelo obetaven. Sicer je bilo soparno, ampak fajn. Pa strmo je bilo. Ampak sem bila še vedno nasmejana.


Po lazenju v klanec sva prišli do partizanske bolnišnice, kjer sva se vživeli v vlogo medicinske sestre in se spomnili na Predina in njegovo samospraševanje o medicinskih sestrah :) Potem pa še v vlogo kuharic. V kuhinji je bila namreč celo ponev s kuhalnico! Okolica bolnišnice je bila precej idilična.


Nadaljevali sva pot in po moji krivdi zašli. Na GPS-u plonk listku sem imela natančno napisano, kam morava iti, ampak mi je uspelo nekaj, za kar mi ni bilo nikoli jasno, kako lahko uspe drugim - zamešala sem levo in desno, kasneje sem pa še povsem ignorirala ogromno tablo, na kateri je pisalo, kam morava iti, čeprav je mami nanjo na glas opozorila tako, da je prebrala njeno vsebino (tisti del "kako lahko uspe drugim" se nanaša samo na menjavanje leve in desne). Ampak je bil tudi "ovinek" zaznamovan z lepo potjo in gospo, ki nama je prijazno razložila, kje morava iti, da prideva do želene "kontrolne točke".


Po nekje 45 minutah "ovinka" sva bili spet na pravi poti. Malo po ravnem, malo dol, malo gor. In z veliko dežja. Ko je bil prvi naliv mimo, je že kazalo, da se bo vreme izboljšalo. Saj se je, ampak ne za dolgo. Še preden sva se podali na pot, sva vedeli, da na njej ne bo nekih lepih razgledov, ker nikjer na poti ni nobenega izrazitega vrha. Tudi če bi bil, bi bili razgledi videti nekako takole:


Pa naju to ni zmotilo. Hodili sva naprej, se še vedno pogovarjali, hahljali in uživali. Pa bili vmes nekoliko bolj zbrani, ker je pot postala zelo strma - navzdol. Mokre korenine, listje in skale hoje prav nič ne olajšajo, zato sva malo manj govorili in malo več pazili. In se od časa do časa zvrnili na rit. Kljub vsemu pa se je še vedno našel čas, da sva slikali kakšno rožico ali dve.



Po spustu po zelo lepi potki naju je čakalo sotočje Zale in Iške. Treba je bilo priti čez obe. Čez Iško je most, čez Zalo pač ne. Preskočiti se je ni dalo, ker je bila preširoka. V tistem trenutku so nama premočeni čevlji prišli še kako prav, saj se pač nisva pretirano sekirali, da se bova zmočili, in sva pogumno zabredli v vodo, kjer se nama je tok zdel najšibkejši. Čevlji so nato spuščali smešne zvoke, ampak naju to ni motilo.


Za finiš naju je čakala še pot gor in dol ob Iški. Tu sva pa res dirkali, govorili sva bolj malo, slikali pa samo enega močerada, ki sem ga skoraj pohodila. Ob prihodu nazaj v Iški Vintgar sva bili po treh urah hoje po dežju (in petih in nekaj vse skupaj) še vedno nasmejani in dobre volje. Prijeten izlet. Mogoče bi ga vseeno ponovila še enkrat, ko bo vreme malce bolj naklonjeno. In vsekakor se prej namažem z nečim proti insektom, ker mi je uspelo "pridelati" 10 (ja, 10) klopov.


petek, 03. junij 2011

Trenutno stanje navdiha

Ja, vem, ves čas poudarjam, kako ni navdiha in kako bi ga rada spet našla. Glede na to, da je poezija že tako zelo dolgo del mene, me to res žre in obremenjuje. Malo sem razmišljala, kako bi opisala to pomanjkanje navdiha. Spomnila sem se pesmi, ki sem jo napisala že nekaj časa nazaj in za katero se mi zdi, da ne bi mogla bolje opisati "problemov", s katerimi se srečujem.

Pred praznim listom papirja sedim,
zamišljeno vanj strmim

- kje so kar naenkrat vse besede,
kje sledovi moje bede,
kje je bitje srca?
Le ta praznina vame zija.
Kje je moja bolečina,
kje prošenj mojih je globina,
kje sem sploh jaz?
Le ta belina mi sili v obraz.
Kje so sledovi trpljenja,
kje so utrinki življenja,
kje stopinje srečnih dni?
Je le praznina, ki boli.
Kje je vse to,
kje je dobro, kje je zlo,
kje tisto, kar me trga narazen?


List ostaja prazen ...