torek, 27. avgust 2013

Vsakokratno vprašanje na glavni ljubljanski železniški postaji

Prav vsakič, ko se sprehodim mimo glavne ljubljanske železniške postaje, se mi porodi isto vprašanje. In ne, to vprašanje nima prav nobene zveze z železniško postajo, ampak s tekilo. Ja, prav ste prebrali, s tekilo. Med drugim. Pa z viskijem. In vodko. In sadjevcem. In borovničkami. In jegrom. In štokom. In z vsemi drugimi žganimi pijačami (če kdo še ni ugotovil nadpomenke omenjenih). A kje je fora? 

Fora je v podčrtanem delu desetega člena zakona o omejevanju porabe alkohola:

Prepovedana je prodaja alkoholnih pijač med 21. uro in 7. uro naslednjega dne, razen v gostinskih obratih, kjer je dovoljena prodaja alkoholnih pijač do konca njihovega obratovalnega časa, določenega v skladu z zakonom.
Ne glede na prejšnji odstavek je prepovedana prodaja žganih pijač v gostinskih obratih od začetka dnevnega obratovalnega časa do 10. ure dopoldan. Prepoved prodaje vključuje tudi dodajanje žganih pijač brezalkoholnim pijačam in drugim napitkom.

In kakšno zvezo ima to z glavno ljubljansko železniško postajo? No, nasproti nje stoji en lokal, ki se imenuje Box bar (zdaj glavna ljubljanska železniška postaja neha biti pomembna). In kakšno zvezo ima Box bar s podčrtanim delom desetega člena zakona o omejevanju porabe alkohola? Lahko bi rekla, da 24-urno zvezo. Lokal je namreč odprt 24 ur na dan. Od polnoči do polnoči. Tventiforsevn. In kje je torej tisto vsakokratno vprašanje iz naslova? 

Prepoved točenja žganih pijač se torej konča ob desetih dopoldne. Kdaj pa se začne?

ponedeljek, 26. avgust 2013

Zapuščen, zapuščenejši, najzapuščenejši (2)

Vem, vem, tale objava prihaja malo z zamudo, ampak je bilo vedno kaj, da ni prišla na vrsto. Ampak zdaj je tu!

Torej, dve zapuščeni hiši in zapuščeno vas sem že obdelalaZa konec pa ostane še najslajši del. 

Zapuščeni hotel
Hotel Palace letos za naju ni bil nova dogodivščina, ker sva ga že obiskala, in to vsakič, ko sva bila na Krku. Lahko bi rekla, da je obisk postal že kar tradicija, in čeprav bi lahko kdo mislil, da po toliko časa ne moreš videti ničesar, česar nisi že, je tako mišljenje povsem napačno. Hotel je namreč ogromen! 

Hitra zgodovina hotela (vržena na kup iz različnih internetnih virov, večinoma pa iz tega): Palace je del kilometer in pol obsežnega prestižnega kompleksa Haludovo. Kompleks je obsegal dva hotela, kup apartmajev in vil, postelj je bilo skupno skoraj 1800 (od tega v Palaceu 485), igrišča za tenis in minigolf, zunanji in notranji bazen ... Največ postelj je bilo v hotelu Tamaris, ki pa so ga leta 2003 žal porušili (žal tudi zato, ker to pomeni, da ga nisva mogla raziskati). Za postavitvijo Haludova stoji urednik revije Penthouse Bob Guccione, ki je v gradnjo vložil 45 milijonov dolarjev (in kasneje še nadaljnjega pol milijona za reklamo). Kompleks se je odprl sredi leta 1972, njegov glavni del je bil kazino Penthouse Adriatic Club, v katerem so kot (uradno) hostese in krupjejke delale Penthousove zajčice (Penthouse Pet models). Zadeva je bila res prestižna, Palace je imel pet zvezdic. To je med drugim pomenilo vsak dan sto kil jastoga, pet kil kaviarja in bazen, napolnjen s šampanjcem. Med mnogimi gosti je bil v hotelu na počitnicah tudi Saddam Hussein, ki je osebju pustil bogato, 2000 dolarjev visoko napitnino. Ne, nobena ničla ni preveč. Na žalost ne obstaja ravno veliko fotografij, kakšen je bil hotel v najbolj cvetočih časih, ampak za občutek bo:



Hotel je bil uspešen do vojne 1991 (zadnje leto, ko je posloval z dobičkom, je bilo menda leto 1990), potem pa je šlo vse samo še navzdol. Število gostov je začelo upadati, hotel pa so vedno bolj začeli naseljevati begunci, ki so se zatekli tja. In niso hoteli oditi niti, ko je bilo vojne konec. No, ko so končno odšli, so s seboj odnašali še inventar in hotel precej izropali. Kasneje se je zadeva sprivatizirala, zamenjala par lastnikov in začela pot neustavljivega propada. Podatka, kdaj natančno se je hotel zaprl, žal nisem našla.

Kakšno pa je stanje danes? Žalostno. Zelo žalostno. Zapuščeno. Izropano. Vsakič, ko sva tam, bolj. Spodnje fotke niso vse letošnje, saj letos nisva toliko fotografirala kot prejšnja leta. Stanje v tistem bazenu na koncu je bilo tako pred tremi leti. Danes je v njem morda še kakšna smet, dosti več pa ne. Tudi tistega stekla s fotk danes ni več. No, je, ampak razdrobljeno po tleh.













Tale hotel je bil res prav vsakič, ko sva bila tam, prava dogodivščina. In tudi če bi ga šla ponovno raziskovat, bi govoto spet našla kaj novega. Ampak če gre verjeti novemu lastniku (dejansko smo ga na letošnjem obhodu srečali), sva se letos po njem na žalost sprehajala zadnjič. Ker ga bodo drugo leto rušili.

sobota, 24. avgust 2013

Eno poglavje pred spanjem

Če sem se v svojih nekaj malega manj kot šestindvajsetih letih (damn, čez manj kot tri mesece bom že bližje tridesetim kot dvajsetim) česa naučila, je to to, da eno poglavje pred spanjem nikoli ni res samo eno poglavje pred spanjem. In da samo par strani nikoli ni res samo par strani. Ampak vseeno vsakič znova mislim, da danes pa res bo samo eno poglavje ali samo par strani. Tako sem seveda mislila tudi včeraj. In tudi včeraj, itak, ni bilo tako.

Ista zgodba kot vedno. Grem spat v posteljo bolj zgodaj, ker sem utrujena od celodnevnega dela in bi bila rada danes spočita, ker me spet čaka noro veliko dela. Rečem si, da bom prebrala eno poglavje pred spanjem, da se malo sprostim in spucam glavo od celodnevnega iskanja napak (če svoje delo opišem na tak način, se sliši prav grozno!), se uležem v posteljo in berem. In berem. In berem. Poglavja kar letijo in kar naenkrat je ura polnoč. Odločim se, da je poglavje, ki ga berem, zadnje.

No, ni. Zaključi se namreč tako, da enostavno ne bi mogla odložiti knjige, ne da bi se potem spraševala, kaj za hudiča se zgodi naprej. In tako berem naprej. Pa ne samo enega poglavja. Ko imam do konca knjige še 30 strani, razmišljam, ali naj si jih pustim za drugič, vendar se mi zdi, da se 30 strani pač ne splača puščati za drugič, sploh če pisava ni ravno velikosti tri in pol. Tako preberem še zadnjih 30 strani in odložim knjigo nekaj čez ena. In današnja spočitost? Kakšna spočitost?

petek, 23. avgust 2013

Tista bejba z leptopom v lokalu

Nikoli nisem razumela ljudi, ki v lokal privlečejo leptop in potem tam sedijo ure in ure in buljijo v ekran. No, itak ne razumem marsičesa, sploh kar zadeva novodobno tehnologijo - po ajnštajnovsko pametni telefoni, ki zmorejo ne vem kaj vse, česar ne potrebujem (na mobitelu uporabljam klice, esemese, zelo redko fotoaparat in občasno internet), guglova očala in podobne zadeve. Sori, ne štekam. Ampak to je že malo druga zgodba, gremo raje nazaj k folku z leptopom v lokalu. Najbolj sem bila šokirana, ko sem v eni kitajski restavraciji opazovala tipa pri sosednji mizi, ki je pipkal po leptopu, medtem ko je jedel. Malo je manjkalo, da nisem stopila do njega in ga vprašala, če si pa res ne more noče vzeti 15 minut, da bi v miru pojedel kosilo. 

No, skesano priznavam, da sem danes ena od teh ljudi tudi jaz. Ja, vrečko sem si že poveznila na glavo pa tudi v pepelu sem se že povaljala (bi se posipala z njim po glavi, ampak ne bi bilo fore, ker bi itak zdrsnil z vrečke, ki jo imam poveznjeno na glavo). Ampak naj takoj zatem povem v svojo obrambo, da odločitev ni bila čisto prostovoljna. Doma namreč ni elektrike (pa ne zato, ker bi jo kdo pozabil plačati, kot se je zgodilo nekdojema, ki ju je zato ob prihodu z dopusta v hladilniku pričakala pokvarjena hrana, ampak zato, ... v bistvu ne vem, zakaj, samo obvestilo smo dobili, da danes od devetih do dveh ne bo elektrike), jaz pa elektriko rabim, ker imam za delat ene stvari, ki jih brez elektrike pač ne morem, ker se najin leptop obnaša kot stacionarni računalnik in za delovanje potrebuje, ja, uganili ste, elektriko. 

Tako mi ni preostalo drugega, kot da svojo usnjeno torbo, na kateri dve od treh zadrg, ki jih uporabljam, očitno nista prebrali definicije v SSKJ, kaj zadrga je: priprava za zapenjanje česa, sestavljena iz dveh trakov z zobci ob notranjem robu, ki se s potegom drseče priprave odpira ali zapira (piše odpira ali zapira, ne odpira ali odpira, kot to počneta tisti dve zadrgi, (fotodokaz spodaj)), zamenjam za torbo za leptop, ki jo "ukradem" tastu, popokam stacionarni računalnik leptop in se spokam od doma. 


Ja, vem, lahko bi popokala in šla na faks, ampak se vseeno raje odločim za lokal. Ker imajo v lokalu kavo. In ne odločim se za katerikoli lokal, odločim se za Staja, ker vem, da imajo tam dobro kavo. Pa prijazni so. In ne, to ni plačana reklama, ampak nedolžna pohvala. In tako je moje današnje dopoldansko delovno okolje takšno: 


V bistvu mi prav nič ne manjka, ampak če bi bi lahko izbirala, bi vseeno raje delala doma. Tukaj namreč nimam hladilnika, WC je po zračni razdalji sicer blizu, ampak skozi steno pač še ne znam hodit (včasih sicer malo vadim, ampak potem raje počakam, da modrice izginejo, da ne bi kdo obtožil mojega moža, da me zaletava z glavo v vrata), pa še mačka, ki bi ga vsake toliko lahko malo jezila (ali on mene) ni blizu. Ampak kot zasilna rešitev Sta opravlja svojo nalogo več kot odlično. 

nedelja, 18. avgust 2013

Nov "hobi"

Zapiranje Kafke v kopalnico in pipsanje sršenov. Nov način, kako z Urošem preživljava nekaj malega časa. Ni ravno najzabavnejša stvar na svetu, ampak alternativa temu bi bila, da bi si Kafka prilastil kakšno novo igračo. Ali tri. To je namreč število sršenov, ki sva jih popipsala v zadnjih dveh dneh. Kafka je na srečo utrpel "samo" dve zapiranji v kopalnico in drugo je pametno izkoristil za polnjenje svojega stranišča.

Kako torej poteka ta najin novi hobi?

  1. Čudno gledava Kafko, ki si je očitno spet ugledal eno nevidno muhico in jo hoče ujeti.

  2. Šokirano ugotoviva, da je tista nevidna muhica v bistvu konkreten sršen.

  3. Izpustiva vse iz rok.

  4. Jaz zagrabim mačka in ga zaprem v kopalnico, nato pa stojim pred vrati kopalnice (ampak na drugi strani kot maček) na varni razdalji.

  5. Uroš izpod korita izvleče pips in se spravi na sršena. (Napiši na šoping listek pips, ker te mrcine popijejo litre pipsa, preden crknejo.)

  6. Sršen končno crkne.

  7. "Pogreb" sršena v skretu in izpuščanje zbeganega mačka iz kopalnice.

And they we lived happily ever after till the next hornet ...

petek, 16. avgust 2013

Druženje, varuškanje, plezanje, pačenje, plavanje

Če bi morala letošnji dopust povzeti v petih besedah, bi bile to definitivno besede iz naslova (saj bi ga opisala v štirih, ampak to bi bilo sodo število, jaz pa imam raje liha). Tudi zato sem čisto po nepotrebnem dodala še plavanje, čeprav to itak pride v paketu z morjem. No, tu je seveda še raziskovanje, kar sem deloma obdelala že v prejšnji objavi. Pa uživanje, ampak morje itak pomeni uživanje. Vem, da sem napisala, da bom v tej objavi pisala še o hotelu, vendar ga bom pustila za naslednjo. Nič bat, ne bom pozabila, ker nikakor ne bi hotela izpustiti najzanimivejšega dela "zapuščenih raziskovanj".

Torej, pojdimo lepo po vrsti. Plavanje bom izpustila, ker itak o tem ni kaj več za pisat - lahko edino napišem sloge plavanja, ki sem jih izvajala, ampak to bi bilo brezveze. Prve tri besede iz naslova se do določene mere povezujejo, ker drugo in tretje pač ni šlo brez prvega (obratno seveda ja). Ko je nekdo oziroma dva nekdoja od tvojih boljših prijateljev in tudi sicer redne nedopustniške družbe nastanjen samo nekaj kilometrov stran, to seveda izkoristiš za druženje. In ko je poleg teh dveh nekdojev samo nekaj kilometrov stran še družina enega od nekdojev, v kateri so tudi tri nekdojeve nečakinje, pride na vrsto varuškanje. In če so te tri nekdojeve nečakinje tako luštna bitja, kot so bile te, je varuškanje edina logična posledica. S tem da midva tega sploh nisva dojemala kot varuškanje, ampak preprosto kot uživanje.


Najstarejša od nečakinj je posvojila Uroša, srednja je posvojila mene, najmlajša se je pa vseeno raje še stiskala k mamici, ker je imela ona njeno hrano. Tako smo s starejšima dvema plavali, se smejali, ujeli morskega ježka in jagali ribe. Večerje nam na žalost ni uspelo ujeti.

En dan sva šla z enim od nekdojev (saj bi uporabljala imena, pa se mi nekdoji zdijo tako simpatična poimenovanja) plezat. Nekdoja sem jaz že prej spomnila, da nisem še nikoli varovala, in v bistvu pričakovala, da bo zadevo odpovedal. Pa je ni. Glede na to, da pišem tole objavo, lahko sklepate, da sem preživela. No, naj povem, da je on tudi. Čeprav je enkrat letel dol malo hitreje, kot si je verjetno zamislil, jaz pa sem malo objela skalo pred sabo, ko me je zategnilo, ko se je le ustavil.





Jaz sem bila pa po najini dogodivščini malo pobuškana. K temu je malo prispevala skala, ki ji očitno ni bilo všeč, da sem jo objela, malo pa pas, ki je se odločil, da mi zameri, ker ga tako dolgo nisem uporabljala, in mi na stegnu pustil zgornjo modrico (pa na drugem tudi, samo tista je manjša, pofotkat je pa itak treba ta večjo).

Potem pa pride še pačenje. Tega je pa, ko sva skupaj, itak vedno dovolj. Sploh Uroš je pravi specialist za to. Zadnja od teh fotk s pačenjem mi je prav zabavna, ker sploh ni bila dogovorjena. Uroš naju je slikal, oba sva pa (očitno!) razmišljala enako. Ko sva jo videla, sva oba bruhnila v smeh.




Za konec pa še par fotk kar tako. Kakšen sončni zahod itak mora bit, ker pri meni brez tega pač ne gre. Letos celo, verjeli ali ne, nisem preveč pretiravala, tako da nimam 500 fotk treh sončnih zahodov. Pa kakšna skupna (romantična) fotka tudi mora bit, da ne bo kdo mislil, da sva bila skregana. Posebno omembo si pa zasluži tudi Uroš, ki je na plaži pridno bral. Ja, tudi Uroš včasih bere. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin, ko je enkrat, ko sva prišla na plažo, rekel: "Greva hitro v vodo, da prideva hitro ven, da bom lahko naprej bral, ker me zanima, kaj se bo zgodilo." Jaz sem ostala brez besed (pa tast in tašča, ko sta to slišala, tudi).











Če potegnem črto, je bil dopust zelo uspešen, samo prehitro ga je bilo konec. Ja, za to sem kriva tudi sama, ker dolgo nisem povezala, da morje od 5. do 15. avgusta in koncert 13. avgusta pač ne gresta skupaj. Pa drugo leto.

četrtek, 15. avgust 2013

Zapuščen, zapuščenejši, najzapuščenejši (1)

Rada imam Krk. Ker je lep otok. Ker sva bila tam že kar nekajkrat, ga raziskovala, pa ga vseeno še ne poznava. Ker ostaja še marsikaj, kar morava raziskati. Del letošnjega raziskovanja so bile tudi zapuščene stvari. Natančneje: dve zapuščeni hiši, zapuščena vas in zapuščen hotel. Ker je zgodba slednjega obširnejša od zgodb zapuščenih hiš in vasi in ker je bil hotel deležen že več najinih obiskov v prejšnjih letih, ga v tokratni objavi izpuščam in mu bom namenila celotno naslednjo. 

Zapuščeni hiši
Za prvo zapuščeno hišo bi bilo verjetno primerneje, da bi jo poimenovala zapuščena hišica, ker je zadeva res majhna. Gre za hišico, ki stoji praktično v samem centru Malinske, pa vendar je ne vidiš, če je ne iščeš. Še ko sva stala samo nekaj metrov stran, je nisva videla. Poleg tega niti ne pričakuješ, da bi kaj takega lahko stalo tam, kjer stoji. Sramežljivo je skrita med mnogimi apatmajskimi kompleksi, ki so proti njej videti ogromni. To, da je okoli nje precej zaraščeno, naredi iskanje še nekoliko težje. Hišica je res majhna - ima dve nadstropji, vsako z enim samim prostorom. Tal (oziroma stropa) med nadstropjema praktično ni več, samo še nekaj desk se bežno drži stene.





Druga zapuščena hiša je od te veliko večja. Stoji ob cesti, ki vodi od Dobrinja proti Šilu, dobro skrita med drevesi. Tudi te skoraj ne najdeš, če je ne iščeš, čeprav se vidi, da je bila včasih ogromna. V celoti je v bistvu ohranjena samo ena stena, ki pa je dovolj, da človek dobi občutek o njeni velikosti. Deluje, kot da ni bila nikoli naseljena, saj ni notri nobenih stvari, vendar je to samo moja domneva. 





Zapuščena vas
Dolovo je majhna zapuščena vas, ki leži približno deset minut hoje od ceste, ki vodi proti Dobrinju. V sedanjiku pišem zato, ker je Dolovo uradno še vedno registrirano kot vas, čeprav tam že od leta 1981 ne živi nihče. Največ ljudi je tam sicer živelo leta 1910 - 53. V tridesetih letih, odkar je vas zapuščena, je narava naredila svoje. Vse je zaraščeno (zaradi česar človek pridela kakšno prasko ali deset, ko se prebija naokoli po njej), lesena tla so strohnela ali pa jih sploh ni več, zidovi so porušeni ...












sreda, 14. avgust 2013

I'm loving angels instead

S temi besedami nas je Robi včeraj pustil na razmočenem Maksimirju po dobrih dveh urah uživancije.

Ampak najina zgodba se je začela že nekaj malega čez pet, ko sva odrinili iz Ljubljane. Koncert je ob osmih, najprej še preskupina, uf, časa več kot preveč. Itak bo že predskupina (oziroma predpevec) zamujal, pa potem da pripravijo za Robija, ah, pred pol deseto se vse skupaj itak ne bo začelo. Ampak do osmih bova itak že tam, tako da bova slišali tudi Olija. Teorija torej štima. Praksa pač ne vedno.

Sredi nevihte prideva v Zagreb (že to malo kasneje, kot sva imeli v načrtu), samo še parkirava, pa šibava proti stadionu. Parkiranje je bilo cel podvig, ker je bilo v okolici stadiona vse poparkirano. Vožnja po ulicah, iskanje praznega parkplaca, ponavljajoče se srečevanje istih avtomobilov, ki se trudijo za isto stvar, traja dlje, kot upava. Na koncu nama le uspe parkirati, v dežju se odpraviva proti cilju in ura je že kar nekaj čez osem. Dobro, mogoče bova zamudili en del Olija, ampak ok, bova že. Na poti proti stadionu pridno pišem imena ulic, po katerih hodiva, da ne bova zapravili pol noči z iskanjem avta. To se na koncu izkaže za nepotrebno, saj par ur kasneje brez pomoči prideva direktno do njega.

Ko le prideva do stadiona, sva malo razočarani nad tem, kako slabo je označeno, kje je kateri vhod, zato se najprej postaviva na napačnega. In ugotavljava, da je obvezna oprema za prihodnje koncerte na prostem pelerina, ker bi nama prišla še kako prav. Ko prideva do svojega vhoda, vzameva še pijačo (na katero zaradi obilice komolčkarjev čakava dlje, kot bi želeli) in ugotavljava, da Oli sploh ne poje. Odločiva se, da najdeva svoj prostor na tribuni in čakava, da bo Oli začel peti, ker očitno sploh še ni začel. Ura je nekaj malega čez devet in kar naenkrat se nekje izpod neba spusti Robi. Malo nama ni jasno, kje je Oli (danes se ob prebiranju člankov izkaže, da je bil točen in sva ga zamudili).


V tistem trenutku so vsi požrti živci od prej in nadležen dež pozabljeni in začne se čisti užitek. Petje, poplesavanje, smejanje, fotkanje (za katero je zadolžena Ajda, ki se jim na tem mestu zahvaljujem, da mi je dovolila, da ji za potrebe tega zapisa ukradem fotke), v glavnem čisto uživanje. Robi se je izkazal točno za tisto, kar sva obe pričakovali. Enega ogromnega zajebanta. Šejkanje v stilu Bijons, za katero pravi, da je prestar (za šejkanje, ne zanjo), petje Britni Spirs, izbruhi smeha, poljub kitarista in še vse drugo, kar paše v tak šov. Šov, ob katerim sploh ne opaziš, da se je med koncertom ulilo oziroma te to ne moti. Čeprav Robi ni več v taki formi, kot je bil, je še vedno navdušil s svojim šovom in naju zapustil s prepričanjem, da greva tudi na naslednji koncert, ki/če ga bo imel v bližini.




Na koncu se še čisto pod vtisi odpraviva domov, kamor prideva sredi noči. In današnji dan mineva ob preigravanju njegovih komadov, poplesavanju ob njih in podoživljanjem včerajšnjega koncerta. Robi, hvala.