četrtek, 25. julij 2013

Čar poletnega mestnega jedra

Danes popoldne sva se z Urošem odpravila v center. Ko sva prišla, so se na Kongresnem trgu očitno ravno pripravljali na prihod Fransuaja, midva pa sva sočustvovala s policaji, še bolj pa z vojaki v tistih svojih uniformah, medtem so sva midva v kratkih hlačah in majicah umirala od vročine.

Sprehodila sva se do plaže, ker sva hotela pogledati razstavo najinega poročnega fotografa, pa sva ugotovila, da sva jo očitno zamudila, ker tiste fotke niso bile tisto, kar sva prišla pogledat. Nasmejala sva se temu, da nisva niti pogledala, koliko časa bo trajala, ampak v bistvu ni imelo neke hude veze. Potem sva se odpravila na grad, kjer se je vse skupaj začelo. Rada se vračava tja vsakič znova in znova. In vedno se muzava, ko se spomniva, kako je do vsega skupaj prišlo.

Potem pa z gradu in spet ob Ljubljanici proti Prešernovemu trgu. Čez Tromostovje čez se je en fant pripravljal na nastop. Videti je bilo, da bo žongliral ali kaj podobnega. Sva se odločila, da greva po sladoled, ker sem Urošu obljubila, da ga bom peljala, in prideva nazaj. Ko sva prišla, se je ukvarjal z ustvarjanjem rožic, psov in podobnih zadev iz balonov. Par lepih prosimov in puppy pogledov kasneje sem v rokah držala balonasto rožico. Ki mi jo je kakih deset minut kasneje hotela zapleniti nekajletna punčka. In sem se počutila kar malo nesramno, ko sem ji (sicer zelo prijazno) povedala, da je ne more dobiti, ker je moja.


Potem je fant začel pospravljat, midva pa sva spet odšla čez Tromostovje pogledat, kaj zganjata dve ženski na drugi strani. Ugotovila sva, da je bila pantomima. Nekaj metrov stran so svirali neki muzičarji. Nekoliko neusklajeno, če sem čisto iskrena. Ko sva naredila še en krog po centru, sva videla še kar nekaj ljudi, ki so pač počeli raznorazne stvari, da bi kaj zaslužili. Na žalost je čisto preveč takih, ki pač samo fehtarijo, te gledajo s tistim "jazsembogibogibogibogidejmikeš" pogledom, ko pa nič ne dobijo, pa gledajo grdo. In ko končajo "šiht", iz žepa potegnejo (po možnosti zelo dober) telefon in se z nekom pogovarjajo.

Ko sva bila nazaj na mestu, kjer je nastala moja balonasta rožica, je bilo tam ogromno ljudi. "Oder" je zasedel en hecen tip z brki, ki je imel horror puppet show. Zrinila sva se nekam v ospredje in z zanimanjem gledala, kako je požrl enega od teh dolgih balonov, kako je z okostnjakasto žensko plesal tango, z okostnjakasto marioneto plesal na komad Should I stay or should I go, z vodo narisal parkirne prostore, za vse vozičke, ki so bili v prvi vrsti, in podobne stvari.



Tisti mali s prve fotke, ki je bil čisto pri njem, je včasih skoraj ukradel šov. Ker je bil totalna faca in ker ga ni bilo prav nič strah, vse, kar je tip počel, mu je bilo blazno zabavno. In bolj ko ga je tip poskušal ustrašit z raznimi groznimi facami, usmerjanjem okostnjakaste ženske vanj in  podobnim, bolj se je mali režal. In drugi smo se režali z njim. Ko je bilo šova konec, je bilo konec tudi najinega potepanja po centru.

Mestno jedro poleti je res tako zelo lepo. No, lepo je itak vedno, ampak poletni vrvež vsekakor doda svoj čar.

torek, 23. julij 2013

Na dom na Komni na kavo

Začelo se je včeraj ob petih zjutraj, ko je bilo treba vstat. Psihične priprave na vstajanje (oziroma bolj psihiranje, kako mi bo to uspelo) so se začele takoj, ko sva se z mami zmenili, kam greva. Na koncu je uspelo laže, kot sem mislila, da bo. Večer prej sem šla v posteljo že malo čez deset in razmišljala, da nimam pojma, kdaj sem šla nazadnje spat tako zelo zgodaj.

Pot z vlakom je bila prijetna, tako kot vedno. So se pa našli gor neki metalski (po moje) Bolgari, ki se jim je očitno zdelo blazno zabavno piti pir na vlaku ob šestih zjutraj. Mislim, kdo pije pivo ob šestih zjutraj?! Oni, očitno. Pa to ni bilo nadaljevanje pretekle noči, ker niso bili nič prekrokani, prav sveži so delovali. 

Potem pa v Lescah dol z vlaka in z avtom do Savice. Do takrat sem se že prav lepo zbrihtala, še zadnje priprave in pot se je lahko začela. Mami mi je že takoj povedala, da je pot čez Komarčo strma. Ko sva začeli hoditi, sem si mislila "saj če bo pa takole ves čas, pa ne bo take panike". No, ni bilo, kasneje se pot postavi še veliko bolj pokonci. Še pred tistim najbolj strmim delom sva naredili en ovinek do izvira slapa, ki se je izkazal, da to ni, in do dejanskega izvira slapa. 



Potem se je pa začelo grizenje kolen v breg. Pot je bila kar naporna, ampak krasna pa še veliko bolj kot to. Ko iz podna gledaš gor v steno, si misliš, da tam pa že ne more biti speljana pot. Pa je lahko. In to res lepa. Vmes par klinov in zajl, da je vse skupaj še bolj luštno. In celo živalsko kraljestvo. Tudi žaba je bila vmes, čeprav je takoj pobegnila (mogoče se je ustrašila, da jo bo katera od naju kušnila).





In potem ... ko zgrizeš tisto strmino do konca ... se odpre tako krasen razgled. In imaš občutek, da stojiš nekje na vrhu sveta, čeprav si na vsega skupaj jurja dvesto in še nekaj malega. Res krasen svet. In poleg tega še krasno miren in tih. 





Ko sva se naužili te lepote, sva se odpravili naprej in zelo hitro prišli do Črnega jezera (ki v bistvu sploh ni črno), kjer sva si privoščili prisluženo malico. Jaz sem bila že kar pošteno lačna, ker sem konec koncev zajtrkovala že ob petih zjutraj. Na hitro sva posedeli, se okrepčali, malo pofotkali in odhiteli naprej.




Najhujši del je bil že za nama, od jezera do doma naju je čakalo še prijetno pohajkovanje, malo dol, malo gor, malo naravnost po prijetni mehki potki. Če sem čez Komarčo bolj ko ne molčala, ker sem se posvečala svoji glavi, sva se tu lahko malo bolj razpričali. In seveda uživali v mirnem in lepem okolju. Ko sva prišli do doma na Komni, sva si pa privoščili zasluženo kavo. In bila je res dobra!


Dol je šlo potem hitro, brez pretiranega ustavljanja, saj sva že komaj čakali, da se za konec najine dogodivščine vrževa še v Bohinjsko jezero. In to je bila res super odločitev, ker je občutek res krasen, ko v vodi sprostiš napete mišice in se konec koncev tudi malo umiješ.

Nato smo se dobili še z bratom in šli na pico, potem pa šli vsak na svoj konec - mami domov, midva na vlak in nazaj v Ljubljano. Doma hiter tuš, pregled fotk, potem je pa postelja kar vabila, naj se uležem vanjo, čeprav je bila ura šele malo čez devet. In če sem se prejšnji dan razmišljala, kdaj sem šla nazadnje spat ob desetih, lahko danes razmišljam, kdaj sem ob desetih že spala.

ponedeljek, 08. julij 2013

Pasenje zijal

"Ljudje s(m)o pač radovedni," mi je rekel Uroš, ko sva se peljala s fitnesa in sem mu razlagala, o čem bom pisala danes. Ja, ljudje smo radovedni, se strinjam. Ampak med radovednostjo in pasenjem zijal je ogromna razlika. Danes sem dvakrat doživela pasenje zijal ob ne ravno prijetnih zadevah in to me je totalno razkurila. A moramo ljudje res vse spremljat iz prve vrste in vedet vse podrobnosti?

A ni dovolj, da te ob dveh ponoči zbudita dva glasna poka in naslednji dan prebereš, da je blizu tebe zgorelo devet avtomobilov in da je očitno nekaj tudi eksplodiralo? Če se pa slučajno pelješ mimo, pa vržeš uč, kakšno je stanje? To je radovednost. A se je res treba še sprehodit do tja, stat tam in gledat vso požgano pločevino? A je res treba it in gledat, katerih znamk so bili avtomobili, ki so zgoreli? In po možnosti spraševat sosede za vse detajle? To je pa pasenje zijal.

In drugič. A ni dovolj, da ko se pelješ (nekam pač, midva na primer na fitnes), vidiš, da je cesta zaprta zaradi prometne nesreče, da je čez napeljan policijski trak, da pod cesto leži motor, na cesti pa je razpeta bela rjuha, pa zaradi oblike takoj veš, da ne kar zaradi lepšega - a se res ne bi enostavno obrnil okrog in odpeljal? A se je res treba ustavit ob cesti in past zijala? Ker sori, če nisi bil udeležen v nesreči oziroma nisi videl ničesar, kar bi pomagalo policiji, nimaš tam kaj iskat. A je res treba gledat dogajanje iz prve vrste? Vedet, katere znamke je motor? Koliko je visok tisti, ki leži tam pod rjuho? Mrhovinarstvo prve sorte za moje pojme. In ob vsem tem se mi res obrača želodec.

Še bolj se mi pa obrača želodec ob tistih, ki pobegnejo s kraja prometne nesreče. Za take ne bi imela pa nobene milosti. Tista ideja z jamo za pijane ljudi je premila. Kot hotel s štirimi zvezdicami proti temu, kaj bi storila s prpami, ki pobegnejo. 

nedelja, 07. julij 2013

Gimnazijske dogodivščine: garderobno stranišče

Bilo je nekega lepega sončnega dne v drugem letniku gimnazije, ko je v šolo prišel sošolec in povedal, da je med nekimi kosovnimi odpadki videl krasno straniščno školjko in da mu je škoda, da bi končala na neki deponiji. Razvila se je burna debata, kako bi rešili ubogo straniščno školjko, in padla je briljantna ideja: prinesimo jo v šolo in imejmo garderobno stranišče! Rečeno, storjeno. Naslednji dan smo po pouku ostali malo dlje, da smo realizirali idejo. In to ni vključevalo samo postavitve školjke v garderobo, to bi bilo preveč enostavno in brezvezno. Tako smo steno za straniščem oblepili s keramičnimi ploščicami, ki so se nekomu valjale doma, pred stranišče pa položili lep roza tepih. Na steno smo nalepili še držalo za WC-papir, precej prepričana pa sem, da smo zraven postavili tudi metlico, ampak jo je dokaj hitro nekdo odnesel. Končni rezultat? 


Verjetno ne rabim razlagat, kako smo bili mulci ponosni na pogruntavščino in navdušeni nad izvedbo. Najzabavnejši del pa je prišel na vrsto naslednji dan: posedanje v garderobi in gledanje/poslušanje odzivov. Res je bilo zabavno poslušati čudenje drugih mulcev in obračanje glav, da bi se prepričali, da so videli prav. Če se prav spomnim, se je ideja zdela simpatična celo profesorjem. In menda se je o tem našem garderobnem stranišču po šoli govorilo še nekaj let.

Na koncu šolskega leta pa je prišel žalosten trenutek - obveščeni smo bili, da bodo poleti prenavljali garderobe, zato smo morali stranišče in vse, kar je sodilo zraven, odstraniti. To smo res naredili s težkim srcem, saj nam je naše stranišče res priraslo k srcu. Vseeno pa je spomin tisti, ki šteje, in še vedno se nasmehnem vsakič, ko se spomnim naše pogruntavščine.

sobota, 06. julij 2013

Šift dilit

Saj ne vem, a ima ponedeljkov mlaj kaj prstov zraven, ampak današnji dan je tak narobe dan. Shitty day. Kr neki. Če bi lahko, bi za večino dneva najraje pritisnila shift + delete - samo delete v takih primerih pač ni dovolj, ker lahko zadevo še vedno potegneš iz koša. Jaz pa tega nočem. 



Dan se je sicer začel precej obetavno, ampak nekje po kosilu je šlo pa samo še navzdol. Do štirih sem sedela za računalnikom in čakala na eno zadevo, da jo zrihtam. Sploh ni panike, danes pač jaz, naslednjič nekdo drug. Ampak ko te zadeve kar ni pa ni bilo, sem pa popizdila. Ker v takih situacijah imam pa res občutek, da me nekdo jebe v glavo. Namesto da bi tisti čas počela kaj bolj koristnega in zabavnega, na primer se usedla na spimpano kolo in se z njim zapeljala en krog, sem kot en idiot sedela za računalnikom in buljila v mejl. Niti za diplomo nisem delala, pa bi lahko. Ampak sem itak mislila, da bo zdaj zdaj, potem bom pa lahko šla ali na kolo ali na fitnes, ko bom prišla domov, pa delala za diplomo. No, ne.

Ko sem se le spravila iz bajte in proti fitnesu (malo preveč črno je bilo, da bi tvegala, da me na kolesu ujame dež) na enega od tistih petih busov, ki za vikend peljejo tu mimo, sem bila nekoliko boljše volje. Ampak ne prav dolgo. V prvih petih minutah na fitnesu sem namreč ugotovila, da nimam brisače, in v trenutku mi je vse padlo dol. Tako sem 50 minut nekaj kao improvizirala potem pa se za dobre pol ure zabetonirala na postajo in čakala na drugega od tistih petih busov, ki za vikend peljejo tu mimo. No, vsaj na postaji sem bila vsaj nekoliko produktivna in sem brala knjigo, ki je obvezno branje za zadnji izpit in mi je prav všeč (ko bi le bile vse take). 

Doma se je neproduktivnost samo še nadaljevala in nekako sem zbluzila preostanek dneva. Najbolj produktivna stvar je bila, da sem se sprehodila dva štuka dol in dala prat brisače. In ko so bile oprane, še enkrat dva štuka dol, da sem jih dala v sušilca. Višek produktivnosti, res. No, nekje v tem preostanku dneva sem na kuhinjski steni poskrbela za dekor, kot mu Uroš ljubkovalno pravi, da bi me potolažil, v resnici gre pa za pobrisane ostanke malinovega wannabe frozen yogurta. Sem bila pač prepričana, da lahko z žlico prčkam po blenderju medtem ko deluje, brez da pri tem umažem steno, da bo videti, kot da sem v kuhinji fentala in razrezala svojega moža. 

Dan za pozabit, res ...