nedelja, 30. junij 2013

Diplomska sobota

Včeraj je bil tak dan za diplomo ... Pa kaj, če sem bila utrujena od celega tedna, včeraj je bil do sredine prihodnjega tedna edini povsem prost dan. Diploma se pa noče napisati sama ... Potem pa temu dodaš še, da se mi je naenkrat začelo nekoliko muditi (po svoji krivdi, ne pa tudi po svoji volji), torej mi niti ni preostalo drugega, kot da spodviham rokave in se lotim dela. Ne bi bilo slabo, če časovno ne bi bila tako omejena, ampak je, kar je - manj pritoževanja, več delanja, pa bo šlo. Ko pride do tega, pač moraš stisniti zobe in ugrizniti v ta trd oreh.

In res sem bila pridna. Usedla sem se za računalnik in navezovala prijateljske stike s SSKJ in frazeološkim slovarjem. Tako zelo sem bila pridna, da sem zavrnila celo vabilo na piknik. Pa imam zelo rada piknike. Celo tako zelo, da se jim za vsako ceno ne odrečem, če imam le čas. Če so pa spontani, jih imam pa še toliko raje. Pa vseeno sem zbrala vso voljo in tokrat povabilo odklonila.

Brskala sem, listala, tipkala, se praskala po glavi in podobne stvari. In je kar šlo. Sicer počasi, ampak je šlo. Kamen na kamen palača, frazem na frazem (res se jih nabralo ogromno, tako da s tole diplomo ne bo muh) diploma. No, pa še en kup pisanja vmes, seveda. In ko mi bo končno uspelo spisat tole diplomo (in seveda tudi ta drugo diplomo in naredit še tisti izpit), se mi bo verjetno smejalo na široka usta. Pa veliko jeklenih živcev bom morala ohraniti, ker mi bo vse skupaj verjetno požrlo kar nekaj časa in še več volje. Ampak kar se mora, ni težko. Tudi če je.

Za konec pa še ugotovitev dneva: okostnjaki se tako dobro skrivajo v svojih omarah, da jih ni niti v SSKJ niti v frazeološkem slovarju. Ne morem, da verjamem.

nedelja, 23. junij 2013

Babji Piran ali Moj dragi z morja

Včeraj smo se z babami odpravile v Piran, tako kot zadnjih nekaj let vsaj enkrat na leto (včasih nam uspe tudi večkrat). Začelo se je seveda s kavo, tako kot vsakič, samo lokal smo lani zamenjale, ker so iz prejšnjega lokala naredili restavracijo. Med babjim kokodajsanjem smo obdelale še oddajo Moj dragi z morja zmore in se prav prijetno nasmejale. Se pač sliši tako zelo podobno. Kot že tradicionalno (a se lahko že reče tradicionalno, če se je zdaj zgodilo drugič?) je ena od denarnic ostala v avtu. Tokrat denarnica ta druge Tamare (prejšnjič pa Anjina). Petra se je spet javila, da gre zraven nazaj do garaže, z Anjo pa sva obsedeli na kavi in pridno čakali, da se vrneta. Tokrat je tudi Anja doživela vračanje po denarnico še z druge, čakajoče strani, in ugotovila, da čas mineva hitreje med hojo gor in dol. 


Ko sta Tamara in Petra končno prišli, smo se odpravile na plažo. Ja, me smo tiste punce, ki prav nič ne upoštevajo nasvetov, kdaj se skriti pred soncem oziroma te nasvete malo obrnejo in priredijo po svoje. Pred tisto uro, ko naj bi se umaknile v senco, sedimo v senci in pijemo kavo. Malo čez dvanajst se prestavimo na plažo, kjer vztrajamo nekje do štirih, potem gremo pa na še eno kavo ali na pivo. Potem pa seveda še malo nazaj na sonce. Včeraj smo lahko do treh spremljale fantovščino, ki se je dogajala kakšnih deset metrov za našimi hrbti. Bodoči ženin je imel kopalke v stilu Borata (na srečo so mu pustili, da ima čez tudi navadne kopalke, čeprav jih je moral od časa do časa sleči in svojo belo rit odnesti v vodo), vsi fantje pa so z oceno 7 ali 10 ocenili skoraj vsako osebo ženskega spola, ki je šla mimo.


Voda je bila super, manj brozgasta, kot smo se vse (razen Tamare) bale, da bo. 28 stopinj? A potem se bomo hodile hladit na plažo, ko nam bo v vodi postalo vroče, mi je šibalo po glavi dan prej in še včeraj, preden sem se prvič spravila v vodo. Na koncu sploh ni bilo tako slabo in res je bilo prijetno biti v vodi kaj več kot pet minut naenkrat. Ugotovile smo, da se Anje v vodi enostavno ne da spregledat. Medtem ko vsi drugi lagano čofotajo naokoli, bi človek mislil, da Anja intenzivno trenira za naslednje olimpijske igre.


Pred tisto popoldansko kavo/pivom je prišel na vrsto še klic na 113, ker nekateri ljudje v pijanem stanju pač niso za nikamor drugam kot za v eno jamo. (Ki se jo po možnosti zagradi z velikim kamnom, ki se ga kasneje ne umakne več.) Menda je dotični osebek stari znanec piranske plaže, ampak glede na to, da sta policaja potrebovala dobro uro, da sta prišla, me skoraj ne čudi, da lahko še vedno vsak dan hodi okoli, nadleguje ljudi, jim grozi in prosto razbija steklenice po plaži.



Po popoldanski kavi/pivu je bil počasi že (skrajni) čas za jumbo. Anja se je odločila, da tokrat ne bo sodelovala, ampak se bo raje igračkala s fotoaparatom in spala. Me smo pa pridno metale kocke in nametale en kup jumb (Tamara celo eno iz petk iz roke!). Ignoriratje moj porazen rezultat v prvi rundi, v drugi sem imela dobrih 400 pik več. (Opravičujem se, da je treba prvi prvi fotki obračati glavo, ampak iz neznanega razloga se je blogger odločil, da bo ignoriral, da sem jo postavila pokonci.)





Med igranjem jumbe je sonce počasi zahajalo in jaz ne bi bila jaz, če ne bi vsakih pet minut (ali še manj) vstala in odšla fotkat. Saj že vemo, da imam rada sončne zahode. (Prva fotka je spet malo za razgibavanje vratu.)







Ko smo končale drugo rundo, je bil počasi čas, da se odpravimo proti garažni hiši in večerji naproti. Nekoga je pri teh stvareh itak vedno treba čakat in tokrat (pa tudi že kdaj prej) je bila to Anja. Med čakanjem nanjo smo presenečeno ugotovile, da se nam je tokrat izšlo res super, saj nobena ni hudo opečena, kot se nam je skoraj praviloma dogajalo prej. Bleščičasto mleko za sončenje opravi svoje delo, čeprav nekateri niso najbolj navdušeni nad bleščicami.



Osramočeno lahko priznam, da nisem cerkve slikala niti enkrat in sem morala uporabit Anjino fotko. Že res, da nisem največja ljubiteljica cerkev, ampak kot stavbe so mi pa lepe in jih pač moram pofotkat. Sploh take malo drugačne.

Ko smo povečerjale in se basale proti avtu, da se odpeljemo domov, je bila luna tako velika in tako lepa, da sem jo enostavno morala fotkat. Menda je ta mesec še posebej velika in svetla, ampak me smo se na poti domov družno odločile, da zanalašč ne bomo verjele, da je res. Teorije zarote pa to.


sobota, 15. junij 2013

Ko sem bila majhna, sem ...


  • v toplicah na bazenih zaklepala stranišča iz zunanje strani. Kako? Tisto paličico, ki je služila za zaklepanje vrat, sem, preden sem na hitro skočila iz kabine, postavila v navpični položaj, da je ob mojem skoku iz kabine (morala sem biti hitra, če sem hotela, da uspe) padla na pravo stran in tako zaklenila vrata (upam, da sem dovolj jasna, ampak res ne vem, kako bi drugače razložila). Danes se mi tisti, ki je moral zaradi mene lesti v kabino in vrata spet odklepati, smili. Oprosti, kdorkoli si že bil!

  • se v drugem razredu zaljubila v sošolca, v katerega sem bila zaljubljena skoraj do konca osnovne šole. S krajšimi in daljšimi premori, med katerimi sem bila zaljubljena v kakšnega drugega sošolca ali koga iz paralelke.

  • vsako knjigo iz zbirke 5 prijateljev prebrala vsaj trikrat (tiste najljubše verjetno blizu dvomestne številke) in potem težila svoji najboljši sosedski prijateljici, da se igrajva pet prijateljev. Pa kaj če sva bili samo dve. Niti psa nisva imeli. Kaj šele kakšnega rova pod bajto, ki bi ga lahko raziskovali.

  • pokvarila pralni stroj, ko sem gumb za program zavrtela v napačno smer. Zakaj? Enostavno zato, ker me je zanimalo, kaj se bo zgodilo. Nastradal je brat, jaz pa tudi nisem ničesar zinila. No, vseeno se je kasneje to izvedelo.

  • rekla benti boga. Preden sem rekla mama.

  • pospravljala sobo tako, da sem polovico stvari zmetala pod posteljo, drugo polovico pa v vgradno omaro. Enkrat je mami odkrila skrivališče pod posteljo in ponorela. Potem sem pospravljala sobo tako, da sem vse stvari zmetala v omaro. Tudi to skrivališče je odkrila in ponorela. Od takrat naprej mi ni ostalo drugega, kot da sobo tudi dejansko pospravim.

  • (ko sem bila stara dve leti) tepla brata, ki je bil star sedem let. 

  • z zgoraj omenjeno najboljšo sosedsko prijateljico sedela ob cesti in mahala voznikom v avtomobilih. Zapisovali sva si, koliko nama jih je pomahalo nazaj. In mahali sva konju, ki je vlekel kočijo, s katere so se smejali ljudje (no, včasih se tudi niso). Konju, ne njim. In ko so nama mahali nazaj, sva si mislili nekaj v smislu "kaj jim pa ni jasno, da nama mahajo, a ne vidijo, da mahava konju".

  • v  istih toplicah, kot so omenjene zgoraj, v sredah, ko je bila svečana večerja vlekla brata plesat. Sicer se je vedno upiral, ampak sem vedno zmagala jaz.

  • enkrat na poti iz Nove Gorice (?) prosila mami, naj ne vozi po ubogih žabicah na cesti. Okoliščine: vozili sva se domov, zunaj je bilo temno, na polno je scalo (ali pa je že nehalo, saj ne vem, ampak cesta je bila mokra), na cesti pa milijon žab. Če ne bi vozila po ubogih žabicah na cesti, bi vozila po jarku. V katerem so bile verjetno prav tako uboge žabice.

  • bila itak najboljši pamž, kar jih je! :)


Kaj si pa ti počel/a, ko si bil/a majhen/a?

četrtek, 13. junij 2013

Končno cel krog!

Na kratko:
Skrajni čas je že bil!

Na dolgo:
Dejstvo je, da nisem neka huda tekačica. In nisem hitra tekačica. In če imam kondicijo za druge stvari, to ne pomeni, da jo imam tudi za tek. Danes sem se spravila teč po precej dolgem času. V bistvu sem nazadnje tekla takrat, ko sem štihala (od tega je že skoraj dva meseca!), če pač ne štejem tistih par minut, ki jih vsake toliko za ogrevanje odtečem na fitnesu. In kondicije ne dobim tako hitro kot nekateri, ki gredo trikrat laufat in lahko pretečejo že vsaj polmaraton. Pri meni gre to pač malo bolj počasi. 

S tem celim krogom sem se spogledovala že od lani. Pa je pri spogledovanju vse do danes tudi ostalo. Danes sem bila skoraj cel dan naokoli, ob osmih sem prišla domov, se preoblekla v pajkice in majico, še preden bi se lahko usedla (ker v tem primeru s tekom ne bi bilo nič), in šla. Pustimo to, da sem se pred tem veselila, da so prišle moje nove slušalke, ker me prejšnje zajebavajo, pa sem po desetih metrih ugotovila, da dela samo ena ... 

Že takoj na začetku sem imela boljši občutek kot ponavadi, nisem se tako hitro zadihala in ni mi tako hitro postalo težko. Nekje kmalu po polovici sem sicer malo začela čutit tiste čevapčiče, ki sem jih pojedla pri Maši, ampak sem se trudila ne misliti na to. Kakšnega pol kilometra pred koncem, mogoče malo manj, se je pa začelo ... Noge so se dvigale vedno težje in težje, dihanje je bilo vedno bolj plitvo, tudi glava je postala težka, ampak takrat je pa prišla na dan moja škorpijonska trma in zadnje metre sem pretekla na čisto trmo, ker 200 metrov pred domom pač nisem mislila odnehat.

In tako mi je prvič uspelo preteči cel krog!

ponedeljek, 10. junij 2013

Nezapomnljiva?

Ideja za tole objavo je bila prisotna že kar nekaj časa, ampak do zdaj mi je ni nikoli uspelo tudi dejansko napisati. Se je pa spet zgodilo, da je ideja priplavala na površje, ker jo je spet priklical en dogodek (saj tako je vsakič).



Začenjam se spraševati, ali sem res tako blazno nezapomnljiva (ja, to je beseda, taka za polomit si jezik) oseba, kot se kaže vedno znova in znova. Sploh mi ni več tuje, da se mi ljudje hočejo ponovno predstavit, čeprav smo se že spoznali in smo skupaj spili tudi kakšno kavo. In me blentavo gledajo, ko jim razlagam, kdaj in kje. In ni mi več tuje, da ko sem s kakšno sošolko kdo reče: "A ti si tudi s filofaksa? Nje se spomnim, tebe pa ne." In tu sploh ne gre za to, da ne bi skoraj nič hodila na faks ... Ljudje si me očitno enostavno ne zapomnijo in res mi ni jasno, kje je fora. 

Uroš pravi, naj se ne sekiram. Saj se ne, ampak občutek pa vseeno ni najboljši. Sploh ko se ti to kar dogaja in dogaja ...

četrtek, 6. junij 2013

Tamck ima rada/ne mara

Spet je naokrog priletela ena verižna objava in tokrat me je "potunkala" ta druga Tamara. Najbolj zabavno pri vsem skupaj pa mi je to, da sem v bistvu enkrat že napisala precej podobno zadevo, ampak takrat čisto sama od sebe in brez kakršnihkoli pravil. Zdaj se bom potrudila, da se zadeve ne bodo ponavljale (kakšna se mogoče vseeno bo).

In kakšna so pravila? Pet stvari (ne konkretnih oseb in živali), ki jih imaš rad, in pet, ki jih ne maraš. Vsaka stvar naj bo besedna zveza s kratkim opisom. In ker je zadeva verižna, na koncu potunkaš še dva druga blogerja. Simpl k pasul.


Tamck ima rada:

  • sončne zahode, ki jih je seveda treba natančno pofotkat, da imaš na koncu 100 skoraj identičnih fotk istega sončnega zahoda,
  • "pecanje" majhnih otrok - da se ne bomo narobe razumeli, gre seveda za tisto, ko se neumno hahljaš majhnim otrokom, jim mahaš in v sebi cviliš, ker so tako zelo luštni (to je pač tako, ko si v teh letih, ane Anja?),
  • spontane stvari - ko se v petih minutah zmeniš, da boš imel čez uro in pol piknik 20 kilometrov stran, čeprav tisti moment (še) nimaš ne žara, ne hrane, ne pijače,
  • veliko odprtih zavihkov - trenutno imam na stacionarnem računalniku odprtih nekje 22 zavihkov, na prenosniku pa nekaj malega manj; v bistvu mi je čudno, če imam odprtega samo enega ali dva,
  • dobre knjige, sploh tiste, pri katerih ob desetih rečeš, da boš prebral samo eno poglavje, odložiš pa jo nekje tri ure kasneje, po možnosti že prebrano (in nikakor tisto eno poglavje ni bilo tako dolgo, da bi ga bral tri ure).


 Tamck ne mara:


  • sluzastih prdcev, ker so pač sluzasti in so nadležni, ko mislijo, kako blazno duhoviti so in kako mora biti meni v zadovoljstvo, da se pogovarjajo z mano; sori, ne,
  • celonočnega odojkanja - v bistvu odojkanja nasploh, ampak dajmo upoštevat pravila, ki pravijo, da mora biti besedna zveza; odojkanje je nadležno in potem prispeva še k temu, da sem naslednji dan tečna in grem na živce sebi in svetu,
  • brozgaste kave - ker ne pijem kave vsake pol ure, ampak spijem tisto eno kavo na dan (včasih še to ne) in bi zato rada, da je tista ena kava dobra,
  • brisanja prahu, ker je pain in the ass (sem si v glavi prevedla v slovenščino in izpade totalno idiotsko) opravilo, po desetih minutah je pa stanje skoraj tako kot prej,
  • dveh sedmic na vagi, ker to pač ni številka, ki bi jo rada videla, ko stopim na vago!

Tako, izlila sem dušo in izdala še par stvari o sebi, zdaj mi pa ostane samo še naloga, da štafeto predam dvema drugima, ki bosta pisali o sebi. Ajda in Maja, izvolita!