petek, 28. februar 2014

"Knjige so ogledala: v njih vidiš le tisto, kar že nosiš v sebi."

Danes začenjam tam, kjer sem končala včeraj, oziroma tam, kjer sem hotela začeti že včeraj, pa sem potem ugotovila, da ne morem. 

Te dni ponovno prebiram Senco vetra (uganili ste, naslovni citat je iz nje), držim se tistega, kar sem napisala pred kratkim. Med branjem se mi počasi ponovno razkriva zgodba in v spominu skrite malenkosti postopno plavajo na površje. Preden sem ponovno začela brati, sem se spominjala samo nekaterih glavnih delov zgodbe, saj je od prejšnjega branja minilo že precej časa - toliko, da je bila kupljena (in tudi brana, saj sem jo prebrala takoj po nakupu) še v tolarjih, v vseh teh letih pa stvari uidejo iz spomina. Če je knjiga dobra, pa seveda ostane vsaj nek splošen vtis in Senca vetra je v moji glavi zapisana kot ena najboljših knjig, ki sem jih kadar koli prebrala (in to se mi zdaj ponovno potrjuje). In je ena tistih, pri katerih prebereš že 300 strani, pa si še vedno šele na polovici in te to niti najmanj ne moti, saj je tako dobra, da bi prebral tudi 1000 strani, če bi bilo treba.

Je pa tudi ena tistih knjig, pri katerih je kuli pri branju zelo dobrodošel. Pa smo pri nadaljevanju včerajšnjega zapisa. V enem od komentarjev je ash zapisala, da se pri knjigah "rado zgodi, da vsakič ko bereš, odkriješ nekaj novega ali pa se ti zdi pomemben drug del". In ravno o tem sem hotela pisati danes. Ker sem ravno zadnjič, ko sem spet podčrtala en stavek, razmišljala o tem, kako zanimivo je opazovati, kaj pri branju opazim po vseh teh letih. Kateri stavki se mi zdijo še posebej dobro oblikovani, besede v njih pa perfektno izbrane. Kateri novi stavki prisilijo mojo roko, da vzame kuli in podčrta besede. In tudi če danes, ob ponovnem branju, nekaterih že podčrtanih stavkov ne bi nujno spet podčrtala, mi ni žal, da sem jih. Ker to kaže na nek drugačen, nov pogled na njih. Zanimivo mi je opazovati, kaj se mi je usedlo v srce takrat in kaj se mi usede danes.

In verjamem, da mi bo čez nekaj let, ko bom knjigo ponovno vzela v roke, padel v oči še kakšen drug stavek. In ga bom z veseljem podčrtala. Enako z veseljem pa bom prebirala tudi že predhodno podčrtane stavke. In opazovala, kako se moje doživljanje spreminja. 

Ker v knjigah vedno najdeš nekaj novega - ne glede na to, kolikokrat si jih že prebral. Tudi zato jih imam tako zelo rada.

četrtek, 27. februar 2014

Pisanje/podčrtavanje po knjigah ali Priprava terena za jutrišnjo objavo

Bila sem sredi pisanja (kot se je zdaj izkazalo, saj sem bila prepričana, da bo današnja) jutrišnje objave, prepričana, da sem o pisanju po knjigah že pisala. Ko sem šla po dolgem in počez čez vse tukajšnje objave, pa sem ugotovila, da sem imela to očitno do zdaj samo v glavi. Moram pa o tem kakšno napisat, ker jutrišnja objava to potrebuje. Saj bi lahko združila dve v eno, ampak zakaj bi napisala samo eno, če lahko napišem dve? 

Bralci se delimo na dve vrsti: na tiste, ki jim pisanje po (svojih!) knjigah ne predstavlja nobenega problema, in na tiste, ki bi tiste iz prve skupine najraje zažgali na grmadi, ker je za njih pisanje po knjigah kriminal. Sama spadam v prvo skupino. Rada berem s kulijem nekje pri roki, da si lahko podčrtavam (od)stavke, ki so mi všeč. Tudi na avtobusu, čeprav so potem črte takšne, kot pač so - odvisne od vožnje voznika in lukenj v cesti. Seveda pa to velja samo za moje knjige. V tuji knjigi ali knjigi iz knjižnice (kar je konec koncev še vedno tuja knjiga) mi niti na misel ne bi prišlo, da bi po njej kaj pisala ali kaj podčrtala, in ne razumem tistih, ki to počnejo.

Prav tako ne razumem tistih (bom pa vesela vsake razlage), ki se jim tovrstno početje zdi kriminal - če jaz v knjigi nekaj podčrtam, to pomeni, da mi je bilo všeč, da je napisano dobro. In zame je to prej kot kriminal pohvala avtorju - pa čeprav on teh mojih podčrtav nikoli ne bo videl. In prav v užitek mi je odpreti knjigo, jo prelistati, in še enkrat prebirati podčrtane (od)stavke. Poleg tega pa se mi zdi, da vse te podčrtave in morebitne opombe knjigi dajo še nek dodaten čar.

Kakšno pa je vaše stališče?

torek, 25. februar 2014

Sto objav

S temle zapisom se poigravam že od začetka leta. Takrat sem namreč začela razmišljati, da bi si zadala cilj, da v tem letu napišem (vsaj) sto objav. Ta cilj sem imela že ves čas v glavi, vendar ga nekako nisem upala zapisati. Do zdaj. Zakaj sem si ga zadala? 

Ker rada pišem. Ker bi rada pisala še več. Vem, da kvaliteta prevaga nad kvantiteto, in nikakor ne mislim tule gor štepat nekih brezveznih objav samo zato, da bodo. Seveda se zavedam, da sem to sicer enkrat že naredila, vendar nikakor ne nameravam delati prav pogosto. In mogoče se tudi ta objava komu zdi čisto neumna, ampak se ne bom sekirala. Včasih človek rabi eno neumno objavo, da ga spet spravi v pogon. 

Ta cilj sem si zadala, ker bi se rada še malo bolj posvetila pisanju. Seveda sploh ne bi škodilo, če bi se tako zavzeto posvetila tudi pisanju diplome, vendar o tem ne bi rada govorila. Kar je seveda neumnost, ker sem ravnokar sama to omenila. In eno na to temo imam tudi namen napisati, ampak ne danes. Ker ni čas za to. Torej poskusimo pozabiti, da sem to napisala in da ste to prebrali. 

Pisanje me sprošča (čeprav včasih bijem bitko z uro, ker imam nek neumen občutek, če zadevo objavim po polnoči - v smislu da če tisti dan napišem še eno objavo, bosta v istem dnevu dve, tega pa nočem, ne me spraševati, zakaj, ker ne vem), rada oblikujem stavke in se igram z besedami. Če že ne morem pisati pesmi, pa hočem vsaj pisati. Vem, lahko bi enostavno pisala dnevnik, vendar imam rada, da ljudje moje besede berejo. Ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker si rada domišljam, da pišem dobro, pa naj se sliši še toliko samovšečno. Priznam, včasih mi gre na živce, ko me kdo vpraša, na koga se nanaša kakšen zapis (pa sploh ni nujno, da se nanaša na kogarkoli konkretno), se pa trudim, da me to vseeno ne bi preveč živciralo. Ker nočem, da bi to vplivalo na tisto, kar pišem. 

In spet mi je uspelo zaiti čisto nekam drugam, kot sem nameravala. Tudi to je čar pisanja.

ponedeljek, 24. februar 2014

Letošnja tekaška sezona se je začela bolj zgodaj

Letos sem tekaško sezono začela slaba dva meseca prej kot lani. Dopoldne sem gledala skozi okno in se odločila, da ne morem biti cel dan med štirimi stenami. Tako sem popoldne obula tekaške superge in se odpravila ven. Prepričana sem bila, da bom pretekla ravno nekih tristo metrov in zraven skoraj umrla, saj je od mojega zadnjega teka minilo točno pet mesecev in začetek tekaške sezone je itak vedno naporen. (Čeprav je res, da ne morem ravno reči, da sem imela lani neko hudo tekaško sezono, ker sem šla teč ravno nekih petkrat ali šestkrat.)

No, šlo je presenetljivo dobro, zato tale objava ni naslovljena "Poštenega najditelja moje tekaške kondicije prosim, naj jo vrne", kot sem si najprej zamislila. Kar je super, saj to pomeni, da ni čisto izginila, ampak po drugi strani bi bil pa to prav dober naslov objave. 

Ampak nazaj k teku ... Vedno bolj ugotavljam, da enostavno nisem neka huda tekačica. Pa tega ne pišem kot izgovor, če bi to uporabljala kot izgovor, se sploh ne bi spravila teč. Včasih preberem na kakšnem blogu/forumu zapise v smislu "že sto let nisem tekla, čisto sem brez kondicije, v 40 minutah sem pretekla samo osem kilometrov". In se počutim bedno. Ker meni je na primer danes v 40 minutah uspelo narediti (ne bom napisala preteči, saj vsaj tretjina ali pa še več ni bila tek) celih pet kilometrov. V bistvu niti toliko ne, ampak še 100 metrov manj. In potem gledam tam eno bejbo v tekaški jakni še bolj vpadljive barve, kot je moja, ki v resnici sploh ni tekaška, kako jo šiba s hitrostjo, ki jo jaz lahko mogoče držim minuto in tri sekunde. In velikokrat ljudje tak tempo označujejo za lahen tek. 

No, pri meni lahen tek ne obstaja. Tek je tek in ta ne more biti nikoli lahen, saj mi srce, ko samo pomislim na to, da bi prešaltala iz hoje v tek, poskoči na 170 utripov na minuto. Pač ne morem lahno teči. Lahko tečem ali pa ne. In vsak tek mi je težak. Včasih se res počutim, kot da sem največji kavčarski krompir, kar jih je, čeprav vem, da nisem. Saj vem, da nismo vsi za vse, ampak prav bedno je vedeti, da vsak drugi človek, ki vsaj malo miga, lahko preteče več in hitreje kot jaz. In res se trudim, da me to ne bi preveč obremenjevalo, ampak včasih še vedno me.

Saj na koncu dneva itak premaga to, da se počutim dobro, ker sem naredila nekaj zase, vseeno pa mi tam nekje po levi rami skače en mini hudiček, ki se mi reži v glavo, ker tek pač ni moja stvar. Seveda pa to nikakor ne pomeni, da se moja tekaška sezona ne bo nadaljevala. Ignorirala bom tega hudička in mogoče, ampak res samo mogoče, se bom lahko nekoč jaz njemu režala v glavo, ker mu bom dokazala, da se moti.

nedelja, 23. februar 2014

Danes sem peljala musklfibr na sprehod

Danes sva se z Urošem po dolgem času odpravila na Debni vrh. Ravno prav za malo pošvicat pred hokejskim finalom, pa še dolgo časa nisva šla nič takole skupaj pomigat. Tako sva se zapodila v breg, jaz z musklfibrom od včerajšnje domače telovadbe v nogah. Musklfiber je bil blazno navdušen nad dogajanjem in je veselo skakal po mojih nogah, da me je čim bolj spominjal na to, da sem tudi prejšnji dan naredila nekaj zase. Sem ga nameravala pustit kar na vrhu, ampak ni bil navdušen nad to idejo in se je odločil iti z mano tudi dol.

Na standardnem mestu sva zavila proti Staremu gradu in opazovala opustošenje okoli sebe - polomljena, ukrivljena, izruvana drevesa, prizor, ki ga (na srečo) ne vidiš vsak dan. Nato pa so naju nekje po petih minutah padla drevesa opozorila, da po želeni poti ne bo šlo kar tako. Malo sva gledala, kje bi se dalo it okoli ali pa kar naravnost navzgor, pa sva se vseeno raje odločila, da se obrneva.



Do Starega gradu sva vseeno prilezla, ampak po poti, ki se proti njemu odcepi nekoliko višje proti Debnemu vrhu. Vmes sva srečala še eno starejšo gospo, se malo lovila, na koncu pa vseeno prišla do Starega gradu. Ko sva se od tam odpravila proti Debnemu vrhu, sva ponovno srečala tisto starejšo gospo, ki ji je malo popustil občutek za orientacijo in ni točno vedela, kje mora iti. Ker se je vračala na tisto izhodišče, od koder sva začela midva (se pravi sva vedela, po kateri poti mora iti), in je morala tako ali tako iti nazaj do poti, s katere se odcepi pod za Stari grad, midva pa sva morala prav tako po tej poti, da sva se vrnila nazaj na tisto za Debni vrh, sva ji ponudila, da gremo lahko do tam skupaj. Bila nama je zelo hvaležna, malo smo pokramljali po poti, malo še preden se je ona odpravila navzdol, midva pa navzgor. Med drugim je pohvalila, da sva se poročila tako mlada, in rekla, da se ji to res zdi zelo lepo. 

Sledil je samo še zadnji del poti in tisti strmi del pod vrhom, ki ga imam v spominu daljšega, kot v resnici je. Na vrhu samo kratek počitek, še ena starejša gospa, ki je na hitro razložila, da je nekemu njenemu znancu zaradi sedenja na mrzli podlagi čisto odpovedal križ, ena obvezna fotka za evidenco, nato pa nazaj v dolino gledat hokej. Razplet sicer ni bil tak, kot bi si želela, ampak to v resnici niti nima veze. V glavnem, prav prijetno preživeto dopoldne.


petek, 21. februar 2014

Sedem stvari, po katerih se spominjam poročnega dneva

Od najine poroke je minilo slabo leto in pol in nanjo imam še vedno lepe spomine. Ker je bila res lepa. Nekaj malega sem že napisala, čeprav se tisto niti ni nanašalo na dogodke kot take. Danes pa bom govorila ravno o dogodkih, vendar ne o tistih klasičnih - seveda se spominjam, kako je bilo lepo, ko me je Uroš na vrhu smučišča prvič zagledal in potočil kakšno solzico, čustev ob govoru matičarke in podobnih stvari. Govorila bom o dogodkih, ki so prav tako zaznamovali najin poročni dan, ampak na drugačen način.

Avtor vseh fotk: Janez Kotar

1. Taščin padec. Na žalost moja (takrat že nič več v. d.) tašča ni mogla biti z nama ves čas. Na pogostitvi po obredu se je namreč nerodno udarila v stojalo za dežnike, ki je malomarno stalo kar sredi terase, in jo je zet odpeljal v zdravstveni dom, da so ji oskrbeli rano. Na srečo ni zamudila nobenega "pomembnejšega" dela dneva in je bila pred najinim prvim plesom že nazaj, vseeno pa je škoda, da ni mogla biti prisotna ves čas.

2. Alkohol. Ne, nisem se na mrtvo napila niti se ni na mrtvo napil Uroš. Se mi je pa pri pregledovanju fotk pokazala ena zanimiva stvar - Uroša sem na precej fotkah videla z alkoholom v rokah. Vem, nič takega, ampak Uroš popije zelo malo alkohola. Če gremo zvečer na pijačo, popije radler ali dva, nikoli več, zato me je količina alkohola, ki jo je popil na poroki, presenetila. Še enkrat, ne govorim o napijanju na mrtvo, da ne bo pomote, ampak že npr. dva kozarčka žganega in pet kozarcev vina je veliko več, kot bi bil navajen spiti.


3. Vožnja. Mami je bila super šofer. Mogoče nekoliko hitra (vendar vseeno nikoli čez omejitev), vendar super. Med vožnjo sva se veliko presmejali in vmes mi je rekla, da delujem zelo skulirano glede na pomembnost dneva. Spomnim se, kako sem ji dvakrat ali trikrat rekla, če gre lahko malo počasneje, ker za nama nisem videla vseh avtomobilov, ki bi tam morali biti.


4. Traktorist. Ta točka se prav lepo povezuje s prejšnjo. Ko sva že ugotavljali, da bi bilo dobro nekje ob cesti ustaviti, da se kolona spet strne, se je pred nama narisal traktor, kar se nama je zdela idealna priložnost, da se kolona strne, brez da se ustaviva. Seveda k vožnji sodi tudi hupanje in tako sva pohupali. Traktorist se je najprej samo na hitro obrnil, ko pa je ugotovil, kaj točno se dogaja, se je obrnil še nekajkrat za dlje časa in se vsakič smejal do ušes. Verjetno sva mu tudi nekoliko polepšali dan.

5. Lakota! Poročni dan je take sorte dan, da enostavno nimaš časa za hrano. Na pogostitvi pri nas doma se je dogajalo toliko stvari in toliko ljudi je bilo treba pozdravit, da nisem imela časa pojesti niti grižljaja. Spila sem kozarec soka in to je bilo to. Predjedi nisem niti od blizu videla - kaj se je jedlo, sem videla šele, ko sva dobila fotke. Vsakič, ko sem hotela iti iskat kaj za pojest, se je od nekje prikazal nekdo, ki mi je hotel čestitati. Od predjedi sem tako pojedla samo res minimalen košček kruha in pikico pršuta, ki mi ju je morala mami skoraj dobesedno poriniti v usta. Vendar se do takrat v bistvu nisem še niti zavedala, da sem lačna, ker se je enostavno preveč dogajalo. Proti koncu fotkanja pa sem začutila, da sem nekoliko švoh in da mi v bistvu po želodcu prav grozno kruli. Ob vrnitvi h koči je bila zunaj Ajda Maša, ki je (v štosu) vprašala, kje sva bila, da ona je lačna. Ob tej izjavi se mi je čisto odpeljalo in sem jo nazijala, da kaj se ima ona za pritoževat, da je lačna, da jaz še od sedmih zjutraj nisem nič jedla (ura je bila pa okoli sedem zvečer), tako da naj bo samo tiho. Kasneje sem se zavedla, da sem verjetno pretiravala, tako da sem se ji tudi opravičila. 


6. Riž povsod. Ampak res povsod. Midva niti nisva načrtovala, da bi imela riž, odločila sva se za milne mehurčke, se je pa našel nekdo, ki je riž prinesel s sabo in ga razdelil tudi drugim. Seveda je padel v vsako gubo obleke pa tudi v laseh ga je bilo vsaj za eno rižoto. Ko sem nekje ob dveh zjutraj razpela lase in stresla ven ves riž, ki sem ga imela na glavi, sem bila prepričana, da seveda ne more biti nikjer več. Ko pa sva ponoči že vsa utrujena prišla v sobo spat in sem odpela modrc, ga je vseeno popadalo po tleh še za kakšne pol porcije rižote.

7. Ples. Ja, prvi ples kot mož in žena pa to, ampak nimam v mislih tega. Ko sem bila majhna, sem zelo rada gledala moja starša plesat, njun ples je bil res prava paša za oči. In po več kot desetih letih spet videti njuno plesanje, mi je bilo enostavno neprecenljivo. Pa tudi brata že dolgo nisem zvlekla plesat, zato je bila to tudi fina priložnost za to.


Tako, prebila sem se skozi vseh sedem stvari, vendar še nisem končala. Ponujam vam namreč še tri bonus stvari, ki so se sicer zgodile naslednji dan, ampak si vseeno zaslužijo omembo. 

Na mestu najine poroke se je dalo tudi prespati in kar nekaj ljudi je to izkoristilo, tako da smo se malo podružili še naslednji dan.

8. Helijevi baloni. Doma sva na kanto za smeti navezala tri helijeve balone, da ne bi bilo dvoma, kje je treba zaviti k hiši. Tašča, ki je od doma odšla zadnja, da je še malo pospravila, je tiste tri balone potem pobasala in jih prinesla na poroko. Ker sva se odločila, da ne misliva napihnjenih vozit nazaj v Ljubljano, smo jih z nekaj prijatelji spraznili. In se smejali našim piskajočim glaskom.


9. Dobro jutro? Ko sva zjutraj dopoldne vstala, sva iz sobe stopila istočasno, kot so iz sosednje sobe prišle moje babe. Seveda pričakuješ kakšen dobro jutro, ampak če je ena od teh bab Anja, iz njenih ust pač ne bo prišel dobro jutro, ampak "a sta seksala".

10. Pomanjkanje cunj. En dan pred poroko sem si doma lepo spakirala cunje, da jih bom vzela s sabo za naslednji dan. Potem pa sem jih vzela iz potovalke, da sem šla v njih še k frizerju in vizažistki, in jih seveda potem pozabila dat nazaj v potovalko. Rezultat? Naslednji dan je bil Uroš spet obsojen na poročno obleko, obute je imel superge, jaz pa sem naokoli hodila v njegovih hlačah in puloverju, obute pa sem imela svoje petke. Povsem stajliš, vam rečem!

četrtek, 20. februar 2014

Problem zelo pohvaljenih knjig in filmov

(Spet imam problem z začetkom, zato spet začenjam nekje na sredi miselnega toka.)

Osebno mi je bolj všeč, če tako knjigo/film preberem/pogledam, še preden se začne "evforija". Ker ko se ta enkrat začne, se tvoja pričakovanja glede določene knjige/filma avtomatično precej povišajo. In hitro se lahko zgodi, da si na koncu razočaran. Če nisi in se strinjaš z vsemi pohvalami, super, če pa si razočaran in se z njimi ne strinjaš, pa ne tako zelo. Pa tu ne mislim nujno, da ti knjiga/film ni všeč. Mislim na to, da pričakovanja samo niso izpolnjena. Pričakuješ knjigo/film, ki bi na lestvici od ena do deset dosegel/a enajst točk, ti pa bi ji/mu jih pripisal "samo" devet. In če ne bi slišal/prebral vseh teh pohval, bi se ti zdel/a fenomenalna. Če pa pristaneš pri tistih "samo" devetih točkah od enajstih, ti pa kljub temu da je bil/a knjiga/film dober/a, ostane malo grenak priokus. Ker bereš/gledaš z vsem tistim pričakovanjem, čakaš, kdaj se ti bo razkrila vsa veličina knjige/filma, po prebranih zadnjih besedah/pogledanih zadnjih prizorih pa nemo obsediš, ko ugotoviš, da se je vsa ta veličina zate nekje izgubila. In se počutiš celo nekoliko oropanega ...

V bližnji preteklosti imam dve zelo različni izkušnji z dvema tako zelo pohvaljenima knjigama. Prva je Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil. O njej, preden sem jo prebrala, nisem slišala/prebrala niti ene kritike, same pohvale. In ko sem jo prebrala, sem se lahko tistim pohvalam samo pridružila, ker je za moje pojme res dosegla tisto enajstico. Ker se mi je zdela enostavno fenomenalna.

Druga pa je s seznama želenih knjig na knjižni policiKrive so zvezde. Ne me narobe razumeti. Knjiga mi je bila všeč, celo zelo všeč, ampak vseeno se nekako ne morem znebiti občutka, da sem pričakovala več. Zelo všeč mi je mnogo knjig, ampak ne bi pa za vse te knjige rekla, da so uau. Zelo redke od tega so mi uau. In Krive so zvezde mi ni uau. Je zelo dobra, ni pa uau. In mogoče sem kar malo "jezna", da sem prebrala in slišala toliko pohval, ker imam občutek, da ravno zaradi vsega tega nisem v knjigi uživala tako, kot bi si želela. 

Ja, z zelo pohvaljenimi knjigami/filmi zna biti hudič. Ker se zna zgoditi, da ti vse te pohvale nekoliko pokvarijo doživetje ...

sreda, 19. februar 2014

Kaaakor vihaaaaaaar

Uvrstitev naših hokejistov v četrtfinale olimpijskih iger je bila svojevrstna senzacija, ki si zasluži en tak pohvalen zapis v blog, kot je tale.

Reuters
Kot je rekel že Kristan s solzami v očeh, ko je dajal izjavo po tekmi z Avstrijo (zame je bil to najbolj ganljiv trenutek letošnjih olimpijskih iger, tudi sama sem, jokica, kakršna sem, potočila kako solzico ali sedem), "ne vem točn, kje naj začnem" ... In ker ne vem, kje začeti, se bo mogoče tale zapis zdel kot ena nepovezana celota, ampak tokrat se ne bom sekirala. 

Risi so na teh olimpijskih igrah dosegli veliko več, kot bi si kdorkoli upal predstavljati. Že uvrstitev na njih je bila zelo prijetno presenečenje in spomnim se, kako smo se je ravno pri mami veselili. Če je takrat marsikdo mislil, da je to največ, kar lahko dosežejo, pa so vsem tistim pokazali, da lahko dosežejo še več. Na primer sedmo (!) mesto na olimpijskih igrah. 

Spisali so res lepo pravljico in za to se jim lahko samo zahvalimo in globoko priklonimo. To je res ogromen dosežek za državo s 148 registriranimi hokejisti in vsega sedmimi ledenimi ploskvami - toliko jih ima najbrž vsako manjše kanadsko ali švedsko mesto. Vem, da so bile te številke že milijonkrat prežvečene, samo se mi vseeno zdi, da je prav, da se usidrajo v našo zavest, saj se tako velikost dosežka še dodatno izkristalizira. Potem pa dodajmo še to, da sta od naših igralcev samo dva NHL videla od blizu, trenutno pa tam igra samo eden, pri Slovakih pa denimo v NHL igra deset igralcev, cel kup drugih pa še v KHL. In te igralce so premagali.

Pokazali so res nore predstave in tudi nekaj zadetkov je bili nedvomno takih, da bi lahko krasili vrhove lestvic najlepših zadetkov olimpijskih iger. In tega ne pišem samo zato, ker so jih pač dali naši. Pa tudi Kristanove obrambe so me včasih pustile odprtih ust, ker sem pak že videla v golu. In videti na klopi tudi ob slovenskih zadetkih vedno resnega Kopitarja starejšega, ko se ob golu (gol za 4:0 proti Avstriji) poveseli in nasmeje, tudi če le za nekaj trenutkov, je neprecenljivo. 

Poleg tega, da so na vsaki tekmi puščali srce na igrišču in pritegnili tudi mednarodno pozornost in simpatije, so (vsaj tako sem to videla jaz) povezali tudi celotno slovensko olimpijsko reprezentanco. Že gesta z dresi za vsakega olimpijca se mi je zdela zelo simpatična, še lepše pa jih je bilo videti na prvi tekmi skakalcev, kako so navdušeno navijali za naše. Se mi zdi, da je to sprožilo še vse tisto drugo navijanje naših za naše. 

Res škoda, da je te pravljice konec, ampak vseeno je trajala dlje, kot bi si drznili upati pred začetkom. Zato mi ne preostane drugega, kot da jim za konec še enkrat namenim globok poklon. Fantje, carji ste! 

ponedeljek, 17. februar 2014

Vikend v domačih koncih

Z Urošem sva pretekli konec tedna preživela pri moji mami. Tako sva naredila že lani - za en vikend gor, midve z mami v hribe, Uroš smučat. Ker je bilo takrat prav luštno, sva se odločila, da letos zadevo ponoviva. Tako sva v petek doma pustila užaljenega mačka in se odpeljala.

Z mami sva malo ugotavljali, kam bi se odpravili. Najine možnosti so bile precej omejene, saj so snežne razmere nabor možnih ciljev precej omejile. Na koncu sva se odločili, da jo v soboto mahneva proti Tromeji - do kamor bo pač šlo, ker nisva vedeli, ali je zgažena ali ne. Bila je, tako da sva šli čisto do vrha in uživali v krasnem dnevu in še lepih razgledih.











Snega je ogromno. Že v Kranjski Gori ga je toliko, kolikor ga nisem videla že nekaj let. 700 metrov višje pa ga je seveda še toliko več. Spodnja leva fotka je letošnja, desna pa izpred dveh let - za primerjavo, koliko je snega.

Na vrhu je bilo res lepo in poleg uživanja v razgledih sva uživali še v norčijah, brez katerih pri nama pač ne gre.



Uroš je medtem smučal in tudi on pravi, da se je imel lepo. Večer je minil olimpijsko in v delanju planov za nedeljo. Z mami sva razmišljali o Tamarju, Uroš pa o še enem smučarskem dnevu, vendar je v nedeljo zjutraj pogled skozi okno povedal, da ne bo nič s tem. Tako smo plan "malenkost" priredili, se peš odpravili na kavo, nato pa preostanek dneva preživeli v gledanju olimpijskih iger in navijanju.

Že res, da se vikend ni odvil čisto po načrtih, ampak smo se vseeno imeli super. 

petek, 14. februar 2014

Kava, ki jo vzameš s seboj

Saj veste, o čem govorim. O tistem, čemur se v angleščini reče coffee to go ali take away coffee. O tistem, kar pri nas najraje prevajajo kot kava za sabo, ob čemer se mi vsakič posebej obrne želodec in me ima, da bi stopila v lokal in jim dala eno slovenistično lekcijo.

Na srečo pa se sem in tja najde tudi kakšna cvetka, kakšno posrečeno poimenovanje, kot je spodnje iz Bruncha. Še je upanje tudi za kavo za sabo.


ponedeljek, 10. februar 2014

Vidim dvoj(i)no ali Pot iz službe nekega deževnega večera

poti v službo sem enkrat že pisala, pa sem si danes mislila, da bi pa lahko na enak način sestavila še zapis o poti iz službe. Zakaj pa ne?

Ura se bliža deseti, Uroš mi pošlje esemes, kje sem, in malo nejevoljno natipkam, da še vedno v službi. ("Zabavna" stran dela pri dnevnem časopisu je ta, da nikoli ne veš, kdaj se bo tvoja služba zaključila. Ljudje me, ko izvejo, kje delam, radi vprašajo "do kdaj pa potem delaš" in me čukasto gledajo, ko jim odgovorim, da dokler ni vse narejeno.) Precej sem že utrujena in rada bi odšla domov. Črke mi že malo plešejo pred očmi in komaj mi je še jasno, kaj berem, v želodcu mi kruli. Pogledujem na uro in odštevam minute, ki jih še imam do avtobusa. Če tega zamudim, je naslednji namreč šele dobre pol ure za njim.

Preberem članek do konca, potem uleti še eden, odprem ga s težkim srcem, saj mi je jasno, da se možnost, da ujamem avtobus, iz minute v minuto zmanjšuje. Dokončam članek, prosim, če lahko grem, in skoraj še preden slišim ja, skočim s stola in sem že napol oblečena. Dvigalo mi seveda odpelje pred nosom in živčno pogledujem na uro, med vožnjo dol pa Urošu na hitro pošljem esemes, da hitim na postajo, in upam, da mi uspe ujeti avtobus.

Stopim iz dvigala, rečem adijo novemu prijaznemu varnostniku, za katerega mi je končno jasno, iz kje mi je znan, ko vidim njegovo majico (prvi del naslova). Že prvič, ko sem ga videla, sem ga hotela vprašati, iz kje mi je znan, pa sem se potem zadržala, ker mi je jasno, da je to ena najbolj obrabljenih pecarskih fraz. To bi sicer vprašala, ker me je res zanimalo, ampak pač ne morem vedeti, kako bo razumljeno na drugi strani. Ko pa danes vidim njegovo majico, mi takoj postane jasno, da mi je znan s faksa. Hočem že reči, da imam tudi sama enako, ampak samo odhrumim skozi vrata, ker se mi preveč mudi. 

Na postajo hitim, kot bi mi gorelo pod nogami in moja hitrost je po moje višja od tiste, s katero sem se peljala s kolesom z Golovca. Ko zavijem zadnji ovinek proti postaji, opazim, da na njej stoji avtobus, ampak na srečo ne moj. Ob prihodu na postajo boječe pogledam prikazovalnik prihodov, saj se bojim, da sem avtobus že zamudila. Oddahnem si, ko vidim eno minuto, in ko se obrnem, avtobus že prihaja na postajo. Ko se usedem, si še enkrat oddahnem, nato pa iz torbe povlečem Krive so zvezde, ki mi jo je le uspelo kupiti. Nisem še daleč, ampak mi je že zelo všeč. Vožnja mine zelo hitro, zato mi ne uspe prebrati kaj več od enega poglavja. 

Doma me že pri vratih pozdravi muc, nekajkrat zamijavka in se malo podrgne po mojih nogah, nato pa začne noreti. Naredim si še večerjo in se zvalim na kavč, vesela, da sem končno doma in se bom najedla.

nedelja, 9. februar 2014

Tudi od sestavljanja omare imaš lahko muskelfiber

Z Urošem nimava svojega pralnega in sušilnega stroja, ampak si ga s taščo delimo. To meni sicer ni najbolj všeč, kar sem poudarjala že od samega začetka, ko sem se preselila k Urošu, ampak sem na koncu popustila, ker sem ugotovila, da to povzroča samo slabo voljo. Na koncu smo s skupnimi močmi prišli do dogovora, da bo smiselno imeti lasten pralni in sušilni stroj, ko bova imela enkrat otroka. In preden kdo začne skakati v luft - ne, nisem noseča.

Nekega dne lani pa sem si ogledovala najino kopalnico in ugotavljala, da pri trenutni postavitvi kopalnice nimava prostora za pralni in sušilni stroj - ne dovolj višine ob prosti steni, da bi lahko stala en na drugem, in ne dovolj širine ob tej isti steni, da bi bila lahko eden zraven drugega, ob omarici pa do tuš kabine ni dovolj širine, da bi bila lahko tam en na drugem.


Tako nama ni preostalo drugega, kot da kupiva novo omarico. Sicer se nama ni nikamor mudilo, ker potrebe po lastnem pralnem pač še ni, sva si pa šla malo ogledovat, kaj nama je kaj všeč. In kar takoj našla. Če v Harvey Normana pač ne bom šla po nov fotoaparat, to še ne pomeni, da tam ne bom kupila nič. S kavčem iz tam sva zelo zadovoljna in tudi novo omaro za v kopalnico sva našla prav tam. To, da v izhodišču sploh ni omara za v kopalnico, ampak je del mladinske sobe, lahko enostavno pozabimo.

Omaro sva naročila v prvi polovici decembra in rekli so nama, da bo trajalo 6-9 tednov, da pride. 9 tednov bi se izteklo v torek, zato sem bila cel zadnji teden že totalno na trnih, kdaj bo prišla, in Uroš me je imel po moje že poln kufer, ker sem ga vsakič, ko je prišel iz službe, vprašala, če so ga že kaj klicali. V petek pa končno zazvoni telefon, da lahko v soboto prideva po najino omaro. Hmmm, Uroš v soboto dela, torej bo treba počakat do ponedeljka. Ne, to pa ne, si rečem in grem v spodnje nadstropje malo lepo pogledat taščo (ja, življenje v isti hiši se tudi splača), ker bi pač imela omaro do ponedeljka že postavljeno in vse zloženo noter. Lepo gledanje obrodi sadove in tašča me v soboto vzame s sabo v BTC (itak bi šla tja) in greva tudi po omaro. V zahvalo jo peljem še na kavo, ki jo hoče plačati ona, pa ji ne pustim. Dovolim ji prispevati celih 30 centov. 

Doma si najprej rečem, da bom škatli postavila samo v pralnico in počakala na Uroša, da ju skupaj odneseva gor. Kmalu se zavem, da seveda ne bo tako in da bom škatli na kakršenkoli način že spravila gor. Pomaga mi tašča in imava en tak kratkotrajen, 2 x 30 (se mi zdi) stopnic trajajoč fitnes v vsako smer. Potem pustim škatli stati v kopalnici, dokler Uroš ne pride domov. Medtem spraznim in počistim zdaj že bivšo omarico. Ko Uroš ves zdelan pride iz službe, ga boječe vprašam, če mi bo vsaj pomagal odnesti prejšnjo omarico dol. Lažje rečeno kot storjeno. Omarica je težka in nekoliko nerodna za spravit skozi vrata. Nekaj se mučiva, pravim, da ne bo šlo, ne da bi snela vrata, pa se mučiva še malo, pa spet pravim, da ne bo šlo, na koncu snameva vrata in stežka spraviva omarico iz kopalnice in po stopnicah dol.

Končno me v kopalnici čaka prazen prostor in po razpakiranju vseh miljavžent dil se sestavljanje lahko začne. 



Največji "problem" predstavlja ugotavljanje, katera dila gre kam, ker sva si seveda izbrala tako omaro, ki nima štirih enakih predalov enega pod drugim. Po začetni logistiki sestavljanje gladko steče, in ko je ogrodje postavljeno, je (skoraj) pol dela že narejenega - vsaj najzapletenejši del je mimo.


Nato pride na vrsto žurka z bormašino. Če bi se odločila, da je ne grem iskat, bi verjetno še danes šraufala tiste vijake v hrbtišče.


Ko ogrodje, zdaj že s hrbtiščem, stoji, pride inšpektor Kafka, da vidi, če je delo do tistega trenutka dobro opravljeno. Ker je zadovoljen z videnim, dovoli, da nadaljujeva. 




Sestavljanje napreduje hitro. Čisto brez nevšečnosti seveda ne gre, tokrat pridejo v obliki razgnane embalaže lepila, ki prav "lepo" okrasi moje hlače (lepilo, seveda, ne embalaža). Inšpektor Kafka vse podrobno nadzoruje.



Za zadnji korak dovolim Urošu, da vskoči. Tako on namontira še vrata in omara je dobre tri ure po začetku sestavljanja uspešno sestavljena. Noben pant ni narobe prišraufan in noben predal v napačni luknji. In danes na včerajšnje sestavljanje spominja samo še muskelfiber v mojih rokah. No, pa sestavljena omara v kopalnici, seveda.



petek, 7. februar 2014

(Ne)poslušanje?

Eden najinih najpogostejših mini prepirčkov se odvija vedno po istem kopitu in gre nekako takole:

Jaz: Blablablablablablabla (ne, ne govorim dejansko blablablabla, ampak tu se lahko v bistvu vstavi skoraj besedilo po želji).

Na drugi strani tišina.

Jaz: Halo?
Uroš: Ja, poslušal sem te, rekla si blablablablablablabla.
Jaz: A lahko drugič rečeš vsaj mhm, pokimaš ali kaj podobnega, da bom vedela, da slišiš, in ne bom mislila da me ignoriraš? In kolikokrat ti bom morala še povedat?
Uroš: Ok./Rekla si, naj drugič rečem vsaj mhm, pokimam ali kaj podobnega, da boš vedela, da slišim, in ne boš mislila, da te ignoriram. In da kolikokrat mi boš morala še to povedat.

No, danes pa je vse skupaj potekalo nekoliko drugače:

Jaz: Blablablablablablabla.

Na drugi strani ponovno tišina.

Jaz: Halo?
Uroš: Razmišljam, kaj naj pametnega rečem na to.

In jaz, trapa, se raje jezim, zakaj ni nobenega odziva, namesto da bi bila vesela, da moj mož ne blekne kar nekaj, ampak pomisli, preden karkoli reče. Sori, src, ne bom se več jezila. (Upam.)

četrtek, 6. februar 2014

Naslov, povezan s prijateljstvom ali Včasih mi naslovi res ne grejo

Danes je spet ena tistih objav, za katero ne vem, kako bi začela. Napisala in pobrisala sem kup začetkov, noben mi ni bil všeč, zato spet začenjam tam, kjer se začnejo moje misli.

Normalno je, da se nekatera prijateljstva obdržijo, druga pa zamrejo. In s tem ni prav nič narobe. Tak je pač njihov naravni potek. Obstanejo pa lahko samo, če se za to trudita obe strani (to seveda ne velja samo za prijateljstva). Ko se ena stran neha truditi, to nezadržno pelje v konec. Včasih se seveda zgodi tudi, da se nehata truditi obe strani. Kadar gre pa samo za enostransko ohladitev, je težko biti na tistem drugem koncu. Sploh če si v ohlajeno prijateljstvo resnično verjel in vanj vlagal. In če je prijateljstvu (vsaj tako si bil prepričan) kazalo zelo dobro.

Pač ne moremo vedno dobiti tistega, kar želimo. Prej se sprijaznimo s tem, lažje je. Ampak z nekaterimi takimi izgubami se je težko sprijazniti. Na začetku se še trudiš nekako obdržati izgubljeno prijateljsko vez, ko pa z druge strani ni dobesedno nobenega odziva, se ti začne zdeti nekoliko glupo. Ampak nikakor ne vseeno. In se še štiri leta kasneje sprašuješ, "kaj je šlo narobe". Spominjaš se vseh stvari in občutkov, ki si jih s človekom delil, spomniš se nočnih pohodov, ko še nisi hotel iti spat, ker se je soba vrtela okoli tvoje osi, sprehod pa je alkoholne hlape v tvoji glavi nekoliko omilil. Spomniš se vseh partij taroka, delov Prijateljev, Mladih zdravnikov in drugih nadaljevank, ko bi se bilo treba učiti. In vseh teh trenutkov ti je žal.

(Vem, tole se bere kot najstniško objokovanje bivšega tipa, se opravičujem.)

Ne rečem, še vedno se z veseljem spominjam vsega tega, pa vendar ima malo grenak priokus, ker vem, kako se je končalo. In zelo za malo se mi zdi, da se je nekje drugje po moji zaslugi razvilo neko hudo prijateljstvo, ki še vedno traja, jaz pa sem ostala nekje zunaj. Za malo se mi zdi zaradi osebe, ki me je "zamenjala" na drugi strani. Nisem zamerljiv človek, ampak to pa zamerim. Ker se mi zdi grdo. 

sreda, 5. februar 2014

Ko društvo hokejskih upokojencev spet zaigra

V ponedeljek sem imela po dolgem času možnost v živo gledati hokej. Sicer ni bila klasična hokejska tekma, ampak vseeno je bilo super spet sedeti na tribuni ledene dvorane. Ponedeljek je bil v Tivoliju namreč dan slovenskega hokeja - dve revialni tekmi in uradna predstavitev olimpijskega dresa. Na žalost smo bili na napačni tribuni, da bi dobili raglje, ki so jih pridno delili nasproti nas, poleg tega pa nihče ni povedal, kje lahko prevzamemo olimpijske ploščke, tako da sem ostala tudi brez tega. Ampak sem vseeno uživala v prijetnem večeru.


Najprej so se pomerili (3 x 15 minut, igra brez prekinitev) hokejisti z največ naslovi državnega prvaka proti igralcem, ki igrajo v INL in EBEL. Veterani proti mladincem, bi lahko rekli. Ta mladi so se malo šparali in delovalo je, kot da imajo ogromen rešpekt pred starejšimi. In tak je bil tudi končni rezultat - 9:2 v korist veteranov.




V premorih med tretjinami so se nekateri hokejisti pomerili še v hitrosti strela in hitrostnem drsanju. Ko je rolba med obema tekmama počistila led, pa se je končno začel tisti "pravi" del, tisto, na kar smo najbolj čakali. Najprej uradna predstavitev novega dresa, pred katero so pokazali še druge slovenske drese od osamosvojitve naprej. Meni je novi dres všeč. Res je, da je zelo drugačen od prejšnjega - zelena namesto rdeče, nič več risa na prsih (risi zadnje čase pač radi bežijo), ampak je še vedno lep.

 

Še bolj kot uradno predstavitev novega dresa (konec koncev so ga že prej pokazali na televiziji) pa smo seveda čakali drugo tekmo, na kateri se je letošnja olimpijska reprezentanca pomerila proti olimpijski reprezentanci s sarajevskih olimpijskih iger 1984. Z olimpijskih iger izpred 30 let. In če potem pomislimo, da na tistih olimpijskih igrah pač niso bili stari ravno enajst let in tri mesece, ne moremo drugega, kot da jim zaploskamo. 



Sploh ne znam z besedami povedati, kakšen užitek in, konec koncev, v kakšno čast mi je bilo gledati legende slovenskega hokeja, kako kot ekipa drsajo po ledu in igrajo proti svojim mlajšim kolegom. In kako lepo je bilo gledati, kako pri 50+ letih še vedno znajo. In en tak lep in topel občutek je bil, ko se je cela dvorana veselila z njimi, ko so dosegli gol, ko je cela dvorana pri vsaki akciji navijala za njih. Tekma, ki je trajala 2 x 15 minut brez ustavljanja ure, se je končala s prijateljskih 3:3. 






Na koncu je bila na vrsti še pogostitev s šampanjcem (pogostili so seveda hokejiste, ne nas), kjer je bilo prav zabavno, kako so "letošnji" hokejisti kozarček vsi po vrsti odklonili, sarajevska ekipa se ga ni pa niti najmanj branila. 


Seveda ni šlo niti brez obveznega fotografiranja, ko je igralce vsak fotograf malo po svoje komandiral, kako naj se postavijo. 


Na tej točki se je dvorana že zelo izpraznila in tudi mi smo se odločili, da se počasi odpravimo proti domu, saj se je ura že pridno bližala deseti.

Vse skupaj lahko opišem kot eno zanimivo, lepo in prav posebno dogodivščino. Napisala bi enkratno, ampak ne bom, ker upam, da mi bo še kdaj uspelo videti kaj podobnega. Ker tole v ponedeljek je bil čisti užitek za takega hokejskega navdušenca, kot sem sama.