petek, 29. november 2013

Koliko časa potuje pismo v Ženevo?

Časi, ko smo na roke pisali pisma, so že zdavnaj minili. Ko smo v Coolu in Smrklji iskali zanimive ljudi za dopisovanje. Ko smo se veselili vsakega prispelega pisma in z veseljem odgovorili nanj. Z nekom iz drugega konca Slovenije (ali sveta) delili delčke svojega življenja in svoje osebnosti. V svojih najboljših dopisovalskih letih sem imela super dopisovalko Neno iz Tolmina. Najino dopisovanje je potekalo nekako tako, da sva si izmenjali nekje po dve pismi na teden. Vsaka! To je šlo denarja za kuverte in znamke.

Prav žalostno je, kako je pisanje pisem do danes izumrlo, vsaj med mlajšimi generacijami. In kar malo otožna postanem, če pomislim, da moji otroci verjetno nikoli ne bodo razumeli, kaj je na dopisovanju tako zanimivega. Da ne bodo razumeli, kako dober občutek je dobiti pismo, in kako boljši je šele občutek, ko na pismo odgovoriš in ga pošlješ. Da ne bodo razumeli, zakaj bi kaj takega sploh počel. Sploh zato, ker imaš itak internet in je toliko lažje tipkati, vzame ti manj časa in še znamke ti ni treba plačati. Linija najmanjšega odpora in to ... In prejemnik tvojo pisarijo prejme takoj, ne šele z zamikom. Le kako jim bom lahko razložila, da takrat interneta še nismo imeli, če je pa že bil, pa ni bilo đimejla ali fejsbuka? Pa vajfija, da bi lahko povsod dostopal do njega, tudi ne. Da smo takrat dejansko pisali pisma, ne pa polpismenih esemesov? (Tu bi lahko dodala še, da smo znali početi tudi kaj drugega kot buljiti v raznorazne zaslone, ampak s tem bi se že oddaljila od teme.)

Tako pa se mi vedno bolj zdi, da sem verjetno pripadnica zadnje generacije, ki je še izkusila radosti dopisovanja. In na žalost bodo zgodbe, kakršna je v spodnjem videu, verjetno samo še pravljice za lahko noč.


In odgovor na vprašanje iz naslova? 6 dni. 

torek, 26. november 2013

Ponedeljkovo potepanje

Včeraj se je po precej dolgem času zgodilo, da sva imela z Urošem oba prost dan in da je bilo lepo vreme. Ker že dolgo nista bila izpolnjena oba pogoja, sva se odločila, da je treba tak dan izkoristiti. Veter, ki je neumorno bril zunaj, naju ni mogel ustaviti (naju je pa kar močno prepihal). Tako sva jo mahnila iz Ljubljane v Postojno čez Logatec, Planino in Predjamo in imela prijeten izletniško-geocacherski dan. V Logatcu sva naredila samo hiter postanek, nato pa se odpravila naprej proti Planini. Ko sva se spuščala, sva lahko opazovala poplavljeno Planinsko polje. Na nekaterih odsekih je bil res lep razgled, na žalost najmanj na tistem počivališču, kjer sva se ustavila, da bi naredila kakšno fotko.



V Planini sva se sprehodila do vhoda v Planinsko jamo in se odločila, da prihodnje leto prideva na vodeni ogled, saj naju je že vhod čisto navdušil, enako tudi informativna tabla na počivališču. Sprehodila sva se tudi okoli Ravbarjevega stolpa, edinega ohranjenega dela Malega gradu. 






Od tam sva se odpravila do razvalin gradu/baročnega dvorca Hošperk. Na žalost je hoja po razvalinah prepovedana, tako da sva si jih lahko ogledala samo od zunaj. Je pa že to dovolj, da dobiš občutek, kako mogočen in razkošen dvorec je bil to nekoč. Natančneje do leta 1944, ko so ga požgali partizani.




Vir
Najina naslednja točka je bila Predjama. Želela sva si ogledati Predjamski grad, vendar si ga nisva mogla, saj ni bilo nikjer nikogar, čeprav sva bila tam med odpiralnim časom. Tako sva samo malo postala pred Erazmovo lipo in sklenila, da se vrneva, ko bo mogoč tudi ogled jame pod gradom, in tako ubijeva dve muhi na en mah.



Zadnja postaja je bila Postojna, na poti tja sva si na hitro ogledala še Betalov spodmol. V Postojni sva se nato sprehodila po prepišnem glavnem trgu (očitno so imeli odprta res prav vsa vrata, da je tako vleklo), Sovič nama je ostal za kdaj drugič, ker Uroš ni bil najbolj navdušen za lezenje gor, zadnja postaja v Postojni pa je bila - železniška. Seveda sva morala prešteti stopnice, ki vodijo do nje, in po dvakratnem štetju sva ugotovila, da jih je 135. Pa sva imela še malo telovadbe.


Premražena in prepihana sva se usedla v avto in prijeten dan sklenila v Ljubljani v kitajski restavraciji, kjer enkrat za spremembo nisva jedla že poznanih jedi. (Namig: lignji z bambusom in gobami ter govedina v česnovi omaki mogoče res nista vaši prvi izbiri, ampak se splača!) Po tako prijetno izkoriščenem dnevu potem človek zvečer sploh nima slabe vesti, ko se zavije v deko in ne počne nič.

četrtek, 21. november 2013

Včasih se splača pritožiti

Od polomije na pohištvenem sejmu sta minila že skoraj dva meseca in vse skupaj nama je že bolj ali manj ušlo iz glave. Vmes naju je na to spomnil edino en odgovor na najino pritožbo, ki naju je zelo presenetil. Sploh ne zaradi vsebine, ker je bila ta totalno predvidljiva (opravičilo, vse obravnavamo enako, starost ni pomembna, oglasite se v našem salonu), ampak že samo zaradi dejstva, da si je nekdo dejansko vzel čas in odgovoril.

No, po tistem odgovoru o vsem skupaj sploh nisva več razmišljala. Če sem čisto iskrena, tudi o vgradnih omarah ne prav intenzivno, z izjemo nekaj mojih pomislekov, ali ni mogoče zima malo neprimeren čas za tak poseg, če upoštevaš dejstvo, da bo treba podreti eno steno iz knaufa, ki pač ni postavljena ravno sredi stanovanja, in te malo skrbi, da bi to podiranje vplivalo na izolacijo. Tako je bilo vse do včeraj, dokler se ni zgodilo nekaj, česar ni pričakoval nihče od naju.

Uroša so klicali iz salona, ki ga je na pohištvenem sejmu predstavljala avšasta gospodična. Preden naju je takrat na hitro odpikala, si je uspela zapisati najine (Uroševe) kontaktne podatke - zabeležila naju je kot sejemski stranki in v primeru, da bi do konca novembra naročila vgradne omare pri njih, bi na podlagi tega dobila sejemski popust. Ker se konec novembra že hitro približuje, so si očitno vzeli nekaj časa in poklicali sejemske stranke, ki se (še) niso oglasile pri njih v salonu, da bi jih povprašali, ali imajo namen priti, in jih konec koncev še enkrat spomnili na popust. Uroš je kar po pravici povedal, da k njim nisva imela namena priti zaradi odnosa, ki sva ga doživela na sejmu. Gospodična na drugi strani telefona se je hitro postavila v tisto obrambno trgovsko držo, da je pač pomembna vsaka stranka in niso hoteli, da se kdo drug počuti zapostavljenega. Ampak gospodična je imela to (ne)srečo, da je tudi Uroš prodajalec in ji je hitro povedal, da to čisto razume, saj ima tudi on vsak dan stik s strankami, ampak da ve, da to ne pomeni, da lahko eno stranko enostavno odpikaš, ko pride druga. Potem se je gospodična začela močno opravičevati, sejemski popust nama je podaljšala do pomladi, poleg tega pa obljubila še dodatni popust zaradi nevšečnosti.

Česa takega res nisva pričakovala in sva bila res zelo prijetno presenečena. Poleg tega sva vesela, da so še taki, ki dejansko nekaj dajo na mnenje strank, njihovega mnenja ne ignorirajo in se potrudijo popraviti vtis, če je slab. Seveda bi bilo najbolje, da slabega vtisa sploh ne bi bilo, ampak včasih se vseeno zgodi tudi to.

sobota, 16. november 2013

Novoletna darila

Ja, saj vem, kaj za vraga se grem, saj smo šele sredi novembra?! Tudi meni gre na živce, da so trgovine (in McDonald's na Čopovi) že okrašene, v tem ne vidim čisto nobenega smisla, ker je za to vsaj tri tedne prezgodaj. Ampak malo pa vseeno že razmišljam o tem, kaj bom podarila najdražjim za novoletna darila, da ne bo zadnji moment panika. Lani prvič daril nisem nakupila, ampak jih naredila sama, ker je tako darilo bolj osebno, vanj pa je vložene več misli. Nič velikega in zapletena, bolj majhna pozornost. 

Sicer za letošnja darila vem že od lanskega leta, vse odkar sem odkrila idejo za lanska darila oziroma se odločila, kaj pride na vrsto lani in kaj letos. Lani sem ženskam podarila doma narejen piling (fantje so dobili manj domiselni alkohol, pa so ga bili prav tako veseli).

 Vir in recept
Nad odzivom sem bila res prijetno presenečena, saj so bile punce pilinga zelo vesele. Upam, da bo letošnji odziv vsaj podoben, če ne še boljši. Seveda ne bom napisala, kaj dobijo, ker potem ne bo pravega efekta. 

Imela pa sem to srečo, da sem našla še super idejo za darila za prihodnje leto. Zdaj samo upam, da do takrat ne pozabim.

torek, 12. november 2013

Še enkrat o osebnem prostoru

O osebnem prostoru sem na tem mestu že pisala, zadnjič pa je nekaj malega o tem napisala tudi Ajda. Takrat sem se spet malo zamislila in ugotovila, da bi imela o tem povedati še kaj, zato sem se odločila za še en zapis. Torej, kaj lahko še povem?


Moj osebni prostor je bolj kot kjerkoli drugje na preizkušnji v raznoraznih vrstah - na primer na pošti, banki ali v trgovini. Nekaterim tam niso jasne niti osnovne manire. Ko plačujem račune na banki, ne rabim čutit na vratu sape tistega, ki stoji (očitno preblizu) za mano. Še dobro, da ne hodim več na banko, ker račune plačam od doma. In na pošti nočem, da tisti za mano lahko čez mojo ramo gleda, komu pišem. Enkrat sem se morala zelo ugrizniti v jezik, da nisem gospodu, ki je stal za mano na tik tak blagajni in je, še preden bi uspela do konca plačati račun, že postavljal svojo košarico na poličko ob blagajni, zabrusila vljudno povedala, da ne mislim plačati še njegovih izdelkov. Pa mi je mogoče žal, da nisem tega res storila. Enkrat bom, vendar trenutno še zbiram pogum. Pač ne maram jezikat (tisto, kar sem včasih počela v prepirih z mami, tu ne šteje). 

Sprašujem se, ali ti ljudje kdaj gledajo v tla. Predvidevam, da ne. Ker če bi, bi vedeli, da je na primer na poštah, bankah in tik tak blagajnah na tleh narisana črta, ki označuje, kje naj človek stoji in čaka. ZA črto. In ne pol kilometra pred njo! Moja filozofija gre v teh primerih nekako takole: če te lahko mahnem, si preblizu. Še dobro, da tu ostaja samo pri besedah, saj bi sicer že kar nekaj ljudi končalo z razbitim nosom ali podplutim očesom. Ne morem pa obljubiti, da ne bom kdaj v prihodnosti res uporabila takega prijema, ker me res jezi pomanjkanje bontona pri ljudeh. Bonton? A to je nekaj za pojest? Ja, najboljši je prelit s karamelo in potresen s čokoladnimi mrvicami. Pa dober tek!

torek, 05. november 2013

Zakaj lažeš svojim prijateljom ali Pot v službo nekega deževnega jutra

Zjutraj hitim na postajo še nekoliko zalimana, bojim se, da bom pozna, ker sem šla od doma malo kasneje, kot sem načrtovala. Izkaže se, da bi lahko hodila tudi v rikverc in čisto počasi, pa bi bila na postaji pravočasno, saj avtobus zamuja. To mi ni preveč všeč, saj nočem v službo priti prepozno. Med čakanjem na avtobus prideta na postajo dve muli, predvidevam, da srednješolki. Ko ju malo opazujem, se vprašam, od kdaj je sprejemljivo hodit v šolo v trenirki (oziroma se to sprašujem skoraj vsakič, ko se peljem na primer mimo kakšne šole). Če bi se jaz (ali kdorkoli drug) v gimnazijo prikazala v trenirki, bi me po moje v trenutku poslali domov, da se preoblečem. Pa kaj, če je bilo do doma 25 kilometrov, avtobus pa samo na vsako uro. Ampak to je že tema za kdaj drugič.

Ko končno pripelje avtobus (s skoraj desetminutno zamudo, pa so pred mojo samo štiri postaje), je precej bolj poln kot ponavadi, zato poiščem par kvadratnih centimetrov za stanje nekje na sredini. Preseneti me starejša gospa, ki sedi na zunanjem sedežu (notranji je seveda prazen) - vpraša me, če bi se usedla. Kar malo začudeno pogledam, saj imam s starejšimi gospemi, ki sedijo na zunanjem sedežu ob praznem notranjem, malo drugačno izkušnjo - ponavadi se obrnejo s hrbtom proti sredini avtobusa in poleg tega zelo grdo gledajo, da jih slučajno ne bi vprašal, če se lahko usedeš. Ampak podobne zadevščine so v tem kotičku že našle svoje mesto. 

Manj kot dve postaji naprej avtobus sunkovito ustavi, pademo v gnečo. Take gneče na tem mestu še nisem doživela, ne glede na to, kdaj ali/in v kakšnih razmerah sem se vozila v mesto. Premikamo se po polžje, začnem pogledovati na uro in vedno bolj mi je jasno, da mi nikakor ne bo uspelo biti v službi ob osmih. Niti petnajst čez še ne. Da bi malo pozabila na svojo živčnost zaradi zamujanja, poslušam, kaj se dogaja okoli mene. Najbolj me pritegne pogovor ene devetošolske mule in devetošolskega mulca (najbolj tudi zato, ker je najglasnejši). Deluje mi, kot da je ona malo zaljubljena vanj, njemu je pa malo nerodno. Prepričuje ga, da bi špricala prvo uro in šla raje na kavo. Med drugim prispeva tudi prvi del naslova. Prosi ga, če lahko piše po njegovem telefonu. Zdaj ima namreč kratke nohte in mu ga ne bo spraskala. Medtem voznik na polno zabremza in ena punca, ki se ne drži štange, skoraj podre starejšo gospo pri vratih. Vidi se, da ji je nerodno, starejša gospa pa ji z nasmeškom odvrne, da je že v redu, čeprav njen pogled daje slutiti, da vseeno ni. Devetošolska mula vpraša devetošolskega mulca, če mu gre kaj na živce. Ne slišim, kaj ji odgovori, pomislim pa, da meni pa gre malo, vendar to seveda zadržim zase. On še vedno ni prepričan, ali bi res šprical prvo uro, ona pa se ne da, res bi ga rada zvlekla na tisto kavo.

Potem počasi neham poslušati, saj se bliža železniška postaja. Ko izstopim, drvim proti službi, prehitevam ljudi po levi in po desni, čeprav s svojim ogromnim dežnikom malo težko manevriram med njimi. Razmišljam, ali naj se spotoma ustavim, da vzamem kavo za s sabo za en evro, ki je tako zelo boljša od tiste iz službenega kavomata. Sklenem, da že tako in tako zamujam, tako da se tista minutka več ne bo pretirano poznala. Zavijem v lokal, vzamem kavo, grem ven in ugotovim, da sem notri prebila ravno celo rdečo luč, ki traja 70 sekund, pridem direktno na zeleno, kar pomeni, da v bistvu nisem izgubila čisto nič več časa, saj bi ga drugače porabila za stanje na semaforju. Imam nekaj problemov z zapiranjem in odpiranjem ogromnega dežnika, ker mi eno roko okupira vroča kava. Ko pridem v službo, mi prijazni vratar prihrani še nekaj dodatnih korakov in mi on "poštemplja" dvigalo, da ga ni treba meni. 

Za mizo se usedem ob pol devetih in tako se moja pot v službo nekega deževnega jutra konča.