torek, 24. april 2012

Je pač tako

Je pač tako, da se je v odnosih (tako prijateljskih kot ljubezenskih in drugih) treba vedno prilagajati. In je pač tako, da se v veliki večini odnosov ena stran prilagaja bolj kot druga. In je pač tako, da se v nekaterih odnosih zdi skoraj samoumevno (pa ne meni, seveda), da bom jaz tista, ki se bo prilagodila. Ker je pač tako, da mora biti nekaj, kar je za druge težko in nesmiselno, zame lahko in smiselno. In je pač tako, da se jaz s tem nikakor ne strinjam. In je pač tako, da bom enkrat nehala biti tista, ki se v 90 odstotkih prilagaja. In bo pač tako, da ljudem na drugi strani ne bo prav in bodo mislili, da sem zajebana. In bo pač tako, da se zaradi tega ne bom sekirala. 

In je pač tako (čeprav nima prav nobene zveze z zgoraj napisanim), da imam dovolj tega, da mi ljudje polagajo besede v usta.

petek, 20. april 2012

Jutri pa res začnem teč!

Ta stavek ima v moji glavi že kar nekako stalno mesto. In ima ga seveda lahko izključno zato, ker se tudi "jutri" ne spravim teč. Za kolo mi je še premraz, hišnega hriba nimam, miganje mi pa pogosto manjka. In vem, da je miganje, sploh kadar ni veliko časa, najlažje doseči s tekom. Ampak se mi ta nekako upira. Pa niti ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker se do njega nikakor ne morem pripraviti? Ker nimam nikogar (razen sebe, kar pa očitno ne pomaga), ki bi me zbrcal v rit, da bi obula superge in enostavno šla. Ko tek omenim Urošu, me pogleda s tistim "a-me-zajebavaš" pogledom in vem, da na njegovo družbo pač ne morem računati. Verjetno bi res rabila samo eno močno brco v rit. Prvič bi šlo seveda težko in sape bi hitro zmanjkalo (mogoče se mi tudi zato upira?). Drugič bi šlo seveda tudi težko. Pa tretjič in četrtič. Petič pa mogoče že ne več. Mogoče tudi že tretjič ne, kdo ve?

Očitno se bom morala prepričati na lastne noge, kdaj bo nehalo biti težko. Mogoče bo pa ravno jutri naslovni stavek izgubil stalno mesto v moji glavi?

sobota, 14. april 2012

petek, 13. april 2012

Končno sva našla Stari grad!

V tretje gre rado, pravijo, in v torek se je izkazalo, da (vsaj v tem primeru) to res drži. V tretjem poskusu nama je kočno uspelo najti Stari grad. Pred dobrim mesecem sva ga (neuspešno in po isti poti kot prvič) iskala drugič. Nato sem po "posvetovanju" s hribi.net odkrila, da zemljevid v knjigi Izleti po ljubljanski okolici zavaja in da je ravno on krivec, da nama dvakrat ni uspelo. Tokrat pa sva se končno odpravila po pravi poti in tako nekoliko podaljšala pot na Debni vrh, čeprav mi še vedno ni jasno, kje se pod od Starega gradu priključi tisti, po kateri sva šla prvič in drugič, čeprav sem dol grede pozorno (ampak očitno ne dovolj!) spremljala, kje.





četrtek, 12. april 2012

Rabim nov fotoaparat. Nujno.

Pa ne, ker moj sony ne bi več delal, ampak ker sem postala zahtevna. Ker hočem več in bolje. Ne morem reči, da mi tale mala zadevica ni dobro služila, ker bi se prav grdo zlagala. Z njim sem posnela ogromno lepih fotk. In kakšno verjetno še bom, ker pač ne letim takoj danes po nov fotoaparat. Ampak bi rada. V čim bližnji prihodnosti, če bo le mogoče. Štirikratni zoom mi pač nikakor ni več dovolj. Barve mi niso več všeč, kot so mi bile včasih. In vsakič, ko vzamem v roke mamičinega sonyja, je preklop nazaj na mojega tako nekako "žalosten". Po eni strani mi je žal, da takrat, ko je menjala, nisem odkupila njenega starega (pa ne starega kot že v letih ampak starega kot predhodnika tega novega) nekoliko potolčenega sonyja (ja, sami sonyji v familiji :)). Ampak se tolažim vsaj s tem, da vem, da ga Ajda dobro čuva in da je nad njim totalno navdušena. Sem ji pa vseeno fouš, da ima boljšega sonyja kot jaz :)

ponedeljek, 09. april 2012

Prebujanje dneva na 1891 m

Najprej je bilo treba vstati ob treh zjutraj, kar je bilo težko. Potem se je bilo treb malo peljati, kar ni bilo tako težko, ker nisem bila voznica. Potem je bilo treba dve uri hoditi v hrib, kar je bilo spet težko. Sploh ker je bilo treba vstati skoraj sredi noči, ko nisem bila še niti najmanj naspana. Med dvema urama hoje v hrib so v moji glavi potekali mono-/dialogi in prepričevanje, da bo vse to izginilo, ko bom prišla na vrh. In res je izginilo. Na vrhu itak vedno izgine, danes pa sploh. Ker sem doživela najlepši prizor v hribih do zdaj (ki ga bo, mimogrede, absolutno treba ponoviti). Besede so nepotrebne. Edina stvar, ki jo lahko napišem, je, da je v živo doživetje še mnogo mnogo lepše.













petek, 06. april 2012

A veš tisto, ko ...

... imaš polno glavo nekih stvari, pa se vseeno počutiš praznega?
... se ti v trenutku podrejo vsi načrti, ki si jih tako veselo ustvarjal?
... ugotoviš, da od nekaterih ljudi pričakuješ več, kot od njih dobiš?
... ugotoviš, da nimaš pojma, kaj boš storil, in niti ne veš, kje boš začel?

No, TO.

nedelja, 01. april 2012

Kafka praznuje

Najin najljubši muc ima (če gre verjeti potnemu listu) danes prvi rojstni dan! Preživel ga je kot čisto pravi mačkon. Malo je po dnevni sobi jagal svoje "igrače" (zmečkan list papirja, novoletna bunka, zamašek plastenke), večino dneva je pa seveda prespal. Dokazno gradivo je prilepljeno spodaj.
Z Urošem samo upava, da to ne pomeni, da bo imel ponoči žurko :)










Je*eni krči!

Že par let sem precej nagnjena k mišičnim krčem. Zato v četrtem letniku faksa nisem mogla nikoli odplavat normalno niti ene dolžine kravla in me je profesorica spraševala, kaj se grem. Pa sem ji povedala in mi je svetovala magnezij. In sem kupila magnezijeve šumečke in jih par dni pridno pila, potem pa nanje seveda pozabila. Pa je bilo nekaj časa vredu. No, sem pa tja me je kakšen zagrabil, ampak ni bilo panike. Do zdaj ...

Očitno so se krči spomnili, da me že dolgo niso obiskali v večjih količinah, in zdaj hočejo nadoknaditi izgubljeni čas. In me začnejo grabiti sredi noči. Ali pa zjutaj. Danes zjutraj me je tako hudo zagrabil, da se ga nisem mogla znebiti, dokler nisem v bolečini zlezla iz postelje in v stoje raztegnila noge. Ali pa me grabijo, ko so po par urah sedenja v službi odpravljam na avtobus. Ja, med hojo. Ne, ni fino.

Magnezijeve šumečke pridno stojijo na kuhinjskem pultu. Ker če so v predalu, nanje pozabim. In zelo upam, da bodo pomagale, ker postaja nadležno in moteče!