četrtek, 29. marec 2012

Zakaj ne maram ustnih izpitov

Ne maram jih. Sploh. Če bi bilo po moje, bi ustne izpite ukinili. Res jih ne maram. 
Ker mi požrejo na tone živcev. Več kot zamujanje in veliko več kot dvignjena straniščna deska.
Ker pred njimi vse zaupanje v znanje, ki ga imam, splahni. Ne s svetlobno hitrostjo, še hitreje.
Ker ni vračanja nazaj. Pri pisnem izpitu izpolniš, kar znaš, vmes se še česa spomniš in dopišeš. Tu pa tega ni.
Ker če ne znaš, sediš tam na stolu kot polit cucek in gledaš v tla ali profesorja v oči in si tiho. Ni bolj groznega občutka, kot ko ti zmanjka besed, profesor pa te gleda v oči in pričakuje, da boš še kaj povedal. Ampak seveda ne boš, ker so tvoji možgani zmrznjeni, tisto zaupanje v znanje pa je že desetnajst svetlobnih let daleč.
A sem že povedala, da ne maram ustnih izpitov? Povem za vsak slučaj še enkrat.
Aja, v torek sem naredila en ustni izpit. Ampak jih še vedno ne maram.

četrtek, 22. marec 2012

Random fact o meni št. 5

(Ja, vem, že nekaj časa nisem nič napisala, ampak trenutno večino prostega časa porabim za učenje in ne za zbiranje idej in pisanje objav na blogu. Morebitnim prizadetim se zelo opravičujem.)

Rada stojim v podhodu pod železnico, ko čez pelje vlak. Vem, da se nekateri v takih trenutkih počutijo klavstrofobično, meni je pa prav všeč, ko poslušam tisto glasno hrumenje, ko se zdi, da se mi bo podhod vsak trenutek zrušil na glavo (tega občutka se nikoli ne morem zares znebiti, mi je pa blazno všeč).

torek, 13. marec 2012

Kafka pod mizo

Začelo se je z idejo o zajčku. Nadaljevalo se je tako, da je Anže naokrog spraševal, če bi imel kdo malega mucija, midva z Urošem sva pa ugotovila, da njegova dva ne bi prav nič komplicirala, če bi midva imela mucka. Ampak Anže je potem malega mucija obdržal, midva sva se pa odločila, da greva pač v lov za drugim muckom. Lov je bil včasih bolj, včasih manj intenziven, dva mucka so nama speljali pred nosom, enega nama pa niso hoteli dat, ker se ne razume z ne vem kom že. 

Iskala sva naprej in našla Tino. Zelo lepa mucka, siamka, stara okrog pol leta, krasna. In sledilo je šibanje v Gmajnice z mojim predčasnim odhodom iz službe in upanje, da Tina še ne bo oddana. Prišla sva tja, Tina je bila še tam, ampak je bila precej vzvišena smrklja, ki se ji ni dalo niti dvignit riti in naju priti povohat. Kafka (no, takrat je bil še Tot), po drugi strani, je takoj prišel k robu kletke in se pustil čohat.

Odločitev je padla in končalo se je s Kafko pod mizo :).


ponedeljek, 12. marec 2012

Sezona plezanja ...

... je od sobote naprej odprta! Kljub (pred)začetni nejevolji je bilo super. Še danes imam sicer par sledi, ampak nič takega, kar ne bo čez en teden že dobro. In tudi brez musklfibra seveda ne gre. Ampak to je samo znak, da sem migala. Plezalni pas je prestal prvi preizkus, in to zelo dobro! Pa Anžetu nisem več dolžna gajbe :)

Za konec nas je pa na poti do avta pričakal še tale lep prizor:


torek, 06. marec 2012

Random fact o meni št. 4

Liha števila! V gledališču/kinu vedno sedim na sedežu z liho številko. Glasnost radia/televizije vedno nastavim na liho številko. Na fitnesu sem vedno delala liho število ponovitev. Če lahko izbiram, ali bom vzela dva bombona ali tri, bom vedno vzela tri. Če bom potem vzela še kakšnega, bom vzela dva (ja, dva), da bo končno število bombonov še vedno liho. In tudi za poroko sem izborila lihi datum.

petek, 02. marec 2012

Popoldansko ohranjanje kondicije

Včerajšnji dan je bil tako lep, da bi bil greh, da bi celega preživela doma. Z Urošem sva se zato odločila, da greva popoldne malo razhodit najine še precej nove gojzarje. Nikamor daleč, ker vseeno nisva imela na voljo žnj ur. Na nekaj, kar je še najbližje hišnemu hribu, čeprav to ni, ker se vseeno do tja voziš slabih 10 minut. Ampak ja, to je vseeno najbližje, kar dobiš. Tako sva po njegovi službi pojedla kosilo, se preoblekla in šla na Debni vrh. Ni ravno nek hud vrh, premore celo 530 metrov nadmorske višine, kar je dobrih 300 metrov manj kot nadmorska višina vasi, v kateri sem preživela vse svoje otroštvo, ampak malo sva se pa vseeno zmigala. Sploh ker sva spet iskala še Stari grad in ga spet nisva našla. Ampak je bilo zabavno, ko sem vsakič rekla, da greva samo še do naslednjega ovinka, čeprav je bilo že zdavnaj jasno, da bova prišla nazaj dol (pa ne po isti poti), če bova hodila še naprej. Ne morem ravno reči, da je Debni vrh hudo primeren za pridobivanje kondicije, je pa dober za njeno ohranjanje. 

Sonček je ves čas pridno sijal, zato tisti flis in windstoper, ki sem ju imela v torbici, sploh nista prišla v poštev.



Če je na vrhu stolp, je treba splezat gor!


četrtek, 01. marec 2012

Premalo prostora

V zadnjih nekaj dneh se je obseg moje knjižne zbirke povečal za dodatnih 12 knjig v skupni vrednosti malo manj kot 40 evrov (no, vredne so več, ampak mi je pač uspelo dobro prit skozi :)). In počasi se začenja kazat ena manjša težavica ... Kar naenkrat za vse te knjige skoraj ni več prostora. Če jih zdaj še lahko zbašem nekam, pa ne vem, kako dolgo jih bom še lahko, ker se moja knjižna zbirka že nekaj časa precej hitro širi. Za knjige mi pač nikoli ni bilo škoda denarja.


Ko sem se preselila k Urošu, mi je med drugim odstopil tudi spodnjo polico v eni precej globoki omari v dnevni sobi. Super, the best, sploh ni problema spravit vseh knjig noter, ker je omara res globoka in knjige lahko v njej stojijo v treh vrstah. No, danes je spodnja polica omare že precej polna ...
Tule notri dvanajstih novih pridobitev ni, prav tako ni tudi še nekaterih knjig. Ne, da tiste stvari, ki ležijo, postavim pokonci, ne pride v poštev. Zato iščem alternativne rešitve. Tako sem nekaj knjig pač postavila na polico nad mizo, da bo lahko pujs, ki pridno stoji zraven njih, malo razširil besedni zaklad.
V bistvu že razmišljam, kam bi lahko prestavila tistega pujsa, ker je še vedno nekaj knjig, ki trenutno nimajo svoje knjižne police in trenutno potrpežljivo ležijo na klubski mizici. Čeprav tudi če prestavim pujsa, ni šanse, da spravim gor še vse knjige brez gnezda.
Se že pridno razgledujem po dnevni sobi, kam bi se dalo zmontirat še kakšno knjižno polico. Veliko njih. Vem, da jih ta trenutek še ne rabim. Ampak vem tudi, da jih v prihodnosti še bom :) Itak bi že od nekdaj rada imela svojo mini knjižnico.