četrtek, 11. februar 2016

Zima zima bela, vrh gore sedela ...

Na žalost letos res samo tam in še to samo zadnjih nekaj dni ...

Februar se bo kmalu začel prevešati v drugo polovico, kmalu bo marec in pomlad. Marsikdo o njej že zdaj sanja, saj da gre zima h koncu. Jaz pa si ob vsem tem mislim - kakšna pomlad neki, najprej mora biti še zima! Že mogoče, da je 11. februarja pač zima, pa če je zunaj -5 ali +17 stopinj, kot je 27. julija pač poletje, pa če je zunaj 30 ali 12 stopinj. Ampak to ni prava zima. Kadar je prava zima, je mraz. In sneg. Če že ne sredi Ljubljane, pa vsaj že na Šmarni gori. Dobro, ali pa na Polhograjski Grmadi. 

Da imam rada, da so letni časi letni časi, že vemo. Seveda preklinjam, ko me pozimi pri vlažnih ljubljanskih minus petih zebe kot cucka, in seveda preklinjam, ko moja gorenjska duša, ki se najbolje počuti do petindvajset plusa, trpi ob več kot tridesetih in ob povsem nepremičnem zraku. Ampak to pride zraven. Enako kot pride zraven jesenska megla, ko včasih vsa depresivna zrem skozi okno in na instagramu gledam, kako se ljudje sončijo pri Roblekovem domu na Begunjščici in objavljajo kičaste fotografije (v tem ni mišljeno nič slabega!), jaz pa jih v mislih zmerjam z nesramneži.

Pravzaprav ne bentim edino pomladi. Mogoče samo tisti teden, ko se prestavi ura in mi poruši bioritem. Pa je kljub temu pomlad moj "šele" tretji najljubši letni čas. Če se jih že potrudim razvrstiti po priljubljenosti.

V tej sezoni sem imela občutek, da je res zima, tista prava, s snegom in mrazom, točno enkrat. V soboto, ko sva se z mami odpravili do bivaka pod Špikom. Za pokušino samo ena fotka, za kaj več besed in fotografij pa v prihodnjih dneh malo pokukajte še k Tamcku v hribih.


ponedeljek, 08. februar 2016

V Prešernovo mesto namesto v hribe

V načrtu sva imeli hribe. Zdelo se je samoumevno, da bo šlo, saj sva imeli do zdaj z vremenom še vsakič srečo. Ampak tudi ta se očitno včasih izteče. Nisva potrebovali dolgo, da sva nekoliko spremenili načrt. Mestna knjižnica Kranj je ponujala jaganje Prešerna, kar se nama je slišalo blazno simpatično, tako da sva bili v nekaj trenutkih zmenjeni.

Nisva se pustili dežju in se odločili, da bova imeli vseeno dober dan. In dober začetek dobrega dneva je seveda dobra kava, nato pa naprej v lov na Prešerna. Kranjska mestna knjižnica me je navdušila že takoj, ko sem jo videla prvič. Glosa na steni, veliko stekla ... Ko sem se danes sprehodila po njej, bi se najraje vanjo kar preselila. Malo je manjkalo, pa bi se včlanila vanjo, čeprav vem, da si v njej po vsej verjetnosti ne bi nikoli nič sposodila. No, mogoče bi šla edino pogledat kakšen film v filmsko sobo. Ja, filmsko sobo imajo.

Lov na Prešerna je bil zanimiv, lepo je popeljal skozi vso knjižnico, vprašanja so bila zanimiva, rešitev sicer znana že po prvi črki, ampak se na to nisva kaj dosti ozirali in kviz rešili tako, kot je bilo predvideno, za nagrado pa so naju razveselili Prešernova kroglica in magnetki.





Ko sva Prešerna uspešno našli, sva se podali še skozi staro mestno jedro in si tokrat v počasnejšem tempu ogledali ulice. Ko tečeš mimo, se težko razgleduješ naokoli. Tudi zato, ker je že temno. Mimogrede sva zavili v Prešernovo hišo, kjer Ajda sploh še ni bila, in če bi želeli, bi se lahko učili Zdravljico v mnogih jezikih. Ob odhodu sva lahko poslušali še oznanilo o Prešernovi smrti. 





Prešernov dan sva zaznamovali še z geocachem, seveda posvečenim Prešernu. Danes je stari Kranj dihal z njim in zanj, celo mestno jedro se je preselilo za skoraj dve stoletji v preteklost. 

Lepo je bilo. Čeprav tokrat ne v hribih.