No, v resnici ne, samo en jokajoč naslov sem želela pa se mi je zdel Nick Cave prava oseba za to.
Za začetek eno priznanje. Sem jokica. Ogromna jokica. Jokam od žalosti. Pa od jeze. Od stresa. Nemoči. Veselja. Ganjenosti. Ob glasbi. In ob filmih. Ob lepih prizorih.
In naj vam povem še nekaj. Močno zajebano je. Ker me spravijo v jok tudi čiste neumnosti. Kadar sem utrujena ali nenaspana, še bolj in še hitreje. In ne znam se zadržati. Takole doma, med štirimi stenami, mi je vseeno. V javnosti/službi/družbi je pa nadležno. In totalno neprijetno.
Bila pa je ena priložnost, ob kateri nisem jokala, pa sem bila prepričana, da bom. Na svoji poroki. Mogoče se sliši čudno. Tudi sama sem bila presenečena. Pa sem od marsikatere neveste prebrala, da je sicer najhujša jokica, na svoji poroki pa ni jokala. Zase sem bila prepričana, da si bom že v prvih petih minutah odplaknila ves mejkap z obraza. Pa si ga nisem. Še danes mi ni jasno, kako.
Zgoraj je le nekaj videov, ki so me spravili v jok. V jok me je spravil tudi film Dotik praznine. In celo med pisanjem o njem sem jokala. Da o teh fotografijah ne govorim.
In tudi ob takih prizorih v hribih potočim kakšno solzo.
Včeraj sem imela cel dan nekoliko raskav glas, proti večeru vedno bolj, in s puncami smo pred Jastogom smeje ugotavljale, da je moj glas prav seksi.
Danes zjutraj pa vse skupaj že ni bilo več smešno, ko sem prvič odprla usta, da bi kaj povedala - glas nikakor ni hotel sodelovati in iz mojih ust je prišlo samo nekakšno čudno piskanje.
Dokler si doma in se ti ni treba ukvarjati in pogovarjati z nikomer, sploh ni nobenega problema. Ko te tašča povabi na kosilo, je malo nerodno, ko te kaj vpraša, ti pa se trudiš spraviti kaj iz sebe. Ne veš, ali bi se trudil govoriti ali bi raje šepetal, čeprav je to večji napor za glasilke. Ampak pri govorjenju se bolj mučiš. In potem pač večino časa molčiš, sem pa tja pa poveš kakšno malenkost, ampak se omejiš na zelo malo besed naenkrat.
Je pa potem treba še v službo. Saj ne da bi tam ves čas samo klepetali, ampak vsaj enkrat na dan, ponavadi pa dvakrat, gremo po kavo. Med tem se seveda pogovarjamo. Med delom pokomentiramo kakšen članek. Včasih imamo kakšno dilemo in jo skupaj razrešimo. Preberemo na glas kakšno cvetko in tako poskrbimo za malo smeha. Rečemo kakšno kar tako.
Čisto vsakdanje dogajanje, ki pa postane zelo oteženo, ko se glas skrije neznano kam. Ko želiš povedati, da ti je bil film, ki si ga videl prejšnji večer, všeč v vsej svoji bizarnosti in odpuljenosti, pa tega ne narediš, ker nočeš obremenjevati glasilk in se preveč naprezati. Ko skušaš v čim manj besedah pojasniti, zakaj si prejšnji dan gledal Peco samo od spodaj, nisi pa občudoval razgledov z nje. Ko bi se rad vključil v kakšno debato, pa raje samo molčiš. In se namesto govorjenja nalivaš s čajem z medom.
Če bi bila po naravi zelo molčeča, ne bi bilo tako hudo. Tako pa rada govorim. Saj včasih mi zelo paše biti tiho. Ampak raje sem tiho, če je to moja izbira, ne izbira mojega neobstoječega glasu.
(Je pa vsaj malo zabavno gledati obraze ljudi, ko prvič slišijo, kakšni zvoki prihajajo iz tvojih ust, ko se trudiš nekaj povedati.)
Liffe je v večini primerov čista loterija. V roke vzameš programsko knjižico (ali pa se pač odpraviš na njihovo spletno stran). Pridno prebiraš opise filmov, morda si na internetu ogledaš tudi kakšen napovednik. Vendar kljub temu še vedno ne veš, kaj od filma lahko pričakuješ. Lahko imaš srečo in zadeneš, lahko pa nimaš sreče in iz dvorane prideš razočaran. Tako se je že kar nekajkrat zgodilo, da je bil film daleč od pričakovanega, čeprav je opis obetal marsikaj.
Seveda pa je bilo tudi nekaj svetlih izjem. Najsvetlejša je bila Julija, ki pri meni še vedno velja za najboljši liffovski film, kar sem jih videla do zdaj, ne tako zelo daleč za njim pa je Podočnik.
Danes na liffovske stopničke lahko dodam Gemmo Bovery.
V kinu se že zelo dolgo nisem tako zelo krohotala kot danes. Že samo obraz Fabricea Luchinija je včasih dovolj, da težko zadržuješ smeh. Boljšega igralca za to vlogo bi težko našli, vendar pa tudi drugi ne zaostajajo prav dosti. Poznavanje Gospe Bovary za razumevanje zgodbe sicer ni nujno, je pa koristno. In ni treba, da vam je bila knjiga všeč, če želite v filmu uživati. Meni je postalo jasno, da mi bo všeč, že nekje po petnajstih ali dvajsetih minutah in nisem se motila. In ko sem že začela razmišljati, kako neki se bo film končal, je postregel z enim najbolj smešnih koncev, kar sem jih videla. Konec filma sem tako pričakala v solzah. Smeha, seveda.
Priporočam prav vsem, tudi tistim, ki ste se mukoma prebijali skozi Gospo Bovary.
Včeraj sem pisala o knjigah, ki so se me dotaknile. Med brskanjem in iskanjem slikovnega gradiva sem naletela tudi na podatek, da je bil po knjigi Dotik praznine posnet film, in takoj sem vedela, da ga hočem pogledati. In sem ga.
To je eden tistih filmov, pri katerih ti to, da poznaš celotno zgodbo, niti malo ne pokvari užitka ob gledanju. Vseeno pa svetujem vsem tistim, ki bi si film želeli ogledati in mislite, da bi vam poznavanje celotne zgodbe kvarilo užitek ob gledanju (čeprav resnično dvomim, da bi ga res), da objave od napovednika naprej ne berete.
Dotik praznine ni zgolj ena najbolj neverjetnih zgodb o preživetju, kar sem jih kadarkoli brala/gledala. Je zgodba o prijateljstvu. O krivdi. O pogumu. O življenjskih vprašanjih. O trmi. O neizmerni želji po preživetju. Je igrani dokumentarni film, kar mu daje še večjo težo in zaradi česar je še bolj pretresljiv. Ponavadi filmi, ki so posneti po knjigi, slednje še zdaleč ne dosežejo, v tem primeru pa ravno zaradi izpovedi obeh alpinistov (in tistega, ki je ostal v njunem taboru, ko ju ni bilo) film knjigo preseže. Ker knjiga enostavno ne more naslikati vseh tistih čustev, ki jih lahko pripoved in obraz udeleženca.
Joe in Simon se odpravita v Ande z željo, da bi prva preplezala zahodno steno več kot 6000 metrov visoke Siule Grande. Ko prideta na vrh, sta neizmerno srečna, saj jima je uspelo. Pa vendar Joe pravi, da ga je vrhov vedno strah, saj potem pride najtežji del vzpona - spust. In prav pri spustu se zgodi tisto, kar pravzaprav požene zgodbo. Zdrs, pri katerem si Joe zlomi nogo. Poškodba, ki na 6000+ metrih in pri navezi zgolj dveh skoraj gotovo pomeni smrt. A Simon se ne da. Skupaj zveže obe vrvi in Joeja postopno spušča po 100 metrov naenkrat. Ko se že zdi, da jima bo mogoče pa le uspelo, Joe pade čez previs in obvisi v zraku. Zaradi močnega vetra je komunikacija med njima onemogočena.
Po uri ali uri in pol, ko tudi Simon začne drseti, saj izpodkopava sneg pod njim, naredi edino potezo, ki se v takem trenutku zdi logična in ki edina reši pred gotovo smrtjo vsaj enega od njiju - prereže vrv in pusti Joeja pasti v smrt.
In tu se zgodba pravzaprav šele začne. Tu se pri gledalcu začnejo pojavljati prva moralna vprašanja - je naredil prav, ko je prerezal vrv? Res ni šlo drugače? Bi moral pač oba pognati v smrt? Ko Simon reče, da odločitev, da prereže vrv, ni bila težka, marsikdo lahko pomisli, da je egoističen. Brezdušen. Da mu je bilo za prijatelja vseeno. Kar seveda ni res. Razmere so bile ekstremne, bil je lačen in dehidriran (prejšnjo noč jima je zmanjkalo plina, zato nista mogla kuhati in si topiti snega), zeblo ga je, bil je v življenjski nevarnosti. Naredil je, kar je moral, da bi preživel. In bil je prepričan, da je prijatelja s tem pognal v smrt.
Pa ga ni. Joe namreč preživi, vendar pade v 25 metrov globoko razpoko. Poslušati Joejevo pripoved, kakšna čustva so ga prevevala, kako je razmišljal, kašna je bila bolečina, je naporno. Ker gre za občutke, ki si jih ne znaš niti predstavljati in veš, da jih skoraj zagotovo niti ne boš nikoli doživljal. Ko razlaga o tem, kako ga je bilo strah, kako se je počutil osamljenega, ti gredo kocine pokonci. In ko vidiš, kako kljub vsem preprekam, ki so ga doletele, ni odnehal, ampak je zlezel iz razpoke (pa ne samo to!), se počutiš majhnega in šibkega. Sam sebi se zdiš slabič, ker pojamraš, ko se urežeš v prst ali imaš vročino.
Dehidriran, prezebel, lačen, z zlomljeno nogo Joe prileze iz razpoke in se (dobesedno) vleče proti taboru. Zadaja si krajše, 20-minutne cilje, saj ve, da drugače ne bo zmogel. Če mu uspe cilj izpolniti v manj kot 20 minutah, je vesel, drugače jezen sam nase. Ve, da brez teh malih ciljev ne bi zdržal, ampak bi že zdavnaj obupal. Ko pride do konca snega, do skal, ve, da se ne bo mogel več plaziti, ampak bo moral poskakovati po eni nogi, kar predstavlja še večji napor. Takrat prvič začne razmišljati, da mu morda ne bo uspelo.
In potem na neki točki reče, da se sploh ni več plazil zato, da bi preživel, ampak samo še zato, da bi bil kdo z njim, ko umre. Ker ni hotel umreti sam. Če sem se do takrat še lahko zadrževala, so se mi takrat ulile solze (tudi ko samo pišem to, imam solzne oči). Na koncu mu vseeno uspe priti do tabora, kjer sta še vedno Simon in Richard, kar se mu je zdelo nepredstavljivo - to je bilo namreč že tri dni po njegovem padcu in je seveda pričakoval, da sta oba že pobrala šila in kopita.
Konec dober, vse dobro. Joe Simona najprej "potolaži", da bi on naredil enako. Joe je v tistih nekaj dneh v hribu izgubil tretjino (!) telesne teže. Dve leti in šest operacij kasneje je znova plezal.
Če ne bi vedela, da se je vse skupaj resnično zgodilo, najbrž ne bi mogla verjeti. Ker si enostavno ne znam predstavljati, da bi imel nekdo toliko moči, volje, trme in preživetvenega nagona, da bi mu uspelo kaj takega.
In potem razmišljaš o tem, o čem vse jamramo. In se kislo nasmehneš in veš, da boš naslednjič trikrat premislil, preden boš za nekaj rekel, da ne moreš, ker je pretežko.
Filmi, posneti po knjigah, med bralci teh knjig ponavadi niso ravno priljubljeni. V marsikaterem primeru čisto upravičeno. Sama nikakor ne morem pozabiti polomije od filma V pajkovi mreži, saj svetlobna leta zaostaja za knjigo. Vem, da se je težko vedno držati knjižne predloge, ampak da izpustiš (za moje pojme) eno najpomembnejših stvari v knjigi, ki vodi zgodbo, se mi ne zdi ravno posrečeno, da ne uporabim še kakšnega ostrejšega izraza. Mimogrede, Urošu, ki knjige ni bral, se je film zdel dober in verjamem, da bi se v takem primeru tudi meni. In tudi na primer Zbiralec kosti ne seže niti do kolen knjigi. Pa da ne bo kdo narobe razumel, ne pravim, da je film slab. Samo da se zelo težko primerja s knjigo. Na tem mestu bi seveda lahko nadaljevala svoje naštevanje, vendar to ni namen današnje objave.
Pred nadaljevanjem vas spet pozivam, da si za glasbeno podlago ob nadaljnjem branju zavrtite spodnji komad.
Seveda pa so tudi filmi, ki so pri ekranizaciji knjige uspešnejši. Na pamet mi najprej padeta Bralec in Parfum - sploh slednji me je zelo presenetil, saj knjiga tako zelo temelji na opisih in občutjih, da si nisem ravno znala predstavljati, kako bi se to preneslo v film.
Danes pa me je prijetno presenetil še en film. Pravzaprav zelo prijetno presenetil. Ni je več. Všeč mi je, da film predvajajo samo v Kinodvoru. Brez pretiranega hrupa, kokakole in kokic. In enkrat za spremembo ob štirih popoldne. Zakaj pa ne bi kdaj prišel iz kina, ko je še svetlo? In če temu dodaš še dobro družbo, imaš recept za prijeten popoldne.
Knjigo sem prebrala pred nekaj časa in bila mi je res všeč, zato sem bila precej navdušena, ko sem videla, da so po njej posneli tudi film. Še bolj sem bila navdušena, ko sem videla, kdo je režiser. Film nikakor ni razočaral. Kljub svoji dolžini (skoraj dve uri in pol) se mi niti za sekundo ni vlekel. Lepo se drži knjižne predloge, nekaterih stvari sicer ne razloži tako detajlno, kot jih knjiga, pa vendar je to povsem razumljivo - stlačiti skoraj šeststo strani dolgo knjigo v film, brez da bi karkoli izgubil, sigurno ni lahka naloga. In igralska zasedba je fantastična, sploh za Rosamund Pike bi lahko rekla, da je bila rojena za to vlogo. Morda bi edino raje videla, da bi bil film končan tako kot knjiga - vsebinsko sicer ni nobene razlike, le končne besede so morda v knjigi izbrane bolj premišljeno. Ampak to je stvar, ki jo filmu vseeno lahko oprostim.
V vsebino se ne bi rada spuščala, saj bi hitro povedala preveč. Za prvi vtis je napovednik čisto dovolj. Za kaj več pa bo treba pogledati film. Ali prebrati knjigo. Najbolje pa kar oboje.
(Spet imam problem z začetkom, zato spet začenjam nekje na sredi miselnega toka.)
Osebno mi je bolj všeč, če tako knjigo/film preberem/pogledam, še preden se začne "evforija". Ker ko se ta enkrat začne, se tvoja pričakovanja glede določene knjige/filma avtomatično precej povišajo. In hitro se lahko zgodi, da si na koncu razočaran. Če nisi in se strinjaš z vsemi pohvalami, super, če pa si razočaran in se z njimi ne strinjaš, pa ne tako zelo. Pa tu ne mislim nujno, da ti knjiga/film ni všeč. Mislim na to, da pričakovanja samo niso izpolnjena. Pričakuješ knjigo/film, ki bi na lestvici od ena do deset dosegel/a enajst točk, ti pa bi ji/mu jih pripisal "samo" devet. In če ne bi slišal/prebral vseh teh pohval, bi se ti zdel/a fenomenalna. Če pa pristaneš pri tistih "samo" devetih točkah od enajstih, ti pa kljub temu da je bil/a knjiga/film dober/a, ostane malo grenak priokus. Ker bereš/gledaš z vsem tistim pričakovanjem, čakaš, kdaj se ti bo razkrila vsa veličina knjige/filma, po prebranih zadnjih besedah/pogledanih zadnjih prizorih pa nemo obsediš, ko ugotoviš, da se je vsa ta veličina zate nekje izgubila. In se počutiš celo nekoliko oropanega ...
V bližnji preteklosti imam dve zelo različni izkušnji z dvema tako zelo pohvaljenima knjigama. Prva je Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil. O njej, preden sem jo prebrala, nisem slišala/prebrala niti ene kritike, same pohvale. In ko sem jo prebrala, sem se lahko tistim pohvalam samo pridružila, ker je za moje pojme res dosegla tisto enajstico. Ker se mi je zdela enostavno fenomenalna.
Druga pa je s seznama želenih knjig na knjižni polici, Krive so zvezde. Ne me narobe razumeti. Knjiga mi je bila všeč, celo zelo všeč, ampak vseeno se nekako ne morem znebiti občutka, da sem pričakovala več. Zelo všeč mi je mnogo knjig, ampak ne bi pa za vse te knjige rekla, da so uau. Zelo redke od tega so mi uau. In Krive so zvezde mi ni uau. Je zelo dobra, ni pa uau. In mogoče sem kar malo "jezna", da sem prebrala in slišala toliko pohval, ker imam občutek, da ravno zaradi vsega tega nisem v knjigi uživala tako, kot bi si želela.
Ja, z zelo pohvaljenimi knjigami/filmi zna biti hudič. Ker se zna zgoditi, da ti vse te pohvale nekoliko pokvarijo doživetje ...
Intouchables. Must see. Resno. Francozi pač znajo. Že dolgo nisem videla tako lepega filma. Ja, lepega. Polna skleda smeha in življenjskosti. Kemija med glavnima igralcema je res neverjetna.
