Naslov tega zapisa bi bil lahko tudi drugačen. Na primer Ko imaš občutek, da zadnjih pet let niti za sekundo nisi dvignil riti s kavča. Ali pa A veš tisto, ko te sredi marca opeče sonce? Pa še kakšen bi se našel, ampak sem se na koncu odločila za najbolj pozitivnega, ker itak na koncu dneva pozabiš vse tisto mučenje in ti v spominu ostanejo samo lepe stvari.
Ampak pojdimo lepo od začetka. Najtežji del je (vsaj ponavadi) že tisti, ko sploh še nisi niti blizu hriba. Budilka ob pet trideset, namreč. Nikoli ni lahko, pomaga pa, če se zunaj vsaj že dani. In če od doma odideš že podnevi. Prejšnjič nisem imela te "sreče", danes pa je med vožnjo do železniške postaje že sramežljivo začelo kukati sonce. Z vlaka na že klasični postaji, med vožnjo pa branje nesojenega Ujetnika nebes. Potem do izhodišča še po štirih, od tam naprej pa samo še po dveh.
Potem se je pa začelo tisto z občutkom, da pet let nisem niti za sekundo dvignila riti s kavča. Bilo je težko, slabo mi je bilo, noge sem komaj dvigovala. Pa sem vklopila avtotrmo in je nekako šlo. Pa malo sem se pogovarjala s sabo in se prepričevala, da bo že nekako šlo (čeprav nekaj časa mogoče res nisem vedela, kako). Ampak ko prideš na sedlo in se ti odprejo vsi tisti nori razgledi, na vse skupaj malo pozabiš. Ja, saj še vedno hodiš težko, želodec še vedno malo protestira, noge so še vedno težke, ampak se da to odmisliti, saj pridejo v ospredje drugih stvari. In ta občutek je res krasen - ko se toliko spraviš k sebi, da si sposoben občudovati tudi dogajanje okoli sebe, ne pa da je vsa možganska kapaciteta posvečena temu, da se ukvarjaš sam s sabo. Seveda bi bila boljša možnost, če tega dela sploh ne bi bilo, ampak če je, je pa potem občutek res noro dober.
Človek bi se kar usedel in občudoval te čudovite razglede, ki se odpirajo prav na vse strani. na eni strani Triglav, pa malo levo Črna prst, še bolj levo Porezen in ko stopiš malo na rob, lahko pokukaš še k Primorcem. Ampak žal ni cel dan časa, pa še veter ti malo preprečuje, da bi dolgo stal pri miru. Če sem še včeraj mami spraševala, če bi menda res vzeli s sabo tudi vetrovko, sem ji danes lahko kvečjemu hvaležna, da je predlagala, da jo. Ker je prišla še kako prav, sploh na vrhu Možica, kjer ni zavetrja. Sploh. Poskušali sva na vseh straneh bunkerja, tudi v čepe, pa ni šlo. Ampak močan veter še ne pomeni, da sonce ni močno. To mi je jasno zdaj, ko sem v lička, sploh pa v nos rdeča kot kakšen pijanček. No, Uroš pravi, da kot jelenček Rudolf in ta primerjava mi je precej bolj všeč.
Nekje sem prebrala, da naj bi bil Možic edini hrib, s katerega se vidi tako Blejsko kot Bohinjsko jezero. Bohinjsko sva res videli, Blejskega pač ne. In tudi tisti poba (čeprav niti ni bil več tak poba), ki je prišel za nama s turnimi smučmi, je ugotovil enako. Še prej naju je seznanil z že omenjenim dejstvom in malo imam na sumu, da je od nekje prisluškoval, kako sem mami to razlagala petnajst minut prej. Na vrhu sva še na hitro pomalicali, opravili obvezno fotkanje razgledov in afnoguncanje, nato pa se začeli spuščati.
S krplji dol sicer ni najbolj prijetno, ampak se že potrudiš. Pa vmes pičiš še malo po svoje, ker tako to pač gre, ko greš v hribe z mami. Potem pa prideš do enega luštnega klančka, odmontiraš krplje, jih namontiraš na nahrbtnik in se dol spustiš po tazadnji. To je še boljše od spuščanja po melišču, pa je že tisto čisti užitek.
Na izhodišču sva bili ravno pravi čas, da sva šli lahko še na kavo v klasičen lokal. Na sonce. Krasen zaključek najinega druženja. Mami je pa itak tanartabolša hribovska družba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar