petek, 31. oktober 2014

Praznična rekreacija: Borovje in Planica

Priznam, da danes najraje sploh ne bi nič napisala, ampak bi samo prilepila fotografije. Ker se mi včasih zazdi, da tisto tuhtanje, kaj napisati in kako, v moji glavi krade prostor vsem tistim doživetjem, ki jih hranim v njej. Pa se bom vseeno potrudila, da vas ne zasujem samo s kupom fotomateriala.

Današnji dan je bil eden tistih opomnikov, da so domači hribi (čeprav je moj dom zdaj že nekaj časa drugje) še vedno najlepši. Poleg tega pa tudi opomnik, da niso naporni samo hribi z 2000+ metri. Že res, da hoje ni tako veliko, je pa strmo. Tako strmo, da sem se zafrkavala, da kar čutim lifting riti. Ampak tako zelo lepo, da res komaj sestavljam te besede, ker sem še vedno tako zelo pod vplivom vseh razgledov. Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, primorske gore, ki sramežljivo kukajo v ozadju, pa vse tja daleč dol do Karnijskih Alp. Res krasno.








Izbrali sva hriba, ki nista pretirano obljudena, in uživali v takem miru kot (vsaj jaz) že dolgo ne. Kar srkala in srkala sem ga vase in kar nisem se ga mogla naužiti. Gre za eno tistih stvari, ki mi v Ljubljani manjkajo, zato mi takrat, ko ga imam spet priložnost izkusiti v vsej njegovi veličini, pomeni še toliko več. Kar sedela in sedela bi in se ne bi premaknila.

Sva pa tudi veliko čvekali in se smejali. In krohotali.







Krasen dan je bil. Tako in drugače.

torek, 28. oktober 2014

Rada imam jesen

Seveda imam rada vse letne čase, ker je vsak po svoje lep. S snegom obložena drevesa pozimi, delanje angelčkov in škripanje snega pod nogami, tista dva tedna krasne zelene barve, ko se gozd začne pomladi prebujati, in cvetoči travniki, dolgi dnevi, preživeti v kratkih rokavih, poleti. A jesen je od vseh najlepša. 

To je čas, ko se začnem zavijati v deko in si kuhati ogromne skodelice čaja. Je čas, ko sicer bentim nad prestavljanjem ure in se pritožujem nad čez noč skrajšanim dnevom. Ampak je tudi čas, ko je pogled na gozdove najlepši. In ko je tudi v gozdovih najlepše. Zlati macesni, cela barvna paleta na listavcih. Šumenje suhega listja pod nogami. Vonj pečenega kostanja. 

Tudi v hribih je jeseni najlepše. Tam jesen malo prehiteva. (Tako kot prehiteva tudi zima, po drugi strani pa zamujata pomlad in poletje.) Vodo ali sok v plastenkah v nahrbtniku zamenja čaj v termovkah. Na vrhu se ne odžejaš z vodo, ampak se pogreješ s čajem. In ne pomalicaš več jabolka, ampak samo kakšen piškot. Po možnosti natakneš kapo in rokavice in se igraš zimo. Če imaš srečo, občuduješ vrhove, ki kukajo iznad megle, kaj se skriva pod tabo, pa ne vidiš, saj vse prekriva plast megle, ki poleg mesta pod sabo pusti tudi njegov hrup. 

Letos jeseni v hribih še nisem doživela, se bo pa to na srečo kmalu spremenilo. Že zdaj se veselim!

četrtek, 23. oktober 2014

Pisanje na silo ali Diplomska vaja

Spet sem tam, kjer sem bila že zadnjič. Pred neprizanesljivo bloggerjevo belino, ki ostane taka, dokler ne sprehodiš prstov po tipkovnici in začneš pisati. Objava na blogu pač ni ena tistih stvari, ki bi se naredila sama. Tako kot se soba ne pospravi sama. Pa vendar obstajajo tudi stvari, ki se (naredijo same, namreč). Sam se na primer pokvari pralni stroj (če ne verjamete, vprašajte mojo mami). Ker to, da si obrnil gumb v nasprotno smer, seveda pri tem ni imelo nič. Pa tudi skleda za solato se na primer razbije sama. In to v pomivalnem koritu. In seveda ne zato, ker ti je iz rok nanjo padel kozarec (ki se je prav tako razbil). 

V primerih, ko ne vem, o čem pisati, mi pogosto priskoči na pomoč Uroš s kakšno idejo, ampak danes se to ni izkazalo za preveč produktivno. Pa ne zato, ker ne bi dal kakšne dobre ideje, ampak predvsem zato, ker sem se prav nad vsako malo zmrdovala in mi ni bila preveč všeč. Če bi bila bolj pri volji, bi res lahkosprejela izziv in pisala o novem desetevrskem bankovcu, kar je bila ena od idej. Spodbujanje ustvarjalnosti pa take fore. Ampak danes mi nekako ni do tega.

Včasih se zatečem tudi k izhodu v sili - pobrskam po 22-stranski preteklosti na nekem drugem naslovu, poiščem pesem, ki me v tistem trenutku nagovori, in jo objavim. Problem rešen. Ampak danes sem listala po tistih straneh, brala in se spet samo zmrdovala. In potisnila to idejo na stran.

Vedno seveda obstaja tudi možnost, da zaprem zavihek z novo objavo (pri tistih petnajstih odprtih se eden res ne pozna kaj dosti). In pogosto v takih primerih naredim prav to in si rečem, da bom pisala jutri. Ali pojutrišnjem. Ali pač enkrat. Tokrat ne. Ker se zavedam, kakor sem ugotovila že v prejšnjem zapisu, da se je treba k pisanju kdaj tudi prisiliti. Recimo temu zapisu torej diplomska vaja. Ker verjamem, da mi marsikdaj ne bo do pisanja diplome, vendar bom morala iti čez to in jo pisati. In potem razmišljam, da če se ne morem prisiliti, da bi napisala kakšno novo objavo na blogu, kar sicer zelo rada počnem (pišem objave, ne se silim v to), kako se bom potem prisilila šele v pisanje diplome? 

Vem, vem, marsikdo bo zdaj rekel, da to pa res ni isto, da bloga ne pišem zato, da bi si s tem pridobila neko izobrazbo. Da to je za moje veselje. Kar je seveda res, pa vendar gre v obeh primerih za pisanje. In pisanje (na žalost?) lahko vadiš res samo s pisanjem. In recimo, da danes počnem to.

Se opravičujem, če ste pričakovali neko objavo, polno vsebine. Zavedam se, da je ta objava daleč od tega. Pa vendar mi jo je uspelo spraviti iz tistega brezglavega pisanja na začetku, ko se mi ni sanjalo, kaj bo sploh na koncu nastalo, v nekaj, kar mi je pogojno všeč.

Mimogrede, ste opazili, da se štirje zaporedni odstavki začnejo s črko v, tisti prej in potem pa s črko s? Neumnost, vem, ampak jaz take stvari opazim in se mi zdijo zanimive. Ne sprašujte me, zakaj, ne vem. Ampak meni se tako ali tako zdijo zanimive in fascinantne stvari, za katere bi marsikdo (malo) debelo pogledal. O tem pa, morda, kdaj drugič.

torek, 21. oktober 2014

Skrajni čas, da spet kaj napišem

To sem si rekla že včeraj, pa iz tega - očitno - ni bilo nič. In tudi danes bolj kot kaj drugega pridno buljim v bel prazen prostor in se sprašujem, kaj naj napišem. Začela sem nekje pred uro in pol, še sama doma, z ogromno skodelico vročega čaja pred sabo. Zdaj že dobre pol ure nisem več sama doma, čaj že zdavnaj ni več vroč in ga je samo še za nekaj požirkov. Napredovala sem pa za celih teh nekaj vrstic. Ni veliko, nekaj pa je.

V zadnjih dneh se ne dogaja kaj dosti, pravega navdiha za pisanje pa ni bilo. Nekaj idej se mi sicer svaljka po glavi, ampak nobena še ni toliko dozorela, da bi se iz nje lahko izoblikoval cel zapis. Ampak včasih se je v pisanje treba tudi prisiliti.

Ja, prva misel ob tem je diploma. Kolikokrat bi se že lahko prisilila, pa se na koncu nisem. Se je pa vseeno končno začelo nekoliko premikati tudi v tej smeri. Zavedanje, da enkrat bo pač treba napisat to diplomo in da je bolje prej kot slej, je vedno močnejše in mi ne pusti več tako zelo, da bi ga odrinila na stran. Premiki sicer še niso ne vem kako ogromni, ampak so. Počasi se sicer res daleč pride, ampak nekako se ogrevam za idejo, da bi bilo bolje daleč priti nekoliko hitreje. Je pa začetek. Tudi to je nekaj. Zdaj si samo ne smem pustiti, da spet padem ven. 

Sicer pa je urejanje doma še vedno zabavno in vedno iščem nove ideje, kaj bi še lahko. In tako spet letava po raznih bauhausih, baumaxih, obijih in podobnih trgovinah. Pa tudi če iščeva samo omarico za čistila, slučajno pa najdeva še rešitev, da nama knjige ne letijo več s polic po stopnicah, da cela bajta skoči v luft in se že pripravlja, da bo grdo gledala mačka, ker spet "pospravlja".

In zdaj mi je zmanjkalo materiala ... Mogoče jutri kaj več.

torek, 14. oktober 2014

Dotik praznine - filmska izvedba

Včeraj sem pisala o knjigah, ki so se me dotaknile. Med brskanjem in iskanjem slikovnega gradiva sem naletela tudi na podatek, da je bil po knjigi Dotik praznine posnet film, in takoj sem vedela, da ga hočem pogledati. In sem ga. 

To je eden tistih filmov, pri katerih ti to, da poznaš celotno zgodbo, niti malo ne pokvari užitka ob gledanju. Vseeno pa svetujem vsem tistim, ki bi si film želeli ogledati in mislite, da bi vam poznavanje celotne zgodbe kvarilo užitek ob gledanju (čeprav resnično dvomim, da bi ga res), da objave od napovednika naprej ne berete. 


Dotik praznine ni zgolj ena najbolj neverjetnih zgodb o preživetju, kar sem jih kadarkoli brala/gledala. Je zgodba o prijateljstvu. O krivdi. O pogumu. O življenjskih vprašanjih. O trmi. O neizmerni želji po preživetju. Je igrani dokumentarni film, kar mu daje še večjo težo in zaradi česar je še bolj pretresljiv. Ponavadi filmi, ki so posneti po knjigi, slednje še zdaleč ne dosežejo, v tem primeru pa ravno zaradi izpovedi obeh alpinistov (in tistega, ki je ostal v njunem taboru, ko ju ni bilo) film knjigo preseže. Ker knjiga enostavno ne more naslikati vseh tistih čustev, ki jih lahko pripoved in obraz udeleženca.

Joe Simpson (vir)
Joe in Simon se odpravita v Ande z željo, da bi prva preplezala zahodno steno več kot 6000 metrov visoke Siule Grande. Ko prideta na vrh, sta neizmerno srečna, saj jima je uspelo. Pa vendar Joe pravi, da ga je vrhov vedno strah, saj potem pride najtežji del vzpona - spust. In prav pri spustu se zgodi tisto, kar pravzaprav požene zgodbo. Zdrs, pri katerem si Joe zlomi nogo. Poškodba, ki na 6000+ metrih in pri navezi zgolj dveh skoraj gotovo pomeni smrt. A Simon se ne da. Skupaj zveže obe vrvi in Joeja postopno spušča po 100 metrov naenkrat. Ko se že zdi, da jima bo mogoče pa le uspelo, Joe pade čez previs in obvisi v zraku. Zaradi močnega vetra je komunikacija med njima onemogočena.

Po uri ali uri in pol, ko tudi Simon začne drseti, saj izpodkopava sneg pod njim, naredi edino potezo, ki se v takem trenutku zdi logična in ki edina reši pred gotovo smrtjo vsaj enega od njiju - prereže vrv in pusti Joeja pasti v smrt.

In tu se zgodba pravzaprav šele začne. Tu se pri gledalcu začnejo pojavljati prva moralna vprašanja - je naredil prav, ko je prerezal vrv? Res ni šlo drugače? Bi moral pač oba pognati v smrt? Ko Simon reče, da odločitev, da prereže vrv, ni bila težka, marsikdo lahko pomisli, da je egoističen. Brezdušen. Da mu je bilo za prijatelja vseeno. Kar seveda ni res. Razmere so bile ekstremne, bil je lačen in dehidriran (prejšnjo noč jima je zmanjkalo plina, zato nista mogla kuhati in si topiti snega), zeblo ga je, bil je v življenjski nevarnosti. Naredil je, kar je moral, da bi preživel. In bil je prepričan, da je prijatelja s tem pognal v smrt.

Pa ga ni. Joe namreč preživi, vendar pade v 25 metrov globoko razpoko. Poslušati Joejevo pripoved, kakšna čustva so ga prevevala, kako je razmišljal, kašna je bila bolečina, je naporno. Ker gre za občutke, ki si jih ne znaš niti predstavljati in veš, da jih skoraj zagotovo niti ne boš nikoli doživljal. Ko razlaga o tem, kako ga je bilo strah, kako se je počutil osamljenega, ti gredo kocine pokonci. In ko vidiš, kako kljub vsem preprekam, ki so ga doletele, ni odnehal, ampak je zlezel iz razpoke (pa ne samo to!), se počutiš majhnega in šibkega. Sam sebi se zdiš slabič, ker pojamraš, ko se urežeš v prst ali imaš vročino.

Dehidriran, prezebel, lačen, z zlomljeno nogo Joe prileze iz razpoke in se (dobesedno) vleče proti taboru. Zadaja si krajše, 20-minutne cilje, saj ve, da drugače ne bo zmogel. Če mu uspe cilj izpolniti v manj kot 20 minutah, je vesel, drugače jezen sam nase. Ve, da brez teh malih ciljev ne bi zdržal, ampak bi že zdavnaj obupal. Ko pride do konca snega, do skal, ve, da se ne bo mogel več plaziti, ampak bo moral poskakovati po eni nogi, kar predstavlja še večji napor. Takrat prvič začne razmišljati, da mu morda ne bo uspelo.

In potem na neki točki reče, da se sploh ni več plazil zato, da bi preživel, ampak samo še zato, da bi bil kdo z njim, ko umre. Ker ni hotel umreti sam. Če sem se do takrat še lahko zadrževala, so se mi takrat ulile solze (tudi ko samo pišem to, imam solzne oči). Na koncu mu vseeno uspe priti do tabora, kjer sta še vedno Simon in Richard, kar se mu je zdelo nepredstavljivo - to je bilo namreč že tri dni po njegovem padcu in je seveda pričakoval, da sta oba že pobrala šila in kopita.

Konec dober, vse dobro. Joe Simona najprej "potolaži", da bi on naredil enako. Joe je v tistih nekaj dneh v hribu izgubil tretjino (!) telesne teže. Dve leti in šest operacij kasneje je znova plezal.

Če ne bi vedela, da se je vse skupaj resnično zgodilo, najbrž ne bi mogla verjeti. Ker si enostavno ne znam predstavljati, da bi imel nekdo toliko moči, volje, trme in preživetvenega nagona, da bi mu uspelo kaj takega. 

In potem razmišljaš o tem, o čem vse jamramo. In se kislo nasmehneš in veš, da boš naslednjič trikrat premislil, preden boš za nekaj rekel, da ne moreš, ker je pretežko. 

ponedeljek, 13. oktober 2014

10 knjig, ki so se me dotaknile

Zadnjič me je kolegica na facebooku označila v objavi z zgornjim naslovom. Navodila pravijo takole:
Naštej 10 knjig, ki so se te dotaknile. Ne razmišljaj preveč in predolgo. Ni treba, da so to "prave" knjige ali klasike, naj bodo tiste, ki so nekako pustile na tebi svoj pečat.
Zadeva je očitno facebookovske narave, vendar sem se odločila, da jo malo "nadgradim" in objavim tule. Tako ne bom samo naštela svojih desetih, ampak bom zraven dodala še kratek komentar. Na koncu naj bi označila še deset prijateljev, vendar bom to izpustila, bom pa z veseljem prebrala, katerih deset knjig se je dotaknilo vas, če se odločite, da sestavite svoj seznam. 

Knjige niso navedene po nobenem posebnem vrstnem redu.



1. Carlos Ruiz Zafon - Senca vetra 
Vir
Ena tistih najboljših, ki jih najdete na moji knjižni polici. Fantastična zmes kriminalke, skrivnostne zgodbe, napetega pripovedovanja in še česa. Pokopališče pozabljenih knjig je tako skrivnostno in mistično, ob branju si kar lahko predstavljaš vrste knjižnih polic, med katerimi se lahko izgubljaš cel dan in še vedno ne vidiš vsega. 

2. Christiane F. - Mi, otroci s postaje Zoo
Vir
Ne vem, ali poznam koga iz svoje generacije, ki knjige ni prebral. Pred kratkim sem se je lotila znova in ponovno me je pretresla. Kaj več zdajle ne bom pisala, saj imam namen na to temo napisati celo objavo.

3. Roald Dahl - Veliki dobrodušni velikan
Le kdo, ko je bil majhen, ni maral Velikega dobrodušnega velikana? Velikana, ki otrokom prinaša sanje in siroto Zofko vzame s sabo dogodivščinam naproti? Pa Špehohlast in Kostohrust? Vsekakor ena najljubših knjig iz otroštva.

4. Dennis Lehane - Zlovešči otok
Vir
Najprej sem pogledala film in bila navdušena. Nato pa je Uroš za rojstni dan dobil knjigo in seveda nisem mogla, da je ne bi prebrala. Zelo dobro spisana skrivnostna kriminalka, ki te drži v napetosti do čistega konca. Ki samo še doda piko na i celotni knjigi.

5. Franz Kafka - Splet norosti in bolečine
Za mojo ljubezen do Kafke že vemo. Začela se je že v srednji šoli s Preobrazbo, razrasla pa v prvem letniku faksa, ko sem v roke po študijski dolžnosti dobila Splet norosti in bolečine. Zanimiva zbirka kratkih zgodb z vrhuncem v zgodbi V kazenski koloniji. Kruta, ampak dobra. Od začetka do konca.

6. Emma Donoghue - Soba
Vir
Knjiga s težko tematiko, a tako lahkotno napisana, da te kar vleče in vleče in ti ne dovoli, da bi jo odložil. Knjiga, pri branju katere se zalotiš, da zadržuješ dih. Sem in tja se nasmehneš naivnosti, vendar je nasmeh tako zelo kisel in se zdi tako zelo napačen. Knjigo bi najraje zaprl in pogledal stran. In se zjokal. Vendar tega ne narediš. Če ne bi bila napisana skozi oči petletnika, bi bila najbrž pretežka. 

7. Vitomil Zupan - Menuet za kitaro
Vir
Maturitetno branje, nad katerim sprva nisem bila navdušena in sem se mučila z branjem. Ko pa sem začela brati znova in odkrivati vedno nove plasti, me je vedno bolj vlekla. Izmenjevanje dveh perspektiv, krajev in časov, ves čas povsem neolepšano pripovedovanje. Vojna je grda, kruta, mučna. In važno je priti na grič.

8. Joanna Briscoe - Spi z menoj
Knjiga se ti največkrat vtisne v spomin, ker ti je bila všeč. Ali pa ker je bila totalna katastrofa. Redko pa se zgodi, da bi si knjigo zapomnil zato, ker si bil ob njenem branju tako zelo jezen, da bi jo od besa najraje zabrisal skozi okno. To se mi ni zgodilo še nikoli prej in tudi nikoli kasneje. Sprevržen ljubezenski trikotnik, v katerem so vsi enako krivi in enako "pokvarjeni". Vseeno pa je zgodba tako vlekla, da nisem knjige neprebrane odložila in vrnila v knjižnico, ampak sem jo sredi noči prebrano odložila in jezna zaspala.

9. Markus Zusak - Kradljivka knjig
Vir
O tej knjigi lahko pišem samo v presežkih, saj je nekaj najlepšega, kar sem prebrala v svoji bralski karieri. Druga svetovna vojna, zapletena zgodba, simpatična in skrivnostna glavna junakinja, ki se prebija skozi težke vojne čase. Prebrana na mah in tako bo tudi nasledjih x-krat, ko jo bom brala. Ker jo zagotovo bom.

10. Joe Simpson - Dotik praznine
Vir
Če jo navajam zadnjo, to prav nič ne pomeni, saj se me ni dotaknila nič manj kot ostale. Pretresljiva resnična zgodba o alpinistični nesreči, ki te ne more pustiti ravnodušnega. Nesreča na več kot 6000 metrih nadmorske višine spravi v nevarnost oba v navezi in jasno je, da lahko preživi največ eden. Dilema je huda. Kako sprejeti tako grozno odločitev, kot jo je moral avtor, je nepredstavljivo. Še ena knjiga, ob kateri zadržuješ dih. To, da je zgodba resnična, jo dela še toliko bolj pretresljivo. 


Tako, to je mojih deset knjig. Katere pa so vaše? 

petek, 10. oktober 2014

Moja harmonika je lahko bongo ali Večer tanga

Če imam tango v samem imenu bloga, se sem in tja spodobi tudi kakšna tangovska objava, ni res?

Najprej imam za vas spet glasbeno podlago, vendar mi iz neznanega razloga iskalnik tule v bloggerju ne najde videa, zato vas vabim, da kliknete --> KLIK.

Vir
Vse skupaj je šlo pravzaprav zelo na hitro. Klicala sem sošolko, ki je pred kratkim rodila, da bi prišla pogledat mulca, sva se en dva tri zmenili, nato pa mi je rekla, da bi šla njena sestra v Cankarjev dom poslušat Marka Hatlaka in Funtango in išče družbo. Hatlaka prej sicer nisem kaj preveč poznala, vendar so se mi ob besedi tango kar zasvetile oči. Minuto kasneje sva bili dogovorjeni, da greva.

Klub Cankarjevega doma je ponujal idealno okolje za kaj takega. Nekoliko manjši in intimnejši prostor, v katerem nimaš občutka, da si v koncertni dvorani (ker to tudi zares nisi). Pred koncertom seveda malo debate, nekako prideva še do Iztoka Mlakarja, ki je prav tako obema všeč. 

Z nekoliko zamude Hatlak pride na oder in po začetnem solo komadu se mu pridružijo še člani zasedbe Funtango. Klavir, kitara, kontrabas in violina. In seveda Hatlakova harmonika. Hatlak je že na pogled tak zanimiv tip, toplega obraza in prijaznega nasmeška. Ko pozdravi s svojim žametnim glasom, veš, da se obeta lep večer. In sledi približno ura in pol čistega užitka.

Manj govorjenja, več igranja, ogromno ploskanja in navdušenih vzklikov. Glasba te tako potegne vase, da bi najraje glavo vrgel nazaj, zaprl oči in poslušal. Ko to tudi dejansko narediš, se ti v glavi kar sam od sebe nariše par, ki na glasbo pleše. Pa vendar bi bilo škoda koncert preživeti z zaprtimi očmi, saj bi tako zamudil vse dogajanje na odru. Glasbeniki vsak v svojem transu, občutja, ki jih lahko prebereš z njihovih obrazov, vse tako pristne in neprisiljene interakcije med njimi, violinistovi kodri, ki poskakujejo ob njegovem doživetem igranju ... Vse to dela doživetje še toliko boljše in toliko močnejše. Vmes pa imaš vseeno čas ugotoviti tudi, da je kontrabas zelo hvaležen inštrument, saj se nanj, ko si utrujen, lahko tudi malo nasloniš, in da harmoniko lahko uporabiš tudi za bobnanje. 

Ko napovejo zadnjo pesem, El tango de Roxanne iz Moulin Rougea, je seveda škoda. Pesem je druga v tistem večeru, ki jo Hatlak tudi zapoje. Njegov žametni glas se prelevi v hripavega in da pesmi še dodano vrednost. Seveda se po tej pesmi ne konča, saj ne moreš tanga željnih ljudi pustiti brez dodatka. In ko po nekaj odigranih sekundah Hatlak začne peti, se s Špelo odprtih ust spogledava. Mlakarjeva Štefana v tangovski preobleki. Ja, prav od tistega Mlakarja z začetka, nad katerim sva obe tako navdušeni. Po drugem odhodu z odra sledi samo še Hatlakov manjši eksperiment, ko razteguje harmoniko na neko štancarsko podlago in zadeva izpade presenetljivo dobro.

Ura in pol je minila, kot bi mignil. Če bi lahko, bi zavrtela čas nazaj in vse skupaj poslušala še enkrat.

sreda, 8. oktober 2014

Plezalni fotomaterial

Zadnjič sem obljubila, da fotografije s plezanja pridejo, ko jih dobim. En del sem jih sicer dobila že kakšnih pet minut po tistem, ko sem kliknila tisti oranžni pravokotnik, v katerem piše objavi, pa sem bila že tako utrujena, da se mi niti pod razno ni dalo znova urejati objave in noter lepiti fotk.

Do drugega paketa fotk sem se dokopala včeraj po zbeganem letanju po centru in okolici. Seveda bi jih lahko objavila že včeraj, vendar sem si po ogledu filma premislila. 

Spodaj je torej dokaz, da v nedeljo nismo cel dan sedeli v kakšni gostilni in se zapijali. Res je bil prijeten, prav poletni dan. Greh bi bil, če ga ne bi izkoristili, sploh ker smo ga usklajevali čez vse tisto, kar naj bi poletje bilo. In kdor čaka, dočaka. Predvsem Uroš, ki se je prvih plezalnih korakov veselil še bolj, kot se otrok veseli čokolade. 

In poletje je bilo tako prijazno, da nas je celo počakalo. Hvala, poletje.












torek, 7. oktober 2014

Ko po knjigi posneti film prijetno preseneti

Filmi, posneti po knjigah, med bralci teh knjig ponavadi niso ravno priljubljeni. V marsikaterem primeru čisto upravičeno. Sama nikakor ne morem pozabiti polomije od filma V pajkovi mreži, saj svetlobna leta zaostaja za knjigo. Vem, da se je težko vedno držati knjižne predloge, ampak da izpustiš (za moje pojme) eno najpomembnejših stvari v knjigi, ki vodi zgodbo, se mi ne zdi ravno posrečeno, da ne uporabim še kakšnega ostrejšega izraza. Mimogrede, Urošu, ki knjige ni bral, se je film zdel dober in verjamem, da bi se v takem primeru tudi meni. In tudi na primer Zbiralec kosti ne seže niti do kolen knjigi. Pa da ne bo kdo narobe razumel, ne pravim, da je film slab. Samo da se zelo težko primerja s knjigo. Na tem mestu bi seveda lahko nadaljevala svoje naštevanje, vendar to ni namen današnje objave.

Pred nadaljevanjem vas spet pozivam, da si za glasbeno podlago ob nadaljnjem branju zavrtite spodnji komad.


Seveda pa so tudi filmi, ki so pri ekranizaciji knjige uspešnejši. Na pamet mi najprej padeta Bralec in Parfum - sploh slednji me je zelo presenetil, saj knjiga tako zelo temelji na opisih in občutjih, da si nisem ravno znala predstavljati, kako bi se to preneslo v film.

Danes pa me je prijetno presenetil še en film. Pravzaprav zelo prijetno presenetil. Ni je več. Všeč mi je, da film predvajajo samo v Kinodvoru. Brez pretiranega hrupa, kokakole in kokic. In enkrat za spremembo ob štirih popoldne. Zakaj pa ne bi kdaj prišel iz kina, ko je še svetlo? In če temu dodaš še dobro družbo, imaš recept za prijeten popoldne. 

Vir
Knjigo sem prebrala pred nekaj časa in bila mi je res všeč, zato sem bila precej navdušena, ko sem videla, da so po njej posneli tudi film. Še bolj sem bila navdušena, ko sem videla, kdo je režiser. Film nikakor ni razočaral. Kljub svoji dolžini (skoraj dve uri in pol) se mi niti za sekundo ni vlekel. Lepo se drži knjižne predloge, nekaterih stvari sicer ne razloži tako detajlno, kot jih knjiga, pa vendar je to povsem razumljivo - stlačiti skoraj šeststo strani dolgo knjigo v film, brez da bi karkoli izgubil, sigurno ni lahka naloga. In igralska zasedba je fantastična, sploh za Rosamund Pike bi lahko rekla, da je bila rojena za to vlogo. Morda bi edino raje videla, da bi bil film končan tako kot knjiga - vsebinsko sicer ni nobene razlike, le končne besede so morda v knjigi izbrane bolj premišljeno. Ampak to je stvar, ki jo filmu vseeno lahko oprostim.

V vsebino se ne bi rada spuščala, saj bi hitro povedala preveč. Za prvi vtis je napovednik čisto dovolj. Za kaj več pa bo treba pogledati film. Ali prebrati knjigo. Najbolje pa kar oboje.

nedelja, 5. oktober 2014

Plezalna nedelja

Tale nedelja je bila pravzaprav v načrtu že tam nekje od začetka poletja (kakšnega poletja?), samo datum ni bil natančno določen. Enkrat nam je načrte prekrižala služba, drugič vreme, tretjič spet kaj tretjega. Tokrat pa se je končno vse skupaj poklapalo in tako smo se zjutraj odpeljali proti Buzetu.

Bilo je zelo super. In zelo vroče. In s sabo smo imeli zelo premalo vode, kar smo nadoknadili na prvi črpalki nazaj grede. Uroša smo končno spravili v steno in bil je navdušen. In šlo mu je zelo dobro. In tudi ostalim nam je šlo. Pri zihranju sem bila tokrat že dosti samozavestnejša kot nazadnje (in hkrati tudi edinkrat do zdaj) in oba moja "varovanca" sta preživela. 

Malo štirk, malo petk pa tudi ena šestka tam nekje do treh četrtin. Zelo dober izkupiček in zdaj prijetna utrujenost. Pa par bušk in modric, ki seveda pašejo zraven. In zelene hlače in alpinistična sončna očala.

Fajn je bilo. Vem, da se sprašujete, kje je pa kakšna fotografija. No, ne bo nobene (vsaj ne od danes in vsaj ne naše), ker se je najin digitalc odpeljal v Kamnik. Objavim kakšno, ko spet zaide do naju. Da pa ne boste rekli, da z vami ne delim slikovnega materiala, ena naključna z interneta.

Vir
Taščina goveja župca že zelo dolgo ni sedla tako zelo kot danes zvečer.