sobota, 31. december 2011

Pa smo spet tam ...

... kjer smo bili eno leto nazaj. Spet prihajajo novoletne zaobljube, nova poglavja in vse to, o čemer sem pisala že pred 366 dnevi (pa tudi pred 731, če smo natančni). Zame pa še vedno samo še en 31. december več. Tokrat v drugačni družbi (z izjemo ene osebe) in drugje. Ampak vseeno bo jutri svet še vedno stal in prav nič se ne bo bistveno spremenilo. Tudi jaz bom enaka. No, edino par ljudi več bom poznala, to je pa to. In spet bo trajalo dva meseca, da se bom navadila, da zadnja številka datuma ni več enaka. 

sobota, 17. december 2011

Depresivni december

Juhu, veseli depresivni december je tu! In ne, nisem depresivna. Depresivno je vse okoli mene. Ja, saj je vse okrašeno in z vseh strani vame butajo lučke (na Prešernovem trgu so se očitno iz tistih "spermijev", ki so služili "okrasitvi", razvili ljudje, ki veselo lebdijo v zraku in povzročajo, da se sprašujem, kaj za vraga je to), kuhano vino tudi letos omamno diši s štantov, na tistih štantih, kjer nimajo kuhanega vina, pa tudi letos prodajajo enake šale, kape, naušnike, obroče za lase z utripajočimi zajčjimi ušesi ali rožički, ogromne lizike ter takšne in drugačne čokolade. Aja, pa ne pozabimo na vonj po pečenem kostanju, ampak to je vseeno "celozimska", ne samo veselodecembrska zadeva. 

Prejšnja leta sem se vedno z zanimanjem sprehodila skozi center, spila kakšno kuhano vino, malo pofirbcala po štantih in po navadi kupila kakšno bedarijo, ki je nisem zares potrebovala (ali pa tople štumfke, ki so super zadeva!). Ja, tudi letos sem se sprehodila mimo štantov, ampak res samo mimo. Potem sva z Anjo na enem štantu vzeli kuhano vino in se malo spehodili. Ampak to nekako ni bilo to, ker je naloga kuhanega vina, da te pogreje, ko pri minus 10 stopinjah, zavit v šal, s kapo na glavi in rokavicami na rokah zmrzuješ v centru, ne pa da te še bolj pogreje pri plus 12 stopinjah. To enostavno ni to.

In kje je sneg? Saj ne rečem, da ne maram bliskanja in grmenja, obožujem ju, ampak halo, ne sredi decembra?! In potem se v službi okrog šestih popoldne, ko je zunaj že tema, sprašujem, če sem slučajno pomešala letne čase in je v bistvu julij, ne pa veseli depresivni december. Kje so tisti pravi zimski dnevi, ko nebo krasi sonce, jaz pa tiščim roke v žepe, da me ne bi zeblo v njih, ker pač ne maram rokavic? In zvok škripanja snega pod nogami?

Saj sploh ni občutka, da je december! Zakaj bi postavljala novoletno jelko, če je pa do božiča še daleč? Aja, ne, v bistvu ni, tako se mi samo zdi, ker tole, kar se dogaja zunaj, ni d od decembra (ok d mogoče - kuhano vino, lučke in te zadeve, ampak kaj več pa res ne). 

Da ne bom samo bentila ... sem pa vesela ene stvari. Prav nobene božične pesmi še nisem slišala (in se že tolčem po glavi, da sem to napisala, ker jih bom skoraj gotovo do konca dneva slišala vsaj 10). Kljub zapisu v oklepaju upam, da tako tudi ostane :)

Pa da res ne bom izpadla kot Zmrda, naj priznam, da tako hudo pa spet ni. Obstaja namreč super alternativa za postopanje po mestu, prestavljanje od štanta do štanta in pokušanje različnih vrst kuhanega vina: home made kuhano vino + novi Activity (ki je - vsaj meni - veliko bolj všeč kot prejšnji) do štirih zjutraj. Smeh je zagotovljen.

In za konec še vprašanje: kako s pantomimo in spuščanjem zvokov pokažeš ajdovo kašo? In to v eni minuti?