nedelja, 31. avgust 2014

"Wake me up when september ends" danes ne zveni ravno smiselno

Menda je danes zadnji avgustovski dan, jaz pa se še vedno sprašujem, kdaj, za vraga, se je sploh začel. V četrtek sem hotela poklicati h ginekologu in videla, da je do 1. septembra odsoten. Pa sem si mislila, hja, se moram pač čez 14 dni spomniti, da spet pokličem. Nato mi je šele kapnilo, da lahko tisto enico enostavno odstranim, saj so bili do septembra samo še štirje dnevi. Ja, menda je bil avgust, ampak se mi zdi, da je tisti, ki je bil zadolžen za avgustovsko okrožnico, name pozabil.

In spet je ena tistih nedelj, ko se z Urošem cel dan ne vidiva. Pa tokrat ne zato, ker bi on delal dopoldne, jaz pa popoldne, ampak ker on dela cel dan. Dan za inventuro pač. No, pa v bistvu sem se malo zlagala, ko sem napisala, da se nisva videla, saj sem ga v tisti uri za malico peljala na kosilo. In potem odkolesarila še naprej in nekaj ur za tem še nazaj domov. Vmes pa s Petro spila eno kavo in jo z Mašo mimo Popeči mahnila proti Kureščku v lovu za gobami. Uspelo nama je uloviti točno enega brezovega gobana in nič drugega. No, je bilo pa tudi fino posedati v travi in klepetati.

Veliko bolj aktiven dan kot na primer včeraj, ko sem imela res dober načrt, kako bom šla kolesarit. Ker nisem imela ideje, kam bi jo mahnila, sem malo poklicala naokoli za kakšno kavo, iz katere na žalost ni bilo nič. Tako sem tuhtala in tuhtala, kam bi šla, pa malo prestavljala, kdaj bom šla, in na koncu obsedela doma. In se nažirala s Hoferjevim sladoledom in se počutila nekoristno. Pa še malo razmišljala, ali bi se spravila teč, pa tudi iz tega ni bilo nič. Točno vem, da bi se morala samo preobleči, se usesti na kolo in se nekam odpeljati, kamorkoli. Ampak mi ni uspelo zbrati toliko volje, da bi to tudi naredila. Jebiga. 

En dan pred tem mi je uspelo. Tako kot zadnjič sem se odločila na Debni vrh, ampak tokrat čez Stari grad. Spet sem se pripeljala do izhodišča in se zapodila v hrib. In imela že po petih minutah občutek, kot da imam na vsako nogo privezano vsaj petkilsko utež. Nikamor mi ni šlo. Bila sem zadihana, z mene je teklo, utrip pa vsaj dvajset višji, kot bi si želela. Nekako sem se privlekla do Starega gradu in prav nobene želje nisem imela, da bi še naprej lezla v hrib. Pa sem se spomnila, da sem nekaj brala o nekem kamnolomu mlinskih kamnov blizu pod Starim gradom, in sklenila, da grem pogledat.



Kamnolom mi je bil res zanimiv, sploh ker se tako fino vidi tudi nedokončane mlinske kamne, ki so kar "obviseli" v steni. No, če mi ni bilo do tega, da bi še kaj lezla v hrib, mi po ogledu kamnoloma ni ostalo drugega, kot da se zapodim v strmino, po kateri sem se malo pred tem spustila. Na razcepu sem se še malo poigravala z idejo, da bi vseeno še malo zagrizla v hrib, magari na trmo, ampak sem to misel hitro opustila, malo je bilo že tudi pozno, in tako sem se samo še usmerila navzdol in domov. 

In ko takole pišem, včerajšnja slaba vest nekoliko zbledi, sploh ker en nikakav dan v sendviču dveh nekoliko bolj aktivnih in učinkovito preživetih dni niti ne zveni tako katastrofalno. Malo mi je sicer še vedno žal, da se nisem čisto nikamor spravila, ampak to seveda ne bo ničesar spremenilo. Lahko se obremenjujem in pojem še kakšen sladoled (in imam potem slabo vest) ali pa še naprej uživam v družbi Vladota in Iztoka - ker z njima nikoli ne moreš zgrešiti - in upam, da še danes spet vidim moža.

petek, 29. avgust 2014

Babji Strunjan ali Še malo morja ne škodi

Letos sem preživela že kar nekaj morskih dni (več kot v preteklih dveh letih skupaj). Pravzaprav se sploh ne spomnim, kdaj jih je bilo nazadnje toliko. V začetku tega tedna pa se je število letošnjih morskih dni povečalo še za tri. Punce smo namreč izkoristile še zadnje avgustovske dni za hiter skok na morje, tokrat na našo stran meje, v Strunjan. 

V ponedeljek smo se tako popokale v Điđija in se odpeljale uživanciji naproti. Navdušenje se je začelo že takoj, ko smo se pripeljale pred bajtico, ki je za tri dni postala naš začasen dom. Ker je tako mini in tako simpatična. Da o razgledu izpred nje sploh ne govorim.



Po hitrem kosilu smo sklenile, da se odpravimo na obalo na kavo in kopanje. Na žalost nismo imele veliko časa, vedele smo, da moramo biti nazaj pred temo, saj je pot do bajtice strma in poteka tudi po travi in kamenju, kar v temi ne bi bilo ravno prijetno. Tajming smo imele super, sončni zahod smo lahko opazovale malo bolj od zgoraj.



Večer smo preživele precej umirjeno. Sprva smo nameravale igrati jumbo ali activity, pa smo namesto tega sedele za mizo, v temi, zavita vsaka v svojo spalko in neumorno čvekale in se smejale še pozno v noč. 

Zjutraj pa, ko smo odprle oči in pogledale ven ... A bi bil pogled iz postelje sploh lahko še boljši? 


Ta druga Tamara se je morala že kar zgodaj odpraviti v Ljubljano na razgovor za službo (ki je žal ni dobila), nam pa se ni mudilo nikamor. Po zajtrku, jutranji kavi in rundi jumbe smo se odločile, da se sprehodimo do strunjanskega križa, saj vreme ni bilo ravno idealno za poležavanje na plaži, za vsak slučaj pa vseeno vzamemo s sabo tudi kopalke in brisače. Zadnje se je izkazalo za dobro idejo, čeprav so kopalke ostale v nahrbtnikih, saj smo zavile na tisti del, kjer jih ne potrebuješ.






Ravno ko smo se spravljale iz vode, je ta druga Tamara poklicala, da je nazaj v Strunjanu, tako da smo se dobile kar pri križu. Tajming je bil super, ravno malo kasneje je začelo deževati.



Odpravile smo se na kosilo, nato pa preostanek dneva (in pravzaprav že tudi začetek naslednjega) preživele tako, kot smo mislile že prvi dan - ob jumbi in activityju. Smeha seveda sploh pri drugem ni manjkalo. Svetovna vojna, knjižno kazalo, "b'm b'm b'm", človek do pasu v vodi, brat in Slovenija so samo nekatere od stvari, ob katerih smo se od krohotanja držale za trebuhe. Družno smo občudovale Anjine risarske sposobnosti, sploh ko je (skoraj) v eni potezi narisala leva, in se strinjale, da jaz nikakor ne znam risati - človek do pasu v vodi je bil v bistvu smučar ... Družno smo se tudi zgražale nad nekaterimi nebulozami na karticah. Ampak o tem morda kdaj drugič.





Sreda je bila, kar se tiče vremena, perfektna. Sončenje, kopanje, smeh. Pa tudi polita polovica kave in kasneje dvojna doza pene na kavi med čakanjem na malico. In skakanje s splava, kar je bilo še posebej zabavno.


Dan je minil čisto prehitro in kar naenkrat je sonce spet začelo zahajati, me pa smo kuhale še zadnje pol kile makaronov v električni ponvi in spakirale stvari. 



Po večerji smo se nekoliko otožne, da so trije dnevi tako hitro minili, usedle v avto in se odpeljale proti Ljubljani. Še otožnejše smo postajale, ko je nekje od Kozine naprej dež z vsakim kilometrom padal močneje in v Ljubljani so bili brisalci že na najvišji hitrosti. Da res čisto izgubiš občutek, da si bil še nekaj ur prej na morju. Spodnji komad, ki se je dvakrat odvrtel na cedeju, je tako deloval skoraj kot posmeh.

nedelja, 24. avgust 2014

Kaj storiti z vsemi zapiski?

Zadnjič sem dobila mejl od ene punce, ki se po nekajletnem premoru spravlja dokončati faks (zveni znano?), v eni temi na forumu je zasledila, da sem se javila, da bi imela zapiske za neki predmet, in jo zanima, če imam kaj, kar bi ji prišlo prav. Ker ji seveda želim pomagati, sem se usedla pred omaro, v kateri hranim vse zapiske, in začela brskati po njej.

Pa sem na te zapiske malo pozabila in začela razmišljati o drugih stvareh. Štiri leta sem (bolj ali manj) pridno hodila na predavanja, delala zapiske, si kopirala literaturo za izpite in vse skupaj super pridno zlagala po mapah po smereh in letnikih (če bi tako zelo pridno pisala tudi diplomo, bi bila ta že zdavnaj napisana, ampak ne bom spet o tem). Tako se je skozi vsa ta leta nabralo lepo število popisanih listov in polnih fasciklov (razen tista dva, na katerih piše diploma slovenščina in diploma pk, sta razmeroma prazna).



Seveda je pogled na tako lično zložene polne fascikle prav prijeten in človeka nekoliko navda s ponosom, češ kako priden je bil, čeprav vsa ta lična zloženost v resnici ne pove prav ničesar o študijskih uspehih ali pridnosti. Pa vseeno, občutek je dober. Ampak nekako nisem mogla mimo tega, da se ne bi začela spraševati, kaj bi naredila z vsemi temi fascikli. Seveda jih lahko še naprej hranim in vsake toliko časa pogledam, da bom nekoliko ponosna sama nase, in upam, da mi bodo še kdaj prišli prav. Ali pa najinemu mulcu (ki ga niti še nimava), ko če se bo odločil, da gre študirat slovenščino, pa še to se bo tako ali tako do takrat še desetkrat spremenil študijski program.

Lahko bi se jih enostavno znebila in tako naredila prostor za knjige, ki ga tako in tako vedno primanjkuje. Ampak se mi zdi škoda vsega tistega, kar se skriva za temi fascikli (in s tem seveda ne mislim tistih drobcev prahu, ki so morebiti padli za njih). Lahko bi jih tudi podarila, ampak se pa zavedam, da zaradi bolonje marsikaj sploh ni več aktualno, poleg tega pa se včasih zamenja tudi kakšen profesor in seveda vsak dela malo po svoje in po svojih virih. Tako sem jih opazovala in opazovala, nato pa zložila nazaj in zaprla omaro. Brez da bi se karkoli odločila. In še vedno se nisem ...

četrtek, 21. avgust 2014

Kako izboljšati kramljalske sposobnosti?

So ljudje, ki obvladajo kramljanje. In s(m)o ljudje, ki ga ne. Nekateri lahko kramljajo s komerkoli, kjerkoli in o čemerkoli. Nekaterim pa nam to ni dano. Pa bi raje videla, da bi mi bilo. Ker bi se tako izognila vsem tistim neprijetnim situacijam, ko je edina stvar, ki mi kot odziv ali odgovor v kakšni debati pade na pamet, "mhm", "ja", "zanimivo" ali kakšna podobna bedna beseda. Ampak enostavno ne gre.

Vir

Prav občudujem ljudi, ki jim gre. In jih včasih zavestno poslušam, kako oni to počnejo, da bi se od njih morebiti kaj naučila. Pa se do zdaj še nisem kaj dosti. In včasih se prav trudim, da bi iz sebe spravila kaj več kot samo tisti brezvezni "aha", pa pogosto nimam neke pametne ideje, kaj bi mu lahko sledilo. Zato tudi v službi najraje vidim, če se lahko z dvigalom peljem sama. Ali pa pač s kom, s katerim imam vzpostavljen "boljši" odnos kot samo "živjo", ko se srečamo na hodniku. Ker sicer pride ali do tiste neprijetne tišine, ko vsak zre nekam predse ali pa iz žepa povleče telefon, da ne bi bilo treba česa reči, ali pa do kramljanja, ki mi, če še niste uganili, pač ne gre. 

In potem pride do situacije, ko pred dvigalom stojiš s sodelavcem iz sosednjega prostora, ki sodi v kategorijo "živjo", če pa že govoriš z njim, je pogovor delovne narave. Seveda pričakuješ, da boš dvigalo dočakal v tišini in da bo tako minila tudi cela pot do pritličja, pa te preseneti in začne kramljati. Kaj? Na to res nisem bila pripravljena, ampak mi je vseeno uspelo izustiti nekaj brezveznih stvari in tako je minila pot do pritličja. Če bi šla potem še v isto smer iz hiše, bi mi bilo po moje že preveč.

Pri vsem skupaj pa mi je precej zanimivo to, da sem sicer zelo družaben človek. Rada sem v družbi in rada se pogovarjam (čeprav so pogosti tudi dnevi, ko dosti raje poslušam, kot govorim). Ne maram pa kramljanja - najbrž tudi zato, ker mi ne gre. Ali pa vse svoje "pogovarjalne" sposobnosti izrabim v družbi družine in prijateljev, da mi za kramljanje "zmanjka moči". Kdo bi vedel. 

Vem pa, da se bom še naprej trudila, da bi mi kramljanje steklo. Že zato, ker bo potem lažje predvsem meni. 

sobota, 16. avgust 2014

Prvič sama v hrib!

Ljudje me pogosto vprašajo, če kaj pogrešam izpit za avto. No, še pogosteje me sicer vprašajo, kdaj ga mislim narediti. Odgovor na drugo vprašanje je - ne vem. Res ne. Na prvo vprašanje pa je večinoma odgovor ne. Ta odgovor ponavadi sproža čudne poglede, ampak kar je res, je res. Pridejo pa trenutki, ko je ta odgovor vseeno laž. Na primer na dneve, kot je današnji. Ko bi se, če bi imela izpit (in avto, če smo že pri tem), usedla v avto in se odpeljala nekam pod en hrib.

Tako sem pri odhodu v hribe ponavadi odvisna od časa in volje ljudi z avtomobilom. Ali pa od javnega prevoza do nekam pač, vendar to zahteva določeno količino dodatnega časa. Danes pa mi je le uspelo, da sem se nekam odpravila sama. Na srečo mi ni bilo treba daleč - na tisti hrib, ki je še najbolj podoben hišnemu. Opremila sem se s svojimi mamutkami, osebno, ključem od hiše in kolesa, telefonom, desetimi evri za vsak slučaj in steklenico vode.

Sprva je bil občutek na kolesu hecen, ker sem se zadnji mesec vozila samo s škripo, ki pa je od mojega švina precej manjša. Kolesarjenje do izhodišča je bilo ravno za ogrevanje. Priklenila sem kolo in se podala v breg. Imela sem kar hiter tempo, ustavila sem se samo dvakrat ali trikrat za požirek vode, in nekje v 33 minutah sem bila na vrhu.



Če sem med kolesarjenjem razmišljala, da so bili dolgi rokavi pretopla izbira, se je na vrhu izkazalo, da ni tako, saj mi je po nekaj minutah na vrhu postalo precej hladno. Zato se nisem zadrževala predolgo, samo mami sem poklicala in se ji pohvalila s svojim dosežkom, nato pa se obrnila po hribu navzdol. No, pred tem sem v maniri moderne dobe naredila še enega selfija.


Na poti navzdol se je nekje z vzhoda zaslišalo grmenje, vendar je na srečo ostalo samo pri tem. Skoraj na izhodišču pa me je celo pričakalo nekaj sonca v daljavi.


Na izhodišču sem opazila, da je imel še nekdo podobno idejo kot jaz.


Ostalo mi je samo še, da odkolesarim nazaj domov in med vožnjo sem ugotavljala, da bi mi prav prišel vsaj še brezrokavnik, da me ne bi tako prepihalo. Vem za drugič - ker ta drugič vsekakor bo.

Prijetno popoldansko miganje, ki mi je vzelo dobro uro in pol - s tuširanjem vred. Veliko bolje kot posedanje na kavču in nažiranje s sladoledom.

petek, 15. avgust 2014

Povsod je lepo, a doma doma je najlepše

Ko sem pri sedemnajstih odhajala študirat, sem imela do Ljubljane velik odpor. Spraševala sem se, kako bom jaz, kmečka deklica iz vasi, ki ima skoraj manj prebivalcev kot kakšen visok ljubljanski blok, preživela v velemestu, kar mi je Ljubljana takrat predstavljala. Seveda je zadnji stavek nekoliko karikiran, vendar niti ni tako daleč od resnice. Predstavljala sem si, da bom kar najhitreje doštudirala in se vrnila v zavetje vasice, kjer sem poznala skoraj vse njene prebivalce in za večino hiš vedela njihovo domače ime. Da bi po koncu študija ostala v Ljubljani? Pa kaj še!

Ljubljana je bila nekaj novega, povsem drugačnega. Nekaj neznanega. Nisem je poznala in v njej nisem imela prijateljev. Vedela sem, da bom na faksu videvala same neznane obraze. Ves čas sem se tolažila s tem, da seveda ne bom edina s takimi občutki. Da bo večina neznanih obrazov prav tako videvala same neznane obraze. 

Pa so se kar takoj začela nova poznanstva in nekatera so se hitro spletla v precej trdna in dobra prijateljstva. Poznala sem vedno več ulic, pot iz točke A v točko B je bila vedno manj stresna, saj sem vedela, kje sem, oblikovati se je začel socialni krog, ki mi je blažil domotožje. Še vedno pa Ljubljane nisem toliko vzljubila, da ne bi prav vsak vikend odšla v varno domače zavetje. Vsaj tam nekje do sredine drugega letnika. Takrat so se začeli študijski vikendi, ko sem pred izpiti ostajala v Ljubljani, saj se doma nikoli nisem učila. Če sem že odnesla zapiske s sabo, sem jih nedotaknjene v nedeljo prinesla nazaj. 

Medtem se je krog prijateljev vztrajno širil in vedno bolj sem ugotavljala, da me na dom veže vedno manj stvari. In sem domov odhajala vedno manj. Pa ne zato, ker ne bi želela domov, ampak enostavno zato, ker sem imela tam vedno manj življenja. Seveda je to zelo težko napisati, dom je vendarle dom, ampak moje življenje se je korak za korakom v veliki večini preselilo v Ljubljano. Tu me je našla tudi ljubezen, čeprav je šefinja "svojim bejbikam" napovedovala vsaki svojega Štajerca, kar je samo še dodaten razlog, da sem ostala. Zdaj ne poskočim več vsakič, ko mi kdo tam v Sport Pointu reče Ljubljančanka. Pa ne zato, ker bi se po toliko letih življenja tu imela za Ljubljančanko, če me vprašate, vam bom še vedno rekla, da sem Gorenjka. Enostavno zato, ker je do neke mere čisto resnično. In, Ljubljančanka gor ali dol, kraj bivanja ni tisto, kar me definira. Od začetka so me take opazke živcirale in jih nisem marala, zanikala sem si, da je Ljubljana kakorkoli vplivala name, kar je seveda čista neumnost.

Življenja v Ljubljani sem se navadila in mesto tudi precej vzljubila. Imam to srečo, da živim precej na obrobju, kjer mestni občutek ni tako močan, pa vendar tu ne poznam niti imen vseh sosedov. In ob vsakem obisku doma ugotavljam, da precej pogrešam tisti občutek (vsaj navidezne) povezanosti v majhnih krajih, kjer vsak vsakega pozna. Kjer greš na kavo in tam sigurno srečaš koga poznanega, s komer lahko počvekaš. Ko hodiš naokoli in vsakih sto metrov nekoga pozdraviš. Zato se rada vračam. Da se spet nekoliko navzamem svoje "gorenjskosti", ki je v Ljubljani ni vedno lahko ohranjati, saj povsem nevede začneš privzemati navade in jezik. Da me mami na pol huda v šali popravi, da "po naše" rečemo čompe in puter. Da je okoli mene toliko narave, ki jo imam tako zelo rada. Da se spet spomnim na to, da je vseeno, če ni vse vedno in takoj na dosegu roke. Da se spomnim, katero okolje me je oblikovalo v žensko, v katero sem zrasla. 

In čeprav si ne znam več čisto dobro predstavljati življenja tam, se vedno rada vračam. In se bom vračala tudi v prihodnje. Vedno z največjim veseljem.

torek, 12. avgust 2014

Po dolini Triglavskih jezer gor, Za Kopico dol - drugi dan dvodnevnega pohajkovanja

Če ste zgrešili prvi del dvodnevnega pohajkovanja, ga lahko preberete tukaj.

Noč je bila zelo vetrovna. Ves čas je pihalo, veter se je v sunkih zaganjal v pleh in polkna in me je nekajkrat vrgel iz spanja. Iz spanja sta me vrgla tudi tista dva, ki sta ob petih prva odšla, saj se nista pretirano trudila, da ne bi zganjala preveč hrupa. 

Malo pred pol sedmo je bilo spanja konec, ob sedmih sva si ob zajtrku privoščili tudi kavo, da sva se nekoliko zbrihtali. Še pred tem sem nama po nesreči zamenjala gojzarje in se čudila, zakaj me "moji" tako zelo tiščijo. Če si smotan, si pač smotan.


Po zajtrku in kavi je bil čas, da spet naloživa na rame težka nahrbtnika in se podava na pot. In to na kakšno pot! Hoja čez planine prvi dan je bila krasna in svet okoli naju resnično lep. Ne morem reči, da je svet doline Triglavskih jezer lepši, saj bi se zlagala. Enako je krasen, ampak na drugačen način. Vse naokoli je cvetelo, macesni so se nežno pozibavali v vetru, ki še vedno ni nehal pihati. Prvo jezerce, ki sva ga želeli obiskati malo s poti, v Utah, je bilo tokrat prazno, zato sva se hitro obrnili nazaj na zastavljeno pot.



Vem, da sem že napisala, ampak svet, ki te obkroža tam na okoli tisoč sedemsto metrih (in kasneje seveda tudi višje), je res krasen. Človek bi se kar usedel in občudoval okolico, ampak tako ne bi nikoli prišel do Ledvičke, kaj šele do naslednjih jezer, Vratc ali doline Za Kopico. Seveda sva se vseeno ustavljali in fotografirali rože, razglede, ki so jih sicer malo skrivali oblaki, in svizce, za katere sva mislili, da jih ne bova videli.




Pri Ledvički sva načrtovali prvi postanek, ampak naju je kar hitro odneslo naprej, saj je še vedno precej močno pihalo in si res nisva želeli posedati na prepihu. Zaradi vremena sva izpustili tudi načrtovani ovinek do Prehodavcev in se raje kar takoj usmerili proti Vratcem in Prehodavce opazovali samo od daleč. Da pa ne bi bil zavijajoči veter edini zvok, ki naju je spremljal, je poskrbel žvižgajoči svizec na vrhu skale nad potjo.





Na nadaljevanju poti proti Vratcem naju je začela spremljati še megla, ki pa na srečo ni bila pregosta, zato je bila dobro vidna tudi že prehojena pot - res je dober občutek, ko vidiš, kaj vse si že prehodil. Na Vratcih, najvišji točki (2071 metrov) najinega pohajkovanja, sva si privoščili daljši postanek za malico in "izobraževanje" o okoliških hribih.



Od Vratc je šlo samo še navzdol (v nadmorskovišinskem smislu, seveda). Dolina Za Kopico je spet čisto drugačen svet. Če sva prej hodili po stezi, obkroženi s travo, kasneje po šodru in snegu, sva tu zašli na čisti kras, križan z vesoljem. Vreme se je malo popravilo in kar naenkrat nama je bilo vroče. In nižje, ko je kras v nekaj korakih zamenjal zelen travnati svet, naju je obsijalo tudi sonce, ki naju je spremljalo ves preostanek poti. 



Največje presenečenje naju čakalo že kar nizko, ko sva obe kar obstali, ko sva v travi nedaleč od poti opazili gamsa. Še bolj naju je presenetilo, da ni pobegnil, ampak je mirno ležal v travi in naju opazoval. Sama gamsa še nikoli nisem videla tako od blizu - mami ga je sicer že, ampak nikoli zdravega. In ta je bil zdrav. In tako lep, da bi človek kar obsedel in ga opazoval.


Malo sva ga občudovali, nato pa jo mahnili naprej proti še eni planini, Dednemu polju, od tam pa po Jezerskem klancu do Planine pri jezeru, kjer sva zaključili najino zanko.




Od Planine pri jezeru naju čakala samo še v kontra smer že prehojena pot do izhodišča, doline Blato. To je bil tudi najbolj "nadležen" del poti, saj je pot trda in na nekaj mestih precej strma, noge pa že nekoliko utrujene. Ampak dol je treba priti in občutek, ko prideš do avta, odložiš nahrbtnik in po prehojenih 16 kilometrih (vsaka in samo drugi dan) sezuješ gojzarje. 

Samo dva dneva, okoli enajst ur hoje, ampak toliko lepih doživetij in toliko videnega, da imaš občutek, da te ni bilo vsaj en teden. In čeprav nisva stopili na noben vrh, sva si oba dneva zapolnili do zadnje sekunde, pa tudi če je to pomenilo poležavanje ob Dvojnem jezeru. Še ena krasna dogodivščina, ki se mi bo vtisnila globoko v spomin, in še en opomnik več, zakaj je tako lepo iti v hribe. 

ponedeljek, 11. avgust 2014

Čez fužinarske planine do koče pri Triglavskih jezerih - prvi dan dvodnevnega pohajkovanja

Odkar sva bili z mami nazadnje dva dni v hribih, je minila že približno polovica mojega življenja. Takrat sva jo mahnili v Kamniško-Savinjske Alpe in od tistega pohajkovanja se ne spomnim kaj dosti - najbolj kegljanja na Korošici, kjer sva spali, kravjega nogometa in preklinjanja na poti dol zaradi slabih označb. In tega, da mi je bilo nerodno, ko je mami rekla, da bova štopali do avtomobila.

Letos sva se po doživetja odpravili proti Triglavskim jezerom. In bilo jih je res ogromno. Ampak pojdimo lepo po vrsti ... Nedeljska budilka je bila ob precej prijaznih šest štirideset. Po zajtrku sva se odpravili v bohinjski konec, na planino Blato, kjer se je začelo najino potepanje. Na hrbta sva si oprtali vsaka svoj nahrbtnik, ki je bil veliko težji kot ob enodnevnih turah. Tako težak, da si vsakič, ko si ga hotel odložiti, dvakrat dobro premislil, ali ga boš res, ker si točno vedel, da ga boš moral spet dvigniti. Tako težak, da te je imelo, da bi kar takoj popil vso vodo, ki si jo imel s seboj, in pojedel vsa tri jabolka, saj bi bil tako približno tri kilograme lažji.

Z Blata sva zagrizli direktno v hrib in po kakšni uri hoje prišli do prve planine na najini poti - Planine pri jezeru. Lepa planina, polna ljudi in krav. Pa kakšen bik se je tudi našel. 




Od jezera sva se povzpeli do naslednje planine, Viševnika, ki ni tako zelo obljuden - veliko ljudi se odpravi samo do Planine pri jezeru, naprej proti Triglavskim jezerom pa jo več ljudi mahne po drugi poti. Na Viševniku je tudi simpatična markacija srček.



Tudi mimo Viševnika sva jo kar hitro mahnili, saj sva vedeli, da naju na naslednji planini, Ovčariji, čaka resnično zaslužena malica - no, ni naju resnično čakala tam, saj sva jo ves čas nosili s seboj. Pot do tja je bila lepa in mehka. Čista uživancija.





Naslednja postaja je bil najin visokogorski hotel s po enim zunanjim bazenom na vsaki strani. Kakšen krasen svet! Ker sva bili tako zgodnji, da je bilo za odhod v sobo še prezgodaj (in vprašanje, ali bi naju sploh že spustili noter), sva poiskali plažo in uživali v naravi na soncu. Ponavadi je po takih turah najboljši občutek, ko sezuješ gojzarje - ampak ne tokrat, tokrat je bil, vsaj zame, še boljši tisti občutek, ko sem odložila nahrbtnik in vedela, da mi ga tisti dan ni treba dajati nazaj na hrbet (razen tistih nekaj deset metrov do koče in potem sobe).





V hotelu koči je delala prav prijazna dečva, ki nama je že precej zgodaj dovolila, da odneseva stvari v najino sobo za dvajset oseb. Ker sva bili prvi, sva si lahko izbrali postelji v kotičku, nekoliko odmaknjenem od ostalih, kjer sva imeli lahko še svojo omaro v obliki stopnic. 


Ko sva se nekoliko udomačili in očedili, sva šli posedat na teraso, veseli, da je veliko ljudi že odšlo, in si privoščili resnično zasluženo joto, nato pa šli še malo raziskovat okolico jezera in se še malo sončit. Prav čudno je bilo hoditi po potkah v japonkah. 




Res je prijetno, ko imaš ob petih popoldne za sabo že toliko lepih dogodivščin, prehojenega ogromno lepega sveta in si že prav prijetno utrujen. Tako sva se že zgodaj zbasali v spalko in pod deko, da sva se nekoliko spočili in sprostili mišice. Ker so napovedovali superluno, sva se odločili, da jo greva pogledat. Ko se je približevala ura, sva sicer razmišljali, ali se nama sploh da zlesti iz postelje, pa sem naju na koncu le prepričala, da greva še malo ven. Superlune sicer nisva videli, sva se pa še malo nadihali svežega zraka, nato pa se spravili nazaj na toplo.

Do takrat se je soba že dodobra napolnila s cimri za tisto noč. Večinoma so bili tujci, nekaj je bilo tudi Slovencev. Nekateri so bili zelo uvidevni in tihi, za druge se je zdelo, da mislijo, da so doma. Ena je imela s sabo tudi britvico, maskaro in velik čopič za mejkap. Res pomembne stvari za spanje v planinski koči ... Ali pa je narobe razumela, kaj ji hočejo povedati z visokogorskim hotelom.

Nedelja se je tako končala okoli desetih zvečer, ko sva utonili v spanec (vsaj jaz). Nadaljevanje pa sledi jutri.