nedelja, 29. september 2013

Vstavi plesni naslov po želji ali Tamck je brez ideje za naslov

Z Urošem sva se spravila gledat 10. sezono So you think you can dance. Prav fino je po dolgem času spet gledat druge, kako plešejo. In itak si ne morem kaj, da se ne bi spomnila na najboljše koreografije iz sezon, ki sva jih že pogledala. Tako sem se malo spravila iskat, samo ne preveč, da ne bi slučajno izvedela, kdo npr. zmaga 10. sezono, ker to pač ne bi bilo ok (sploh glede na to, da sva šele na začetku in niti še ne veva, kdo pride med najboljših dvajset). Tisto, ki sem jo imela ves čas v mislih, sem na srečo našla zelo hitro. In jo že vsaj desetkrat pogledala. In jo verjetno še vsaj desetkrat bom. Vsakič z naježeno kožo. 


petek, 27. september 2013

Nekoč bom napisala knjigo

Ja, nekoč jo bom napisala. Ne danes. Ne jutri. Tudi čez en mesec ali eno leto verjetno ne. Mogoče niti ne čez deset let. Nekoč pač. In nimam pojma, kakšna bo njena tema, niti o tem ne razmišljam. Samo vem, da jo bom napisala. Zakaj? Enostavno zato, ker sem se tako odločila. 

Da si dokažem, da jo lahko. Da si dokažem, da imam toliko odločnosti, čeprav se mi zdaj zdi, da je pogosto nimam. Ponavadi takrat, ko bi jo najbolj potrebovala.

Da si dokažem, da sem dovolj trmasta za to. Ne me narobe razumeti, trmasta sem, ampak pogosto takrat, ko mi to bolj škodi kot koristi. Če bi znala trmo usmeriti v prave kanale, bi sebi in marsikomu drugemu prihranila marsikateri prepir, diploma pa bi bila že zdavnaj napisana. 

Da si dokažem, da znam uporabljati besede še za kaj več kot za to objavo in pol, ki jo napišem na mesec. In da jih znam uporabljati tako, da se ne zlajnajo po treh straneh in pol ali da niso tam pač samo zato, da so, da zapolnijo še eno vrstico več.

Da bom lahko rekla, da je to moje, da sem to naredila jaz. Ker do danes namreč ni ravno veliko stvari, za katere lahko to rečem, in tudi, ko bom imela otroke, bodo moji, ampak tudi ne bodo, ker bodo samosvoji, k delu pa bom prispevala samo polovico.

In sploh nočem in sploh ne pričakujem, da bo knjiga kakšen uspeh ali ne vem kaj. In da jo bodo brale množice. In da se bo komu dejansko zdela dobra. Glavno, da bo všeč meni. In da bom izpolnila obljubo, ki sem jo dala sama sebi. Ker te so vedno najtežje, te je vedno najtežje izpolnit. Če daš obljubo drugemu, se potrudiš bolj, kot če jo daš sebi. Ker če ne izpolniš svoje obljube, si razočaran/jezen/žalosten samo ti. Nihče drug ni vpleten. In lažje pozabiš to, da si razočaral sebe, kot da si razočaral druge. Pa tudi če ti drugi sploh ne povejo naglas, da si jih razočaral. Ti to veš. Ali pa veš narobe, saj ni važno. Občutek ni dober tako ali drugače.  

Ja, obljube, ki jih daš sebi, so hudič. In v bistvu nimajo kaj dosti veze z naslovom te objave, ampak to sem morala napisati. Očitno sem potrebovala neko iztočnico, da sem prišla do tega, in če je bila ta iztočnica to, da si obljubim, da bom napisala knjigo, je že moralo biti tako.

ponedeljek, 23. september 2013

Tržnica? Ne, pošta!

Časi, ko si šel na pošto poslat/iskat pismo in mogoče poleg tega še plačat položnico in je bilo pa to bolj ali manj vse, kar si tam lahko naredil, so že davno minili. Danes je pošta bolj kot prostoru za opravljanje prej navedenih opravkov podobna tržnici. Mleka in sladkorja sicer (še) ne prodajajo, najdemo pa lahko knjige, čokoladice, šolske potrebščine, sončna očala, obeske za ključe pa tudi potovalni brivnik za moške (pa še kaj).

Našo tržnico pošto so pred kratkim prenovili in je zdaj res lepa. Da pa lažje nabereš vse tiste knjige, čokoladice, šolske potrebščine, sončna očala, obeske za ključe pa tudi potovalni brivnik za moške (pa še kaj), so za vrata priročno postavili celo - nakupovalne košarice.


Svašta.

nedelja, 22. september 2013

Dvakrat čez dva jurja

Včeraj je bilo spet treba vstat zgodaj zjutraj, čeprav celo pol ure kasneje kot zadnjič. Je bilo pa tokrat veliko lažje, ker nisem iz tega delala celega projekta, ampak sem se pač samo malo bolj zgodaj spravila spat in upala, da mi bo uspelo hitro zaspat. In se mi vsaj približno naspat. In se mi je - približno.

Dol na isti postaji kot zadnjič, potem pa na drugo izhodišče. Tokrat na Pokljuko, od tam pa proti prvemu čez dva jurja. Že na začetku se mi je zdelo, da bom verjetno težko hodila, in nisem se ravno motila. Na srečo se je pa tisti težko začel kasneje, kot se mi je zdelo. Tam nekje v tistem rušju, skozi katerega sva se prebijali na greben. Tam skozi sem premišljevala, komu se je prvemu zdela tako zelo blazno dobra ideja, da pač piči navpično gor, pa kaj, če se ne da normalno hodit. Malo preklinjanja in pogovarjanja sama s sabo, pa je šlo. Enako kasneje na grebenu. Prav nič ne bi imela proti, če bi bil vrh Velikega Draškega vrha pet minut prej, če bi bil pa pet minut kasneje, bi imela pa proti veliko, ker je moj želodec res že zelo hrepenel po tistih še zapakiranih piškotih v ruzaku. 




Z vrha sva opazovali, kako se podijo meglice in oblaki in pogled je bil res prekrasen. In še sami sva bili na vrhu, kar je bilo glede na to, koliko ljudi je bilo gor tisti dan, precej presenetljivo. In seveda super. Ni lepšega kot čisti mir, ko samo sediš (ali stojiš) in uživaš v razgledih, opazovanju meglic in zvoku vetra (in piškotih). In vidiš, kako nekdo drug na nekem drugem hribu počne enako.






Sledil je lušten in strm spust, ki postane malo manj lušten, ko pomisliš, da bo treba določen del višinske razlike premagati tudi v nasprotno smer, če hočeš priti še na drugega čez dva jurja. Ampak sploh ni bilo panike, ker je tisto prečenje res lepo, za piko na i poskrbi še par zajl, ki se jih vedno razveselim kot majhen otrok čokolade.


Potem pa hodiš še naprej in kar naenkrat čisto tišino prekine krokar, ki s svojimi krili reže skozi zrak. Nori zvoki. In potem spet hodiš naprej in ga zagledaš (no, ne tistega od prej, enega krokarja pač), kako kraljuje na vrhu ene skale.


Od občudovanja krokarja do vrha Viševnika je bilo samo še enih pet minut. Tam nisva imeli take sreče, da bi bili sami, sva pa imeli to srečo, da so bili na vrhu sami fajn hribovci, kar pomeni, da je bilo vseeno mirno. Še malo uživanja v razgledih, afnoguncanja in piškotov, potem pa počasi dol.




Zadnji del se je že malo vlekel, zato sva bili zelo veseli, ko sva prišli do avta in lahko sezuli gojzarje. Potem pa še na super kosilo v mehiško in super kavo v lokal čez cesto od železniške, nekaj čez šest pa vsaka v svojo smer.

In tako je bil preživet še en krasen dan v hribih, danes pa že poteka dogovarjanje še za kakšen drug breg.



nedelja, 15. september 2013

Prva obletnica!

Danes je za naju prav poseben dan. Pustimo dejstvo, da že od pol dvanajstih "praznujeva" vsak po svoje, vsak na svojem koncu, ker to ni namen tega zapisa (čeprav sem se poigravala tudi s to idejo). Pred točno enim letom takle čas sem verjetno ravno odplesala prvi ples. Pred tem se oblekla v poročno obleko, enako Uroš, se odpeljala slabo uro in pol iz Ljubljane, rekla ja, podpisala svojo usodo, uganila par pesmi, ki so bile zaigrane s kravjimi zvonci, in pojedla večerjo, prvi obrok po zajtrku ob sedmih zjutraj. Petnajsti september 2012 je bil eden najlepših in najpomebnejših dni v mojem življenju.

Avtor vseh fotk: Janez Kotar

Ne bom napisala, da sem se pred točno enim letom poročila s svojim najboljšim prijateljem, ker bi bilo to čisto preveč klišejsko, midva pa nisva taka. Pred točno enim letom sem se poročila:

  • s človekom, ki je pred najinim prvim zmenkom (za katerega do prihoda na grad niti nisem bila prepričana, ali je zmenek ali ne), pregledal moj facebook, da bi ugotovil, ali sem zasedena;

  • s človekom, ki me ima sposobnost spraviti v smeh (tu ne govorimo o tem, da se samo nasmehnem, ampak o krohotanju) tudi takrat, kadar sovražim cel svet, kar vključuje tudi mene;

  • s človekom, ki je dobil mojo telefonsko številko, brez da bi zanjo vprašal (pa ne dajem telefonske številke kar vsakemu tipu, ki pride mimo, in tudi ne vsakemu človeku, ki me zanjo prosi);

  • s človekom, ki sprejema, da prihajam iz zelo drugačnega okolja kot on, in je pripravljen pustiti, da to vpliva tudi nanj (in seveda obratno); 

  • s človekom, ki ve, da včasih en močan in dolg objem pomaga več kot tisoč besed, in mu ga ni problem podariti; 

  • s človekom, ki se mu zdi moj ptičje majhen mehur blazno smešen in me zaradi njega vedno zafrkava;  

  • s človekom, ki me je za prvo obletnico poroke presenetil z zgodnejšim prihodom domov in me s pretvezo zvabil pred hišo, kjer me je pričakal z v temi narabutanim šopkom rož.

sreda, 11. september 2013

Končno dokončana kuhinja (no, skoraj)

Ta vikend sva bila zelo pridna in sva (končno) zrihtala steno v kuhinji. Na koncu sva ugotovila, da sva lahko še vesela, da nisva dobila ploščic (no, lahko bi jih, ampak midva sva hotela dat v ploščice samo kuhinjo, ne pa cele bajte), čeprav so nama takrat požrle ogromno živcev, ker je zdaj kuhinja še lepša, kot bi bila s ploščicami. Nimava sicer stekla, imava pa pralno barvo. No, polpralno barvo, premazano s pralnim lakom. Že odkar sva dva tedna nazaj kupila barvi, sem se veselila malanja, ker to res zelo rada počnem, in sem komaj čakala vikend.

Tako sva se v soboto lotila dela in najprej pripravila vse, kar sva potrebovala.



Nato sva se lotila malanja in se čudila, da je maček ves čas spal, saj je ponavadi vedno zraven, ko počneva kaj takega, naju kontrolira in se nama smuka pod nogami, midva pa se trudiva, da ne bi speštala njegovega repa, ker zdaj že veva, da tisto z mačkom, ki mu stopiš na rep, drži. Ampak pregovor ne pove tudi tega, da se po tistem, ko zacvili, še nekaj časa kuja.



Na polovici malanja je bila kuhinja že prav lepa.


Ampak če bi ostalo tako, bi bilo za naju pač preveč dolgočasno in preveč klasično, zato sva se lotila drugega dela, po koncu katerega je bila moja desna roka blazno lepa (bloger se je spet odločil, da bo poskrbel za razmigavanje vaših vratov in ne bo obrnil fotke).


Na srečo ni bilo treba drgnit dve uri, da bi šla barva dol, pa tudi če bi bilo treba, je rezultat super in bi se tudi tako splačalo. Ampak še preden sem tako lepo okrasila svojo roko, sva med čakanjem, da se barva posuši, zmontirala še luč, ki sva jo kupila za neke majhne denarje, ko sva šla gledat čisto eno drugo luč, za katero pa se je izkazalo, da je v katalogu dosti lepša kot v resnici.


Zdaj pa še končni kuhinjski rezultat. Midva sva navdušena!





Čisto na koncu je Uroš prišel še na idejo, da bi vrgla ven kuhinjska vrata, ker so zaradi mačka itak vedno odprta in so nama tako samo v napoto. Rezultat? Prostor deluje veliko bolj odprt, tisti kot okoli korita pa je veliko svetlejši kot prej, kar je super, glede na to, da tam nimava (še) nobene luči. To zdaj ostaja še zadnja stvar, ki jo morava urediti - zmontirat ledice pod tisti mini rob.


nedelja, 08. september 2013

Stoodstotni nekaj

Lahko ima notri cimet, karamelo in ne vem kaj še vse, kar imam rada, ampak že zaradi zapisa ne bi nikakor kupila. 

Timi, hvala za fotko.