četrtek, 19. maj 2016

Kaj imajo skupnega sladoled, polenta s slanino, palačinke, pivo in presni tiramisu?

Kavo. In Vrhniko. Vsaj v soboto je bilo tako.


Povabilo je prišlo enkrat sredi tedna in pravzaprav sploh ni bilo namenjeno meni. Ampak je ostalo pri tem in tako sva se dopoldne z Ajdo odpravili na Vrhniko na vse s kavo. Vreme na žalost ni ravno sodelovalo, zato so festival prestavili v notranjost - Cankarjevega doma. Kam pa drugam?

Na blagajni sva denar zamenjali za degustacijske kupone. Nisva vedeli, kje bi začeli, z vseh koncev je dišalo po kavi. Veliko je bilo tudi čokolade. Kava in čokolada je pač super kombinacija.




Seveda pa nisva ostali pri klasiki. Kavni sladoled je bil super - saj ne da bi katera od naju pred tem dvomila, da bo. Kavno pivo je zanimivega okusa, ampak ob enajstih dopoldne gre po grlu malo težje, kot bi šlo ob enajstih zvečer. V palačinki z maskarponejem in kavo kava ni prišla tako zelo do izraza, kot bi lahko, pa je bila vseeno zelo dobra. Hladno varjena kava sama po sebi ima za moje pojme nekoliko premočen okus, kombinacija z riževim mlekom pa je bomba. Presni tiramisu je bil božanski. Polenta z v kavi karamelizirano slanino je bila za moj okus nekoliko preslana, slanina pa zanimiva. Res ne ravno tipična kombinacija.







Kupone sva uspešno zapravili in ugotavljali, da sva zelo dobro izbrali čas prihoda - če bi prišli kasneje, bi na primer ostali brez Cankarja na palčki, verjetno tudi brez presnega tiramisuja in mogoče še brez česa. Predvidevam, da niso pričakovali takega navala. Tudi medve nisva pričakovali toliko ljudi - sploh pa ne toliko otrok glede na to, da je bila v ospredju kava.

Dobro zapravljenih pet evrov, ni kaj. Plus še tistih nekaj, da se bova doma lahko razvajali z malo bolj posebno kavo - Ajda s Cankarjevo iz vrhniške skodelice, midva s Cankarjevo in honduraško. Sem in tja za gušt.




sobota, 14. maj 2016

Slovenske Konjice, trinogi prašiči in labirint

Lahko bi rekla končno. Potrebovala sem že tak dan odklopa. Špilanje turistov, geocaching, samo midva. Saj ne potrebujeva veliko. Kakšen lušten sprehod, ruševine, zanimiv geocache. Tokrat sva plan naredila okoli zadnjega, kar se je izkazalo za super odločitev, saj sva dobila vse od naštetega.

Začela sva z jutranjo kavo v Slovenskih Konjicah. Ne vem, ali sem bila že kdaj tam. Mestece je prav simpatično, žal mi je edino, da sva pozabila poiskati Minattijevo klopco - imava pa razlog, da se še vrneva. Všeč nama je bilo malo "neravno" mestno jedro, ki povsem ravno poteka ob vodnem kanalu. S pešcono na eni in ne ravno prometno cesto na drugi. S fasadami, ki jih vse po vrsti krasijo napisi o hišah.





Slovenske Konjice imajo tudi grad. Oziroma ruševine gradu. Vedno bolj ugotavljava, da smo imeli na Slovenskem res ogromno gradov. Za najdbo marsikaterega se lahko zahvaliva geocachingu (če pa ruševine niso eden najbolj privlačnih krajev za skrivanje geocachev, pa res ne vem, kaj je), vseeno pa bi do tega verjetno prišla tudi brez, saj kot čuvaj "bedi" nad Konjicami.






Razgled z vrha je krasen. Ruševine so krasne. Narava je krasna. In močna. Lahko preraste kamen. Zakaj pa ne bi drevo raslo z vrha zidu?

Kmalu sta se začela oglašati najina želodca in sklenila sva, da ju pred ogledom Žičke kartuzije napolniva v najstarejši gostilni na Slovenskem. Odločitev se je izkazala za dobro, saj sva dobro jedla v prijetnem minimalističnem ambientu. Takrat slučajno tudi z dokaj minimalistično izbiro, a ker nisva izbirčna, nama to ni predstavljalo nobene težave. (Še danes sanjam panakoto z domačim sladoledom.)

S polnima želodcema in opremljena z avdiovodnikoma sva si dodobra ogledala Žičko kartuzijo. Z eno besedo? Impresivno. Že to, kar je od nje ostalo, nakazuje, kako impozantno je bilo vse skupaj. Uroš je rekel, da je moralo biti zelo lepo živeti tam. Ampak dolgočasno. Meni ne bi bilo - imeli so knjižnico. Mislim, da je obema najbolj ostalo v spominu, da so kartuzijani skušali vzgojiti trinogega prašiča, saj niso smeli jesti štirinogih živali. Jedli so veliko rib. In bobre. Ne vem, očitno so bil takratni bobri drugačni od današnjih ...






Po kartuziji je sledil samo še grand finale, labirint, najboljši geocache do zdaj. Razlog, zaradi katerega sva sploh zašla v ta konec. Najboljše za konec, pravijo. In res je bilo tako. Ne bom pisala kaj dosti, pravzaprav sploh nič, saj v bistvu niti ne vem, kaj napisati - po eni strani ne vem, koliko bi bilo za ljudi, ki ne poznajo geocachinga sploh zanimivo, po drugi strani pa bi tistim, ki zadevo poznajo, lahko tudi pokvarila doživetje, če bi se lotili tega geocacha. Zato za konec samo tole: