sobota, 28. januar 2012

Trije zaporedni hribovski vikendi

Še tri tedne nazaj me je dajala kar huda abstinenčna kriza. Danes lahko prav z veseljem napišem, da sem jo dokončno premagala (in seveda upam, da to ne pomeni, da me hribi spet ne bodo videli toliko časa, da se bo vrnila). Kar tri vikende zapovrstjo sem se namreč odpravila v hribe. Vsakič z drugo družbo, pa vendar vedno z najboljšo.

Prva moja "žrtev" je bila Anja, najin cilj pa Blegoš. Je bilo noro lepo. Šli sva počasi, za kar nosim vso krivdo, ker je bila moja kondicija na malo daljšem dopustu in hitreje na žalost ni šlo. Sem se kar nagrizla, ampak je bilo vredno. Torej, bilo je noro lepo. Pa sploh od začetka tudi noro strmo, sploh tam do prvega bunkerja, kjer je bilo skoraj navpično. (Ja, ja, pretiravam. Ampak nikomur povedat!) Na koncu je bilo pa še noro vetrovno in ledeno. Dol grede sem se tudi zato dvakrat znašla na riti. Ampak je bilo še vedno noro lepo, čeprav mi je Anja grozila, da bo zmrznila, če bom hodila tako počasi, in čeprav se je na vrhu skoraj razbila (pretiravam, spet, ja), ko je umetnostno drsala tekala po vrhu, ko mi je veter odpihnil pokrov od termovke in ga je lovila okrog (in ga tudi ujela, za kar sem ji še danes zelo hvaležna). 







Moja druga "žrtev" je bil kar Uroš. Ampak je imel dosti časa, da se psihično pripravi na to razburljivo pustolovščino hojo v breg - je bil s tem seznanjen že vsaj kakšen teden, če ne še kakšen dan več prej. Najin cilj? Polhograjska Šmarna gora Grmada. Ma ja, saj je primerljiva s Šmarno goro. Sicer malo daljša, ampak prav tako zelo obljudena in gor se da prit praktično od povsod (tam okrog, seveda). Poleg tega, da sva se šla zmigat, sem morala sprobat tudi svoje tri najnovejše pridobitve - hribovske hlače, en tanek puli iz flisa in, kar je še napomembnejše, nove gojzarje. Vse tri stvari so se obnesle odlično, gojzarji so bili pa tudi toliko prijazni, da me niso ožulili. Šlo je malo lažje kot en teden prej, ampak sem še vedno malo grizla. Kondicija se je sicer vrnila z dopusta, ampak je bila še malo pod vtisi in ni bila z glavo povsem pri stvari. Na vrhu je bila seveda gužva, ampak se nisva pustila motit. Fletno je blo.








Tretja oziroma zadnja "žrtev" (ki je bila od vseh verjetno še najmanj žrtev) je bila mami. Za cilj sva si izbrali je mami izbrala Javornik nad Črnim Vrhom, jaz pa sem se po ogledu fotk in opisa poti z navdušenjem strinjala in že komaj čakala vikend. Ko je napočil, je bilo sicer treba vstat zgodaj (ja, ob sedmih je zame zgodaj), ampak ni bilo hudega problema. Pot je bila super. Ni bilo prestrmo, ampak vseeno sva skoraj ves čas hodili v breg. Gor grede, seveda :). In kondicija se je odločila, da bo na dopust pozabila in se popolnoma posvetila meni. Je bilo pa mraz. Pa na vrhu je blazno pihalo. S stolpa so razgledi fenomenalni, res pa je, da se z vsako letvico na lestvi pihanje okrepi. Ampak sva bili vseeno ves čas nasmejani do ušes in še čez bi bili, če jih ne bi imeli. Fino je bilo, da ni bilo veliko ljudi. Na vrhu sva srečali dva Italijana, ki sta menda zelo dobro poznala okoliške hribe, eden od njiju je pa naredil še dve super fotki naju. Pa dol grede sva srečali par ljudi in enega glasnega psa ščeneta, to je bilo pa to. Res je bilo super. Mami je še vedno perfektna družba za v hribe.






sreda, 25. januar 2012

Priznam, ...

... včasih objave pišem vnaprej. O tem, kako je z najboljšimi idejami za blog, sem že pisala. Zato je pač treba takrat, ko je ob idejah računalnik pri roki, to izkoristiti. Tako se včasih zgodi, da ob poplavi idej napišem več objav naenkrat, objavljam pa jih postopoma. Ker pač ne bi bilo zabavno v enem dnevu napopat treh objav, nato pa spet en mesec nič. Zato te objave razporedim čez malo daljše časovno obdobje. Včasih se je treba pač malo znajti.

Včasih se zgodi tudi, da imam kakšno objavo takole vnaprej pripravljeno, pa dobim kakšno drugo idejo. Seveda v tem primeru tako idejo z veseljem takoj realiziram in tako objavo objavim pred katero od vnaprej pripravljenih objav. Take objave (vnaprej pripravljene) pridejo najbolj v poštev takrat, ko ni nobene ideje. So pač lahek izhod.

In za konec priznam tudi to, da je bila tudi tale objava napisana vnaprej in je pridno čakala, da mi zmanjka idej, da bo lahko objavljena.

sreda, 11. januar 2012

Očistimo Slovenijo v enem dnevu

Spet napovedujejo akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu (prva je bila pred dvema letoma). Tokrat v sklopu akcije Očistimo svet. Lepo. Zelo lepo. Nabralo se bo na tisoče ljudi (pri nas, po svetu pa verjetno na milijone), ki bodo lazili po različnih kotičkih Slovenije in pobirali smeti za tistimi neolikanci (bi jih poimenovala po kakšni živali, pa nočem žalit teh dotičnih živali), ki mečejo stvari tja, kamor jim pač padejo. Oziroma tja, kamor jih načrtno odvržejo. Ne zgodi se pač ravno vsak dan, da bi ti pri sprehodu po gozdu iz žepa slučajno padel televizor, zraven pa še par drugih smeti. 

No, ti tisoči ljudi bodo pobirali smeti in glancali našo preljubo deželico, ki bo potem vsa čista in sijoča. Pa bo res? Ja seveda bo, če jo bodo (bomo) pa čistili, pravite? Hja, kar se tiče Slovenije kot pokrajine to že drži. Ampak Slovenija kot država? Ta ne bo prav nič čistejša. Vsaj ne, dokler bodo na vodilnih položajih taki ljudje, kot so zdaj. Razen če bodo vsi ti pucači v svoje vreče pometali še koga od njih, ampak močno dvomim ...

ponedeljek, 9. januar 2012

Abstinenčna kriza

Razmišljam, kdaj sem bila nazadnje v hribih. Tako, zares v hribih. Sovne glave in Vršiča v ta zares ne štejem, ker je bil tisto samo sprehod malo v hrib (in to, da sem težko hodila malo v hrib, vseeno tega sprehoda ne spremeni v zaresno hribolazenje), pa tudi tistega sprehoda iz Loga v Srednji Vrh ne, ker je bil tisto tudi samo sprehod v breg, ne pa zaresno hribolazenje.

Če torej odmislim ta dva sprehoda v hrib, ugotovim, da sem nazadnje hribolazila malo več kot dva meseca nazaj (2. novembra 2011), ko sva šli z mami na Tošč. Bilo je fajn, 
poskočno

in afnoguncajoče.

Ja, daje me abstinenčna kriza, ker mi to manjka. Vedno bolj. Ja, saj greva z Urošem na kakšen popoldanski sprehod po sončku, ampak to enostavno ni to. Rabim zašvicat, malo pogrist, se pomatrat in na koncu uživat v zasluženem razgledu. Jezi me, da zunaj tako lepo sije sonce, jaz doma, Uroš pa v službi. V takih sončnih dneh abstinenčna kriza pač udari še bolj. To mi ni všeč. Sploh. In če bo naslednjo nedeljo (kje je še to ...), ko sva končno oba frej, slabo vreme, bom huda. Zelo huda. 

Najboljše ideje za blog ...

... vedno pridejo takrat, ko je računalnik daleč stran. In takrat, ko pri roki ni papirja, da bi si lahko te ideje zapisala. Npr. na poti do avtobusne postaje. Ali pa tik pred spanjem. Ja, vem, takrat bi verjetno res lahko vstala in se sprehodila do prvega papirja ali računalnika, ampak v tistih zadnjih trenutkih pred spanjem to seveda ne pride v poštev. Takrat se gre lahko samo lulat, pa še to samo, če je res nujno. Zato se dostikrat večinoma zgodi, da take ideje ostanejo nerealizirane. Zakaj? Ker takrat, ko pridem do računalnika, to ni več to. Vedno je ta prava objava tista, ki nastane v glavi na poti do avtobusne postaje ali tik pred spanjem. Tisto, kar bi prišlo izpod prstov, ko bi prišla do računalnika, bi bil kup besed, ki se delajo, da so ta prava objava, ampak niso. In tako tiste ta prave objave ostanejo v Zunaju. V Zunaju seveda samo pod pogojem, da predpostavljam, da je blog Soba, kar pa ni, ker Soba ni nekaj dobrega. Vsaj za Mamo ne. Za Jacka seveda je, ker je to edino, kar pozna, in ker se v njej počuti varnega. Ampak to je že druga zgodba, ki jo, mimogrede, zelo priporočam.