petek, 29. januar 2016

"Kot tale pesem. Še malo in utišal jo bo plaz."

Aleš Debeljak: [Dovolj besed]

Dovolj je besed. Rajši zadremam. Nad mano let 
divjih gosi, v meni suh kašelj in žerjavica. – 
Piš vetra obrača strešnega petelina. Na koncu
sem ostal jaz. Zares je že čas, da postanem

akustika tišine, zamolčani sprotni dialog. Ne bom
več nikogaršnji krik, ukristaljen v jantarno sre-
dico. Zvezde so mrzle, ljudje v stanovanjih prižigajo
luči. Po svetu ultrazvok noči. Kaj lahko še pri-

čakujem, kaj lahko še dam? Zapomnil sem si ritem
telesne bolečine, s katero se vsak dan začenja svet.
Poznam slepila podob in starih spisov, rad bi bil
spet sam. Kakor dojenčkov jok, ko ga mati zapusti


Aleš, prehitro si imel dovolj besed in zadremal. Prehitro je bilo dovolj besed za kolumne v Delu, v katerih si zlagal besede, kot bi pisal pesmi. Prehitro je bilo dovolj besed, da bi še naprej učil, Kako postati človek. Prehitro je bilo dovolj besed za študente, ki bi se od tebe lahko še marsikaj naučili. Prehitro je bilo dovolj besed za komentiranje aktualnih zadev, v katerih si vedno znova kazal svojo razgledanost in občutek za sočloveka. 

Prehitro je bilo dovolj besed ...

"Lahko izpiješ še šest steklenic, ne boš oživel svojega lika
v ogledalu tujega spomina. Do konca boš edini in sam. Gotovo."

ponedeljek, 25. januar 2016

Ko se končno dobro naspiš ...

Zdravo, sem Tamara in imam težave s spanjem. (Zdravo, Tamara!)

Se še spomnite, kakšne probleme imam s tem, da zaspim? Da se še malo dopolnim. Ne morem zaspati, če:
  • je v spalnici prevroče,
  • je v spalnici prehladno,
  • imam poln mehur,
  • so okoli mene zvoki, ki jih nisem navajena,
  • mi je neudobno (ja, tudi v postelji je lahko neudobno),
  • je presvetlo,
  • vprašajte mojega moža, sigurno vam bo znal povedati še kaj.

Včasih na to, kako hitro mi bo uspelo zaspati in kako bom spala, vplivajo tudi lunine mene. Sploh mlaj mi rad udari na spanje. (Polna luna pa na počutje.) 

In ko se tako mučim zaspat (tudi to, da sem noro zaspana in utrujena, mi ponavadi ne pomaga), je ura hitro ena, tiste ure spanja, ki prinesejo največ počitka, pa so že mimo in nobena količina spanja mi ne more nadomestiti njihove kvalitete. (Resnično ugotavljam, da še zdaleč ni vse v tem, koliko časa spiš, ampak veliko tudi v tem, kdaj zaspiš.)

Vir

Prejšnji teden me je dajalo pa še nekaj drugega. Zaspala sem že nekako (kadar me ni zeblo, da sem vlekla nase še deko), bujenje pa je bilo brutalno. Vsak dan (res vsak dan) me je budilka vrgla direktno iz sanj. To sovražim še bolj kot to, da mi toliko časa ne uspe zaspati. Ker sem potem še vse dopoldne čisto blesava. Včasih tudi ves dan. Ni fajn. Ne maram.

In tako je šlo ves teden. V noči na soboto še v kombinaciji poznega spanca (zaspati mi je uspelo ravno malo pred eno) in nečloveško zgodnje budilke ob 5.30. In sobotnih hribov. In potem še nedeljskih hribov. (V prihodnjih dneh malo pokukajte na Tamck v hribih, se bo dogajalo.)

Včeraj sem se z ogabno brutalnim glavobolom po popitem lekadolu ob devetih zvečer zvalila v posteljo. Aja, sem vam že povedala, da tudi ob hudih glavobolih ne morem zaspati? No, tokrat je bilo na srečo drugače in me je res hitro zmanjkalo. In spala sem tako dobro, kot že dolgo ne. (Da ne pozabim povedati - moj "nočni hobi" je tudi odojkanje, vsake toliko časa ga malo obnovim, da ga ne bi slučajno pozabila.) 

In se sama od sebe zbudila ob pol osmih zjutraj. (Jaz se ne zbujam sama od sebe ob pol osmih zjutraj.) Naspana. (Jaz se ne zbujam sama od sebe ob pol osmih naspana.) Čisto sem že pozabila, kako noro dober občutek je to. Upam, da ne pozabim spet. Ker bi bilo škoda ...

sreda, 6. januar 2016

O Lump, zakaj si lump?

To je Lump.



Naj vas ta nedolžni 13-letni obrazek (no, na prvi fotografiji je še kar dosti mlajši, ampak obrazek ni videti nič manj nedolžen) nikar ne zavede - ni mu ime Lump, ker naša domišljija ne bi mogla proizvesti česa bolj izvirnega. Kar vprašajte mojo mami, kako sva prvo veliko noč čez dan že pazili na skledo s pirhi, za ponoči pa rekli, da jo bova vseeno postavili v hladilnik. (Skleda je zdržala kakšne pol ure - minuta, ko nobene od naju ni bilo v kuhinji, je bila dovolj, da je ležala po vsej kuhinji, pirhi pa tudi). In naj vas ne zavede, da je, ko je bil še mala kepica dlake s spodnje fotografije, prve tri dni čepel pod kavčem in ponoči žalostno mijavkal. 


Naj vas tudi ne zavede njegov prestrašen pogled iz zadnjega pobožičnega dne, ko sva ga pripeljala v Ljubljano.


Naj vas tudi ne zavede njegova crkljivost. V nasprotju s Kafko bi se ves čas valjal po naročju. Pa tudi česal bi se, spet v nasprotju s Kafko. Z Urošem se rada zafrkavava, da je Kafka za božič dobil najzanimivejše darilo - in od vseh je bil nad njim še najmanj navdušen (le kdo bi si mislil).

In če smo že pri vsem, kar naj vas ne zavede - naj vas ne zavede niti njegova starost. Ta ga namreč nič kaj dosti ne ovira pri vsakodnevnem skakanju na mizo in pult. Niti ga ne ovira pri preganjanju za Kafko ali bežanju pred njim. Čeprav ima zaradi pljučnice v rosnih mesecih svojega mačjega življenja zmanjšana pljuča in bolj šepeta, kot mijavka, zna dobro zapihati na Kafko. In potem si začneta v mačjem znakovnem jeziku kazati, da nista najbolj navdušena drug nad drugim. Ko imata dovolj mahanja, gresta vsak na svoj konec in se grdo gledata.

Lump v spodnje nadstropje še ne upa, če sta tast in tašča doma. Vsaj podnevi ne. Ponoči pa se priplazi dol in malo pospravlja - zadnjič se je spravil brisat prah z najvišjih polic spodnje kuhinje in res imamo srečo, da s police ni sklatil cca 15-letnega nojevega jajca. Tisto bi šele bila veselica!

Zgrizel mi je že dve roži, eno dvakrat in po njej tudi dvakrat bruhal. Če gre osel na led samo enkrat, gre Lump očitno dvakrat. Glavo stlači, kamor jo le lahko, mimo nog v spalnico pa pobegne tako hitro, da ti nobeni refleksi ne pomagajo, da bi mu to preprečil. "A da ne smem biti v spalnici? Požvižgam se na to, kar ujemi me, če me moreš!"

Ste dobili približno sliko? Saj pravim - že vemo, zakaj smo mu dali tako ime.


nedelja, 3. januar 2016

J ali ne j, to je tu vprašanje

Spet smo pri Activityju. Tokrat pri championu. Od prejšnjih verzij se razlikuje po tem, da tu igra vsak zase, kar je zanimiva sprememba. Poleg tega, da ima tisti, ki ponazarja pojme, minuto časa, da prikaže štiri pojme s kartice. Mi smo peščeno uro sicer ignorirali - po eni strani smo tako hitreje dokončali eno igro, po drugi pa jokali od smeha, ko je Uroš risal tribuno (kar je bilo, potem ko smo poznali odgovor, povsem očitno), mi pa smo govorili tudi o okupaciji, Braziliji, evoluciji, obglavljenju in še čem, kar ni s tribuno niti najmanj povezano.

Kljub vsej zabavi pa je bila moja lektorska duša večkrat prizadeta. V prejšnji izdaji je bilo vse mogoče, tudi dobesedni prevodi in totalni nesmisli. Kakšen pa je tokrat največji problem Activityja?

J ali ne j, to je tu vprašanje. Povedano z drugimi besedami: j prosto po Prešernu (ali morda Prešernju?).






No, v povprečju jih je pa približno dovolj ...

Da ne bomo ostali samo pri j-jih, sta sodaj še dve cvetki.



Pa še kakšna, ki je vredna omemebe, bi se našla.


Pa še ena čisto za konec. Tej rada rečem saj ni res, pa je. (Pa niti prevesti je ni bilo treba!)