Kako pomagam svojemu možu hujšati

Spet je eden tistih nimam pojma, o čem pisat dni. Ne vem, tale april mi nekako ne gre. Še dobro, da sva z Urošem vsaj kje bila, drugače bi bila tista številkica objav ob strani še manjša. Pa saj ne, da kaj veliko dam na številke, ampak res je bil dober občutek, ko mi je blog letos malo bolje zalaufal, in nisem hotela, da kar tako izgine.

Tako sem se danes, ko sva se z Urošem vozila iz službe, spet poslužila taktike vprašaj moža. No, najprej sem ga vprašala, zakaj že spet prevaža malico s sabo na zadnjem sedežu namesto v svojem želodcu. Pa je rekel, da spet ni imel časa it na malico. Ob omembi sirovih štručk in neke suhe salame so se mi tako zasvetile oči, da bi najbrž lahko kar ugasnil luči, pa bi še vseeno normalno lahko prišel do doma (tudi če javna razsvetljava ne bi delala), da mi je ponudil, da malico deli z mano. Seveda pa ni mogel, da mi ne bi predlagal, da ravno o tem pišem danes. Po njegovo bi sicer pisala o tem, kako ubogemu lačnemu revčku odžiram težko prigarano malico, ampak o tem naj piše kar on na svojem blogu (če se še niste, je skrajni čas, da se kaj oglasite pri njem), na svojem bom pa jaz zadevo napisala po svoje, da ne bi izpadla kot tiranka, in pač napisala, da mu pomagam hujšati.

In preden me kdo napade, da za svojega moža mislim, da je debel, naj se kar zadrži, ker nikakor ni tako. In konec koncev si je tudi čisto sam kriv za ta naslov, ker sem in tja malo pojamra, da je debel. Seveda ne v smislu "imam petintrideset kil preveč", ampak "malo se mi špeh nabira okoli trebuha in to mi ni všeč". Hujša se pa ponavadi tako, da se v telo vnese manj kalorij. In kaj je to, da pojem polovico njegove malice, drugega kot pomoč pri hujšanju oziroma zmanjševanju vnosa kalorij?

Da pa ne bo vse skupaj zvenelo, kot da res ubogemu lačnemu revčku odžiram hrano, naj v svojo obrambo povem, da je tudi on od mene dobil navihančka z gozdnimi sadeži, tako da ni pojedel samo polovice svoje malice. To pišem čisto tako, za vsak slučaj, če bi on to, če bo kaj govoril o tem, "pozabil" omeniti. 

Hvala za večerjo [njena zgodba]

Sobota zvečer. Mož utrujen pride iz službe in se sesede na kavč (seveda pretiravam, ampak da bo zgodba bolj doživeta, se dajmo delat, da ne). Žena se ponudi, da izmučenemu možu naredi večerjo. On ne ve, ali naj ponudbo sprejme ali zavrne - lačen sicer je, ampak je ura že pozna, zato se ne more odločiti. Ona ga spodbuja, naj ji zaupa svoje želje, in pravi, da mu z veseljem naredi večerjo, saj to ni nobena znanost (sploh če mu ne misli delat krem bruleja), samo izjasni naj se. Po nekaj cincanja se odloči, da bi pa vseeno nekaj pojedel. Ona prosi, če lahko najprej samo še nekaj sprinta, in on seveda ne komplicira.

Zgodba se nadaljuje kaki dve uri kasneje, ko se par odpravi spat. Ležita v postelji in se pogovarjata, ko on vpraša, če je lahko malo zloben. Ona mu odgovori, da je lahko.
On: Hvala za večerjo.

Nad njeno glavo se pojavi ogromen vprašaj, saj ji ni jasno, kaj je na vprašanju zlobnega, zato ga prosi za razlago.

On: Ja, tako, malo zlobno sem vprašal.
Ona je še vedno zmedena in še vedno razmišlja, kaj bi bilo na njegovem vprašanju lahko zlobnega: A misliš, da je bilo premalo, pa ti zdaj spet kruli?
On odkima.
Ona: A mar ni bila dobra?
On: Kdo?
Ona: Ja, večerja.
On: Kakšna večerja?
Ona: Jaaaaa .... FAAAAAAK!

V tistem trenutku se ona zave, da mu večerje vendar sploh ni naredila, in oba popade glasen krohot. Ko se le malo umirita, njemu uspe izdaviti: "Saj sem vedel, da bo zabavno, ko te bom spomnil, ampak nisem si pa mislil, da tako zelo."

Po še eni dozi smeha sta oba sladko zaspala.

KONEC

Vas zanima, kako je zgodbo doživljal on? Ta informacija je oddaljena samo en klik.

Tudi od sestavljanja omare imaš lahko muskelfiber

Z Urošem nimava svojega pralnega in sušilnega stroja, ampak si ga s taščo delimo. To meni sicer ni najbolj všeč, kar sem poudarjala že od samega začetka, ko sem se preselila k Urošu, ampak sem na koncu popustila, ker sem ugotovila, da to povzroča samo slabo voljo. Na koncu smo s skupnimi močmi prišli do dogovora, da bo smiselno imeti lasten pralni in sušilni stroj, ko bova imela enkrat otroka. In preden kdo začne skakati v luft - ne, nisem noseča.

Nekega dne lani pa sem si ogledovala najino kopalnico in ugotavljala, da pri trenutni postavitvi kopalnice nimava prostora za pralni in sušilni stroj - ne dovolj višine ob prosti steni, da bi lahko stala en na drugem, in ne dovolj širine ob tej isti steni, da bi bila lahko eden zraven drugega, ob omarici pa do tuš kabine ni dovolj širine, da bi bila lahko tam en na drugem.

Tako nama ni preostalo drugega, kot da kupiva novo omarico. Sicer se nama ni nikamor mudilo, ker potrebe po lastnem pralnem pač še ni, sva si pa šla malo ogledovat, kaj nama je kaj všeč. In kar takoj našla. Če v Harvey Normana pač ne bom šla po nov fotoaparat, to še ne pomeni, da tam ne bom kupila nič. S kavčem iz tam sva zelo zadovoljna in tudi novo omaro za v kopalnico sva našla prav tam. To, da v izhodišču sploh ni omara za v kopalnico, ampak je del mladinske sobe, lahko enostavno pozabimo.

Omaro sva naročila v prvi polovici decembra in rekli so nama, da bo trajalo 6-9 tednov, da pride. 9 tednov bi se izteklo v torek, zato sem bila cel zadnji teden že totalno na trnih, kdaj bo prišla, in Uroš me je imel po moje že poln kufer, ker sem ga vsakič, ko je prišel iz službe, vprašala, če so ga že kaj klicali. V petek pa končno zazvoni telefon, da lahko v soboto prideva po najino omaro. Hmmm, Uroš v soboto dela, torej bo treba počakat do ponedeljka. Ne, to pa ne, si rečem in grem v spodnje nadstropje malo lepo pogledat taščo (ja, življenje v isti hiši se tudi splača), ker bi pač imela omaro do ponedeljka že postavljeno in vse zloženo noter. Lepo gledanje obrodi sadove in tašča me v soboto vzame s sabo v BTC (itak bi šla tja) in greva tudi po omaro. V zahvalo jo peljem še na kavo, ki jo hoče plačati ona, pa ji ne pustim. Dovolim ji prispevati celih 30 centov. 

Doma si najprej rečem, da bom škatli postavila samo v pralnico in počakala na Uroša, da ju skupaj odneseva gor. Kmalu se zavem, da seveda ne bo tako in da bom škatli na kakršenkoli način že spravila gor. Pomaga mi tašča in imava en tak kratkotrajen, 2 x 30 (se mi zdi) stopnic trajajoč fitnes v vsako smer. Potem pustim škatli stati v kopalnici, dokler Uroš ne pride domov. Medtem spraznim in počistim zdaj že bivšo omarico. Ko Uroš ves zdelan pride iz službe, ga boječe vprašam, če mi bo vsaj pomagal odnesti prejšnjo omarico dol. Lažje rečeno kot storjeno. Omarica je težka in nekoliko nerodna za spravit skozi vrata. Nekaj se mučiva, pravim, da ne bo šlo, ne da bi snela vrata, pa se mučiva še malo, pa spet pravim, da ne bo šlo, na koncu snameva vrata in stežka spraviva omarico iz kopalnice in po stopnicah dol.

Končno me v kopalnici čaka prazen prostor in po razpakiranju vseh miljavžent dil se sestavljanje lahko začne. 

Največji "problem" predstavlja ugotavljanje, katera dila gre kam, ker sva si seveda izbrala tako omaro, ki nima štirih enakih predalov enega pod drugim. Po začetni logistiki sestavljanje gladko steče, in ko je ogrodje postavljeno, je (skoraj) pol dela že narejenega - vsaj najzapletenejši del je mimo.

Nato pride na vrsto žurka z bormašino. Če bi se odločila, da je ne grem iskat, bi verjetno še danes šraufala tiste vijake v hrbtišče.

Ko ogrodje, zdaj že s hrbtiščem, stoji, pride inšpektor Kafka, da vidi, če je delo do tistega trenutka dobro opravljeno. Ker je zadovoljen z videnim, dovoli, da nadaljujeva. 

Sestavljanje napreduje hitro. Čisto brez nevšečnosti seveda ne gre, tokrat pridejo v obliki razgnane embalaže lepila, ki prav "lepo" okrasi moje hlače (lepilo, seveda, ne embalaža). Inšpektor Kafka vse podrobno nadzoruje.

Za zadnji korak dovolim Urošu, da vskoči. Tako on namontira še vrata in omara je dobre tri ure po začetku sestavljanja uspešno sestavljena. Noben pant ni narobe prišraufan in noben predal v napačni luknji. In danes na včerajšnje sestavljanje spominja samo še muskelfiber v mojih rokah. No, pa sestavljena omara v kopalnici, seveda.

(Ne)poslušanje?

Eden najinih najpogostejših mini prepirčkov se odvija vedno po istem kopitu in gre nekako takole:

Jaz: Blablablablablablabla (ne, ne govorim dejansko blablablabla, ampak tu se lahko v bistvu vstavi skoraj besedilo po želji).

Na drugi strani tišina.

Jaz: Halo?

Uroš: Ja, poslušal sem te, rekla si blablablablablablabla.

Jaz: A lahko drugič rečeš vsaj mhm, pokimaš ali kaj podobnega, da bom vedela, da slišiš, in ne bom mislila da me ignoriraš? In kolikokrat ti bom morala še povedat?

Uroš: Ok./Rekla si, naj drugič rečem vsaj mhm, pokimam ali kaj podobnega, da boš vedela, da slišim, in ne boš mislila, da te ignoriram. In da kolikokrat mi boš morala še to povedat.

No, danes pa je vse skupaj potekalo nekoliko drugače:

Jaz: Blablablablablablabla.

Na drugi strani ponovno tišina.

Jaz: Halo?

Uroš: Razmišljam, kaj naj pametnega rečem na to.

In jaz, trapa, se raje jezim, zakaj ni nobenega odziva, namesto da bi bila vesela, da moj mož ne blekne kar nekaj, ampak pomisli, preden karkoli reče. Sori, src, ne bom se več jezila. (Upam.)

Plusi in minusi čepkov za ušesa

Danes pa k eni malo bolj brezvezni in nezanimivi temi. Nisem največji navdušenec nad čepki za ušesa, ampak včasih, ko mož pridno žaga drva in ne pomaga nobeno štokanje ali brcanje, pač posežem tudi po njih. Zdi se mi, da sem jih vseeno uporabila že dovoljkrat, da lahko napišem seznamčič plusa in minusov tega penastega čuda (kar se mene tiče).

Plus:

 

+ Ničesar ne slišiš. (No, skoraj ničesar, če je zadeva dovolj glasna, seveda vseeno pride do tvojih ušes.) Tisto pridno žaganje drv, ki ga izvaja mož, se tako nekje na poti do mene izgubi, ostane samo še blago vibriranje.

Minusi:

 

- Nadležno tlačenje v ušesa. Sploh če že napol spiš ali se zbudiš sredi noči. Ker takrat je zadnja stvar, ki si jo želim, držanje uhlja v pravilnem položaju, da gospodič čepek sploh izvoli it noter in tam ostat. Ko sem še mislila, da enostavno zgrabiš čepek in si ga zabašeš v uho, je bilo moje življenje mnogo lažje kot zdaj, ko si samo še želim, da bi bilo tako enostavno.

- Napihovanje v ušesih. Ko ti končno uspe zabasat tisto peno v uho, se žurka šele začne. Tisti občutek nabrekanja v ušesu mi je, milo rečeno, grozen. Ampak na srečo vsaj ne traja predolgo.

- Lezenje iz ušes. Pogosto se mi zgodi, da mi ponoči čepki začnejo lesti iz ušes. Še bolj nadležen očutek od tlačenja v ušesa je tisti, ko se zbudiš, čepek pa se je odločil iti malo na sprehod in ga zdaj polovica binglja iz tvojega uhlja. Na srečo so vsaj mehki, tako da te ne žulijo nekje pod ritjo, če jim tudi uspe zlesti ven (in nekako še opraviti sprehod do riti).

- Trenutek po odstranitvi. Oziroma kar kaj več kot samo trenutek. Moja ušesa niso narejena za tlačenje stvari vanje, na kar me vedno znova spomnijo (no, so me spominjale, ker jih itak ne uporabljam, ker so zame nefunkcionalne) tudi tiste navadne slušalke za v ušesa, ki mi pridno padajo ven. Tudi nad čepki niso najbolj navdušena in me na to še nekaj časa po odstranitvi spominjajo z nadležno bolečino tam nekje na poti proti notranjosti glave.

- Ničesar ne slišiš. Ne, nisem se zmotila. To, da ničesr ne slišiš, je zame tudi minus. Ker sem določenih zvokov pač navajena, na primer zvoka, ki prihaja z avtoceste, mačkovega mijavkanja ali norenja po stanovanju, šumenja vetra. Čepki mi pa tudi te zvoke zadušijo in tista tišina, ki jo ustvarijo, mi je prej nadležna kot prijetna. Ampak včasih moram, če hočem spati, požreti tudi to.

Ducat stvari, za katere moj mož misli, da jih morate vedeti o meni

Včeraj sem objavila sedem stvari, ki jih niste vedeli o mojem možu, danes pa vam predstavljam dvanajst stvari, za katere on misli, da bi jih morali vedeti o meni. Spodnje točke so napisane po nareku, pred objavo pa je Uroš še enkrat preletel, kaj je napisano, da bi se prepričal, da njegovih besed res nisem obračala/spreminjala. 

1. Mencanje v postelji. Kako se udobno namestiti v postelji, je cel projekt. Ne samo da to zahteva idealno postavitev levega kolena za 36,68 stopinje proti severovzhodu, leva roka nikakor ne sme biti v napoto desni, da o prstih na nogah in rokah sploh ne govorimo. Vse mora biti v idealnih pogojih, razdalje pa natančno določene, da se končno postavi v idealen položaj.

2. Po novem ima rada brokoli. Kot da bi bila na prvem zmenku, mi pri vsakem kosilu, ki vsebuje brokoli, veselo obrazloži, kako ne razume, zakaj ga kot otrok ni marala. Da, draga, razumem, rada imaš brokoli.

3. Navdušena nad avtomobili, ne mara pa zvoka dirkalnikov. Tipično po babje.

4. Umri, meni nevšečni lik! Like iz serij si jemlje zelo k srcu in to jasno in glasno izraža. Večkrat v enem delu izvem, kakšno željo ima po smrti nekega lika, ki ji ni všeč - utopitev, razčetverjenje ali kakšna drugačna srednjeveška smrt.

5. Takega lakca pa res še nimam! Da, draga, modrega bleščečega mareličnega laka za nohte pa res še nimaš. Tisti iz prejšnjega meseca mu je sicer podoben, ampak se vidi barva zgodnjejesenske, ne poznojesenske marelice. Ampak ne pozabi, kosovni odvoz smo letos že naročili.

6. Smisel za orientacijo jo je**, ampak parkplac pa takoj zavoha. Ko se v kakšnem nedomačem mestu trikrat obrneva, ji kompas že kaže v napačno smer, ampak parkplac pa zavoha, še preden prideva do parkirišča.

7. Ne kupuje rada oblačil, ampak za lučmi, pipami, vijaki in podobnim bi pa cel dan šnofala. Tako kot se malemu otroku zasvetijo in hkrati orosijo oči, ko vstopi v trgovino z igračami, se njej orosijo in zasvetijo oči, ko stopi v tehnično trgovino. Nobena pipa, luč, banja, topli pod in matica ne ostanejo nedotaknjeni. Pogosto pa se lahko zraven sliši še vedno bolj prepoznavni "oh, kako si lep/-a".

8. Ima najboljšega moža na svetu in me prav malo briga, kaj menite. 

9. Če bi zadela na lotu, bi pokupila pol Hervisa in Intersporta. Sicer ne vem, kaj bi s 16 termovkami, petimi nahrbtniki, štirimi pari pohodnih čevljev, celotno kolekcijo 2011/2016 Underarmour in Mammut, ampak važno, da bi to vse imela.

10. Skrivna specialkarka - favlerka. Potiho si želi specialke, da bo lahko barvno usklajena šminkirala po ljubljanskih ulicah.

11. Piki, greva tuki, ker je na poti "en" zakladek. Nekateri preden gredo na pot oziroma izlet, preverijo, ali imajo vse potrebno, izberejo najboljšo/najbolj ekonomično/najhitrejšo pot, po kateri bodo šli, ona pa izbere pot, po kateri je največ zakladkov.

12. Bog ne daj, da bi mož sedel na lihem sedežu, baje bo svet razgnalo. Tu sploh ni več pogovora, prepira ali razmišljanja o debati, ona bo hočeš nočeš sedela na lihem sedežu, pa čeprav to pomeni, da bo moral mož sedeti na drugi strani dvorane. Baje lahko njena rit na lihem sedežu deaktivira uzbekistansko atomsko bombo.

Sedem stvari, ki jih niste vedeli o mojem možu

Kakšno besedo o svojem možu sem tule že napisala, ampak marsičesa pa seveda še ne, zato vam danes predstavljam sedem stvari, ki jih o njem niste vedeli. No, nekateri kakšno že veste, zato se vam že vnaprej opravičujem, če se bo seznam za vas za kakšno točko skrajšal. 

1. Karate kid. Danes je njegov karate sicer samo še zgodovina, ampak v mladih letih (oziroma ko je bil mulc, preden kdo skoči v zrak, da saj je še vedno mlad) je pridno brcal visoko v zrak, mahal z rokami okoli sebe, delal špage in hodil na tekmovanja v tuje dežele. Potem so na žalost prišle poškodbe in njegova karate kid kariera je počasi zamrla.

2. Jutranji človek. Tisto, kar jaz nisem. Ko meni zvoni budilka ob sedmih zjutraj, vklopim dremež. In potem vsaj še enkrat, najverjetneje pa vsaj dvakrat, ko pa le vstanem, traja vsaj pol ure, da pridem k sebi in delujem vsaj približno zbujeno. Ko zvoni budilka ob sedmih zjutraj Urošu, je deset sekund po tem že skoraj na pol oblečen, ko ga človek pogleda, pa si misli, da je pokonci že vsaj eno uro. 

3. Krema? Nikakor! Ko mu samo pokažem kremo za roke, zbeži v sosednjo sobo. Ko ga prosim, če me lahko po hrbtu/nogah namaže z losjonom, se najprej malo upira, ko me pa le namaže, pa se še pet minut drži, kot da bi z rokami šaril po neki nagravžni zadevi. Pravi, da ne prenese tistega lepljivega občutka na rokah. 

4. Zgodnji osvajalski začetki. Osvajati je začel že zelo zgodaj. A kako zgodaj? V vrtcu zgodaj. Že takrat so punce padale na njegove blond lase in modre oči. Pa tu ne govorim o tistem, ko mini človečki osvajajo in šarmirajo odrasle okoli sebe. On je šarmiral in osvajal svoje "sošolke". In pri tem ni ostalo samo pri osvajanju.

5. Dolgo ni znal na pamet moje telefonske številke. Tu niti nimam kaj preveč dodat. Ko sem to ugotovila, sem bila najprej blazno užaljena, nato pa še jezna, ker ni razumel, zakaj sem užaljena. Potem sem se s tem sprijaznila, on si je številko zapomnil, ampak še vedno ga včasih zaradi tega rada malo zbodem. Huda pa nisem več.

6. Dober kuhar. Imam to srečo, da Uroš zelo rad kuha. Imam pa še večjo srečo, da poleg tega še zelo dobro kuha. Njegove tortilje z jogurtovo omako so božanske. Če ne verjamete in si mislite, da sem itak subjektivna, vprašajte njegovo taščo. Ker ona vedno pove tako, kot je. Ja, saj vem, kako gre tisto - dokler ne pokusim, ne verjamem, ampak to se menite z njim.

7. Neumnosti? Zraven sem! Če bi radi kaj ušpičili, pa ne veste, kdo bi vam pri tem delal družbo - zdaj veste. Na karate turnirju na Češkem špilat baletnika? Seveda, samo oprijete pajkice mi dajte! In potem se postavi pred polno dvorano karateistov iz različnih držav, začne izvajat "baletne gibe" in k temu pritegne celo dvorano, ki se od začetka začudeno spogleduje in skomiga z rameni, nato pa le začne ponavljati za njim. Menda obstaja posnetek tega in verjetno mi ni treba dvakrat napisati, kako zelo rada bi se dokopala do njega. Najbrž bi poskrbel za kar nekaj dnevnih doz smeha.

Dejstvo dneva: vedno imaš izbiro!

Kadar oba z Urošem delava popoldne (ali pa on popoldne, jaz pa sploh ne), dopoldne ponavadi skupaj (ali pa vsak za svojim računalnikom - bedno, vem) spijeva kapučin (stračatela iz Hoferja zmaga na celi črti in obljubim, da je tole zadnji oklepaj v tem stavku). Ponavadi gre postopek nekako tako, da tisti, ki se spomni prvi, vpraša drugega, če bo naredil kapučin, drugi ga pa naredi in morda pred tem še pripomni, da itak nima izbire. Včasih vseeno ni tako enostavno in drugi potoži, da ga je delal že prejšnji dan. Potem ga včasih vseeno naredi, spet drugič pa si prvi misli naj mu bo in ga naredi sam.

Lani enkrat (ker se to sliši pač veliko bolje kot nekje pred dvema tednoma) pa se je pogovor odvil nekoliko drugače. Jaz sem bila tista, ki ji je vprašanje prvi zletelo iz ust, in pogovor je šel nekako takole:

T: A boš kaj delal kapučin?

U: A mam mar kakšno izbiro?

T: Seveda jo imaš - lahko se grdo držiš, ko ga delaš, lahko pa ne. 

Torej: izbira je, samo morda ne taka, kot bi si jo želel.

Ponedeljkovo potepanje

Včeraj se je po precej dolgem času zgodilo, da sva imela z Urošem oba prost dan in da je bilo lepo vreme. Ker že dolgo nista bila izpolnjena oba pogoja, sva se odločila, da je treba tak dan izkoristiti. Veter, ki je neumorno bril zunaj, naju ni mogel ustaviti (naju je pa kar močno prepihal). Tako sva jo mahnila iz Ljubljane v Postojno čez Logatec, Planino in Predjamo in imela prijeten izletniško-geocacherski dan. V Logatcu sva naredila samo hiter postanek, nato pa se odpravila naprej proti Planini. Ko sva se spuščala, sva lahko opazovala poplavljeno Planinsko polje. Na nekaterih odsekih je bil res lep razgled, na žalost najmanj na tistem počivališču, kjer sva se ustavila, da bi naredila kakšno fotko.

V Planini sva se sprehodila do vhoda v Planinsko jamo in se odločila, da prihodnje leto prideva na vodeni ogled, saj naju je že vhod čisto navdušil, enako tudi informativna tabla na počivališču. Sprehodila sva se tudi okoli Ravbarjevega stolpa, edinega ohranjenega dela Malega gradu. 

Od tam sva se odpravila do razvalin gradu/baročnega dvorca Hošperk. Na žalost je hoja po razvalinah prepovedana, tako da sva si jih lahko ogledala samo od zunaj. Je pa že to dovolj, da dobiš občutek, kako mogočen in razkošen dvorec je bil to nekoč. Natančneje do leta 1944, ko so ga požgali partizani.

Vir

Najina naslednja točka je bila Predjama. Želela sva si ogledati Predjamski grad, vendar si ga nisva mogla, saj ni bilo nikjer nikogar, čeprav sva bila tam med odpiralnim časom. Tako sva samo malo postala pred Erazmovo lipo in sklenila, da se vrneva, ko bo mogoč tudi ogled jame pod gradom, in tako ubijeva dve muhi na en mah.

Zadnja postaja je bila Postojna, na poti tja sva si na hitro ogledala še Betalov spodmol. V Postojni sva se nato sprehodila po prepišnem glavnem trgu (očitno so imeli odprta res prav vsa vrata, da je tako vleklo), Sovič nama je ostal za kdaj drugič, ker Uroš ni bil najbolj navdušen za lezenje gor, zadnja postaja v Postojni pa je bila - železniška. Seveda sva morala prešteti stopnice, ki vodijo do nje, in po dvakratnem štetju sva ugotovila, da jih je 135. Pa sva imela še malo telovadbe.

Premražena in prepihana sva se usedla v avto in prijeten dan sklenila v Ljubljani v kitajski restavraciji, kjer enkrat za spremembo nisva jedla že poznanih jedi. (Namig: lignji z bambusom in gobami ter govedina v česnovi omaki mogoče res nista vaši prvi izbiri, ampak se splača!) Po tako prijetno izkoriščenem dnevu potem človek zvečer sploh nima slabe vesti, ko se zavije v deko in ne počne nič.