četrtek, 24. oktober 2013

Lektorski fail dneva

Tokrat sem ga zakuhala kar sama in bi se najraje skrila pod mizo in nikoli več zlezla izpod nje, ljudi, ki so prejemniki tega faila, pa izsledila in jih rotila, naj pod nobenim pogojem ne odpirajo mojega sporočila. 

V življenju posameznika nekoč pride do točke, ko pošlje kakšno prošnjo za delo. Seveda se poudarja, da mora biti ta prošnja s slovničnega in pravopisnega vidika brezhibno napisana, kar se mi zdi edino prav. Pri lektorju, ki se zanima za lektorsko delo, so pa razne napake in lapsusi sploh totalno nesprejemljivi.

Kaj sem torej ušpičila? V sami prošnji nič, konec koncev sem jo petkrat prebrala, da bi se prepričala, da v njej ni nobene napake. Tudi v življenjepisu ne. Tudi tega sem petkrat prebrala, da bi se prepričala, da je brez napak. Nisem pa petkrat prebrala naslova datoteke. Pa bi ga očitno morala, saj se je prvi j nekam izmuznil. Seveda sem to ugotovila šele po poslani četrti prošnji ...

ponedeljek, 21. oktober 2013

Danes sem šla na drug konec Ljubljane na kavo

Ni bilo sicer v načrtu, da jo bom pila sama, ampak sem jo, ker se človek, s katerim sem bila dogovorjena, ni prikazal. Poklicati ga nisem mogla, ker nimam njegove številke. Vem sicer, koga bi lahko poklicala, da bi jo dobila, vendar nisem, ker se mi je zdelo butasto.

In kaj sem potem počela? Brala. Na srečo imam itak vedno s sabo knjigo, sploh na avtobusu rada berem. In tako sem eno uro brala in prebrala Noč v Evropi do konca. In eno uro po tistem, ko sem se usedla, šla nazaj proti domu. Na srečo sem se imela domov grede namen ustavit še v Nuku, ker sem rezervirala nekaj knjig in imela eno (vsaj tako sem bila prepričana, dokler nisem ugotovila, da bom na kavi brala) oziroma dve za vrnit. Če bi šla direktno domov, bi bila blazno besna. Tako sem bila pa samo jezna.

Da sem prišla na drug konec Ljubljane, sem porabila eno uro. Saj imam kakšen čuden hobi, ampak to, da se eno uro vozim na drug konec Ljubljane, da bom eno uro brala na kavi, ni med njimi. Če bi mi bilo toliko do branja knjige ob kavi, bi šla na kavo kam bližje ali pa bi si jo naredila doma. Ne bi se pa na kavo vozila eno uro. Pa še dobra ni bila ...

nedelja, 20. oktober 2013

Čakanje na gospo s koso

Nič bat, jaz je nikakor ne čakam in je ne nameravam čakat še kar nekaj deset let. So pa ljudje, ki jo čakajo ...  V četrtek smo bili z Urošem in tastom v Međimurju na obisku pri tastovi mami, Uroševi babici. Bila nas je vesela, sploh je bila vesela, ker sva prišla tudi midva z Urošem, kar se na žalost ne zgodi ravno pogosto, ker tast hodi na obisk večinoma med tednom, takrat je pa cela redkost, da sva midva oba frej, da greva lahko zraven.

Ampak čeprav je to, kako zelo nas je bila vesela, res luštna tema, danes ne bom pisala o tem, ampak o šoku, ki sem ga doživela, ko sem stopila na pokopališče (seveda je treba it tja in prižgati nekaj sveč) in se malo razgledala okrog. Ampak ustavimo se za trenutek tu in povejmo kakšno o tamkajšnjem razmišljanju. Ljudje morda niso ravno bogati, ko pa pride do smrti oz. pogreba oz. nagrobnika, so nekateri pripravljeni odšteti tudi zadnji cent, ki ga imajo. Tako lahko na tamkajšnjem pokopališču vidiš zanimiv kontrast, skoraj dva ekstrema: na eni strani so grobovi s križem, na katerem je napisano ime. Simpl skoraj še bolj kot pasulj. Na drugi strani pa vidiš en kup pretiravanja - visoki nagrobniki, marmorne plošče, ni da ni. Če ima sosed visokega meter in pol, bo naš še deset centimetrov višji. Tistih "normalnih", "klasičnih" grobov je zelo malo. 

To je prvi šok, ampak ne največji in ne tisti, na katerega se nanaša ta zapis. Ko torej nekako preživiš ta prvi šok, ta ogromen kontrast, in se posvetiš vsebini nagrobnikov, pride šele tisti pravi šok. Vidiš namreč veliko imen in ob njih letnico rojstva. Ja, seveda, letnica rojstva je pač vedno na nagrobniku, boste rekli. Ja, res je, ampak zraven je potem še letnica smrti. Te pa ob teh imenih, o katerih govorim, ni. Pa ne zato, ker ne bi bilo nikogar, ki bi po človekovi smrti to letnico vklesal v kamen. Ni je tam, ker ti ljudje še vedno živijo. Še vedno živijo, pa vendar imajo v nagrobnik že vklesano svoje ime in letnico rojstva. In čakajo, da umrejo. Pa tega ne vidiš samo na grobovih, kjer je že kdo pokopan, pa so na "seznam" dodali ime, ki pride naslednje (ja, zavedam se, kako grozno se to bere). So tudi grobovi, v katerih ni še nihče pokopan. Samo nagrobnik z vklesanim imenom stoji tam. Grozno. Kar malo morbidno in depresivno.

petek, 11. oktober 2013

Ko vržeš v smeti 30 evrov

In to dobesedno. Sicer ne v obliki kovancev ali bankovcev, ampak v obliki štirih vstopnic. V sredo gremo s puncami gledat Zapiranje ljubezni. Trajalo je kar nekaj časa, da se nam je uspelo uskladiti glede datuma, potem so bile pa problem še razprodane predstave. No, na koncu se nam je le uspelo zmenit za datum, ki še ni bil razprodan. Tako sem šla v akcijo in že pred skoraj enim mesecem kupila vstopnice (na srečo je bilo en mesec prej dovolj, prejle sem namreč videla, da je razprodana tudi tista predstava 26. novembra!). In te vstopnice so pridno čakale v kuverti na mizi, ...

... dokler nisem danes zvečer ugotovila, da kuverte ni več na svojem mestu. Najprej sem še dokaj mirno pogledala okoli mize, če je recimo padla na tla. No, ni. Potem sem preverila še druga mesta, na katerih bi lahko bila, čeprav sem bila prepričana, da ni. Pa me je spreletelo, da sem v torek pospravljala mizo in marsikaj z nje pometala v smeti, zato je bila edina logična misel, da je tja letela tudi kuverta.

In tako sem se spravila brskat po smeteh (nikoli si ne bi mislila, da bom to napisala). Na srečo pridno ločujeva, tako da sem morala brskat samo med papirjem, ampak vseeno. Ko sem tako brskala, sem bila vedno bolj prepričana, da bom našla kuverto, in z vsako sekundo bolj upala, da je nisem zmečkala, preden sem jo zabrisala v smeti. 

Konec dober, vse dobro. Kuverto sem našla. Nezmečkano. In hvaležna sem sama sebi, da v torek, ko sem nosila smeti ven, nisem odnesla tudi papirja. Ker če bi ga ... Hja, bodo punce povedale, kaj bi se zgodilo, če bi ga. Si pa predstavljam, da bi vključevalo vsaj zavijanje vratu, če ne še česa hujšega. 

sobota, 05. oktober 2013

A moram na pohištveni sejem (pa kam drugam tudi) res priti v nulo upicanjena, se pahljat s šopom petstoevrskih bankovcev ali priti s starši, da me bodo jemali resno?

Pa smo spet tam, kjer smo bili že (pre)večkrat. Današnja zgodba sicer sega že nekaj dni nazaj, ampak če bi jo zapisovala takrat, bi bila bolj podobna seznamu kletvic (pa niti ne po abecedi) kot čemu drugemu. Tako sem vse skupaj nekajkrat prespala (namen je bil enkrat, ampak potem je lenoba za pisanje ta namen premagala) in se lotila pisanja.

Torej, kje smo spet? V podobni situaciji kot pri nakupu fotoaparata. Začelo se je tako, da sva rekla, da ne bova šla na pohištveni sejem, ker lani niso imeli nič pametnega. No, niso imeli nič pametnega od tistega, kar sva iskala, imeli pa so veliko vgradnih omar. In ker sva trenutno v lovu za tem, sva se odločila, da greva letos tudi. Plačala sva vsak tistih devet evrov vstopnine in za ta denar dobila:

  • vsak kakšno minuto na najbolj udobnih lazy bagih ever, 
  • en bombon, 
  • en kuli, 
  • kar nekaj prospektov, 
  • enega prijaznega gospoda, ki si je vzel čas za naju, naredil par izrisov in nama obljubil, da nama po mejlu pošlje ponudbo, 
  • enega arogantnega gospoda, ki je med drugim (po tistem, ko sva že povedala, da nimava najprostornejšega stanovanja na svetu in nama vsak centimeter, ki ga kje pridobiva, pride zelo prav) vprašal (arogantno, seveda), kakšen je namen enega predala,
  • eno avšasto gospodično, ki nama je, dokler sva bila edina tam, avšasto razlagala, kako in kaj, ko je prišel še en par, pa naju na hitro odpikala,
  • dva gospoda, ki sta, ko sva se začela razgledovati po njunem "štantu", izginila neznano kam,
  • en kup ignoriranja na drugih štantih.

In tu nastopi vprašanje iz naslova. Mislim, resno? Nisva plačala devet evrov (vsak!) za to, da bova ignorirana. In da se bodo z nama arogantno pogovarjali. Pa kaj, če sva mlada? A to pomeni, da sva neresna? Da samo hodiva naokoli in zajebavava folk? Če bi hotela zajebavat folk, bi šla nekam, kjer ne bi rabila plačati vsak devet evrov za to. 


Ja, mlada sva, ampak rada bi, da se naju jemlje resno. A je to res tako zelo težko? (retorično vprašanje, očitno) Konec koncev sva plačala za to, da sva si lahko ogledala njihovo ponudbo. In plačala za to, da bova dobila kakšno informacijo. In bila sva potencialna kupca. Zdaj pač nisva več, ker sva jezna. Sva napisala tudi par pritožbenih mejlov (prav tako zdaj, z že ohlajeno glavo). Zdaj je samo vprašanje (spet retorično), če bova dobila kakšen odgovor.

Prav grozno mi je, da moram napisati, da sem se na to, da sva deležna takega obnašanja, že kar malo navadila. Ker je grozno in me vedno znova razjezi. In vedno znova sem tako neumna (?), da pričakujem, da naslednjič pa mogoče ne bo tako. 

torek, 01. oktober 2013

Še vedno se nisem spoprijateljila z enim dobrim in izkušenim gobarjem

Slabo leto nazaj sem se prav na tem mestu odločila, da se bom spoprijateljila z enim dobrim in izkušenim gobarjem. No, na žalost mi do danes to uspelo, od ljudi, ki jih poznam, se pa tudi ni javil nihče. Prav tako danes še vedno ne nabiram gob, ampak jih iščem. In današnje iskanje je bilo celo uspešnejše kot lansko, našla sva štiri marele, čeprav sta dve že malo stari in ubogi, in enega mini piki jurčka. Po eni strani kar kul, po drugi me pa kar malo jezi, ko skoraj vsi po fejsbuku veselo objavljajo svoje ulove, proti katerim se pa te najine štiri marele, od katerih sta dve že malo stari in ubogi, in en mini piki jurček, lahko samo sramežljivo skrijejo. Jaz bi tudi enkrat prinesla iz hoste celo košaro jurčkov!  Pa nimam v mislih take košare: