petek, 30. januar 2015

Pozor, konj* na cesti!

Na eni izmed poti domov ob cesti stoji tabla, na kateri je narisan konj, spodaj pa piše "Pozor, konj na cesti". Prav vsakič me ima, da bi se ustavila in spodaj dopisala "Pa ne samo eden". No, v resnici ne bi dopisala, mogoče bi samo nalepila list, na katerem bi pisalo to - zakaj bi delala lastniku škodo z alkoholnim flomastrom (s čim drugim se žal ne bi dobro videlo)?

Danes sem na enega takega konja, ne na štirih nogah, ampak na štirih kolesih, naletela na poti v službo. Če ste danes vsaj kaj pogledali skozi okno ali, če pa ste bolj moderne sorte, prečekirali fejsbuk ali 24kur, ste lahko videli, da je snežilo. Sicer ni bilo konec sveta, kot bi lahko mislili ob vseh napovedih v preteklih dneh, vseeno pa je snežilo dovolj, da je promet potekal malce drugače kot ponavadi.

Saj veste, nekateri mislijo, da v snegu ne smejo voziti več kot 33 kilometrov na uro, drugi vozijo malo cikcak in po možnosti obstanejo v kakšnem jarku, veliko jih pa kljub "izrednim razmeram" vozi normalno - ampak v skladu z razmerami.

Seveda pa obstaja še ena vrsta - taki, ki se na razmere kratko malo požvižgajo, ker oni so pa pač carji in se bodo po Zaloški furali s svojo klasično hitrostjo kakšnih deset kilometrov nad omejitvijo. In točno na takega konja sem naletela danes. Ravno sem prišla iz trgovine in jo mahnila nazaj proti postaji, ko sem ga zagledala. Na žalost kakšne pol sekunde prepozno in mi zato ni uspelo pravočasno prestaviti dežnika iznad glave pred telo, da bi lahko ustavila slap plundre, ki je letel proti meni.


Najprej sem samo odprtih ust obstala in se obenem močno ugriznila v jezik, da nisem naglas zaklela, v šoku, da se je resnično zgodilo tisto, kar mislim, da se je. Nato sem pogledala svoje hlače in bundo in potipala torbo - vse je bilo mokro. Zgrožena od vsega skupaj sem v glavi začela premlevati, kaj bi naredila tipu, ki mi je to naredil. Povedala bom samo to, da je vključevalo tudi trganje intimnih predelov, seveda ne s tako zelo milimi besedami.

No, hlače so se mi sušile "samo" dobro uro in še kakšne dodatne pol ali tri čert je trajalo, da se mi je v službi uspelo segreti.


*Ne morem, da se ne bi opravičila prikupnim živalim na štirih nogah, ki jih v tem zapisu tako grdo žalim.

ponedeljek, 26. januar 2015

Dopoldansko nabiranje vitamina D

Zakaj bi sončno dopoldne preživel med štirimi stenami, če greš lahko ven, na sonce? Na jutranjo kavo z dobro družbo. Na primer na Rožnik. Po eni najkrajših poti in s hitrim tempom, da srce malo spodbudiš, da požene kri po telesu? Da je zaslužena kava najboljša kava, je pa tako ali tako jasno. In čeprav Rožnik ni ne vem kakšen hrib, je vseeno fajn za malo pretegnit noge. In da se vsaj malo dvigneš nad Ljubljano, stran od najhujše gneče in na malo bolj svež zrak.




Potem pa na vrhu malo posediš, preveriš, ali je Cankar doma (ni ga), na poti dol pa poiščeš še škatlico ali dve, ki te še čakata. In občuduješ košatega mačka na stopnicah. Pa cel kup psov, ki jih srečaš po poti.



Domov prideš ob taki uri, da nimaš časa še za kuhanje kosila, ampak se zaradi tega ne sekiraš. Imaš pa toliko časa, da skočiš pod tuš in končno umiješ naglavno grivo, saj se že nekje od petka sprašuješ, ali bodo tvoji lasje zdržali še en dan v kolikor toliko, komaj še sprejemljivem stanju, in enkrat mora odgovor končno biti ne.

Za kosilo imaš nato ob prihodu v službo sendvič, ki ga poješ kar med lektoriranjem, čeprav pravijo, da ni dobro jesti za računalnikom. Ampak je treba delat.

In ko prideš zvečer po službi izmučen domov, te utrujenost vsaj za nekaj sekund zapusti ob misli na prijetno preživeto dopoldne v super družbi.

nedelja, 25. januar 2015

Koliko zares vidimo svet okoli sebe?

Pa tega ne mislim samo zaradi nenehnega buljenja v takšne in drugačne ekrane, ki nas vedno bolj obkrožajo in jih konec koncev tudi vsakodnevno nosimo s seboj v žepih in torbicah. Kar mi gre včasih blazno na živce, a konec koncev v trenutku pisanja začetka te objave to počnem tudi sama, ko na avtobusu tipkam objavo na enem od teh zloveščih ekranov, namesto da bi gledala skozi okno v nočno Ljubljano.

Ampak, kot pravim, ne gre samo za to. Gre za tisto, ko že petstotriindevetdesetič hodiš po isti ulici, pa opaziš kakšno stvar, ki je prejšnjih petstodvaindevetdesetkrat nisi. Ko opaziš, kako stara je v resnici tista hiša, ki je sicer ponavadi niti ne pobožaš s pogledom. Ali ko opaziš, da ima tista stara, na prvi pogled zanemarjena bajta, ki se ti ji ne zdi vredno posvečati pozornosti, tako romantičen balkonček, ki bi ji ga zavidala še Romeova Julija. Ali ko opaziš kakšno spominsko ploščo in se sprašuješ, od kod se je vzela, ker bi lahko prisegel, da je prejšnji dan sigurno ni bilo tam, čeprav se v resnici zavedaš, da je bila, samo ti si bil slep zanjo. Ali ko, tako kot skoraj vsak dan (pogosto tudi s pocestnico za en evro v roki), stojiš na semaforju in čakaš zeleno luč in opaziš, da v ulici čez cesto lahko zaviješ levo (več o tem lahko preberete tukaj, simpatična ideja). 


Pravijo, da človek vsak dan izve kaj novega. Pa ne samo to - vsak dan lahko tudi vidi marsikaj novega. Samo oči je treba odpreti. Svet, ki ga gledaš z odprtimi in radovednimi očmi, je namreč zanimivejši kot tisti, ki ga gledaš iz svojega zaprtega mehurčka.

ponedeljek, 19. januar 2015

Ulična kraljica

Včasih pred sparom, kamor si grem pred službo (ali med njo) po malico, stoji starejša gospa. Prijazna, da je kaj. Prav potiho, lahko bi se zdelo, da skoraj prestrašeno, in prav nič vsiljivo vsakega, ki gre mimo, pozdravi, mu ponudi Kralje ulice in v vsakem primeru zaželi lep dan. Tudi, če jo človek ignorira. Njen glas je mehak, še bolj kot njen obraz, na katerem pa se vseeno poznajo poteze življenja.

Enkrat sem od nje kupila zadnji izvod Kraljev. Takrat se mi je prijazno nasmehnila, tudi zaradi dveh evrov, ki sem ji ju stisnila v roko, in se mi s tem prijaznim mehkim glasom zahvalila, ker da gre zdaj lahko domov. Tako preprost in vsakdanji stavek, pa me je vseeno zadel prav v živo. In tudi jaz sem bila vesela zanjo.


Zdaj je že nekaj časa nisem videla in tudi med zadnjič in predzadnjič je minilo kar nekaj časa. Ko sem takrat, zadnjič, pristopila do nje s klasičnima dvema evroma v roki, čeprav revija stane en evro, in mimogrede omenila, da je že nekaj časa ni bilo, me je pogledala z neko mešanico začudenja in kot da hvaležnosti, da sem to opazila. Razložila mi je, da je bila bolna, nato pa da je imela na obisku vnukinjo. Ko jo je omenila, so njene oči oživele in v njih je zažarela taka iskra, da je ob tem še meni zaigralo srce.

Takrat mi je bilo skoraj malo žal, da sem morala iti v službo. Z veseljem bi jo povabila na kavo. Nenavadno zame, vem. Ponavadi mi je ob nepoznanih ljudeh, s katerimi moram komunicirati in brez da bi bil ob meni še kdo drug, neprijetno in nelagodno. In vemo tudi, da mi kramljanje ne gre. Ampak ob tej gospe ne čutim nobenega nelagodja in zdi se mi, da bi z veseljem poslušala vse, kar bi mi lahko povedala. Saj veste, tako kot smo kot mali pamži tako zelo radi poslušali babice in dedke, ki so nam pripovedovali o svojem otroštvu in odraščanju.

Mogoče kdaj, ko mi spet ponudi Kralje.

četrtek, 15. januar 2015

Kako začeti pisati knjigo?

Če mislite, da bo tole priročniški zapis, v katerem vam bom razkrila vse skrivnosti o tem, kako začeti pisati knjigo in jo tudi napisati (po možnosti tako, da bo še superuspešnica), vas moram na žalost kar takoj razočarati. 

Bolj kot kaj drugega bo šlo za misli, ki mi rojijo po glavi, ko začnem razmišljati o pisanju knjige. Ker, saj vemo, da bi jo nekoč rada napisala. Pa to niti ne pomeni, da jo bom začela pisati zdaj. Zdaj imajo prednost pri pisanju druge stvari (na primer tista, o kateri ne maram govoriti ali pisati).

Pa vseeno je knjiga spet nekako prišla v moje misli. No, pravzaprav točno vem, zakaj. Zaradi bralnega izziva. Ki je sicer izziv v branju, ne v pisanju, ampak kolega mi je na tisto moje pisanje o knjigi, ki bi izpolnjevala čim več kriterijev, navrgel komentar, naj pa napišem knjigo, ki jih bo izpolnjevala čim več. In potem se je temu mnenju pridružil še en drug kolega, ki še intenzivneje navija za moje pisateljevanje.

Pa se je aktiviralo nekaj "pisateljskih" možganskih celic, ki so zdaj nekaj časa spale. In so začele poganjati bodočeknjižno kolesje. Kakšna bi bila sploh tema? Rada berem kriminalke, ampak ali bi bila resnično zmožna eno tudi sama napisati? Ali naj napišem erotično trilogijo, te so po 50 odtenkih res pravi hit, rastejo še hitreje kot gobe po dežju? No, seveda se tega niti ne bi spravila pisati, ker me taka literatura ne potegne. Zataknilo se mi je po prvih 50 odtenkih, za katere mi v resnici niti ni jasno, kako se mi je uspelo prebiti skozi njih. Ali zakaj sem se jih pravzaprav spravila brati - nikakor ni bilo zato, ker so jih brali vsi. Ko sem jih brala jaz, so bili itak že lanski sneg in se je bralo oh in sploh še boljše žgečkljive knjige.

In če to, da mi žanr enostavno ne potegne (saj veste, "ven iz območja udobja blablabla krepi človeka blablabla"), za koga slučajno ni dovolj, imam pripravljen še en razlog. Nekako predvidevam, da bi bilo moji mami zanimivo prebrati knjigo, ki bi jo napisala njena hči. In niti pod razno si ne predstavljam, no, lažem, seveda si, kako "zanimiv" bi bil najin prvi pogovor po njenem branju moje knjige. Oziroma kako zelo bi se želela vdreti v zemljo. Saj veste - človek ni nikoli dovolj zrel in odrasel, da bi mrtvo hladno na televiziji gledal seksualni prizor zraven svojih staršev. Če pa slučajno za koga ta nikoli ne velja, prosim za recept, bom zelo hvaležna.

Ampak zdaj že malo bluzim ...

Tema torej ostaja neznanka, to pa hitro potegne za sabo še en kup drugih neznank. Če mi ni jasna tema, kako naj mi bo jasna zgodba? Kdo bo glavni junak? Kaj bo ta glavni junak počel? Kako se bo zgodba zapletla? Pa tu seveda ne iščem dramskega trikotnika z vsemi sokoljimi teorijami in katarzo vred. (In seveda v zadnjem stavku sploh nisem zmešala jabolk, hrušk in krompirja.) Kako se bo razpletla? Kaj vse pride vmes?

En kup dela, v glavnem, in glava, ki ni dovolj velika za vse te misli. Zato sem odklopila. Pa potem čisto nekje drugje, nič v povezavi z razmišljanjem o pisanju, naletela na tole:

Vir
In se mi je vse podrlo. Ker Ernest pa menda že ve, on je napisal velike stvari. 

Moram pa na tem mestu sključeno in prav potihem priznati, da sem od teh njegovih stvari prebrala čisto in samo Komu zvoni, pa še to po sili razmer, ker me je roman pač doletel za maturitetno branje. In zdaj moram še bolj zlesti vase, na glavo povezniti škrnicelj in še bolj potihem priznati, da niti tega romana nisem prebrala do konca, čeprav je bil za maturitetno branje. Ker tam nekje sto strani pred koncem enostavno nisem mogla več. Preveč je bilo ljubezni že po nekaj dneh poznavanja in "mojega zajčka" in "moje zajčice". 

Ampak pravijo, da je bil Ernest car. Se pravi bi nekaj moralo biti na tem citatu. Okej, vklopim spet možganske celice, malo so se pa le uspele spočiti, in tuhtam naprej - čeprav naj ne bi tuhtala, ampak se enostavno usedla za pisalni stroj in krvavela. No, ker so časi vseeno modernejši, predvidevam, da lahko pisalni stroj nadomesti tudi računalnik. Pa tudi krvavenje mirne duše izpustim, čeprav samo metaforično.

Pa se vprašam še, kam bi me pripeljalo pa to - po moje v nekakšen nepovezan tok misi, nad katerim bi že sama obupala nekje po dveh straneh in petih vrsticah, bralci pa verjetno že kakšni dve strani prej. 

Ne, ne. Hvala za nasvet, striček Ernest, ampak se mi zdi, da vseeno potrebujem načrt. Pri katerem mi, kot ste lahko opazili, če ste se prebili do konca te objave, ne gre ravno dobro ... Več sreče prihodnjič!

torek, 13. januar 2015

Vstavi računalniški naslov po želji

(Spet imam enega tistih dni, ko mi naslovi ne gredo.)

Včasih v življenju posameznika pride do tega, da mora kupiti kaj novega. Včasih samo gate ali nove hlače. Včasih pa tudi kaj dražjega. Na primer prenosni računalnik. Če bi bilo po moje, bi ga kupila enkrat in ga imela potem za vedno. Ampak tako žal ne gre. Ker se tehnika pokvari. Tako pokvari, da nima smisla popravljati. Moj prejšnji prenosnik je bil to samo po imenu, v praksi pa je bil stacionarni računalnik. Pa se niti nisem sekirala. Potem se je začel tako pregrevati, da bi lahko na njem pekla jajca. In crkovati. Pa je nekaj časa pomagalo, da sem kupila hladilnik. Pa spet ne tako zelo dolgo. In čez nekaj časa niti odpiranje in sesanje ni pomagalo več. 

In ko je prišlo do tega, da sem ga lahko uporabljala samo še za utež ali ponev, sem se vdala v usodo, da bo pač treba kupiti novega. In sem ga.


A veste tisto, ko kupite nov računalnik (velja tudi pri telefonih), ste navdušeni kot mali otrok in se potem prav počasi spravite k temu, da nanj naložite vse, kar potrebujete, in si ga personalizirate čisto po svojih željah? Veste? 

No, jaz ne. Ker mi je to stresno. Če bi bilo po moje, bi računalnik prižgala in vse bi bilo tako, kot si želim, da je. Pa seveda ni. In potem vse tisto tuhtanje, kaj moram še naložiti in tako naprej. Jaz bi rada računalnik samo prižgala in ga potem že takoj uporabljala, ne pa da najprej zabijem še xy minut z nameščanjem vsega, kar potrebujem za to, da ga lahko uporabljam.

No, vsaj chrome ima to možnost, da smo uvoziš vse zavihke in je to to. Če bi morala urejati še vse to, bi se mi samo še zmešalo in bi nazaj na štrom priklopila prejšnjega prenosnika stacionarca. No, tega seveda ne bi naredila. Če pa že bi, bi si hitro premislila, ko bi se segrel še hitreje kot kastrola na devetki indukcijske plošče in crnil v trenutku, ko bi samo pogledala ikono za internet.

Bolj kot nad tem, da imam nov računalnik, sem navdušena nad tem, da imam računalnik, ki dela. In ki ne hrumi kot en tovornjak v višnjegorski klanec. In nad tem, da na njem ne morem peči jajc. In da ga lahko tudi odklopim iz elektrike in preživi več kot milijoninko sekunde. 

To, da je lep, je pa samo dodaten plus. :)

ponedeljek, 12. januar 2015

Še 108 dni!

Vem, vem, do prvega maja je še daleč, ampak že zdaj se veselim in komaj čakam. No, veselim se in komaj čakam že od trenutka, ko sva se odločila, da greva. In ko sva ravno malo pred novim letom vse skupaj naredila še uradno, sem se začela veseliti in komaj čakati še toliko bolj. Pa se mi je zdelo malo hecno, da bi začela odštevati že pred novim letom - saj veste, "to je šele naslednje leto". Ampak zdaj je že letos in počasi se bom začela iti igrico "še x-krat spat".

Aja, a kam sploh greva? 


V Ostravo! 

Že res dolgo časa sem sanjarila o tem, da bi (vsaj) enkrat v živo videla svetovno hokejsko prvenstvo elitne divizije. Ko je šel pred leti moj brat v Kanado, sem ga na vsak način želela prepričati, naj me stlači v kufer in odnese s sabo. Pa ni šlo.

Zdaj pa se je ponudila idealna priložnost, saj Češka ni daleč in tudi sama po sebi ni draga, kar nama bo ob cenah vstopnic za tekme prišlo še kako prav. Veselim se navijanja. Veselim se možnosti, da bom v živo gledala tekme, ki sem jih do zdaj samo na televiziji in si želela, da bi lahko bila tam. Veselim se dobrega hokeja, za katerega sem bila v zadnjem obdobju precej prikrajšana. Saj bi gledala NHL, pa je sredi noči.

In veselim se tudi vsega tistega, kar pride zraven. Veselim se "minimundusa". Vseh muzejev, cerkev, galerij. Veselim se geocachanja v novi državi. Veselim se živalskega vrta, v katerem so ravno pred enim tednom dobili majhnega slončka, in se zdaj sprašujem, kako hitro sloni rastejo.

Vir
Samo še 108 dni ...

sreda, 07. januar 2015

To NI novoletna zaobljuba!

Povedala sem že, da sem nočna ptica (ne ravno s temi besedami, ampak saj se razumemo). In priznam, da imam zvečer težave z zbrcanjem same sebe v posteljo. Hitro se mi zgodi, da kar malo odbluzim, rečem, da bom prebrala samo še eno poglavje pred spanjem, ali pa z Urošem rečeva, da bova pogledala samo še en del NCIS, preden greva spat. In v trenutku je ura polnoč in še čez. V bistvu se mi zdi, da se, ko po službi pridem domov, trikrat obrnem in že je naslednji dan, jaz pa nisem še niti blizu postelje.

No, sklenila sem, da to popravim. In da hkrati popravim tudi spanje do devetih. In prisežem, da se je to čisto naključno zgodilo okoli novega leta. Na datume namreč še vedno ne dam prav veliko. 

Tako sem se odločila, da bom hodila spat pred polnočjo, idealno bi bilo nekje do enajstih. Že tako in tako mi ponavadi ne uspe hitro zaspati, telo pa tudi ni navajeno, da ga pošljem spat toliko bolj zgodaj kot prej. Zato je odhod v posteljo do enajstih idealna priložnost, da najkasneje ob polnoči dejansko že spim.

A kako mi gre?

Trenutno kar dobro. Sicer mi še ni uspelo, da bi bila ob enajstih dejansko že v postelji, mi uspe najkasneje do nekje pol polnoči - če za to ne poskrbim sama, me v posteljo začne pošiljat Uroš. (Bolje v posteljo kot kam drugam.) Vem, kaj boste rekli. Seveda ti gre dobro, novoletna zaobljuba je še sveža, prvi teden se z njimi še vsi trudijo. Seveda, ampak ne pozabimo - to NI novoletna zaobljuba.

Tudi vstajanje nekaj malega čez osem mi je šlo zadnjih nekaj dni kar dobro in niti nisem bila potem cel dan kot zombi, kar pomeni, da bi se mi lahko uspelo navaditi - in bom delala na tem, da se mi bo. Moram pa priznati, da sem danes potegnila skoraj do devetih. Aha, je že začela pešati, boste rekli. Pa recite. Seveda imam za to pripravljen tudi izgovor - nekaj do enih sem se še vedno odojkala, in ko je 15 minut pred mojo budilko Uroš odhajal v službo, mi je bilo jasno, da se čez petnajst minut še ne bom zmožna dvigniti iz postelje, če mi ni resnično treba.

Seveda nisem nabolj navdušena nad tem, da sem potegnila še dodatne pol ure, ampak se zavedam, da se bo kdaj zgodilo tudi to. In da se bo kdaj zgodilo tudi, da bom šla vseeno spat šele naslednji dan. Zavedam pa se predvsem tega, da ni nič narobe, če se to občasno zgodi - večji problem je, če se začne dogajati.

ponedeljek, 05. januar 2015

Knjigam se je težko upreti

Zdravo, sem Tamara in sem knjigožerka. (-Zdravo, Tamara!) Rada berem. In veliko berem. In rada kupujem knjige, da mi potem za njih zmanjkuje prostora. Večino knjig na svojih knjižnih policah sem že prebrala. Nekaterih še ne. Ponavadi bi pridno delala na tem, da bi se to spremenilo. 

Ampak sem se odločila, da branje za dušo dam nekoliko na stran in se bolj posvetim branju za faks. Pa sem si zadnjič v knjižnici (ja, zaradi filma) sposodila Gospo Bovary, da bi videla, kako jo bom brala dobrih deset let po obveznem branju. Priznam, da je nisem niti odprla. Bom poskusila drugič.

Po tistem nisem vzela v roko nobene knjige za prosti čas (razen tistih, ki sem jih posodila kakšni sodelavki) in se pridno držala sklepa, da bo moje branje omejeno predvsem na diplomo. (In seveda na tisto, kar berem službeno, ampak tisto je drugačno branje.)

Potem pa me je Ajda na Facebooku razveselila z naslednjim izzivom:


Priznam, mika me. Zelo. V isti sapi pa razmišljam o tem, kako bi lahko z eno samo knjigo odkljukala čim več alinej. Tako da če kdo pozna več kot 500 strani dolgo knjigo, ki jo je po resnični zgodbi napisala avtorica, ki ima iste začetnice kot jaz in je mlajša od 30 let, z enobesednim naslovom (če je ta ena beseda barva ali številka, še toliko bolje), ki je izšla tistega leta, ko sem bila rojena, v njej najdemo ljubezenski trikotnik in nečloveške like v božičnem času, po njej pa je bil posnet film, naj mi, prosim, pove.  Aja, če je dobila pulitzerja in bom ob njej še jokala in me bo strah, ampak je vseeno smešna, toliko bolje. Plus točke in čokolada po izbiri pa v primeru, da je bila prepovedana in bo všeč tudi moji mami.

sobota, 03. januar 2015

Dva hribčka za začetek leta

Nič preveč visokega in nič preveč napornega, ampak zelo luštno za malo pretegnit noge in se nadihat svežega zraka. Iz Velike vasi na Sv. Miklavž, od tam še na Cicelj in nazaj v Veliko vas.

Tokrat sva se v hrib pognali z Ajdo. Odločili sva se, da za izhodišče izbereva Veliko vas, ne Senožetov, in tako pot skrajšava za nekaj deset minut in višinskih metrov.



Na začetku sva jo en del mahnili malo po svoje, skoraj nekomu čez dvorišče, pa sva potem hitro prišli na pravo gozdno pot, ki se precej hitro vzpne, in po manj kot pol ure sva pred sabo ugledali najin prvi cilj.



Na Miklavžu sva popili malo čaja in se naužili razgledov, ki so kljub le nekaj več kot 700 metrom krasni. Tak čaroben občutek je bil - povsod belina, tudi na nebu, po dolini pa so se podile meglice. Naužili sva se jih še toliko bolj, ker sva vedeli, da jih na Ciclju  ne bo.





Z Miklavža sva jo mahnili še proti Ciclju, višjemu od vrhov, a sredi gozda, tako da razgledov ni bilo. Na vrhu sva malo posedeli, popili še malo čaja in počili na klopci.


Malo sva poklepetali s prijaznim domačinom, ki naju je povprašal, od kod in kam greva, in nama povedal, do Velike vasi pelje tudi lovska pot. Sklenili sva, da se podava po njej in tako narediva krožno turo, ker je vedno fajn, da greš lahko dol po drugi poti, kot si prišel gor. Pot je sicer precej strma, tako da bi bili v idealnih razmerah zelo hitro dol. Ampak bila je tudi zelo blatna in blato se je tako močno lepilo na čevlje, da so na nekaterih mestih čisto izgubili oprijem. Na poti sva srečali tudi trobentice.


Ko sva prišli do kolovoza, sva lahko do izhodišča ubrali malo bolj normalen tempo. Ustavili sva se le še pri lovski opazovalnici, na katero sem hotela zlesti, pa sem si premislila, ko sem prišla do lestve, saj je bila preveč nestabilna in načeta, da bi si upala tvegati.



V Veliki vasi sva še malo občudovali razgled, ki je že tam prav krasen, nato pa se odpravili nazaj proti Ljubljani na zasluženo pico.


Ni kaj, prijeten začetek hribovskega leta!