sobota, 30. julij 2011

Internetna dnevniška preteklost, 3. del

Ne, tale še ne bo zadnji, čeprav sem obdelala že več kot polovico obdobja pisanja dnevnika. No, več kot polovico, če gledamo po datumih, in manj kot polovico, če gledamo po številu zapisov. Pa naj bo dovolj začetnega nakladanja ...


V soboto sem se znašla v dilemi - spiti kavo doma ali iti na kavo v mesto? Po temeljitem premišljevanju nekje petih minut sem se odločila, da je dan ravno pravšnji za martinčkanje ob kavi na terasi tistega luštkanega lokalčka v centru. Popokala sem ključe, denarnico, knjigo in se odpravila. Luštna urica na sončku, dobra knjiga, super družba. Po kavi še par opravkov in slučajno srečanje s sošolcem. Nisva neka huda kolega, nikoli eden drugega ne pokličeva za kavo, srečanja z njim pa zelo variirajo - od hitrega pozdrava in morda izmenjave par besed, pa do krajše ali daljše kave. No, to srečanje se je sprevrglo v dveurno kavo za s sabo na neki klopci na sončku. In po najinem pogovoru sem se na avtobus odpravila v nekem čudnem nedoločljivem razpoloženju. Ne bi mogla reči, da sem bila slabe volje, daleč od tega, ampak počutje je bilo nekako čudno. S tem sošolcem sem vedno rada debatirala, ker so pogovori daleč od nekih običajnih dolgočasnih pogovorov o vsakdanjih stvareh, vremenu in podobnih zlajnanih temah. Tako sva v dveh urah obdelala vse od družinskih odnosov, starševstva, smrtne kazni, evtanazije, splava pa do domov za ostarele. 
Take debate pogosto pogrešam. In tudi ljudi, s katerimi bi se dalo o takih stvareh razpravljat. Konkretno razpravljat.  (19. oktober 2009)
Tu ni kaj preveč za dodat. Fino je imeti tudi take prijatelje, s katerimi se nikoli ne pokličeš, si ne pišeš SMS-sov ali se kako drugače kontaktiraš. Enostavno greš z njimi na kavo, ko jih srečaš, in se imaš blazno fajn.


Zmeda z urnikom, tarok non-stop, češnjevo pivo v Irish pubu, pizza burek sredi noči, sprehod v Šiško ob pol treh zjutraj, junija opravljeni pogoji ... prvi letnik. 
Visenje za rimskim zidom, v izpitnem obdobju turška kava in zajtrk ob šestih s sošolko pred odhodom na izpit, začetek seminarskih nalog, eden najdaljših in najbolj mučnih tednov mojega življenja ... drugi letnik. 
Novi cimri, neskončno dolge debate na balkonu ob "enem cigaretu", en krog po soseščini, cimrina obsedenost s čistočo, majave posteljne letvice, "učenje" ob pivu do petih zjutraj, pogojnih izpitov poln september ... tretji letnik. 
Poglabljanje prijateljstev, Scrubs, Friends, That 70's show, dileme, globoki pogovori, padec, nov vzpon, novi cimri, (neuspešno) iskanje potencialne cimre, lenoba na faksu, nenavadni načini bujenja ... četrti letnik.  (23. oktober 2009)
Povzetek štirih letnikov faksa v nekaj vrsticah. Blazno zanimivo in totalno resnično. Danes, skoraj dve leti kasneje, ne bi prav ničesar dodala ali odvzela.


Mini zapis ob 9:13:36 (doma doma): Sprašujem ljudi, če kdo pozna Saleta, pa me vsi samo debelo gledajo in odkimavajo. Zdi se mi totalno cudno, da nihce ne pozna cloveka, ki mu je namenjena vecina novih his v KG ...  (8. november 2009)
Oh Sale, še vedno ne vem, kako je videti, nihče mi ne zna povedati, čeprav so že vsi slišali zanj. Dobro mu gre, da se mu že skoraj dve leti uspeva tako dobro skrivati pred ljudmi v tako majhnem kraju :D


Da pa ne bom bluzila tukaj samo o pesmih ... Upam, da se držiš. Veš, za dežjem vedno posije sonce. In popolnoma vseeno mi je, če ti najeda tole brat! Ker ne govorim tega kar tja nekam v tri dni. Mogoče se v določenem trenutku zdi, da itak ne bo nikoli bolje, ampak verjemi, pridejo boljši časi. Takrat boš nazaj pogledal z nasmehom na ustih in se čudil, da si nekoč gledal na vse tako pesimistično. Iz srca ti želim, da ta čas pride čimprej! Osebno te sicer ne poznam ne vem kako dobro, ampak iz zapisov in komentarjev drugih ljudi se da razbrati, da si zelo dober človek. Tudi za take je na tem svetu poskrbljeno. Pa čeprav malo kasneje kot za ostale ;) Samo ne izgubi upanja! Tudi zate bo slej ko prej posijalo sonce! Ti samo vztrajaj! 

Zgornji citat je brez datuma z razlogom. V moj dnevnik je bil sicer vnesen 25. novembra 2009, nastal pa je že kakšno leto prej. Ob tem citatu se vedno nasmehnem in začudim, kako zelo majhen je svet in kako se stvari obrnejo v smer, ki je ne bi nikoli pričakoval. Ta citat je bil namenjen Urošu. Ja, takrat sem ga že poznala, ampak samo na videz. Do takrat sva se videla enkrat, pa še takrat sva bila vsak z nekom drugim. Njegov dnevnik sem spremljala že nekaj časa, ker so mi bili njegovi zapisi zanimivi (in ne zato, ker sem bila že takrat noro zaljubljena vanj, kot rad trdi on). Imel je obdobje neke krize, ki so jo spremljali stalno negativni zapisi. Enkrat sem imela njegove negativnosti poln kufer in nastal je zgornji citat. In približno leto kasneje se nama je nekako uspelo najti. Prijetno naključje, ni kaj ;)

Nekaj dni nazaj sem slučajno pregledovala forum z naslovom Moja najljubša poezija in med objavljenimi pesmi našla svojo pesem, ki ste jo objavili vi. Najbrž mi ni treba poudarjati, da sem bila zelo šokirana. Čeprav so od objave pesmi minila že več kot štiri leta, bi rada dobila razlago, kako je do tega prišlo. Spodobilo bi se namreč, da, če objavljate dela tujega avtorja, le-tega spodaj tudi navedete, pa čeprav le z vzdevkom, ki ga avtor uporablja na drugem forumu (na katerem ste, če sklepam pravilno pesem tudi našli). V primeru, da originalnega avtorja ne napišete, se sklepa, da je pesem vaša, čemur pa bi s precej grdim izrazom lahko rekli kraja literarnega dela. 

Da se ne boste spraševali, za katero pesem gre, naj vam pomagam: 
Rada bi zbežala v jutri 
in se nikoli vrnila v to aritmijo. 
Pod žgočim soncem 
bi v čajnici želja 
pila iz kozarca opojen refošk. 
A vendar ne bi imela miru pred škarabejem preteklosti. 
Ego bi se spustil pod ledišče, 
bolečina poraza pa bi večno ostala. 
(na tem forumu objavljena 15. 9. 2005, sama sem to pesem objavila na forumu pesnik.net 1. 5. 2005) 

Imate možnost, da to sporočilo enostavno ignorirate, lahko malo razmislite in se skušate spomniti, kaj se je takrat dogajalo, bilo pa bi zelo lepo, da bi si vzeli čas in na moje sporočilo odgovorili, saj se mi zdi, da sem do razlage upravičena. 

Lep pozdrav, 
Tamara  (23. januar 2010)

Za tem zapisom stoji prav zanimiva zgodba. Nekega lepega popoldneva (ok, priznam, nimam pojma, a je bilo res lepo, ampak recimo, da je bilo) sem brskala po internetu, iskala pesmi, ki so mi všeč, in jih pridno zapisovala v rokovnik, ki je temu namenjen. Potem sem naletela na pesem, ki mi je bila sumljivo znana, in ugotovila, da je moja. Kot avtorica nisem bila navedena. Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da sem ponorela in ženski, ki je to objavila, poslala zasebno sporočilce. Se mi zdi, da sem bila zelo prijazna in diplomatska :) Seveda me je imelo, da bi v sporočilo zapisala 1649877 kletvic, ampak sem se zadržala. Odgovora nisem nikoli dobila. Ženska je bila zadnjič na forumu 4. januarja 2010. Sem jo pač za malo zamudila.

Zanimivo je, kako se lahko določene prijateljske vezi totalno zrahljajo. Sošolci, s katerimi smo bili še lansko leto res huda klapa, ogromni zaupniki in še marsikaj, smo se letos raztepli malodane vsak na svoj konec. Ja, škoda je, da se tako močne prijateljske vezi lahko v tako kratkem času zrahljajo. Prav malo žalostno. Po drugi strani pa so se v zadnjih mesecih spletle neke nove prijateljske vezi, ki so zaenkrat sicer še malo v povojih, ampak se mi zdi, da se bodo še okrepile. In komaj čakam, da vidim, kaj iz vsega skupaj lahko nastane. 

Nič drugega kot začaran krog življenja ... (6. februar 2010)

Prijateljstva pač.  So kot ljudje ... O tem sem že pisala, zato ne bom še enkrat.

Tisti lift na radiu je scary ... Nihanje gor in dol skoraj vsako furo, klavstrofobičen občutek. Vsakič mam občutek, da se bo strgala zajla. (12. marec 2010)
Po skoraj letu in pol, odkar sem tam, se tega dvigala še vedno nisem navadila in še vedno sem vesela čisto vsakič, ko se pripeljem do podna. Anja, Tamara in Petra že vejo, o čem govorim. Aja, pa Maša tudi, saj se je enkrat peljala z mano. Zabavno dvigalo, ni kaj. Samo upam, da nikoli ne obstanem v njem.

 Spet bi napisala kako pametno pesmico / zgodbico, pa besede nikakor nočejo iz mene. Ah, jebat ga ... (7. junij 2010)
Zveni znano? Se mi je zdelo :D

... to be continued ...

petek, 22. julij 2011

Internetna dnevniška preteklost, 2. del

Pa smo pri drugem delu moje internetne dnevniške preteklosti. Nobenih dolgih uvodov, gremo kar k stvari ...


Stanovanje je izpraznjeno. Ničesar mojega ni več tam, razen majcenega, nevidnega delčka srca, ki se od stanovanja, sploh od sobe noče posloviti. Soba pusta kot takrat, ko sem prišla. Nič podobna tistemu, kar je skoraj dve leti veljalo za moj brlog. 
Samo še ključe moram vrniti in tisto stanovanje bo res postalo le še preteklost. Žalostno, prav res. So določeni osebki (oz. en sam osebek), ki enostavno ne razume, zakaj se mi je tako težko ločiti od tistega stanovanja. Kar razmišljaj, mogoče boš nekega dne razumel ... (9. julij 2007)
Ja, tista sobica je bila res blazno fletna, ampak selitev nato sploh ni bila tako grozna, kot sem si jo sprva predstavljala. In prav vesela sem, da sem morala menjati lokacijo, ker sem v tem stanovanju preživela nekaj najlepših let svojega življenja in spoznala veliko novih prijateljev, ki jih mogoče ne bi, če ne bi bila tu. 

Ja, zloba je zlobna reč in zna pobegniti iz vreče za smeti, se splaziti skozi ključavnico, čeprav je ključ notri in se ti skriti pod stol, od tam pa odtavati k tvojemu najboljšemu kolegu pošastkotu Zlatkotu, ki bo baje po novem moj najboljši prijatelj. Dilala za ta privilegij, v zameno pa dala iz sebe par informacij. Upam, da je ta Zlatko tega vreden. (8. oktober 2007)
Pod tem zapisom me je nekdo vprašal, na katerih drogah sem. Na nobenih nisem bila. Bežno se spominjam tega pogovora. Ne vem točno, kaj je bila fora, ampak vem, da je bilo polno smeha.

Kadar me kdo razjezi v telefonskem pogovoru, leti po koncu le-tega telefon nekam. Včasih na mizo, včasih na posteljo, včasih na tla, večkrat se zgodi, da leti najprej na posteljo in potem pade na tla. Vem, telefon ni nil kriv, pa vseeno ... In v tem trenutku nekam žalostno leži na tleh.  (8. junij 2008)
Ja, to sem počela. Počela pravim zato, ker me že dolgo ni nihče tako zelo razjezil po telefonu, da bi to dejansko naredila. Če bi pa me, bi pa telefon verjetno spet odfrčal, kamor koli bi že pač priletel ...
Med prejšnjim citatom in tem zadnjim je dobrega pol leta razpona. Malo zato, ker v vmesnem času ni bilo napisanega nič, kar bi bilo vredno kopipejstanja, malo pa zato, ker v tem času res nisem kaj preveč pisala.

Jaz: "Dons bova pa pešce zalivala, ane? "  
On: "Tud lahko. Ampak za vsakim, k ga boš zalila, se bova ustavla, da se mu opravičiš, daš telefonsko številko in naslov, kam nej prnese cunje oprat." (3. oktober 2008)
Oh ja, moje ure vožnje. So bile zelo zabavne, čeprav jih ni bilo veliko. Za vse tiste, ki ne veste - ne, nimam še izpita za avto, ker ni zneslo. Najprej mi je inštruktor pobegnil na morje, potem sem šla jaz nazaj v Ljubljano in potem je zmanjkalo prihrankov, tako da sem še vedno brez. So bile pa moje ure vožnje vedno prav zabavne, ker je bil inštruktor totalna faca in sva se res veliko presmejala. Darko je kul!

"Z elegantnim, plesu podobnim gibom se je umaknila nazaj, vendar se je zdelo, da je Roberto prav tako dober plesalec kot ona, saj se je nenadoma znašla v njegovem objemu. Kot da bi ga gnal notranji ritem, se je skupaj z njo premikal, dokler ni Brandi osupla in razvneta začutila njegovega vročega telesa pred sabo in hladne stene na svojem hrbtu." (9. september 2009)
Spet ena velika luknja, tokrat pa izključno zato, ker res nisem prav nič pisala, razen par vpisov, v katerih sem bentila nad snovjo za izpite. Zgornji citat ni moj. Prepisan je iz ene knjige, pa seveda nimam pojma, iz katere.To velikokrat počnem. Izpisujem citate, ki so mi všeč, namreč. V lastnih knjigah jih večinoma podčrtam, izpišem pa ne, razen res ekstremno dobrih. Pri prepisanih citatih si vedno rečem, da si bom zapomnila, iz katere knjige so, pa si seveda ne. Preveč je vsega, da bi si lahko zapomnila res vse.

Današnji zapis zaključujem z začetkom. Začetkom nečesa novega, lahko bi rekla novega poglavja v mojem življenju. Prvi zapis po tem, ko je v moje življenje vstopil on:

In po takem popoldnevu naj se zdaj učim?! (19. september2009)

sreda, 20. julij 2011

Prijateljstva so kot ljudje ...

... rodijo se in se razvijajo. Gredo skozi različne faze razvoja. Treba jih je negovati in skrbeti zanje. Imajo vzpone in padce.
In na koncu umrejo. Tako ali drugače.



četrtek, 14. julij 2011

Internetna dnevniška preteklost, 1. del

Že kar nekaj časa pišem internetni dnevnik (vem ja, čudna formulacija, ampak ne morem napisati blog, ker v resnici ne gre za blog, ampak za dnevnik; pa saj ni važno, saj se razumemo, ja?) in v njem se je v približno petih letih nabralo okrog 950 zapisov. Vedno je zabavno brati stvari za nazaj, videti, kako si razmišljal pred xy leti, na kakšen način si oblikoval svoje misli in podobno. Seveda je še veliko bolj zabavno brati papirnate zapise, saj na internetu pač ne poveš vsega. Zase vem, da se ob branju teh držim za glavo, ker vidim, kakšne neumnosti sem pisala, včasih malo čudno gledam, ker ne vem povsem natančno, o kateri stvari sem pisala, včasih pa gledam debelo in se čudim, kako sem kakšno stvar lahko že pozabila. 

Ampak ta zapis ne bo govoril o papirnatih zapisih, ker jih pač nimam namena deliti z drugimi. Govoril bo o internetnih zapisih, ki so lahko kljub pomanjkanju intimnih razmišljanj ter takšnih in drugačnih (")globokih(") razglabljanj zabavni ali globoki. Sploh pri slednjih se včasih vprašam, kako za vraga mi je uspelo zadeve formulirati tako, kot sem jih (pa tu ni niti sledu o samovšečnosti, da ne bi slučajno kdo tega narobe razumel). Včasih se spravim brat te stare zapise in nekatere izseke, ki se mi zdijo zabavni ali na takšen ali drugačen način vredni omembe, izpišem oziroma prekopiram kamor koli pač že. 

Glede na to, kako pišem, da jih zbiram nekje na kupu, bi bilo najbrž malo grdo od mene, da bi zdajle ta zapis kar končala, zato vam jih nekaj ponujam v nadaljevanju. Razvrščeni so seveda kronološko, ker bi drugače verjetno delovalo malo čudno. No ja, dalo bi se jih razvrstiti tudi na zabavne in globoke, ampak v tem primeru je v igri že preveč kompliciranja, zato naj ostane kar kronološko. Vsega pa vseeno ne bom spravljala v en zapis, ker se skozi leta nabere precej materiala in nočem, da bi bil zapis dolžine krajšega romana (ok, tako veliko vsega skupaj vseeno ni, ampak nima veze). Bom raje večkrat (še ne vem, kolikokrat) po malo.

Mela sm grozne sanje. Nekdo me je preganjov z nožem po šoli ... še dobr, da so ble samo sanje, ker nimam energije za bežanje pred norci z nožem v roki. Tko da, če je kdo dobu idejo, da bi me jagov z nožem naokrog, nej si jo kr izbije iz glave, drugač bom za to poskrbela js. Uporabla bom neslavni Zidanov prijem. Me prov mal briga, če je nešporten. (10. julij 2006)
Seveda, čas svetovnega prvenstva v nogometu. Nikoli nisem preveč marala nogometa, ampak svetovna in evropska prvenstva pa skoraj vedno pogledam, ker se mi zdijo zanimiva. In navijam za Argentino. Na svetovnem, seveda. Škoda, da Argentina ni v Evropi ... 

Hja, mal preverm kaj se dogaja, potlej bo pa počas treba že na šiht. Preden grem, si morm še porezat rožičke, ker so mi že mal preveč zrasl. Nočem, da folk vid, da jih streže ena hudička. Se bo to razvedl po vasi, bojo hotl vsi to vidt in js se bom utopila u delu. NE, TO PA ŽE NE! Nočem bit glavna atrakcija. A si predstavlate, da bi začel pobirat ustopnino, da bi si me folk lahko ogledov. Pa sej to bi blo grozn!! No ja, če bi šlo 100% tega denarja k men, bi mogoče še šlo. Ampak jst bom vseen raj vzela žago in jih kr lepo požagala. Če mi bo šu kdo na živce, mam pa še zmerej spodi pod pultom skrite vile in jih lahko nasadim gor. (21. julij 2006)
Oh ja, jaz in moja razglabljanja o lastni zlobi :) Ja, znam biti zlobna, če je treba. Pa včasih tudi takrat, kadar ni.

Vem, zakaj sem bla včeraj tako čudna. Mlaj je bil. In ja, luna name vpliva. In to zlo. Še preveč. Sploh mlaj in polna luna. Začne me dajat en teden pred polno luno in me daje do enega tedna po polni luni. Nato me spet začne metati en teden pred mlajem in me meče do enega tedna po mlaju. Ob polni luni in mlaju je vrhunec. Torej sem ga včeraj dosegla. Sedaj stanje nekoliko upada. Do enega tedna pred polno luno. Torej imam en teden časa, da se počutim dobro in polno energije. (24. avgust 2006)
Luna in njeni vplivi name ...  V bistvu ni ravno kul, ko sem kakšen dan ali dva pred polno luno totalno našpičena, nadležna, prstjena (oh, kako obožujem to besedo!) in še kaj. In grem na živce že sama sebi, kaj šele drugim. V takih trenutkih bi se najraje zabubila v en kot in prilezla iz njega šele, ko bi bila polna luna že mimo.

Pluton je kriv! Zdaj vem, da je za vse kriv Pluton. Za mojo slabo voljo je kriv Pluton. Za moje nihanje razpoloženja je kriv Pluton. Za moje izpade je kriv Pluton. Še za to, da so moje hlače umazane, je kriv Pluton. Za to, da je mraz, je kriv Pluton. Za to, da so drugi težki, je kriv Pluton. še za to, da pišem dnevnik je kriv Pluton! 
K vragu s tabo, ti grdi, grdi Pluton! (26. avgust 2006)
Če ni luna, je pa Pluton :D Zapis je nastal v času, ko so se znanstveniki odločili, da Pluton ni planet. Razumem jih, da so se odločili tako, če je pa očitno delal tako štalo :D
Zadnje čase včasih razmišljam o čudnih stvareh. No, ne ravno čudnih, ampak o takih, ki me še čakajo, čeprav ne prav kmalu. Vsi mi pravijo: "Ne misli še na to, veš koliko časa še imaš." Hja, že res, da sem še vedno najstnica, ampak čas beži hitro. Včasih še prehitro. In kar hitro bo tu zaključek faksa, čas, da se dokončno odselim, si ustvarim svoj topel domek in počasi začnem razmišljati o družini. Kaj bo, če takrat na to ne bom pripravljena? Ja, nastopilo bo že malo kritično stanje ... Po eni strani komaj čakam, da zaključim faks in počasi postanem mamica. Ja, se že vidim v tej vlogi, ampak vsaj še par let ne. Bom že vedela, ko bo čas za to. Otroke sem imela itak že od nekdaj rada. Že res, da je mojčkanje tujih otrok povsem drugačno od mojčkanja svojih, ampak se bom že znašla. 
No ja, stopimo še malo na realna tla. Najprej treba uspešno zaključit faks, dobit nekoga, s komer se bom odselila (ker kdo pa pravi, da bo to ravno moj zdajšnji dragi), se odselit, potem pa seksat, da bo mlado družinico "obiskalo" še neko majhno bitje, ki bo potem nedoločen čas povsem odvisno od mene. Pa že spet sanjam ... Očitno sem danes sanjačica. Bom o realnosti pisala kdaj drugič.  (28. november 2006)
Hehe, zanimivo je prebrati besedo najstnica. A najstnica da sem bila? Uh, kje je že to :D Sicer sploh ni tako dolgo nazaj, ampak sebe in besedo najstnica že nekaj časa težko povežem. Spomnim se, kako so me sošolke vedno debelo gledale, ko sem rekla, da bi bila rada mlada mamica. Da bi imela prvega otroka nekje do 25. leta. Kaj mi ni jasno, so me spraševale. Pa saj je treba najprej videti svet, najti bogatega moža, si zgraditi ohinslupsuperduperdobro kariero, potem pa mogoče še naredit enega otroka, če menopavza še ni usekala. Jaz sem vedno razmišljala tako, da bi imela otroke prej, ko bom imela še veliko energije in generacijski prepad ne bo prevelik, svet bom pa raziskovala, ko se bodo otroci osamosvojili. Zakaj pa ne?

Včasih se sprašujem, koliko možnosti dati človeku. Samo eno? Še drugo? Nato še tretjo? Še n-to? 
In še eno vprašanje. Ali dati vsem ljudem enako število priložnosti? 
Na drugo vprašanje sem si že takoj med tipkanjem odgovorila kar sama. Je to enakost, če nekoga že po prvi možnosti odsloviš na ne ravno lep način, nekomu drugemu pa privoščiš tri možnosti in bi mu še četrto, če bi tako naneslo? Ne, ni enakost. Nekateri imajo očitno privilegije. Toda zakaj? Zakaj se nekaterim pustim, da mi vedno znova naredijo isto stvar? Poleg tega tudi sama vem, kakšen bo razplet ... Sem bila neumna? Sem bila naivna? Sem zaupala napačnim ljudem? Sem upala, da se bo končno spremenilo? Sem upala, da bo tretji konec končno srečen? 
Pripravljena sem dajati dodatne možnosti, če začutim, da si jih oseba zasluži. Če z enim samim atomom svojega srca zaslutim, da bo oseba možnost znala izkoristiti. Pa ne za to, da izkoristi mene, ampak da si pridobi moje zaupanje nazaj. Pri nekaterih tudi zadnji srčni atom odpove. Taki so takoj odpisani. In taka je bila ONA. In ON ni bil tak. Ali pa je bil, le da sem bila jaz preveč zaslepljena, da bi to lahko videla. Mogoče sem bila gluha za opozorila ostalih. "On pa že ni tak" sem si rekla po vsaki sovražni proipombi. In še danes ne verjamem, da bi bil tak. Mogoče se motim. Upam pa, da se ne. Če bom ugotovila, da se motim, ne bo dobro. Ker bom obžalovala vsako solzo posebej. Se pravi se bom lahko sekirala kar do smrti. Tega nočem, zato o tem ne bom več razmišljala.  (23. januar 2007)

Pojma nimam, na kaj se ta zapis nanaša, ampak mi je pa všeč razmišljanje.

Včasih se spravim brat svoj dnevnik. In takrat velikokrat kar obnemim, ker mi niti pod razno ni jasno, kako sem lahko napisala določene zapise. Pa ne, da bi bila zgrožena nad svojim pisanjem, ampak včasih se mi zdi ubeseditev lastnih občutkov blazno fenomenalna. Ne me imeti za narcisoidno (čeprav je je ta lastnost dosegla stopnjo moderate). Nevednemu bralcu se lahko vpisi s svojimi razglabljanji ne zdijo nič posebnega. Ampak večina bralcev vidi le eno dimenzijo, to je dimenzija besed. Sama imam vpogled še v drugo, to so lastna občutja. In harmonija teh dveh dimenzij da tisto fenomenalnost o kateri govorim. Včasih se vprašam, kako mi je uspelo določene občutke tako dobro pretopiti v besede, jih tako dobro izraziti. In najbrž bom nekega dne z enakim občudovanjem prebrala tudi ta zapis. Najbrž bodo nekega dne tla ponovno ujela mojo čeljust in bodo oči izstopile iz jamic pri branju točno tega zapisa. Zdaj se mi ne zdi nič posebnega. Ko ga bom brala v neki časovni distanci (mogoče le en dan, mogoče en teden, morda pa celo mesec ali leto) se bo šele pokazal v vsej svoji fenomenalnosti. (25. januar 2007)
Ravno o tem sem pisala zgoraj in vidim, da ni bilo prvič. Le veliko preprosteje je bilo povedano.

Naj bo to dovolj za prvi del. Drugi pride, ko pride. In glede na to, da sem šele v januarju 2007, drugi definitivno ne bo tudi zadnji. Koliko natančno jih bo, ne vem. Odvisno od tega, kaj vse bom vključila v nadaljnje zapise.

sreda, 13. julij 2011

Zamujanje

Že v zapisu Obožujem/ne prenesem sem zapisala, da ne prenesem zamujanja. O tej temi sem se nekoč že tudi na dolgo in široko razpisala (natančneje 4 leta nazaj), pa to še vedno drži. Oboje. To, da ne prenesem zamujanja, in to, da ljudje še vedno zamujajo. Žalostno. Sploh slednje ... Zapis izpred štirih let je spodaj.


Nagnjenost k zamujanju je stvar, ki je ne prenašam dobro. Ne le, da je ne prenašam dobro, celo sovražim jo. Ljudi, ki me kar naprej puščajo čakati, bi najraje izbrisala iz obličja Zemlje. Ampak to bi na žalost pomenilo, da bi ostala brez večine prijateljev. Ne trdim, da to delajo zanalašč, na živce mi gre pa vseeno. Bi jim najraje kupila uro, ampak vem, da bi bilo to povsem nesmiselno, saj se stvari ne bi spremenile. Mogoče si to dovolijo, ker vejo, da jih bom itak počakala, ko bodo prišli pa bom kljub dolgotrajnem čakanju še vedno mirna, le moj pogled ne bo tako nasmejan. Ampak tudi meni bo enkrat prekipelo. Enkrat preprosto ne bom čakala. Odšla bom in vseeno mi bo, če me bodo drugi zato grdo gledali. S tem čakanjem izgubim ogromno časa, ki je pri tem hitrem tempu življenja še kako dragocen. 
"Saj je samo pet minut," bi rekel kdo. Ja, samo pet jih je. Ampak dvakrat, trikrat na teden je to že 15 minut. Še vedno se ne zdi veliko, ne. Na mesec to nanese eno uro in v enem letu številka naraste na 12 ur. Še vedno ni veliko. V dveh letih izgubim en dan, v 20 letih je to 10 dni. To je pa že en konkreten dopust. Torej bom zaradi vsega tega čakanja, ob predpostavki, da bom živela 60 let, prikrajšana za tri konkretne dopuste. To pa že je nekaj, kaj? Če pa poudarimo še dejstvo, da moja čakanja večinoma presegajo pet minut in lahko dosežejo minutažo tudi tam nekje do pol ure in še več, se številka še drastično poveča in še več dopustov gre v franže. Ja, za veliko dopustov sem prikrajšana. Pa da ne bomo samo o dopustih. Pretvorimo jih še v kaj drugega. Lahko govorimo o minutah/urah/dneh učenja, poslušanja glasbe, uživanja v naravi, seksanja, pisanja pesmi, klepeta s prijateljicami, visenja na računalniku, nakupovanja, smejanja, obiska gledaliških predstav, branja pesmi, spanja, lenarjenja, sanjarjenja, igranja taroka, pogovarjanja z mami, plavanja, kuhanja, kolesarjenja, pohajkovanja po neznanem, telefonskih pogovorov, razmišljanja o sami sebi/življenju/ljubezni/prebranih knjigah, pisanja dnevnika, gledanja televizije, pasenja oči na simpatičnih fantih, pa še v nedogled bi lahko naštevala. Ja, za vse to sem prikrajšana zaradi zamujanja. Kar zgražajte se. Ne bom upala, da bi se nad tem kdo zamislil in svoje zamujanje mogoče zreduciral na minimum. Vem, da s tem ne bom ničesar dosegla, da bom še vedno jaz tista, ki bo čakala druge. Se pa počutim bolje, ker sem to dala iz sebe. Kdo bi si mislil, kaj vse lahko človek napiše medtem ko čaka (op. p. zapis je prvotno zapisan na papirju). Ampak mojega čakanja še vedno ni konec-grem čakat naprej. 

P.S.: Počasi bom svoje čakanje začela zaračunavat. Najmanj 0,5 EUR na minuto. Najraje bi tarifo dvignila na 5 EUR, pa se bojim, da bi nekateri prehitro bankrotirali, poleg tega pa bo užitek pri obiranju še večji. Kar odprite denarnice, obrala vas bom! 

torek, 12. julij 2011

Moja sanjska poroka

Le katera punca/ženska ni kot deklica sanjarila o svoji sanjski poroki? Princ na belem konju, razkošna obleka, milijon ljudi itd. itd. Sanje se skozi leta spreminjajo in postajajo vedno bolj realne; vsaj pri meni je bilo tako. Ne spomnim se, kakšna je bila zame sanjska poroka 10, 15 let nazaj. Vem pa, kakšna je zdaj.

Prvo kot prvo nočem nobenega kompliciranja. Čim bolj enostavno bo, tem bolj mi bo všeč. In čim manj pompa. Ne potrebujem dekliščine s striptizerjem, ki bo skočil iz kjer koli bo že pač skočil, ne nameravam se ga na mrtvo napiti in se še ves naslednji dan tolči po glavi, zakaj sem spila 3 tekile preveč. Sproščen večer z najboljšimi prijateljicami mi pač bolj odgovarja. Nobenih bratrancev v miljontem kolenu in ljudi, ki so v osnovni in srednji šoli sicer bili moji sošolci, ampak smo v sedmih oz. štirih letih spregovorili petnajst besed in pol. Le najbljižji družinski člani in prijatelji (seveda s tistim +1 zraven). Cerkvena poroka ne pride v poštev. O cerkveni poroki sem že pred nekaj leti zapisala naslednje besede:

Ne bom sprejela vere, do katere mi sploh ni, poslušala predavanja o dobrem in vsemogočnem Bogu samo zato, da bom lahko stala pred cerkvijo v beli obleki in mi bo župnik razlagal, da bo Bog varoval moj zakon. Kako lahko varuje moj zakon nekaj, v kar sploh ne verjamem?

Enako trdim tudi danes. In če že v zgornjem zapisu omenjam belo obleko, naj nekaj besed namenim še temu. Nekako nisem navdušena nad idejo bele obleke. Ne trdim, da niso lepe, ampak jaz bi nekaj drugačnega. Ni treba, da je živo roza s turkiznimi trapezi in rumenimi kvadrati. Nočem, da je POVSEM bela. Rada bi kakšen barvni dodatek. Najraje rdečega, ker se mi zdi to zelo lepa kombinacija. Aja, pa nikakor ne sme biti preveč načičkana, z milijon volančki in trinajst metrov dolgo vlečko. Spet sem pri tisti enostavnosti z začetka vpisa. Moja idealna obleka bi bila videti nekako takole ("nekako" samo zato, ker se mi spodaj zdi preširoka; če bi bila ožja bi pa napisala, da bi bila videti"natanko takole"):

Idealen prostor za poroko? Tega pa res še ne vem povsem natančno. Razni gradovi odpadejo, ker se mi zdijo preveč klišejski. Najraje bi nekam na eno lepo plažo postavila paviljon v stilu tistega spodaj, spredaj pa stole in vse drugo, kar spada zraven. Ali pa bi ga postavila nekam s pogledom na hribe. 


Tako, pa smo prišli do konca mojih sanjarij. Koliko od tega bo pa dejansko uresničenega, bo pokazal čas, se pa vsekakor tolažim s tem, da imava z Urošem kar se tega tiče precej podobne poglede na stvari, tako da se nama ne bo treba kregat in pregovarjat prav okrog vsake malenkosti (mogoče okrog vsake druge ;)). Itak pa on trdi, da bom bridezilla. Bom pustila času, da pokaže tudi to.