Končno cel krog!

Na kratko:
Skrajni čas je že bil!

Na dolgo:

Dejstvo je, da nisem neka huda tekačica. In nisem hitra tekačica. In če imam kondicijo za druge stvari, to ne pomeni, da jo imam tudi za tek. Danes sem se spravila teč po precej dolgem času. V bistvu sem nazadnje tekla takrat, ko sem štihala (od tega je že skoraj dva meseca!), če pač ne štejem tistih par minut, ki jih vsake toliko za ogrevanje odtečem na fitnesu. In kondicije ne dobim tako hitro kot nekateri, ki gredo trikrat laufat in lahko pretečejo že vsaj polmaraton. Pri meni gre to pač malo bolj počasi. 

S tem celim krogom sem se spogledovala že od lani. Pa je pri spogledovanju vse do danes tudi ostalo. Danes sem bila skoraj cel dan naokoli, ob osmih sem prišla domov, se preoblekla v pajkice in majico, še preden bi se lahko usedla (ker v tem primeru s tekom ne bi bilo nič), in šla. Pustimo to, da sem se pred tem veselila, da so prišle moje nove slušalke, ker me prejšnje zajebavajo, pa sem po desetih metrih ugotovila, da dela samo ena ... 

Že takoj na začetku sem imela boljši občutek kot ponavadi, nisem se tako hitro zadihala in ni mi tako hitro postalo težko. Nekje kmalu po polovici sem sicer malo začela čutit tiste čevapčiče, ki sem jih pojedla pri Maši, ampak sem se trudila ne misliti na to. Kakšnega pol kilometra pred koncem, mogoče malo manj, se je pa začelo ... Noge so se dvigale vedno težje in težje, dihanje je bilo vedno bolj plitvo, tudi glava je postala težka, ampak takrat je pa prišla na dan moja škorpijonska trma in zadnje metre sem pretekla na čisto trmo, ker 200 metrov pred domom pač nisem mislila odnehat.

In tako mi je prvič uspelo preteči cel krog!