torek, 30. december 2014

Vikend v gojzarjih

Obljubljeno že včeraj, realizirano danes.

V soboto sva jo z mami še zadnjič letos mahnili skupaj v hribe. Pridružila se nama je še ena kolegica, vendar je po spletu nesrečnih okoliščin in žuljev dve uri in pol preživela v koči, ampak pustimo podrobnosti.

Začele smo v Spodnji Kokri in se podale v breg. Precej hitro smo ugotovile, da imajo Jezerjani na tablah zelo navite čase. Ampak pač gledaš pod noge in hodiš. Nežno je naletaval sneg in občutek je bil prav prijetno zimski - prvič v tej sezoni. Malo za kočo sva z mami osatali sami in sopihali naprej. Pot je krasna. Malo hodiš po mehki travnati potki (ki je bila tokrat malo manj mehka zaradi hladne zemlje), nato prideš v svetlo gmajno, ki se nekoliko naprej prelevi v temno gmajno, tej pa zopet sledi svetla in potem spet mehka travnata potka.






Malo pod vrhom je začelo še bolj mrzlo pihati, megla se je nekoliko zgostila, snežinke pa še bolj prisno poplesavale. Preden sva stopili na vrh, sva se zato izdatno oblekli, na vrhu pa se nisva zadrževali ravno dolgo. Tako je mami digitalcu naročila, da posname eno fotko, in že sva bili na poti navzdol. (No, edino en zakladek je bilo še treba poiskati pod vrhom.) Menda je z vrha bajen razgled, ampak žal ne bi vedeli, tako da se boste morali o tem prepričati sami.



Dol sva jo mahnili po drugi poti kot gor in v nekem trenutku sem bila že zelo zbegana, ker mi je občutek govoril, da bi morali hoditi ravno v kontra stran. Bilo je že kar malo neprijetno, potem pa sva le prišli do križišča, ki sem ga poznala, in mi je bilo takoj lažje.

V vmesnem času je napadlo že nekaj malega snega in prav luštno je bilo hoditi po beli preprogi. Pri koči sva pobrali kolegico, spili vsaka svoj čas, nato pa smo jo skupaj mahnile v dolino in domov.

------

V nedeljo sva se z mami zbudili v zasneženo jutro in pogled skozi okno je bil resnično krasen. Po zajtrku sva imeli malo jutranje telovadbe, da sva sneg premetali z enega konca na drugega, nato pa kar peš na kavo in gojzarji so v takem vremenu najprimernejša obutev.

Pridružil se nama je še Uroš in odločili smo se, da je prve letošnje zimske občutke treba izkoristiti in da bi bilo škoda biti notri. Tako smo jo mahnili na (regenaracijsko) pot proti Kekčevi deželi. Potrkali smo tudi pri teti Pehti, a je ni bilo doma, nato pa smo se poklonili še planincem, ki so se ponesrečili v naših gorah.






Prijeten dopoldansko-popoldanski sprehod po že poznanih (razen Urošu) poteh, ki pa so vsakič drugačne in vsakič drugače lepe.

Po tako super izkoriščenem vikendu je občutek vedno zelo dober. Včeraj sem sicer kar konkretno čutila kolena, kar ni najbolj prijetno, ampak vseeno je nekoliko lažje, ko veš, da si naredil nekaj dobrega zase. In si napolnil pljuča s čistim, svežim gorskim zrakom.

Mimogrede, danes sva se kljub strupenemu polarnemu mrazu odpravila ven, iz Tivolija do Mosteca. In preživela! In se imela navdse krasno. Zimsko sonce je pač prijetneje opazovati s hladnejše strani okna.


ponedeljek, 29. december 2014

V Sloveniji vladajo izredne razmere! Aja, ne, samo zima je ...

Današnji zapis bi moral biti poročilo preteklega luštnega vikenda, preživetega večinoma v gojzarjih. No, ta zapis bi moral biti že včeraj, pa me je premagala utrujenost in vabilu domače postelje se pač nisem mogla odreči. Pa sem si rekla, da bo poročilo danes, in plan je bil resnično tak, današnji zapis pa bi moral biti jutri, ampak zdaj ne bo. En kup komplikacij, vem. Jutrišnji zapis bo danes pač zato, ker enostavno moram dati iz sebe, kar se nabira že dva dni.

Včeraj so v Sloveniji zavladale izredne razmere! Državo je pobelil sneg in temperature so se spustile in še vedno padajo! Zjutraj so bile nižje od nič in ponekod se nad ledišče niso dvignile niti čez dan! In v naslednjih dneh ne bo nič drugače! Zajel nas bo strupen mraz! Polarni mraz! In otoplitev ne moremo pričakovati še do začetka naslednjega tedna!

Ali povedano na kratko: začela se je zima.

Ne razumem, kako je lahko skoraj osrednja novica dneva, da bo v prihodnjih dneh mraz. Tudi do minus petnajst. Na koncu decembra, ko je v naših krajih zima. Saj veste, tisti letni čas, ko so listavci brez listov, ko je zunaj belo in vidiš svojo sapo, ko dihaš, ko ljudje smučajo, tečejo na smučeh in se sankajo? Ko na glavo povezneš kapo, okoli vratu zaviješ šal, ki si ga potegneš še čez nos, na roke pa natakneš rokavice in jih tiščiš v žepe? 

Ko gledam poročila in berem novice, se počutim, kot da sem padla v neki narobe svet. Kot da sem se znašla na Novi Zelandiji s tukajšnjimi razmerami. Drugače si vsega skupaj pač ne znam razložiti. Že pred dvema letoma sem bentila o tem, tokrat pa bentim še bolj, ker tole je pa še korak naprej od tistega ...

Iz otroštva se ne spomnim nobenega oranžnega alarma, ko je bil mraz - pa bi moral biti po današnjih merilih kar pogosto. A smo se res tako zelo pomehkužili? Najbolje, da jutri sploh ne grem v službo, da se ne bi slučajno zastrupila z mrazom. 

Svašta.

sobota, 27. december 2014

"Nedotakljiv in nedotaknjen. Strašen."

(Malo imam že dovolj takih objav - v zadnjem mesecu sem napisala že tri in tale je že druga zaporedna.)

Šalamunove poezije sicer večinoma nisem preveč razumela oziroma mi ni bila blizu (se pa najdejo tudi take pesmi, ki so mi zelo všeč), a vseeno se ne da zanikati njegovega prispevka slovenski poeziji. Enkrat sem ga poslušala na faksu, ko je prišel kot "gostujoči predavatelj" - bral je svoje pesmi, na naša vprašanja je sicer odgovarjal, ampak malo po svoje. Zanimiva izkušnja. In zdaj tudi neponovljiva.

Tomaž, nikoli se ne utrudi podobe novega plemena v večnem svetu ostrih robov!

Tomaž Šalamun: MRK

Utrudil sem se podobe svojega plemena
in se izselil.
Iz dolgih žebljev
si varim ude novega telesa.
Iz starih cunj bo drobovje.
Nagniti plašč mrhovine
bo plašč moje samote.
Oko si izderem iz globine močvirja.
Iz prežrtih plošč gnusa
si bom postavil kolibo.
Moj svet bo svet ostrih robov.
Krut in večen.

ponedeljek, 22. december 2014

"Guess it didn't work out that way"

Pred štirimi leti (sploh ne morem verjeti, da je od takrat res minilo že toliko časa), ko sva bili z mami na njegovem koncertu, sem si obljubila, da bom šla spet, če bom le dobila priložnost. Pa se žal ni izšlo ... Sem pa vesela (čeprav ta beseda res nikakor ne paše v ta kontekst), da sem ga imela možnost videti in slišati v živo. Ob nekaterih njegovih pesmih vedno jokam. Danes še bolj. 

Joe, naj ti bo na drugi strani lepo. In hvala za vse lepe pesmi, po katerih se te bomo lahko spominjali.


četrtek, 18. december 2014

Babje druženje

Babja druženja so vedno fajn, če s(m)o na kupu ta prave babe. (Besedo babe tu uporabljam v zelo ljubkovalnem pomenu, da ne bo pomote). O babjem druženju ponavadi govorim v kontekstu srečevanja s sošolkami s faksa, čeprav je tudi vsako drugo druženje s prijateljicami in kolegicami seveda babje druženje. Ampak danes mislim na tisto prvo. Že pred časom sem ugotavljala, kako zanimivo je primerjati babje čvekarije nekoč in danes.

In zdaj, skoraj dve leti in pol kasneje, je to spet zanimivo, saj so spremembe še večje - dve sva poročeni, ena ima že otroka, ena druga je bila medtem v Švici, kakšna je dobila ali zamenjala kakšno službo in podobno. Življenje se odvija vsaki v svojo smer in vedno redkeje nam uspe biti vsem na kupu. Seveda so tudi tista manjša druženja luštna in fajn, ampak vseeno je lepo, ko se nam uspe zbrati vsem naenkrat. Včasih nam uspe za kakšen rojstni dan, ampak tudi takrat na žalost pogosto kakšna manjka.

Se nam bo pa letos že tretjič zapored uspelo dobiti na prednovoletnem babjem druženju, ki smo ga (oziroma sem ga vsaj jaz v pobudnem mejlu) razglasile že za tradicionalno. In niti za sekundo ne dvomim, da se ne bomo imele tako fajn, kot smo se imele lani ali predlani. 

In malo me daje firbec, kako jim bo všeč letošnja malenkost, ki sem jim jo pripravila. 


sreda, 17. december 2014

Včasih se prelevim v bralko lastnega bloga

Vsake toliko časa se na svojem blogu prelevim v vlogo bralke. Seveda jo (približno) opravim že čisto vsakič, ko napišem objavo, saj jo še pred objavo preberem. In jo preberem še enkrat po objavi. Ampak v tem primeru gre še vedno bolj za vlogo pisca (oziroma piske, čeprav se mnogi te besede otepajo z vsemi štirimi, pa mi še vedno ni jasno, zakaj), saj je vse to branje namenjeno bolj iskanju napak in tuhtanju, ali je vse napisano tako, kot sem si zamislila, ali kje kaj manjka, bi lahko kakšno stvar preoblikovala ...

Pridejo pa dnevi, ko svojega bloga ne odprem skozi bel zaslon, ampak tako, kot ga odprejo drugi (nisem čisto prepričana, da je glagol odpreti tule najprimernejši, ampak drugega se ne spomnim). In se na njem zadržujem v vlogi bralke. Kliknem naključni mesec ali oznako in berem. Kot bi brala blog nekoga drugega.

Zanimivo je spremljati, kako sem v določenem času razmišljala, katere stvari so se mi zdele vredne besed, kaj se je v mojem življenju dogajalo, kako sem se spopadala z izzivi ... Včasih se spomnim kakšne stvari, ki sem jo že pozabila. Včasih se čudim, da je od kakšnega dogodka res preteklo že veliko časa. Včasih se mi zdi, kot da berem besede nekoga drugega, saj mi ne gre v glavo, kako mi je uspelo besede oblikovati na takšen način, kot sem jih. Včasih se držim za glavo, kakšne bedarije sem pisala.

Vsakič znova zanimiva izkušnja.

nedelja, 14. december 2014

Kratek, a sladek oddih v Goriških brdih

Med rojstnodnevnimi darili se je znašla tudi Zvezdarjeva knjižica Gurmanski počitek na deželi. Z Urošem sva jo pridno preučila in ugotovila, da naju oba vleče v Brda. In tako sva včeraj pristala v Snežatnem, v Hiši Štekar. V Malvaziji.



Razmišljala sva, če bi se po večerji odpeljala do Nove Gorice, pa sva pri drugem kozarcu vina družno ugotovila, da se nama ne da. Tako sva, utrujena po za oba napornem tednu, odšla pod kovter, še malo čvekala, se smejala, naredila okviren načrt za danes, nato pa zgodaj zaspala.

Zbudila sva se v oblačen, a topel dan. Razgledi izpred hiše so bili kljub oblakom čudoviti, med griči so se podile nežne meglice. Ugotavljala sva, kako krasno mora biti tu šele ko na primer cvetijo češnje ali zori grozdje, in si potiho obljubila, da se vrneva med te griče še v kakšnem drugem letnem času, ko je tudi dan daljši, in za kakšen dan več.



Po zajtrku, ki je bil enako domač kot večerja, sva izpraznila sobo in se odpravila novim dogodivščinam naproti. Najprej na razgledni stolp (nanj vodi 144 stopnic, sva preštela), od koder sva lahko občudovala še lepši razgled. Kako krasno mora biti šele ob lepem vremenu!





Pot naju je vodila tudi v Šmartno (zadnja fotografija), malo vasico, ki je v preteklosti predstavljala pomembno strateško obrambno točko. Med kratkim sprehodom po notranji strani obzidja sva se tako lahko seznanila z zgodovino vasi, njeno arhitekturo in pomenom skozi zgodovino, ogledala pa sva si tudi nekoč/danes fotografije, ki lepo prikazujejo razvoj vasi.

Nato sva se obrnila proti Solkanu, kjer sva si solkanski most ogledala še iz druge perspektive, kot se ga gleda ponavadi (hvala, geocaching!), še prej pa povsem naključno našla še vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne - čeprav leži ob železniški progi, se zdi odmaknjen in miren kraj. In tih.



Soče Gregorčič ni kar tako imenoval bistra hči planin in pisal o njeni lepoti.



Zadnji postanek je bil spominski park na Kobilniku v Trnovem, posvečen padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja ter z grobnico padlih borcev IX. korpusa. Pred vhodom v park stoji ogenj miru in ljubezni.



Spominski parki so ponavadi prav posebni kraji. V njih je neka skoraj napeta energija. Nekaj je enostavno v zraku. Tokrat pa še bolj, saj je k "napetemu" vzdušju močno pripomoglo še vreme. Bila sva namreč prav v osrčju megle, kar je izkušnji še dodajalo skrivnostnost. In napetost. Da se ti naježi koža, ko hodiš mimo 83 granitnih plošč (nisva štela, pomagal je internet), od vrha do dna popisanih z imeni borcev in žrtev fašističnega nasilja. Na vrhu pa te pričaka še obelisk, pod njim pa grobnica padlih borcev IX. korpusa. 





Menda je z vrha lep razgled. Ponavadi bi me obljuba lepega razgleda zvabila nazaj na tako mesto ob lepšem vremenu, tokrat pa se mi zdi, da vabila ne bi sprejela. Ker se današnja izkušnja parka zdi "pravilna" - skrivnostna, temačna, napeta. Si je niti ne znam predstavljati drugačne. 


sreda, 10. december 2014

"Slovenci imamo do jezika deloma nemaren odnos"

Zgodaj popoldne me je zadela novica, da je umrl Jože Toporišič. Nikoli me ni učil, saj sem študijske klopi začela guliti lep čas po njegovem odhodu v pokoj. V živo sem ga imela možnost videti in poslušati pred nekaj leti na neki okrogli mizi. Seveda pa sem o njem marsikaj slišala in prebrala. Se, tako kot verjetno prav vsakdo, nasmejala kakšni neposrečeni besedni ideji in se spraševala, od kod jo je privlekel. 

Sploh to zadnje se je vse prevečkrat povezovalo z njim. Vse prevečkrat pravim zato, ker je to smejanje, to zgražanje v smislu "kaj pa njemu ni jasno, a mu je malo dolgčas" zakrivalo vse tisto, kar je dobrega naredil za naš jezik. In tega sploh ni malo. Veliko več kot marsikdo pred njim, vsekakor pa veliko več kot marsikdo (kdorkoli?) za njim. Konec koncev se prav vsak delovni dan opiram na njegovo delo - preverjam, se prepričujem o stvareh, rešujem zagate ... Pa sploh ne gre samo za to. Šele ko človek malo pobrska po njegovem delu, vidi, kako zelo aktiven je v resnici bil in s čim vse se je ukvarjal.

Bil je veliko več kot samo zgoščenka in razpočnica. Naj počiva v miru, ki je zapisan v knjižni slovenščini.

torek, 9. december 2014

Včasih preveč razmišljam in premalo naredim

Seveda je prva stvar, ki pade na pamet, tista, o kateri ne maram govoriti. Diploma. O njej sem začela razmišljati že davno tega. Pa sem do pred kratkim o njej več ali manj res samo razmišljala. Če bi bila za to razmišljanje plačana, bi bila danes nesramno bogata in mi sploh ne bi bilo več treba delati. Pa pustimo to, da rada delam in da ne bi dolgo časa zdržala v brezdelju. 

(Sicer danes ni moj namen pisati o diplomi oziroma o dokončanju faksa, pa vendar - za tiste, ki se sprašujete: vse skupaj napreduje. Kakšen teden hitreje, kakšen teden počasneje. Zadnja dva tedna zaradi nekih drugih stvari počasneje, ampak se trudim prinesti noter takrat, ko lahko.)

Včasih na primer razmišljam, da bi šla teč. In potem ostane pri razmišljanju. In prestavljanju - bom šla čez pol ure. In čez pol ure bom samo še nekaj pogledala in šla. In po pogledanju samo še nečesa mi ni všeč oblika oblakov in bom šla čez pol ure. In čez pol ure sem že lačna, lačna pa ne morem teči. In potem pojem in seveda ne morem teči s polnim želodcem. In ko se hrana malo poleže, je že temno in tako tek odpade. 

Ali pa razmišljam o tem, da bi šla na pregled za leče. Ker bi bile praktične za v hribe. In za na kolo. In za plezanje. O pregledu za leče sem začela razmišljati enkrat pomladi. In jih še vedno nimam, ker se še vedno nisem spravila na pregled.

Ali pa berem blog, ki mi je všeč, in si v glavi že spišem, kako bom odgovorila, ampak se mi tisti trenutek ne da, nisem za računalnikom ali nimam časa. In potem, ko bi lahko, se mi še vedno ne da ali pa nimam navdiha. Ja, tudi za take stvari potrebujem navdih. In potem minejo že kakšni trije dnevi in se mi zdi za tisti komentar že prepozno. In ga ne napišem.

Tudi z blogom se mi to včasih dogaja. Ideja pride, ko je ne morem zapisati. Ko pa pridem do računalnika, se besede nočejo sestaviti tako, kot so se prej v glavi, in mi to ni všeč, zato nič ne napišem. (Ampak to mogoče ne spada čisto v isto kategorijo.)

Zdaj grem pa pokomentirati nekaj objav, preden minejo trije dnevi ...

četrtek, 4. december 2014

Nekaterih stvari ni nikoli preveč

Seveda se stvar razlikuje glede na to, koga vprašaš. Zase bi lahko rekla, da sta taki dve stvari. No, priznam, v resnici so tri. Najbrž bi se število še nekoliko povečalo, če bi imela dovolj časa za razmišljanje. In seveda če bi štela zraven tudi ljubezen, zdravje in še druge podobne dobrine. Ampak če se gremo čisto materialno, so tri stvari.

Prva in najočitnejša stvar so seveda knjige, za katere mi konstantno zmanjkuje prostora in nato ugotavljam, kateri del stanovanja ni še povsem prekrit s knjižnimi policami.

Druga stvar so skodelice. Prostor za skodelice imava omejen na malo manj kot eno polico v viseči omari. Zložene so druga v drugo, da sploh gredo vse noter in imam "prepoved" kupovanja novih oziroma lahko kupim novo le, če dam kakšno drugo stran. Pred kratkim mi je Uroš rekel, da lahko naberem nekaj skodelic, ki jih ne bom pogrešala, da jih bo nesel v službo. Tako sem nabrala štiri ali pet skodelic, ostale pa zložila nazaj na polico - še vedno je bila čisto polna, edino v višino je ostalo nekaj prostora. 

Tretja stvar pa so čaji. Nekateri kupijo škatlo čaja ali dve, nato pa ta okus ali dva pijejo toliko časa, dokler ne zmanjka vrečk, spet kupijo eno ali dve in tako naprej. Jaz (midva) ne. Na najini mizi je trenutno sigurno vsaj kakšnih petnajst škatel čaja (morda celo še kakšna več), kar nekaj vrečk pa imava še v "čajni škatli", ki je bila včasih namenjena temu, da so bili noter vsi čaji, ki jih imava. Pred kratkim sva se odločila, da ne kupiva nobene škatle čaja, dokler zaloge nekoliko ne sprazniva. Še dobro, da oba pijeva čaj iz ekstra velikih skodelic, v katere gresta dve vrečki čaja, tako da gre praznjenje zaloge nekoliko hitreje.


Če ne verjamete, da čajev ni nikoli preveč, vprašajte mojo mami, vam bo ona povedala. Menda sva malo v žlahti ...

A kako nama gre praznjenje zaloge? Dobro, seveda, ampak nama gre še bolje njeno povečevanje. Ja, vem, napisala sem, da sva sklenila, da ne bova kupovala novih škatel, dokler ne izprazniva zaloge, pa se tega nisva čisto držala ... Najprej sva domov privlekla še dve. Nato sem jaz privlekla še eno. Nazadnje pa sva spet s skupnimi močni privlekla še tri. V eno škatlo sem skombinirala nekaj različnih okusov in si jo odnesla v službo. Ja, celih dvajset vrečk proti vsem tistim, ki so doma, res ni veliko.

Zdaj mora biti pa zima mrzla, da bova pila veliko čaja. Zavita v deko, ob branju, gledanju televizije ali delanju za diplomo.

sreda, 3. december 2014

Novoletna darila

Spet je prišel tisti čas v letu. (No, če bi sklepali po večini trgovin, bi lahko pomislili, da je tisti čas v letu prišel že pred enim mesecem.) Zunaj je hladno, ponekod že sneži, drugje samo nadležno dežuje, začel se je "uradni" veseli december. Ljubljano so že razsvetlile lučke in menda s štantov že diši po kuhanem vinu oziroma njegovi precej razredčeni različici.

In veseli december prinese s sabo tudi razmišljanje o darilih. Zadnji dve leti sem se spravila darila delati doma, saj so tako bolj osebna. Prvo leto je tako precej uspeha požel doma narejeni piling, lani pa ukozarčeni piškoti. 

Se spomnite dveh ogromnih in totalno presladkih piškotov? To je bila prva, zelo neuspešna vaja. Recept sem namreč pobrala na neki ameriški strani in nekako čudno pretvorila količine sestavin, nato pa še povsem nekritično samo zmetala vse skupaj, brez da bi pomislila, da je sladkorja ogroooomno preveč. Naslednjič je bil uspeh boljši, nato pa je bilo treba najti samo še pravilne količine za kozarce, ki sem jih imela.



Za litrski kozarec sem uporabila:
  • 135 g moke, zmešane s pecilnim praškom, vaniljinim sladkorjem, ščepcem sode in ščepcem soli
  • 95 g zdrobljene čokolade (zmešala sem jedilno in mlečno)
  • 75 g bombonov 
  • 75 g ovsenih kosmičev
  • 110 g sladkorja (po 55 g belega in rjavega)
  • zdrobljeni orehi do vrha kozarca
Navdušenje je bilo precejšnje - tudi nad končnim izdelkom.