petek, 31. januar 2014

Ni navdiha, ni panike!

Vsak, ki je na tem mestu prebral več kot objavo ali deset, ve, da sem včasih pisala pesmi (blazno rada bi napisala, da jih pišem, ampak to bi bila pač grda laž, ker je moja zadnja pesem nastala že kar nekaj časa pred poroko, ki pa tudi ni bila ravno včeraj). In ta vsak tudi ve, da izgube navdiha ne prenašam najbolje. Če slučajno komu peša spomin (ali pa me ne bere toliko časa, da bi vedel).

Naslov tega zapisa se mi je že nekaj dni valjal po osnutkih, čakal je samo, da bom izvolila spodaj dodat še besedilo, ker bi samo naslov pač čudno izgledal (ja, napisala sem izgledal, in ja, vem da se lektorji križamo, ko vidimo to besedo). Imela sem cel plan, kako bom napisala, da sem se sprijaznila s tem, da je moja pesniška kariera že za mano in ne bom novi Prešeren, Šalamun ali Makarovičeva, da me otroci čez petsto let ne bodo preklinjali, ko se bodo morali o meni učiti v šoli. Hotela sem napisati, da sem se sprijaznila s tem, da navdiha ni več.

Potem pa sem šla včeraj danes spat, in ko sem ležala v postelji, me je nenadoma prešinilo, da navdih vendarle ni povsem izginil. Že res, da v kleti nimam masovne pesniške proizvodnje, pa vendarle zdaj že nekaj časa kar pridno pišem blog. Tudi tega namreč ne morem pisati brez navdiha, sploh če vas nočem dolgočasiti z objavami tipa danes sem vstala ob devetih, pojedla kosmiče, se igrala z mačkom, zlektorirala tri tekste za radio, šla dvakrat lulat, pojedla kosilo, brala, zlektorirala še en tekst in šla petkrat lulat, natulila mačka, naj ne bo tečen, in moža, zakaj ni pomil posode, povečerjala in šla spat.

Navdih torej je, samo da je preusmerjen drugam. In ne psihiram se več, da že toliko časa nisem napisala nobene pesmi. Danes sem šla v spomin na dobre stare čase (kako zelo obrabljena fraza!) brskat po svojih dveh zvezkih pesmi. In med drugim na prvi strani drugega našla tudi spodnjo fotko.


In še vedno upam, da kdaj v (bližnji) prihodnosti napišem še kakšno pesem. V spomin na vse pretekle pa ena iz arhiva, za katero res ne morem verjeti, da je tule še nisem objavila, ker mi je ena najljubših. 


Če prestopiš prag, pusti dušo zunaj
 tam notri ni prostora zanjo.
Prostor je le za čisto spokojnost,
za odklop od sveta,
za odklop od vsega hudega.
Prostor je le za užitek v brezdelju,
za neskončne sekunde sreče
in za trenutke brezmejne miline.
Le vstopi, le dušo pusti zunaj.

... In krvavo nebo bo polno zvezd,
ki bodo svetile v spomin na tvoje življenje ...

četrtek, 30. januar 2014

Rada imam ajdole, vojse in druge pevske šove

Med drugim tudi zato, ker sem na tak način spoznala že veliko dobrih komadov (ki bi jih morda drugače pač spoznala prek kakšnega drugega kanala, ampak tega seveda ne morem vedeti), včasih pa se zgodi tudi, da me spomnijo na kakšen dober komad, ki mi je že malo ušel iz glave. Tako sem danes po dolgem času spet poslušala spodnji komad. Pa ne samo enkrat. Prej bi rekla vsaj desetkrat. (To zelo rada počnem, ko (ponovno) odkrijem komad - poslušam ga milijonkrat zapored, dokler si nekako ne dopovem, da zdaj pa že res pretiravam.)


Na tejle povezavi pa si lahko (če vas seveda zanima) preberete, kako avdicije v resnici potekajo. Ne morem reči, da sem presenečena. Konec koncev gre še vedno za šov. 

sreda, 29. januar 2014

Knjige, ki bi jih rada imela na knjižni polici

Vem, da sem že zdavnaj napisala, da ne bom več zbirala idej za branje, ampak seveda ni ostalo pri tem. Seznam knjig, ki bi jih rada prebrala, se tako še vedno hitro daljša. Ampak danes ne bom govorila o tem, katere knjige bi rada prebrala (no, posredno vseeno), ampak o tistih, ki bi jih rada imela na knjižni polici in jih postavila zraven najboljših, ki so že tam. En tak seznam sem pred časom že objavila in od takrat mi je večino tistih knjig uspelo nabaviti. Danes pa je na vrsti še en "hočem imeti" seznam. 

Carlos Ruiz Zafon: Ujetnik nebes

Ker bi rada Senci vetra in Igri angela pridružila še njegovo tretjo. Ne dvomim, da bo tudi ta dobra. Razmišljam pa, da bi, preden jo prebrala, še enkrat prebrala prvi dve. Ali pa vsaj Senco vetra. Ker je fenomenalna.


Khaled Hosseini: Tek za zmajem, Tisoč veličastnih sonc, In v gorah odzvanja

Prvo sem že brala in mi je bila fenomenalna, dovolj fenomenalna, da bi jo rada dodala na knjižno polico. Tudi za drugi dve sem prebrala ogromno pohval in bi ju rada postavila zraven. Pa tudi zato, ker imam rada zbirke knjig enega avtorja.



John Green: Krive so zvezde

Že nekaj časa nisem dobila toliko priporočil za knjigo, kot sem jih dobila za tole (pred tem za Stoletnika, pred tem se pa niti ne spomnim več), nisem dobila že dolgo. In zdi se mi, da gre za tako knjigo, ki si je ne bi sposodila, ampak jo kar kupila.


Markus Zusak: Kradljivka knjig

Ena boljših knjig, kar sem jih kadarkoli prebrala in bi si zaslužila ne samo mesto na knjižni polici, ampak kar svojo mini knjižno poličko. Definitivno jo želim še kdaj prebrati. Večkrat. Da je pa poleg vsebine krasna še naslovnica (na to dam kar precej), je pa sploh še dodaten plus.


Katere knjige si pa vi želite na svoji knjižni polici? 

torek, 28. januar 2014

Ni anonimnosti, ni objave

Razmišljam, kako bi lahko napisala zapis, da ne bi bilo jasno, o čem govorim, pa bi vendar zadevo dala iz sebe. Anonimnost pa to. Ker bi jo rada in ker jo rabim dati iz sebe. Saj mogoče je vse skupaj totalno neumno - hočem, da ljudje preberejo, ampak nočem pa napisat tako, kot je. Papirnati dnevnik mi tokrat ne bi bil dovolj, pa sploh ne znam razložiti, zakaj. Enostavno hočem, da kdo prebere, kar dam iz sebe. Zakomplicirano, vem. Potem me ima, da bi pač napisala, kar imam za napisat, in povsod okrog popala obvestila, da nočem slišat in prebrat nobenega komentarja na to temo. Dajmo se delat, da tega nisem napisala, vi pa tega niste prebrali. Ampak vem, da tako ne gre.

Zato na koncu ne napišem nič. Razen blodnje o tem, kako bi, pa ne bom.

ponedeljek, 27. januar 2014

Pokljuško sobotno dopoldne ali Prvi zimski občutki to zimo

Ker je letošnja zima tako zelo nezimska, sem se pretekle sobote na Pokljuki zelo veselila, toliko bolj, ker je v petek še malo snežilo. Z mami nisva točno vedeli, kakšne bodo snežne razmere, zato sva se odločili za bolj ravninsko miganje - s Pokljuke na planini Uskovnica in Zajamniki. Tak je bil vsaj načrt.

Dan se je začel nekaj čez pol šest zjutraj, ko je zvonila budilka. Za mano je bila zelo kratka noč z zelo slabim spancem, zato me je imelo, da bi se enostavno dvakrat obrnila in spala naprej. Ampak tega seveda nisem naredila. Tako sem malo pred sedmo že sedela na vlaku in na poti do Lesc lahko gledala, kako se prebuja dan.




Iz Lesc sva jo mahnili na Pokljuko, kjer naju je pričakal močen in mrzel veter, in malo sem se že ustrašila, da bo tako cel čas. Pa na srečo ni bilo. Ko sva bili enkrat na sončku, je bilo prav prijetno toplo. Do Uskovnice sva prišli kar hitro, del poti sva morali še zgaziti. Skoraj ves čas sva lahko občudovali razgled na spodnje bohinjske gore. Čista zimska pravljica. 








Ko sva se odpravili z Uskovnice do Zajamnikov, sva srečali našega cimra, malo smo poklepetali, nato pa sva se odpravili naprej proti Zajamnikom. Do kamor pa nama ni uspelo priti, ker sva nekje zgrešili "odcep" in se na koncu znašli nazaj na križišču, kjer sva zavili proti njim, jaz pa sem se vmes še ene dvakrat znašla na riti (no, to, da sem se znašla na riti, ni vplivalo na to, da nama ni uspelo priti do Zajamnikov). Ker se nama je zdelo, da veva, kje sva zgrešili, sva se obrnili in se spet odpravili po isti poti, potem pa ugotovili, da nisva povsem sigurni, če nama bo uspelo biti nazaj v času, ki sva ga imeli na voljo. Tako sva se še enkrat obrnili, se odpravili nazaj proti Pokljuki in občudovali, kakšne vzorce zna ustvariti narava. In seveda uživali v zimski pravljici.





Ko sva se vrnili na Pokljuko, je bila slika čisto drugačna od jutra. Kamorkoli si pogledal, sama pločevina. Človek bi še mislil, da so kaj talali zastonj, ampak kaj takega je bilo vseeno pričakovano - konec koncev je bila krasna sobota, pa še snežilo je en dan prej. Pokljuka je pa itak krasna. Pri avtomobilu sva samo še pomalicali, potem pa se odpravili nazaj do Lesc, kjer sva šli še na hitro kavo, potem pa vsaka v svojo smer. Dan je bil res krasen, kar je pa z mami itak vedno. 


četrtek, 23. januar 2014

Včeraj sem se trolo skoraj odpeljala v garažo

Do zdaj z elpepejem nisem imela nikoli kakšnih pretirano slabih izkušenj. Če odštejem tisti pripetljaj, ko sploh nisem prišla na avtobus, je bila moja največja pripomba do zdaj pretirano kurjenje na avtobusih pozimi (poleti pa seveda temu nasprotno pretirano hlajenje). Do zdaj. Do včeraj.

Šla sem iz službe in komaj čakala, da pridem domov, da se odpklopim in po celem dnevu vidim moža. Do doma mi vozita dva avtobusa, ki pa na žalost nista najpogostejša, tako da zvečer za prevoz včasih prosim Uroša. Ker pa ga nočem preveč izkoriščati obremenjevati, se s kakšnim drugim avtobusom pripeljem čim bližje, da se ne rabi voziti predaleč. To se je zgodilo tudi včeraj.

Usedla sem se torej na avtobus, da se bom peljala do končne postaje, kamor me bo Uroš prišel iskat. Vse lepo in prav ... dokler avtobus ni speljal s postaje pred končno. Luči so se kar naenkrat ugasnile in že to mi je bilo čudno, ampak nisem rekla nič. Nato pa je voznik, namesto da bi ostal na desnem pasu, dal žmigavec in zapeljal desno na kočno postajo, najprej zapeljal na srednji pas, nato pa se skušal vključiti na levega, da bi zavil levo na obvoznico in (predvidevam) odpeljal v garažo. Takrat pa se je v meni prižgal alarm.

Vstala sem torej s sedeža in voznika prijazno vprašala, če ne gre nič na končno postajo. Nekaj trenutkov kasneje sem se morala močno oprijeti drogov, saj je malo manjkalo, da bi priletela v sprednjo šipo. Voznik je namreč močno zavrl in me malodane nazijal, da me ni videl in da zakaj nisem nič rekla, ko je ugasnil luči. Prijazno sem se mu opravičila (čeprav niti ne vem, zakaj, konec koncev nisem naredila nič narobe, on je tisti, ki ni videl mene) in povedala, da sem pač pričakovala, da bo vseeno zapeljal tudi na končno postajo. Polglasno je zaklel in besno odpeljal še do končne postaje, jaz pa sem se morala v tistih nekaj metrih dobro držati, če nisem hotela, da me kam odnese, ker je bila njegova vožnja daleč od umirjene.

Preden sem izstopila, sem mu še prijazno zaželela lahko noč, pa seveda nisem dobila nobenega odgovora.

sreda, 22. januar 2014

Plusi in minusi čepkov za ušesa

Danes pa k eni malo bolj brezvezni in nezanimivi temi. Nisem največji navdušenec nad čepki za ušesa, ampak včasih, ko mož pridno žaga drva in ne pomaga nobeno štokanje ali brcanje, pač posežem tudi po njih. Zdi se mi, da sem jih vseeno uporabila že dovoljkrat, da lahko napišem seznamčič plusa in minusov tega penastega čuda (kar se mene tiče).

Plus:

 

+ Ničesar ne slišiš. (No, skoraj ničesar, če je zadeva dovolj glasna, seveda vseeno pride do tvojih ušes.) Tisto pridno žaganje drv, ki ga izvaja mož, se tako nekje na poti do mene izgubi, ostane samo še blago vibriranje.


Minusi:

 

- Nadležno tlačenje v ušesa. Sploh če že napol spiš ali se zbudiš sredi noči. Ker takrat je zadnja stvar, ki si jo želim, držanje uhlja v pravilnem položaju, da gospodič čepek sploh izvoli it noter in tam ostat. Ko sem še mislila, da enostavno zgrabiš čepek in si ga zabašeš v uho, je bilo moje življenje mnogo lažje kot zdaj, ko si samo še želim, da bi bilo tako enostavno.

- Napihovanje v ušesih. Ko ti končno uspe zabasat tisto peno v uho, se žurka šele začne. Tisti občutek nabrekanja v ušesu mi je, milo rečeno, grozen. Ampak na srečo vsaj ne traja predolgo.

- Lezenje iz ušes. Pogosto se mi zgodi, da mi ponoči čepki začnejo lesti iz ušes. Še bolj nadležen očutek od tlačenja v ušesa je tisti, ko se zbudiš, čepek pa se je odločil iti malo na sprehod in ga zdaj polovica binglja iz tvojega uhlja. Na srečo so vsaj mehki, tako da te ne žulijo nekje pod ritjo, če jim tudi uspe zlesti ven (in nekako še opraviti sprehod do riti).

- Trenutek po odstranitvi. Oziroma kar kaj več kot samo trenutek. Moja ušesa niso narejena za tlačenje stvari vanje, na kar me vedno znova spomnijo (no, so me spominjale, ker jih itak ne uporabljam, ker so zame nefunkcionalne) tudi tiste navadne slušalke za v ušesa, ki mi pridno padajo ven. Tudi nad čepki niso najbolj navdušena in me na to še nekaj časa po odstranitvi spominjajo z nadležno bolečino tam nekje na poti proti notranjosti glave.

- Ničesar ne slišiš. Ne, nisem se zmotila. To, da ničesr ne slišiš, je zame tudi minus. Ker sem določenih zvokov pač navajena, na primer zvoka, ki prihaja z avtoceste, mačkovega mijavkanja ali norenja po stanovanju, šumenja vetra. Čepki mi pa tudi te zvoke zadušijo in tista tišina, ki jo ustvarijo, mi je prej nadležna kot prijetna. Ampak včasih moram, če hočem spati, požreti tudi to.

torek, 21. januar 2014

Študentske dogodivščine: kako sem bila obtožena, da zavajam fante

Ne vem, kako se mi je danes na poti iz službe to prikradlo v spomin, ampak dejstvo, da se mi je, kar kliče po novi objavi.

Bilo je nekje na začetku faksa, drugi letnik, se mi zdi. Z nekaj študenti (nekaterimi kolegi, nekaterimi nepoznanimi) smo stali v krogu in se pogovarjali. Prizor, ki ga lahko med študijskim letom vsakodnevno vidiš na fakultetnih hodnikih. V tej skupini študentov sva stala tudi jaz in imenujmo ga gospodič Radbibejbo. Med nama ni bilo nobene posebne interakcije, pač sva se znašla ob istem času na istem mestu in v istem pogovoru, najbrž sva si izmenjala tudi kakšno besedo. Ne spomnim se, o čem smo se pogovarjali, ampak to niti ni tako zelo pomembno.

Fast forward v tisto (mogoče naslednje, saj ni važno) popoldne. Z gospodičem Radbibejbo debatiram po enem od internetnih komunikacijskih kanalov (ne spomnim se, kje smo debatirali pred mejlom in fejsbukom). Moja fotka me prikazuje, kako sedim nekje ob morju (in zrem v daljavo?). Vem, da informacija deluje kot nepotrebna, ampak se bo izkazalo, da sploh ni tako. Med drugim mi pove, da imam lep nasmeh, in meni se že začenja dozdevati, kam pes taco moli.

Fast forward v naslednje popoldne (ali pa še kakšno malce naprej). Z gospodičem Radbibejbo sva spet udeležena v internetni komunikaciji. Nimam pojma, o čem se pogovarjava, ampak to spet ni pomembno ... dokler ne pridemo do trenutka, ko pogovor steče nekako takole:
GR (gospodič Radbibejbo, če slučajno stojite na lajtungi): Luštna fotka, a to te je pa fant na pomolu slikal? 
(GR se v tem trenutku prelevi v gospodiča "Neočitnega" Radbibejbo)
T: Ne, na eni skali sva sedela.
GNR-ju se odpelje: Aha, pa smo spet tam! Vse slovenistke ste iste! Zadnjič na faksu sem pa dobil malo drugačen občutek! Sem mislil, da si drugačna, ampak si taka kot vse druge, ti tudi samo zavajaš! (In še nekaj podobnih besnih stavkov, ki vso krivdo valijo name.) 

Takrat sem samo še obstala odprtih ust in nisem vedela, kaj naj naredim. A naj se mu opravičim, ker je očitno mislil, da ga pecam? A naj ga nekam pošljem, ker je njegova krivda, da to, da sem bila udeležena v istem pogovoru kot on, ga najbrž kdaj pogledala (ker pač gledaš ljudi, s katerimi se pogovarjaš) in mu namenila kakšno besedo, dojema kot pecanje in zavajanje? Ne vem točno, kaj sem mu rekla, ampak verjetno sem hitro zaključila pogovor in si mislila, na koga, za vraga, sem naletela.

Po tem pripetljaju se mi zdi, da nisva nikoli spregovorila kaj več kot kakšen živijo, pa še to je on ponavadi raje "neočitno" pogledal stran. 

In to, dragi moji, je zgodba o tem, kako sem bila obtožena, da zavajam fante. 

ponedeljek, 20. januar 2014

Včasih bi sedlo malo anonimnosti

Tako to gre ... Včasih bi rada kaj napisala, pa ne morem. No, lahko bi, ampak nočem. Ker ni za vsake oči. Vem, smešno je, da tako pišem, ker ko nekaj objaviš, je to pač lahko za vsake oči, ki se prebijejo do zapisa. Vseeno pa bilo včasih dosti lažje, če bi vedel, da te ljudje, ki berejo tvoj blog, ne poznajo. Ali da pač te, ampak ne vejo, da si avtor ti. Toliko več stvari, bi lahko zapisala ... Seveda pa sem si za vse skupaj kriva sama, ker sem blog zastavila na tak način, kot sem ga. In ni mi žal, da ne bo pomote. Ampak očitno si bom morala spet omisliti še papirnati dnevnik, da bodo svoje mesto našle tudi stvari, ki niso za sem. 

nedelja, 19. januar 2014

Ducat stvari, za katere moj mož misli, da jih morate vedeti o meni

Včeraj sem objavila sedem stvari, ki jih niste vedeli o mojem možu, danes pa vam predstavljam dvanajst stvari, za katere on misli, da bi jih morali vedeti o meni. Spodnje točke so napisane po nareku, pred objavo pa je Uroš še enkrat preletel, kaj je napisano, da bi se prepričal, da njegovih besed res nisem obračala/spreminjala. 

1. Mencanje v postelji. Kako se udobno namestiti v postelji, je cel projekt. Ne samo da to zahteva idealno postavitev levega kolena za 36,68 stopinje proti severovzhodu, leva roka nikakor ne sme biti v napoto desni, da o prstih na nogah in rokah sploh ne govorimo. Vse mora biti v idealnih pogojih, razdalje pa natančno določene, da se končno postavi v idealen položaj.

2. Po novem ima rada brokoli. Kot da bi bila na prvem zmenku, mi pri vsakem kosilu, ki vsebuje brokoli, veselo obrazloži, kako ne razume, zakaj ga kot otrok ni marala. Da, draga, razumem, rada imaš brokoli.

3. Navdušena nad avtomobili, ne mara pa zvoka dirkalnikov. Tipično po babje.

4. Umri, meni nevšečni lik! Like iz serij si jemlje zelo k srcu in to jasno in glasno izraža. Večkrat v enem delu izvem, kakšno željo ima po smrti nekega lika, ki ji ni všeč - utopitev, razčetverjenje ali kakšna drugačna srednjeveška smrt.

5. Takega lakca pa res še nimam! Da, draga, modrega bleščečega mareličnega laka za nohte pa res še nimaš. Tisti iz prejšnjega meseca mu je sicer podoben, ampak se vidi barva zgodnjejesenske, ne poznojesenske marelice. Ampak ne pozabi, kosovni odvoz smo letos že naročili.

6. Smisel za orientacijo jo je**, ampak parkplac pa takoj zavoha. Ko se v kakšnem nedomačem mestu trikrat obrneva, ji kompas že kaže v napačno smer, ampak parkplac pa zavoha, še preden prideva do parkirišča.

7. Ne kupuje rada oblačil, ampak za lučmi, pipami, vijaki in podobnim bi pa cel dan šnofala. Tako kot se malemu otroku zasvetijo in hkrati orosijo oči, ko vstopi v trgovino z igračami, se njej orosijo in zasvetijo oči, ko stopi v tehnično trgovino. Nobena pipa, luč, banja, topli pod in matica ne ostanejo nedotaknjeni. Pogosto pa se lahko zraven sliši še vedno bolj prepoznavni "oh, kako si lep/-a".

8. Ima najboljšega moža na svetu in me prav malo briga, kaj menite. 

9. Če bi zadela na lotu, bi pokupila pol Hervisa in Intersporta. Sicer ne vem, kaj bi s 16 termovkami, petimi nahrbtniki, štirimi pari pohodnih čevljev, celotno kolekcijo 2011/2016 Underarmour in Mammut, ampak važno, da bi to vse imela.

10. Skrivna specialkarka - favlerka. Potiho si želi specialke, da bo lahko barvno usklajena šminkirala po ljubljanskih ulicah.

11. Piki, greva tuki, ker je na poti "en" zakladek. Nekateri preden gredo na pot oziroma izlet, preverijo, ali imajo vse potrebno, izberejo najboljšo/najbolj ekonomično/najhitrejšo pot, po kateri bodo šli, ona pa izbere pot, po kateri je največ zakladkov.

12. Bog ne daj, da bi mož sedel na lihem sedežu, baje bo svet razgnalo. Tu sploh ni več pogovora, prepira ali razmišljanja o debati, ona bo hočeš nočeš sedela na lihem sedežu, pa čeprav to pomeni, da bo moral mož sedeti na drugi strani dvorane. Baje lahko njena rit na lihem sedežu deaktivira uzbekistansko atomsko bombo.

sobota, 18. januar 2014

Sedem stvari, ki jih niste vedeli o mojem možu

Kakšno besedo o svojem možu sem tule že napisala, ampak marsičesa pa seveda še ne, zato vam danes predstavljam sedem stvari, ki jih o njem niste vedeli. No, nekateri kakšno že veste, zato se vam že vnaprej opravičujem, če se bo seznam za vas za kakšno točko skrajšal. 

1. Karate kid. Danes je njegov karate sicer samo še zgodovina, ampak v mladih letih (oziroma ko je bil mulc, preden kdo skoči v zrak, da saj je še vedno mlad) je pridno brcal visoko v zrak, mahal z rokami okoli sebe, delal špage in hodil na tekmovanja v tuje dežele. Potem so na žalost prišle poškodbe in njegova karate kid kariera je počasi zamrla.

2. Jutranji človek. Tisto, kar jaz nisem. Ko meni zvoni budilka ob sedmih zjutraj, vklopim dremež. In potem vsaj še enkrat, najverjetneje pa vsaj dvakrat, ko pa le vstanem, traja vsaj pol ure, da pridem k sebi in delujem vsaj približno zbujeno. Ko zvoni budilka ob sedmih zjutraj Urošu, je deset sekund po tem že skoraj na pol oblečen, ko ga človek pogleda, pa si misli, da je pokonci že vsaj eno uro. 

3. Krema? Nikakor! Ko mu samo pokažem kremo za roke, zbeži v sosednjo sobo. Ko ga prosim, če me lahko po hrbtu/nogah namaže z losjonom, se najprej malo upira, ko me pa le namaže, pa se še pet minut drži, kot da bi z rokami šaril po neki nagravžni zadevi. Pravi, da ne prenese tistega lepljivega občutka na rokah. 

4. Zgodnji osvajalski začetki. Osvajati je začel že zelo zgodaj. A kako zgodaj? V vrtcu zgodaj. Že takrat so punce padale na njegove blond lase in modre oči. Pa tu ne govorim o tistem, ko mini človečki osvajajo in šarmirajo odrasle okoli sebe. On je šarmiral in osvajal svoje "sošolke". In pri tem ni ostalo samo pri osvajanju.


5. Dolgo ni znal na pamet moje telefonske številke. Tu niti nimam kaj preveč dodat. Ko sem to ugotovila, sem bila najprej blazno užaljena, nato pa še jezna, ker ni razumel, zakaj sem užaljena. Potem sem se s tem sprijaznila, on si je številko zapomnil, ampak še vedno ga včasih zaradi tega rada malo zbodem. Huda pa nisem več.

6. Dober kuhar. Imam to srečo, da Uroš zelo rad kuha. Imam pa še večjo srečo, da poleg tega še zelo dobro kuha. Njegove tortilje z jogurtovo omako so božanske. Če ne verjamete in si mislite, da sem itak subjektivna, vprašajte njegovo taščo. Ker ona vedno pove tako, kot je. Ja, saj vem, kako gre tisto - dokler ne pokusim, ne verjamem, ampak to se menite z njim.

7. Neumnosti? Zraven sem! Če bi radi kaj ušpičili, pa ne veste, kdo bi vam pri tem delal družbo - zdaj veste. Na karate turnirju na Češkem špilat baletnika? Seveda, samo oprijete pajkice mi dajte! In potem se postavi pred polno dvorano karateistov iz različnih držav, začne izvajat "baletne gibe" in k temu pritegne celo dvorano, ki se od začetka začudeno spogleduje in skomiga z rameni, nato pa le začne ponavljati za njim. Menda obstaja posnetek tega in verjetno mi ni treba dvakrat napisati, kako zelo rada bi se dokopala do njega. Najbrž bi poskrbel za kar nekaj dnevnih doz smeha.

četrtek, 16. januar 2014

Kafka se predstavi

Mjau, sem Kafka, najlepši muc na tem svetu. Prvi fotodokaz takoj spodaj. 


Tamara je sicer že pisala o meni, ampak ona pač nima pojma. Če me želite zares spoznati, mi pustite, da se vam predstavim sam.

Sem najlepši muc na svetu. Vem, da sem to že povedal, ampak res bi rad, da se vam usede v možgane. Sem tudi najbolj sestradan muc na svetu. Tamara in Uroš seveda mislita, da pretiravam, ampak prisegam na svoje najljubše piščančje prsi, da je to res. Imam pa to srečo, da nadstropje nižje živijo dobri ljudje, ki razumejo, da mačja prehrana ni sestavljena samo iz vedno istih dolgočasnih briketov in občasne hrane iz vrečke. Tam moram tako samo večkrat zamijavkati in malo ugrizniti, pa dobim, skoraj karkoli želim. Tamara in Uroš pa potem raje zmerjata, namesto da bi bila vesela, da še nisem umrl od lakote. 

Naključno dejstvo o meni: v prostem času sem vampir.


Po duši sem zelo radoveden, poleg tega pa moram imeti vse pod kontrolo. Vsako stvar, ki jo Tamara in Uroš prineseta domov, moram preveriti, povohati in odobriti. Če mi ni všeč, jo vržem po tleh ali prevrnem, da vesta, da se ne strinjam z njunimi odločitvami.




Ker me vsa ta preverjanja zelo izčrpajo, je pomembno, da veliko časa namenim lepotnemu spancu, ki naredi mojo dlako krasno. In mi pomaga biti najlepši muc na svetu. Če ste slučajno že pozabili. Zaspim lahko kjerkoli in v kakršnemkoli položaju. Če mislite, da mi je lahko v kakšnem položaju neudobno, nimate pojma. 





Po lepotnem spancu moram nujno pokazati svoje lepe zobe in opraviti jutranjo telovadbo, ki mi da energijo za nove podvige.




Včasih se mi zdi, da sta se Tamara in Uroš v resnici hotela psa, saj imata neka čudna pričakovanja, da mi bosta metala žogico, jaz pa jo bom pridno nosil nazaj. In sta blazno navdušena, ko jo prinesem. Priznam, da jih nosim nazaj samo zato, da bi me za mojo pridnost nadgradila s kakšnim lepim kosom piščančjih prsi, ampak onadva mi raje dajeta neke čudne zadeve - šmorn, krof, kuhan kostanj, krompir ali kakšno drugo bedarijo. Ko to pojem, pa še mislita, da mi je dobro, ne vesta pa, da pojem samo zato, da ne goltam ves čas tistih brezveznih briketov. Potem se pa še čudita, ko se mi začne mešati.



Da pa ne bi slučajno mislila, da ju imam samo za to, da mi dajeta hrano (čeprav je blazno dolgočasna in je ni nikoli dovolj in čeprav ju imam bolj ali manj res samo za to - in za to, da lahko nekomu skačem po glavi), jima včasih naredim uslugo in se malo stisnem k njima. Ampak res malo. Za par minut, potem pa šavsnem. Ker nočem, da bi mislila, da mi je to všeč. Ker mi ni. No ... mogoče malo. Ampak ne jima tega povedat, da si ne bosta začela še kaj domišljat!




torek, 14. januar 2014

Dnevna doza smeha

Pravijo, da je smeh pol zdravja. Kaj je druga polovica, mi še ni uspelo dokončno ugotoviti, ampak to danes v bistvu niti ni pomembno. Danes je pomembna tista polovica, na katero lahko vplivam. In danes mi je v pomoč tudi spodnji video. Pogledala sem ga že blizu milijonkrat, pa se še vedno vsakič režim kot utrgana že tam nekje pri pujsu, pri detlu pa se že valjam po tleh. Sem si zadala izziv, da zdržim cel video brez smeha, pa mi je uspelo ... točno nobenkrat. 

Če svoje dnevne doze smeha danes še niste dobili, vam jo ponujam spodaj. Pa tudi če ste jo, ziher je ziher! 


ponedeljek, 13. januar 2014

Slane pregrehe

Če bi tale zapis pisala na začetku faksa, bi bil njegov naslov Sladke pregrehe. Tisti sošolci, s katerimi smo takrat veliko previseli skupaj, bi vam znali povedati marsikaj o tem, kako sem v (takrat še) Podnevi in zvečer v prvem letniku pojedla vsaj kilo sladkorja. Ne naenkrat, da se razumemo. Ob vsaki kavi par žličk. Sicer mi še danes ni jasno, zakaj za vraga smo na kavo hodili ravno tja, ker ni bila dobra. Samo par deset metrov naprej so imeli veliko boljšo kavo in tudi tam so nam pustili tarokirat. Pa še bolj zabavno je bilo, ker sta tam delala enojajčna dvojčka in dolgo sploh nismo vedeli, da sta dva. Ampak dobro, to je že druga tema.

Slane pregrehe. Če pred mene postaviš vrečo smokijev, jih bom pojedla. Vse. Če postaviš pred mene dve vreči, bom najbrž prav tako pojedla vse. Ko enkrat začnem, se ne morem ustaviti, dokler jih ne zmanjka. Pa tako ni samo s smokiji, ampak nekaj sem morala vzeti za primer. In potem se čudim, da so mi bile vse hlače premajhne. 

Tako zadnje čase uporabljam metodo nekupi. Ker če ni v omari, pač ne morem jest. Pač samo deset minut bentim, zakaj nič nimava, potem pa na vse skupaj pozabim. Nekaj časa sem se trudila tudi z metodo skodelica, kar je pomenilo, da sem si v skodelico natresla smokije/bobi palčke/slane prigrizke pač in si rekla, da bom pojedla samo toliko. Pa ponavadi ni ravno uspelo, ker sem šla hitro v predal po repete. Nekupi pa pač vedno pali. 

petek, 03. januar 2014

Ko za dobro jutro nekoga nap*zdiš

(Preden se vam moj mož začne smilit - ni bil on.)

Včeraj Danes sva šla spat ob nekam nemogoči uri, jaz pa itak rabim še en kup časa, da zaspim (potem je pa priletela še ideja za vpis na blog, ki jo je bilo seveda treba spravit v telefon), zato me je telefonski klic z neznane številke nekaj pred deseto vrgel iz sladkega spanca. Pogovor je stekel nekako takole:

T: Prosim?
G (glas na drugi strani): Dober dan, vi ste pa Tamara, ane?
T: Ja?
G: Ja, pozdravljeni, kličem iz Zavarovalnice Teinte ...

Predzgodba:

Prvi stik je Zavarovalnica Tainta z mano vzpostavila nekje maja lani. Takrat me je klical en prijazen gospod (ki tak seveda mora biti), ki je v vsakem stavku vsaj trikrat ponovil moje ime in priimek, in mi želel vsiliti ponudil, da se pri meni oglasi en zavarovalniški agent in mi predstavi njihovo ponudbo, ki so jo ravnokar prenovili, jaz naj samo povem dan in uro. Pa sem se prijazno zlagala rekla, da tisti teden nimam časa, in se poslovila. (Takrat še nisem bila seznanjena z metodo taščanazavarovalnici, ki se - preverjeno! - obnese. Metoda je sila enostavna. Ko pokličejo iz neke zavarovalnice, poveš, da tašča dela pri neki drugi zavarovalnici, tako da za vsa zavarovanja skrbi ona in niti ne pride v poštev kakšna druga zavarovalnica. Pa še ne zlažeš se, to, da je pa tašča že nekaj časa v penzionu, pa njih tako ali tako ne briga). Ko me je naslednji teden spet klical en prijazen gospod (ki tak seveda mora biti), sem uporabila že nekajkrat preverjeno metodo nejavise (ker metode taščanazavarovalnici seveda nisem mogla uporabit, ker sem se že v izhodišču za*ebala).

Potem se je začela igrica kdojeboljtrmast - on v svojem klicanju ali jaz v svojem nejavljanju. Na začetku je en prijazen gospod (ki tak seveda mora biti) klical večkrat na dan. Potem večkrat na teden. Potem le še vsakih nekaj tednov. Enkrat vmes je udaril pod pas in klical mojo taščo, ampak sem imela to srečo, da je bila takrat na morju. Ko sem že mislila, da sem le zmagala, pa je en prijazen gospod (ki tak seveda mora biti) poklical z neke druge, niti malo podobne telefonske številke in jaz sem se javila. Spet je v vsakem stavku vsaj trikrat ponovil moje ime in priimek in me vprašal, kdaj imam čas, da mi nekdo pride predstavit njihovo ponudbo, ki so jo ravnokar prenovili. Pa sem si rekla naj jim bo, bom že tistemu, ki pride, povedala, da je finančna situacija nestabilna, po novem letu pa bo še bolj in zdaj res ne upam it v kaj takega. Tako je naslednji teden prišla njihova gospodična in mi pridno predstavila njihovo prenovljeno ponudbo, seveda pa ni skoparila s tem, kako so stranke z njimi zadovoljne in kako ohinsploh najboljša zavarovalnica so. Povedala sem ji, kar sem se namenila, in se uspešno ubranila še desetih ali celo petnajstih minut prepričevanja. S tem je bila zgodba zame zaključena.

Samo da ni bila. Pred približno tremi tedni me je iz taiste Zavarovalnice Teinte poklicala še prijaznejša gospodična (ki taka seveda mora biti), ki se mi je najprej boječe opravičila, da me moti v predprazničnem času, mi povedala, da ve, da je pri meni že bila ena njihova, a mi vseeno ponudila, da mi pride svoj pogled predstavit še ona, ker sva pač podobnih let (seveda me je najprej vprašala o moji starosti - kot da sploooooh ne ve, koliko sem stara). Pa sem ji povedala enako kot njeni kolegici, ki je bila pri meni, in bila je zelo razumevajoča in natrosila še par puhlic o današnjih službah (z vsem, kar je rekla, se zelo strinjam, ampak vem, da je bil njen namen za temi besedami drugačen), mi ponudila, da me pokliče spet nekje čez pol leta, se še enkrat opravičila, da moti v predprazničnem času, in se poslovila.

Zaznamek pred nadaljevanjem zgodbe:

Nimam navade bit neprijazna in bentit čez ljudi, ki takole kličejo, ker vem, da je to njihova služba in kako bi bilo meni, če bi bila to moja služba (pa itak ne bi bila, ker ne bi mogla takole težit ljudem), če bi bili drugi neprijazni in bi bentili čez mene. Ampak tudi jaz imam nekje mejo.

Nadaljevanje zgodbe:

G (glas na drugi strani, ampak zdaj tudi že gospodična prepričelavka): Ja, pozdravljeni, kličem iz Zavarovalnice Teinte ...
T (še preden bi G lahko do konca povedala; znervirano): PA NE ŽE SPEEET!
G: ?! (vsaj predstavljam si nekaj takega)
T (še vedno znervirano): Že pred tremi tedni me je spet klicala ena vaša gospodična in sem ji povedala enako kot vam, zdaj bi pa počasi res že lahko nehali klicat.
G (zadržano, mogoče malo užaljeno in zbegano): Ampak jaz vas kličem šele prvič po tistem, ko sem bila pri vas, pa takrat ste nekaj rekli, da naslednje leto ...
T (spet prekinem; vedno bolj znervirano): Danes smo šele tretjega januarja, a vam ni jasno, da zdaj sigurno še nič ne vem?! (ali nekaj podobnega)
(Mislim si, da mi je čisto vseeno, ali me enkrat kliče direktor, drugič njegova ljubica tajnica, tretjič pa čistilka, jaz vem samo to, da me vsak mesec kličejo iz Zavarovalnice Teinte in da to vse skupaj meji že na nadlegovanje. Ne vem, zakaj tega ne rečem naglas - očitno je angelček spet zmagal nad hudičkom.)
Gospodična prepričevalka se po hitrem postopku poslovi.

Kako si pa ti začel/a svoj dan?

četrtek, 02. januar 2014

Dejstvo dneva: vedno imaš izbiro!

Kadar oba z Urošem delava popoldne (ali pa on popoldne, jaz pa sploh ne), dopoldne ponavadi skupaj (ali pa vsak za svojim računalnikom - bedno, vem) spijeva kapučin (stračatela iz Hoferja zmaga na celi črti in obljubim, da je tole zadnji oklepaj v tem stavku). Ponavadi gre postopek nekako tako, da tisti, ki se spomni prvi, vpraša drugega, če bo naredil kapučin, drugi ga pa naredi in morda pred tem še pripomni, da itak nima izbire. Včasih vseeno ni tako enostavno in drugi potoži, da ga je delal že prejšnji dan. Potem ga včasih vseeno naredi, spet drugič pa si prvi misli naj mu bo in ga naredi sam.

Lani enkrat (ker se to sliši pač veliko bolje kot nekje pred dvema tednoma) pa se je pogovor odvil nekoliko drugače. Jaz sem bila tista, ki ji je vprašanje prvi zletelo iz ust, in pogovor je šel nekako takole:

T: A boš kaj delal kapučin?
U: A mam mar kakšno izbiro?
T: Seveda jo imaš - lahko se grdo držiš, ko ga delaš, lahko pa ne. 

Torej: izbira je, samo morda ne taka, kot bi si jo želel.

sreda, 01. januar 2014

Tisti dnevi v letu

Pa smo spet tam, kjer smo bili pred enim letom. In pred dvema. In pred tremi. In tako naprej nazaj. Pri enem kupu objemanja in kuševanja oziroma pri nadležnih stvareh. Ja, ne maram tega. Omenila sem že, da ne maram pretiranega dotikanja. In tu gre ravno za to. Roka, lupčka, lupčka, (lupčka) objem. In to še vsaj en teden po novem letu. S praktično vsakim, ki ga srečaš. A lahko prosim ne? Ker mi je res nadležno. Čisti overkill v dotikanju. 

Če bi bilo s tem vsaj tako, kot je ob rojstnem dnevu. Voščila in lupčki trajajo samo tisti dan, pa še to ogromno ljudi sploh ne ve, da imaš rojstni dan, tako da to odpade. Za novo leto pa pač vsak ve, da je. Najraje bi se skrila v eno votlino in iz nje prilezla čez kakšen teden, ko se bo ta norija umirila, novoletne zaobljube pa bodo že zdavnaj pozabljene.