torek, 29. december 2015

Veste kaj, meni je v moji coni udobja čisto fajn!

Saj veste, kako to gre - ven, veeeeen, VEEEEEN iz cone udobja. Ker tam je čarovnija, tam so velike stvari, tam je uspeh, tam je vse, kar je dobro, tam se dogaja. Ker v coni udobja se samo zasediš, nič ne dosežeš, ne napreduješ, tam še kaktusi ne uspevajo in še kamela crkne od žeje. 

Vir
Moram priznati, da mi gre vse to opletanje s cono udobja pošteno na živce. Ja, seveda sem že kdaj zlezla iz svoje cone udobja (ki ji sama raje pravim moj milni mehurček), preden bi se imel kdo priložnost zapičit v to. Pa po tistem ni bilo moje življenje nič kaj dosti bolj drugačno ali boljše kot pred tem. Poleg tega ne pravim, da ves čas samo čepim v svojem milnem mehurčku in iz njega ne pomolim niti trepalnice. 

Vir
Vir

Če torej čepim v svojem milnem mehurčku, ne živim? Ampak kaj - stagniram? Samo sem? In če čepim v milnem mehurčku, se mi ne more zgoditi nič lepega? Velikega?

Ne vem, če bi se s tem lahko strinjala. Veste, kaj je na primer v moji coni udobja? Hribi. In tam je vedno lepo. In me izpolnijo, pomirijo in napolnijo z veliko energije. Tudi če ne grem brez kakršnegakoli varovanja čez severno steno na Triglav. A bi bilo to dosti iz cone udobja?

Ne verjamem, da bi bilo moje življenje kaj dosti drugačno/bolj izpolnjeno/posebno, če bi se šla recimo potapljat. Ja, to je zunaj moje cone udobja, dosti zunaj, saj me voda bolj kot kaj drugega predvsem straši. Rada plavam, to ja, ampak v vodi uživam samo, dokler imam zrak.

In tudi ne verjamem, da bi bilo moje življenje kaj dosti drugačno/bolj izpolnjeno/posebno, če bi z biciklom šibala dol s Toškega čela. Ali Katarine. Edina razlika bi bila, da bi imela po spustu nekoliko več časa za druge stvari, ker bi pač hitreje prišla dol. In precej bolj bi se mi tresle noge.

Vir

In ne vem, če bi resnično lahko rekla, da v moji coni udobja nič ne raste. V njej zraste veliko ljubezni. In lepih trenutkov. In sreče. Seveda pa tudi nesreča. In jeza. In žalost. Ampak vse to najdemo tudi zunaj. V mojem milnem mehurčku mi je vsaj toplo.

Vi kar skačite ven iz svoje cone udobja in v tem uživajte. Ali pa ostanite v njej. Kar vam je ljubše. Jaz bom ostala v svojem milnem mehurčku, kjer mi je fajn, in še vedno kdaj pa kdaj prilezla ven. Pa ne zato, da bi se mi zgodile ne vem kakšne ohoho posebne stvari, ki v njem niso mogoče. Ampak enostavno zato, ker si bom želela. Iz kakršnegakoli razloga že.

ponedeljek, 14. december 2015

Božično vzdušje ob Vrbskem jezeru

"Božični sejmi na avstrijskem Koroškem so ful lepi, kaj pa če bi šle?" Ideja je privrela na dan nekje v drugi polovici novembra na rojstnodnevnem druženju in hitro smo se strinjale, da bi bilo fino, če bi šle res. Pa da nismo šle tja, kamor rinejo vsi, smo se odločile za Vrbo ob Vrbskem jezeru. V Celovcu je pač Ikea, tako da je veliko več možnosti, da te bo še kdaj zaneslo tja, kot da boš nekega lepega dne pristal v Vrbi ob Vrbskem jezeru. Pa še na jezeru plavajoči adventni venec in jaslice se slišijo zelo obetavno.

Mestece nas je precej prevzelo. Iz njegovega simpatičnega koroškega sloga nekoliko sekajo samo neštete italijanske restavracije. Schlosshotel je verjetno najbolj fotografirana stavba v mestu in ni težko videti, zakaj.
  

Nekoliko drugače postane, ko se stemni in zasije v vsem svojem sijaju. Oziroma lučkah. Beseda kičasto se ponuja kar sama od sebe. Sploh ker v živo vse skupaj še ves čas žmrka.  


Tudi o plavajočem adventnem venčku, ki se sliši tako super, bi se dalo reči kakšno. Na primer, da ti, ko ga vidiš podnevi, neprižganega, najprej pade na pamet beseda bizarno - vsaj nam, ki smo si ga očitno predstavljale drugače. Ne vem, morda nekoliko bolj "živega"? Ko je bil prižgan, se je podoba malo izboljšala, kaj dosti pa vseeno ne. Jaslice so jo odnesle precej bolje, saj so bile prav simpatične.




Razgled na hribe je bil krasen. Ne morem si pomagati, pogled mi je kar sam od sebe uhajal v višave. Najbolj vsega pa so nas navdušili "odprti žari" (poimenovanje je prispeval Uroš), v katerih je gorel ogenj, po celem mestu. Marsikje so bile okoli še klopi ali stoli. Enega smo si kar nekoliko prilastile in ga pridno uporabljale za svojo pečko, da smo v avtomobilu na poti domov ugotavljale, da smo prav prijetno prekajene.




Na splošno nas je Vrba sama navdušila precej bolj kot božični sejem. Saj ne rečem, okrasitev je bila simpatična (čeprav vsaj v primeru Schlosshotela precej kičasta), kuhano vino je bilo dobro (veliko boljše kot v Ljubljani), čeprav rdečega kuhanega vina načeloma sploh ne pijem, promenada lepo urejena, ogenj na vsakem vogalu pa je bil sploh zmagovalen - prav nič se ne bi branile tega tudi pri nas.

Ponudba na stojnicah pa je bila na žalost bolj ali manj dolgočasna. Niti običajnega kiča, ki ga že pet let prodajajo na stojnicah v Ljubljani in ki prav paše k božičnemu vzdušju, ni bilo. No, razen milijon angelčkov. In nekaj mila. Sicer pa kristali, žičnati motorji, čarobni flomastri, vzglavniki in podobna navlaka, za katero res ne vem, kaj bi z njo počela (kapo lahko vsaj daš na glavo). Nekaj (zelo) malega marmelad, žganja in mesnih izdelkov. In to je to.



A ne razumite me narobe. Ne pravim, da se nismo imele dobro. Seveda smo se imele. Imaš se pač tako, kot si narediš. In me smo si naredile fajn. Ker smo se s tem namenom pač odpravile. Vemo pa, da bomo prihodnje leto vseeno izberale kakšno drugo mesto. Mene precej vleče v Zagreb.

Še pred tem pa še letos v Kranj. Ker imajo čez ulice napete Prešernove verze. 

sreda, 09. december 2015

Malo reklame ne škodi

In to reklame zase. Nekateri to že veste, drugi ne in boste izvedeli zdaj. Pred časom sem se odločila, da začnem pisati še en blog. Ker si en del mene in mojih dogodivščin zasluži svojo "omaro".

Tako je nastal Tamck v hribih.



Za tango to ne pomeni nič - razen tega, da tu ne boste mogli več prebirati o mojih hribovskih dogodivščinah. Ne nameravam ga zanemarjati, kot se je dogajalo nekaj letošnjih mesecev, čeprav nerada uporabim besedo zanemarjati. Recimo raje, da je šlo za delno spomladansko-poletno-delno jesensko spanje.

Na drugem blogu žal ne bom mogla objavljati tako pogosto, kot upam, da bom spet tu, bom pa seveda vesela, če me boste brali na obeh koncih.

sobota, 05. december 2015

This is a weeping song ...

No, v resnici ne, samo en jokajoč naslov sem želela pa se mi je zdel Nick Cave prava oseba za to. 

Za začetek eno priznanje. Sem jokica. Ogromna jokica. Jokam od žalosti. Pa od jeze. Od stresa. Nemoči. Veselja. Ganjenosti. Ob glasbi. In ob filmih. Ob lepih prizorih. 


In naj vam povem še nekaj. Močno zajebano je. Ker me spravijo v jok tudi čiste neumnosti. Kadar sem utrujena ali nenaspana, še bolj in še hitreje. In ne znam se zadržati. Takole doma, med štirimi stenami, mi je vseeno. V javnosti/službi/družbi je pa nadležno. In totalno neprijetno.


Bila pa je ena priložnost, ob kateri nisem jokala, pa sem bila prepričana, da bom. Na svoji poroki. Mogoče se sliši čudno. Tudi sama sem bila presenečena. Pa sem od marsikatere neveste prebrala, da je sicer najhujša jokica, na svoji poroki pa ni jokala. Zase sem bila prepričana, da si bom že v prvih petih minutah odplaknila ves mejkap z obraza. Pa si ga nisem. Še danes mi ni jasno, kako.


Zgoraj je le nekaj videov, ki so me spravili v jok. V jok me je spravil tudi film Dotik praznine. In celo med pisanjem o njem sem jokala. Da o teh fotografijah ne govorim.

In tudi ob takih prizorih v hribih potočim kakšno solzo.






sreda, 25. november 2015

"Do krematorija bo že dobro"

Te dni v Cankarjevem domu spet poteka knjižni sejem. Kot zagrizena knjigožerka grem seveda vsako leto pogledat, kaj nam ponujajo založbe. In potem vsako leto znova ugotavljam, da se Feliks, Mladinska knjiga, Učila in Sanje vedno bolj širijo in zavzemajo vedno več prostora. 

Če sem si lani kupila samo Kradljivko knjig, sem tokrat zapravila še manj, natančneje 6,48 evra za dva planinska zemljevida. Večina knjig, ki bi jih želela kupiti, je tako ali tako izšla v zadnjega pol leta in več kot 20 % popusta ne bi mogla dobiti. In pri 25 ali 30 evrih za knjigo to še vedno ni ne vem kako ugodno ....

A namen tega zapisa je pravzaprav drugačen. Glavni razlog, da sem si šla ponudbo ogledat ravno danes, je bila Svetlana, ena in edina.


Na pisateljskem odru se je predstavljala z zbirko pesmi V tem mrazu. Ampak bolj kot predstavitev zbirke je bil dogodek pogovor o aktualnih temah - beguncih, izenačitvi pravic istospolnih in raznospolnih parov, burkah ... Pa malo o tem, kaj se njej zdi lepo. (Predvsem muce. In ledene sveče.) Nekaj zelo malega o njeni izkušnji iz Jurkloštra. Ampak ne preveč, ker o tem ne želi govoriti.

Vse skupaj je bilo kratko, a sladko. Svetlana je po eni strani nabrita, po drugi skoraj malo sramežljiva, po tretji, tisti, ki jo večina ljudi verjetno najbolje pozna, pa čisto brez dlake na jeziku. Ostra bolj kot ograja na meji. Vsakič, ko je dobila kakšno žleht idejo - nekaj jih je pa bilo -, so se ji zasvetile oči kot petletnemu otroku, ko mu daš čokolado. In s prav posebnim navdušenjem jih je delila z nami, skoraj zaupno, češ "nikomur povedat". (Tudi naslovna izjava je seveda njena.) Pri branju svojih pesmi se je zdela odmaknjena v svoj pesniški svet in res te je lahko ob besedah in njihovi interpretaciji kar zmrazilo. Ko je premišljevala o vprašanjih, je spet delovalo, kot da tava po nekem drugem svetu in se ne misli še hitro vrniti.

Vedno znova me navduši. Vsakič bolj. In vedno bolj jo občudujem, da je pri svojih letih še tako vitalna, predvsem pa tako bistre glave. In neomajna v svojih prepričanjih.

Res je edinstvena.

četrtek, 19. november 2015

Če rad govoriš, je zajebano ostati brez glasu

Včeraj sem imela cel dan nekoliko raskav glas, proti večeru vedno bolj, in s puncami smo pred Jastogom smeje ugotavljale, da je moj glas prav seksi. 

Danes zjutraj pa vse skupaj že ni bilo več smešno, ko sem prvič odprla usta, da bi kaj povedala - glas nikakor ni hotel sodelovati in iz mojih ust je prišlo samo nekakšno čudno piskanje. 

Dokler si doma in se ti ni treba ukvarjati in pogovarjati z nikomer, sploh ni nobenega problema. Ko te tašča povabi na kosilo, je malo nerodno, ko te kaj vpraša, ti pa se trudiš spraviti kaj iz sebe. Ne veš, ali bi se trudil govoriti ali bi raje šepetal, čeprav je to večji napor za glasilke. Ampak pri govorjenju se bolj mučiš. In potem pač večino časa molčiš, sem pa tja pa poveš kakšno malenkost, ampak se omejiš na zelo malo besed naenkrat.

Je pa potem treba še v službo. Saj ne da bi tam ves čas samo klepetali, ampak vsaj enkrat na dan, ponavadi pa dvakrat, gremo po kavo. Med tem se seveda pogovarjamo. Med delom pokomentiramo kakšen članek. Včasih imamo kakšno dilemo in jo skupaj razrešimo. Preberemo na glas kakšno cvetko in tako poskrbimo za malo smeha. Rečemo kakšno kar tako. 

Čisto vsakdanje dogajanje, ki pa postane zelo oteženo, ko se glas skrije neznano kam. Ko želiš povedati, da ti je bil film, ki si ga videl prejšnji večer, všeč v vsej svoji bizarnosti in odpuljenosti, pa tega ne narediš, ker nočeš obremenjevati glasilk in se preveč naprezati. Ko skušaš v čim manj besedah pojasniti, zakaj si prejšnji dan gledal Peco samo od spodaj, nisi pa občudoval razgledov z nje. Ko bi se rad vključil v kakšno debato, pa raje samo molčiš. In se namesto govorjenja nalivaš s čajem z medom. 

Če bi bila po naravi zelo molčeča, ne bi bilo tako hudo. Tako pa rada govorim. Saj včasih mi zelo paše biti tiho. Ampak raje sem tiho, če je to moja izbira, ne izbira mojega neobstoječega glasu.

(Je pa vsaj malo zabavno gledati obraze ljudi, ko prvič slišijo, kakšni zvoki prihajajo iz tvojih ust, ko se trudiš nekaj povedati.)

ponedeljek, 16. november 2015

"Vsi imamo v podstrešni sobici duše pod ključem kako skrivnost.

Ta je moja."

Vir

No, Oskarjeva. Oskar je petnajstletni fant iz Barcelone, ki rad raziskuje skrivnostne mestne ulice. Na njih najde tudi Marino. In skupaj se, čisto v Zafonovem slogu, ujameta v vrtinec srhljivih skrivnosti. 

Marine sem se lotila skoraj malo prestrašeno, čeprav si tega niti ne znam razložiti. Do Zafonovih knjig imam, odkar sem prebrala Senco vetra, neki prav poseben odnos in po eni strani se mi zdi, da me njegove knjige ne morejo razočarati. V njegovem jeziku je nekaj (zame) tako posebnega, nekaj, česar pri drugih avtorjih nisem zasledila oziroma me s svojim jezikom še zdaleč niso prepričali tako zelo kot Zafon. 

Ne vem, zakaj sem se skoraj bala, da bo v Marini drugače. Pa ni bilo. Kolikokrat sem se zalotila, da odprtih ust znova in znova prebiram iste stavke in se čudim njihovi lepoti. Navdušilo me je tudi, kako zlahka prehaja med različnimi ravnmi in sredi resnega pogovora na primer privleče anarhista na biciklu, da se ti v smehu skoraj zaleti, poglavja kasneje pa na primer petnajstletnemu otroku pripiše trde besede starejšega vzburjenega moškega, ki zaradi Oskarjeve siceršnje narave precej presenetijo.

"Narava je kot otrok, ki se igra z našimi življenji. Ko se naveliča svojih pokvarjenih igračk, jih zavrže in zamenja za druge."

Zgodba je zanimiva, hitro te potegne vase, nato pa te ne izpusti iz svojih krempljev, dokler ne obrneš zadnjega lista. V prvi vrsti gre res za Oskarja in Marino ter njuno prijateljstvo/ljubezen, a ravno to prijateljstvo in radovednost ju potegneta v srhljive skrivnosti, ob katerih se ti naježi koža. V teh elementih knjiga nekoliko spominja na Senco vetra, a slednja te elemente nadgradi do nekih čisto novih razsežnosti. A nočem se spuščati v primerjavo dveh knjig, saj gre vseeno za dva različna žanra. Marina namreč predstavlja Zafonov "odhod" iz mladinske književnosti, česar se je pri pisanju zavedal tudi sam.

"[K]mau po tistem, ko sem se lotil pisanja Marine, sem v sebi začutil gotovost, da je to moj zadnji roman te zvrsti. Globlje ko sem prodiral v pisanje, bolj je zgodba odkrivala pridih slovesa, in ko sem jo dokončal, se je vame naselil občutek, da je nekaj iz mene, nekaj, za kar še danes prav dobro ne vem, kaj je bilo, a to vsak dan znova pogrešam, za vedno ostalo v njej."

Saj veste tisto, da moraš z zabave oditi, ko je ta na vrhuncu? Sicer ostalih Zafonovih mladinskih romanov nisem brala, a vendar si drznem reči, da je storil prav to. In tudi razumem, zakaj je Marina njegova ljubljenka. Poleg tega pa razumem tudi, zakaj komu morda ne bi bila všeč. Lahko bi rekla, da je odštekana v nekoliko groznem in utesnjenem smislu. Verjamem, da si je to težko predstavljati, ampak za razumevanje bo pač treba prebrati knjigo. Ne morem namreč razložiti, brez da bi zraven razlagala še zgodbo, česar pa nočem, vsaj ne v preveliki meri. 

Veliko elementov in nians zelo lepo razloži Tomaž v svojih Kontekstih, zato se, če želite več vsebine in manj čisto osebnih občutkov, odpravite še tja.

Jaz vam za konec knjigo lahko samo najtopleje priporočim. Če vam Zafon leži, verjamem, da vam bo všeč tudi Marina. V vsej svoji nenavadnosti, mističnosti, utesnjenosti, groznosti. In lepoti. 

(In le kako naj ne bom totalno navdušena nad človekom, ki mačka v knjigi poimenuje enako kot jaz?)


petek, 13. november 2015

Veseli november

Oni dan sem se pri idiličnih okoli dvajsetih stopinjah sprehajala mimo Prešernovega trga. Vzdušje je bilo poznopoletno. Tudi če bi bila v kratkih rokavih, ne bi bilo prav nič narobe. Ob prečkanju enega od treh mostov pa mi je padlo v oči bingljajoče okrasje nad mostom.


Zametek praznične okrasitve je deloval kot prvoaprilska šala. Posmehoval se je z istega neba, s katerega me je grelo sonce.

Dobila sem občutek (no, dobila sem ga že mnogokrat, tokrat se je samo še okrepil), da živim v narobe svetu. V nenormalnem svetu. Ne vem, kaj me v prvi tretjini novembra bolj vrže iz tira - praznična okrasitev ali 20 stopinj. Seveda se zavedam, da vseh okraskov med ljubljanske ulice ne morejo navesiti eno uro, preden prižgejo lučke, kar bodo letos naredili tako bizarno zgodaj, da se bo veseli december začel že novembra. (Zadnjič sem poklicala brata in ga malo zafkavala, da bo letošnji rojstni dan konec novembra lahko praznoval v božično-novoletnem vzdušju. Ni bil vesel.)

Lahko pa bi nakupovalni centri s postavitvijo novoletnih jelk počakali vsaj toliko, da bi prvonovembrske sveče na pokopališčih pogorele vsaj do polovice, če že mislijo, da bi čakanje, da pogorijo do konca, nepopravljivo škodovalo njihovemu zaslužku. Uroš, ki dela v enem od takih nakupovalnih središč, se bo božično-novoletnega vzdušja nažrl še pred bratovim rojstnim dnevom.

Pa se vrnimo še za trenutek ali dva k tistim dvajsetim stopinjam. Razumem ljudi, da so srečni in navdušeni nad vremenom in tudi meni se malo dobro zdi, da mi iz omare še ni treba povleči zimske bunde, ampak še vseeno ne bi imela prav nič proti bolj novembrskim temperaturam. Nisem navajena praznovati svojega rojstnega dneva v kratkih rokavih in si niti ne želim, da bi to postalo tradicija. Eden od čarov jeseni so tudi nižje temperature, ki nakazujejo na to, da sneg v resnici sploh ni več tako daleč, kot se zdi zdaj.

Morda sem zato za koga čudna. Pa naj bom. Imam pač rada jesen, ki je podobna jeseni, ne pa poletnim dnem s temo ob petih.

sreda, 11. november 2015

Tango se vrača

No, resnici na ljubo ni nikoli zares odšel, samo njegova ta glavna je malo štrajkala. Če zdaj pričakujete neki zelo dober razlog, zakaj, vas moram razočarati, ker ga ni. Najboljše, česar se spomnim, je en navaden ogromen pač

Tudi sama nisem bila najbolj zadovoljna, da se je na njem toliko časa nabiral prah. Vsake toliko časa sem ga odprla, malo zijala vanj kot tele v nova vrata in ga spet zaprla. Do naslednjič. In vsake toliko časa me je prešinila kakšna misel, za katero se mi je res zdelo vredno, da jo zapišem in z njo prekinem vedno daljši molk. Pa je pri tem tudi ostalo. Ko enkrat padeš ven, se je vedno težje spraviti nazaj noter. (Velja tudi drugje. Kar vprašajte me, kdaj sem padla ven iz diplome in koliko časa je trajalo, da sem padla nazaj noter. Oziroma ne. Ne sprašujte me tega.)

Če ste po tako dolgotrajnem molku pričakovali kaj globljega od tega, kar ste ravnokar prebrali, vas moram žal znova razočarati. Tokrat sem želela samo povedati, da namesto zimskega spanja lezem iz luknje. 

Bil je že čas.

sreda, 27. maj 2015

Kot bi bilo vseeno, če si in če te ni ali Temačen sobotni žur

V soboto sem se predajala glasbi. Pa ne taki kot ogromno Slovencev, še več Evropejcev in veliko Avstralcev. Menda letos prvič tudi Kitajcev. Ne, ni bila Evrovizija, boljša glasba je bila. 

Foto: Urša Boljkovac; Kino Šiška
Svetlano večinoma poznamo kot tisto gospo brez dlake na jeziku, ostro bolj kot japonski noži. Zase pravi, da je kraljica slovenskega šansona, pa če nam je prav ali ne. Meni je prav. Zelo prav.


Večer je - naslovu dogodka primerno - odprla z Mačjimi očmi. In potem smo se podali na temačno pot njenih šansonov. V zraku je bila prav posebna, napeta, intenzivna energija, ki pogosto ni pustila dihati, ves čas pa je rosila oči. Neverjetno, kakšno vzdušje znajo pričarati inštrumenti, še bolj pa besede - izbira glasov za posamezne pesmi ne bi mogla biti boljša. Zanimivo jo je bilo opazovati, kako se odziva na svoje pesmi, ki jih izvajajo drugi. Kako komaj opazno odpira usta in včasih zgrbančena sama vase, drugič z zaprtimi očmi, tretjič spet kako drugače plava po nekem svojem svetu. Nekje vmes se spomnim na pokojnega prijatelja in potiho posmrkam. Sergej, všeč bi ti bilo, vem, da bi šel z mano, če bi bil še tu. Ko nam ob rdeči zvezdi po Kladivu in nakovalu pomaha, se že ustrašimo, da je konec, ampak nas besede "se vidimo čez dvajset minut" hitro pomirijo. Medtem ko molče odhajamo iz dvorane, še vsi polni vtisov, si brišem oči.

Foto: Urša Boljkovac; Kino Šiška
Nastopajoči so se vmes preoblekli in na odru nič več ne vlada črnina. Svetlana se je odela v rdečo. Že takoj je jasno, da bo drugi del večera drugačen. Začne se "žur". Vzdušje v dvorani je veliko živahnejše, enako je na odru. V zraku ni več napetosti in tesnobe, ampak samo še sproščenost. Med nastopajoče in med nas se prikrade smeh, vsak po svoje poplesavamo na stolih in potiho ali naglas prepevamo zraven. 


Vse skupaj mine hitro. Prehitro. Ne bi še šli. Čeprav stojimo, ni videti, da se bomo kamorkoli premaknili. Tisto cinično in ostro gospo zamenja krhka in topla ženska, ki kot da ji je nerodno, da cela dvorana stoji in ji ploska. Prisrčno nas vse skupaj stisne v objem in iz nas izvabi še nasmešek ali dva več. 

Na koncu skupaj a capella zapojemo še Jaz sem jež, ti pa ne in odidemo vsak na svoj konec.

Zase lahko rečem, da polna vtisov. Še cel naslednji dan sem bila izgubljena v šansonskem svetu, obujajoč spomine na prejšnji večer. Lepo je bilo. Res lepo.

ponedeljek, 18. maj 2015

Krakov, poljski biser

Najlepše presenečenje najinega češkega dopusta naju je pravzaprav čakalo na Poljskem.


Ko smo se o tem, da imava en dan organiziran tudi izlet na Poljsko, pogovarjali s tastom in taščo, je tast rekel, da je Krakov zelo lepo mesto. Vseeno pa si nisem niti predstavljala, da me bo v resnici tako zelo navdušil.

Jutro se je sicer začelo s slabo voljo, ko je avtobus zamujal dobre pol ure, da sva že mislila, da naju je predstavnik Kompasa v našem hotelu enostavno pozabil prijaviti na izlet. Je pa hitro izzvenela, ko sva vstopila na nekam sumljivo tih avtobus. Celih 26 se nas je nabralo za izlet, od tega jih je po najini oceni vsaj 20 spalo, ko sva se jim pridružila. Težka je pivsko-žurerska, ni kaj.

Po kakšni uri in pol vožnje je naš vodič Primož potnikom že drugič (no, nama prvič) zaželel dobro jutro in začel svoj Poljska šnelkurs. Večina ni delovala kaj preveč zainteresirano za njegovo govorjenje - vse dokler ni omenil, da imajo Poljaki dobro vodko. Takrat pa se je debata razživela in zelo hitro smo dobili nekaj alkoholnih predlogov.

Pod gradom Wawel nas je pričakala naša simpatična vodička Agneszka. V počasni, lepi in predvsem zelo razumljivi angleščini nam je podajala zgodovino mesta, gradu in katedrale. Tako smo izvedeli, da so imeli v Krakovu tudi slovensko princeso - Ano Celjsko. Da so na Wawlu kronali večino kraljev. Da so tudi Krakovčani imeli zmaja, ki jim je grozil, dokler mu niso podtaknili z žveplom nagačene živali.


Večina arhitekture v Krakovu je originalna, saj je imelo mesto (v nasprotju z Varšavo) to srečo, da ga v drugi svetovni vojni niso porušili. No, čeprav ga niso porušili, pa jim vseeno ni bilo povsem prizaneseno in se je nanje spravljal vsak, ki je imel pet minut časa. Tako ni manjkalo informacij v smislu: kip je replika; v času druge svetovne vojne je bil to namreč trg Adolfa Hitlerja in kip pesnika na njem pač ni imel kaj početi.

Med ogledom katedrale smo izvedeli tudi, zakaj je v Krakovu toliko cerkva - Poljaki so zelo veren narod. Tako so kralji vedeli, kako "podkupiti" Krakovčane, ko je izbruhnil kakšen škandal. "Ups, izvedeli so, da imam spet novo ljubico, in niso ravno zadovoljni. Zgradil jim bom cerkev in potem bo mir!" In res je bil - do naslednjega škandala.





Prav posebna pa je cerkev sv. Marije na glavnem trgu, ki je, mimogrede, največji trg v Evropi in je res krasen - iz višjega od cerkvenih zvonikov se vsako polno uro oglasi oznanilo s trobento. In nacionalni radio to vsak dan opoldne v živo prenaša.


Krakov je vsekakor mesto, ki se ga resnično splača videti. Z veseljem bi v njem ostala še kaj več kot tiste štiri ure, kolikor smo bili tam. (Prav v Krakovu je naslednje leto hokejsko svetovno prvenstvo skupine A, kamor so letos izpadli naši. Če to ni znamenje, pa tudi ne vem, kaj je.) Ugotavljam, da sem mesto bolj kot z digitalcem gledala z očmi, zato tudi ni toliko fotografij, kot bi jih bilo ponavadi.






sreda, 13. maj 2015

Kolesarjenje v najlepšem mestu na svetu

Ja, vem, hokej, Ostrava, Krakov. Nisem še zaključila, nič bat, ampak danes je čas za nekaj drugega.

Kar malo sram me je napisati, da sem bila do danes na kolesu samo enkrat, pa še to samo na kavi in nazaj - sem se pa na poti na kavo kar dobro namučila, saj se ni ravno najlažje voziti s skoraj povsem praznimi gumami. 

No, danes pa je bil čas, da se letošnjo kolesarsko statistiko malo popravi. Nič posebnega, en krog po Ljubljani, vmes na kavo in kratek postanek za en geocache. 



Nazadnje sem čez kolesarske steze v najlepšem mestu na svetu bentila lani, ravno nekje ob takem času. In na žalost se do danes ni prav nič spremenilo. Vožnja je v najboljšem primeru podobna samo smučanju po grbinah. Neskončni dovozi k hišam, pospremljeni z nadležnim valovanjem ceste. In če te to še ne pretrese dovolj, se najdejo še robniki, ki niso poravnani s cesto, da te še malo dodatno vrže. Luknje, kanalizacijski pokrovi, ki niso poravnani z asfaltom, kandelabri in podobno pa itak pridejo v paketu.

Ampak vse to še vedno ni dovolj. Pravi žur se začne takrat, ko kolesarska prečka kakšno večje križišče, po možnosti malo pod kotom. Prehodi s ceste nazaj na kolesarsko stezo so, milo rečeno, obupni. Namesto da bi lahko lepo naravnost zapeljal nazaj na kolesarsko, te po tem naravnost čaka skoraj 90-odstotni ovinek v levo. Prostora za manevriranje pa ni ravno veliko - če si ga vzameš preveč, se zaletiš v pločnik. Če bi se mi dalo, bi se danes ustavila v vsakem takem primeru in zadevo fotografirala. Imela bi najmanj tri fotografije (različnih križišč, ne istega, seveda). Sicer ne vem točno, kaj bi z njimi naredila, Zokiju jih najbrž ne bi pošiljala. Mogoče bi jih pripopala v skropucalo na fejsbuku - sicer ni jezikovno skropucalo, kakršnim je skupina namenjena, je pa skropucalo samo po sebi.

Če naj bi bila Ljubljana najlepše mesto na svetu, pa vsekakor ni mesto, ki bi bilo prijazno kolesarjem. Žal to ugotavljam vedno znova in znova.

No, ampak današnji izkupiček je bil pa vseeno kar soliden.


torek, 12. maj 2015

"Dejmo, Slovenci!" ali S pakom na palici ob bando

Da si resnično prišel z dopusta, se zaveš takrat, ko greš prvič v službo. Če prej še nekoliko z glavo plavaš v oblakih in si dopoveduješ, da saj še ni zares konec, se ta balonček razpoči v trenutku, ko prestopiš prag službe. Človek sploh ne bi verjel, kako hitro se lahko odvadiš večurnega neprestanega buljenja v ekran, zato je prvi dan vedno malo težko. Se pa hitro spet navadiš in padeš nazaj v ustaljen ritem.

Ampak danes nimam namena pisati o tem. 

Glede na to, da sva v Ostravo odšla zaradi hokeja, se mi zdi prav, da pri dopustniškem poročanju začnem s hokejem.



Super je bilo doživeti tekmovanje na tako visoki ravni. V živo gledati tekme naših hokejistov proti hokejskim velesilam. Se dreti in skakati. Ja, tudi jezila sva se in bila razočarana, seveda bi bilo super v živo slišati Zdravljico (sploh pred polno dvorano Slovakov), a to se žal ni izšlo. Pa vendar mi Ostrava tudi s hokejskega vidika ostaja v lepem spominu.

Hokejski utrip se je najbolje občutilo v okolici Čez arene, kjer smo se mešali navijači vseh držav. Nekaterih je bilo več, drugih manj ali skoraj nič. Nisem prepričana, ali sva srečala kakšnega Norvežana, ampak bolj se nagibava k ne. Tudi Američane bi lahko preštela na prste ene roke. Sem in tja se je pojavil kakšen Danec. Več je bilo Rusov in Belorusov. Ogromno je bilo Slovakov, ampak večinoma samo na tekmah, takrat so kot mravlje lezli iz vsakega vogala. Ko so zagledali kakšnega Slovenca, so bili navdušeni - kot da ne bi čisto verjeli, da res obstajamo. In ko jih je kakšnih 300 začelo skakati tam po montažni tribuni, mi je bilo jasno, kako se počuti človek z morsko boleznijo na ladji.


Največ pa je bilo Fincev. Bili so povsod in vedno. S pivom (ali tremi) pred sabo ali v roki. Oblečeni v drese, s smešnimi kapami, s pobarvano faco ali samo brado. Veseljaki. Ko sva okoli pol devetih hodila z zajtrka, so v hotelski avli pili že (vsaj) drugo pivo. Razen jutro po njihovi prvi zmagi, ko so jutranjo dozo očitno spili že prejšnji večer, in so molče žulili vsak svojo kavo.

Na tekmah je bilo vzdušje dobro - seveda pa je bilo odvisno tudi od tekme do tekme. Zdi se mi, da smo bili Slovenci najglasnejši in najzvestejši navijači. No, seveda so nas Slovaki zlahka preglasili - verjetno zato, ker jih je bilo kakšnih 7900 več kot nas. Sicer pa smo lahko preglasili vse druge navijače in smo zvesto navijali, tudi ko so naši izgubljali za tri gole. Enkrat nam je prišel pomagat tudi Bob.


Mimogrede, Bob in Bobek, maskoti prvenstva, sta bila blazno simpatična in odpuljena. In imeti sta morala ogromno živcev, saj s(m)o se vsi hoteli fotografirati z njima. Plezala sta po ograjah, hodila po stolih, se v ribo vozila po stopnicah, počela takšne in drugačne neumnosti in ves čas navduševala ljudi.


Tudi videi s prikazi kazni, ki so jih vrteli na ekranu pod stropom, so sila simpatični.


Super doživetje je bilo in z veseljem bi ga spet ponovila. Če sva se še v Ostravi spraševala, ali ne bo Rusija nemara predraga za ponovitev poti na svetovno prvenstvo najvišjega razreda, zdaj te dileme tako ali tako ni več, ker naših ne bo tam. Menda bo svetovno prvenstvo divizije I spet na Poljskem, torej bližje in cenovno mnogo dostopnejše. Pa še Krakov, kjer je bilo prvenstvo že letos, je krasno mesto. O tem pa naslednjič.

Vseeno pa bi veliko raje spremljala naše v Moskvi ali St. Peterburgu. Pa pač po televiziji ...

sobota, 09. maj 2015

Nazaj v tirnicah

Zdi se mi, kot da bi bil ravno včeraj prvi maj, ko sva se v Ljubljani usedla na vlak in se podala na slabih deset ur dolgo pot na Češko, pa je minilo že več kot 24 ur od najinega povratka. Seveda je dopust minil prehitro. Vedno je tako.

Včerajšnje popoldne je minilo v nekakšnem polsnu - oba sva bila še pod češkimi vtisi, poleg tega pa utrujena od nočno-dnevne poti domov. Spanja na povratku kaj dosti ni bilo, pri meni le v obliki okoli polurnega dremeža, Urošu je uspela kakšna ura ali dve več. Ne najboljši recept za kakršnokoli, razen kavčarsko učinkovitost. Tako sem že pred osmo zvečer padla dol in se dvignila šele danes zjutraj. 

In danes se že skoraj zdi, kot da sploh ne bi odšla. Na to, da naju ni bilo, nakazuje okoli 800 fotografij, ki so razporejene med oba mobitela in digitalca, in nekoliko nižje stanje na računu. In seveda kar nekaj spominov. Ker sva šla v Ostravo precej turistično, ne samo hokejsko-pijansko, sva se trudila, da sva vsak dan kar najbolje izkoristila. Živalski vrt, razgledni stolp, muzej premogovništva, svet tehnike, voden izlet v Krakov in Auschwitz ... 


Z zanimanjem sva opazovala mesto, ki je za en teden postalo najin drugi dom. Ugotavljala sva, da imajo igralnico na vsakem koraku. Da nama je javni prevoz zelo všeč - se bojim, da bom hotela naslednjič na trolo v Ljubljani vstopiti kar pri srednjih ali zadnjih vratih. Mogoče bom tudi čakala tramvaj ali trolejbus. Da je Ostrava podobna Jesenicam. Da je v njej veliko neavtohtonih Čehov. Da bi se nama bolj splačalo piti pivo kot kavo. Da bi se lahko na vsakem drugem koraku tetovirala ali si prebodla izbrani del telesa. 

Seveda sva uživala tudi v hokeju. In hokejskem utripu, ki se ga je najbolj čutilo okoli Čez arene in na ulici Stodolni, kjer pa se nisva kaj dosti zadrževala. Sicer pa se je hokejsko vzdušje kar malo porazgubilo. Edino Fince sva srečevala povsod, kamor sva šla. Ni jih težko zgrešiti, saj cele dneve hodijo okoli v hokejskih dresih in s pomalano faco. In pijejo pivo. Veliko piva. Deset piv na mizi za štiri ljudi, pa potem vmes enkrat še runda ta kratkih. Prvo pivo takoj po zajtrku. Midva ga v celem tednu (oba skupaj) nisva spila toliko kot oni v enem dnevu.


Prijeten dopust je bil. In zanimiva izkušnja tekmovanja na tako visokem nivoju. Z veseljem bi gledala še kakšno tekmo več, ampak je bilo treba žal domov. Čudno je bilo gledati tekmo po televiziji. S komentatorjem. Brez dretja in skakanja. Z reklamami. 

Še več besed in fotografij pa v prihodnjih objavah.

četrtek, 30. april 2015

Še malo!

Ura je 22.15 in verjetno bi bilo dobro, da bi začela pakirati, ker bova čez manj kot 12 ur že na vlaku.


V zadnjem tednu nisem nič pisala, za kar je v veliki meri krivo tudi to, da smo bili skoraj cel teden brez interneta, na telefonu mi je pa smotano pisati. Internet bi nam zrihtali že en dan prej, če nas ne bi najprej iskali v Mariboru ...

In biti brez interneta, ko imaš kup dela, med drugim tudi s planiranjem, kaj vse bi rad videl, ugotavljanjem, kje sploh je kaj in kdaj je odprto, ni prijetno. Zato je večina tega padla na včeraj in danes. Zadnji moment. Ne maram planiranja zadnji moment.

In tudi ni fajn občutek, ko dan pred odhodom nimaš še praktično nobenih informacij od agencije - kako je s predstavnikom agencije, kje se dobi navijaške majčke, ali se tam prijaviš na organizirane izlete ... Še dobro, da sva šla dva dni pred odhodom vprašat, ali vstopnice za tekme dobiva tu ali v hotelu. Ker bi se hitro lahko zgodilo, da bi naju tam postavili na realna tla, da so vstopnice v Ljubljani ... Vse to bi si zaslužilo svoj zapis, tako da je zaenkrat to vse, kar bom napisala. Nama je pa povzročilo kaj nekaj belih las in požrlo čisto vse živce, ki jih premoreva - pa jih nobeden od naju ne izgubi tako hitro.

Glasilke so pripravljene, prtljaga bo pa tudi kmalu. In jutri takle čas bova lahko že pila prvo (ali drugo) češko pivo.

četrtek, 23. april 2015

Na nos? Nanos!

Z Ajdo sva se že nekaj časa pogovarjali, da bi šli. Pa se je ponudila priložnost in že kar nekje na začetku meseca sva določili datum, ko se je bližal, pa še začeli spremljati vremensko napoved, ki nama je bila naklonjena.

Tako sva včeraj dopoldne po nekaj lovljenja in nesigurnosti parkirali pri lovski koči Vojkovo in se naprej podali peš. Bilo je toplo, sonce je sijalo, dobre volje nama ni manjkalo. Že kar takoj naju je navdušil gozd, skozi katerega vodi pot.


Ko sva prišli na odprto, sva bili navdušeni še toliko bolj. Pred nama se je odprla planota, ki se je zdela neskončna, v daljavi se je že kazala cerkev sv. Hieronima, sonce pa naju je še naprej pridno božalo. In imeli sva čisti mir - v daljavi se je na cesti sicer svetlikala pločevina, a nikjer nisva videli nikogar. Pri cerkvi sva srečali enega fanta, ki pa se mu je videlo, da je prišel uživat, ko se je na klopi nastavljal sončnim žarkom.







Pri cerkvi sva na hitro posedeli, malo popili in se odpravili proti Vojkovi koči. Tam je bilo več ljudi, vendar so se tako porazgubili po vseh tistih mizah, da sploh nisva imeli občutka, da je tako obljudeno. Privoščili sva si zasluženo malico, nato pa se še malo sprehodili okoli, da sva lahko občudovali razglede, ki so bili sicer nekoliko motni, a še vedno krasni. In tudi gozd okoli koče je lep. Zanimiva razvejana drevesa z vejami, od vetra nagnjenimi v eno smer.









Po približno štirih urah in pol sva bili nazaj pri avtu, zadovoljni in polnih novih doživetij, zraven pa sva že malo razmišljali, kam se bova odpravili naslednjič. Idej nama verjetno še nekaj časa ne bo zmanjkalo.