nedelja, 09. marec 2014

Narobe vikend

Seveda ne tako narobe, da bi bila najprej nedelja, nato pa še sobota. In v kakšnih drugih okoliščinah z njim niti ne bi bilo nič narobe. Tako pa se ni izšel ravno tako, kot bi si želela. Moral bi biti namreč eden tistih vikendov, ko Uroš dela v soboto do dveh in je v nedeljo prost. V kombinaciji s tako krasnim vremenom bi bil to idealen scenarij. Pa potem ni bilo čisto tako ...

Še preden bi meteorologi sploh napovedali tako krasen vikend, me je Uroš "razveselil" z novico, da bo edino skupno frej nedeljo v marcu preživel v službi. In ne samo tako, od pol devetih do treh, ampak od pol devetih do ... ne vem, do kdaj, ker bodo imeli inventuro. Malo sem bila žalostna in slabe volje, potem pa ugotovila, da ne bo zaradi tega prav nič drugače. Tako sem šla v akcijo in po hitrem postopku zamenjala delovne nedelje - če ga cel dan ne bo doma, je čisto vseeno, če delam tudi jaz, tisto nedeljo, ko bo pa res frej, si pa z menjavo naredim frej še jaz.

Tako že sobota ne mine čisto po planih, saj se Urošu služba podaljša do petih, kar eliminira želje po popoldnevu na soncu. Vsaj v dvoje. Da bi si zbistrila glavo, obujem tekaške superge in se spravim na sonce. Najprej razmišljam samo o tistem kratkem krogu, za katerega sem bila tako zelo vesela, ko sem ga prvič celega pretekla, nekaj čez polovico poti pa se mi to zazdi nekoliko malo, tako da krog podaljšam, čeprav to pomeni tek po cesti. No, po pločniku, ampak pločnik je pač ob cesti. No, pa seveda to pomeni ne samo tek, ampak tudi hojo. Ker pač še nisem tam "danes mi ful ni šlo in sem v eni uri pretekla samo petintrideset kilometrov". (Pa dajmo malo ignorirat pretiravanje, ja?) Ko Uroš pride domov, je podaljšanemu delovniku primerno utrujen, zato pustim, da na kavču malo podrema, in nočem težit, da bi bila še malo z njim. Potem le vrževa še dve jumbi in greva skupaj zgodaj spat.

Danes dopoldne kljub prijetnemu sončku nimam nobene prave volje, saj se mi po glavi bolj kot kaj drugega podijo misli, kam vse bi lahko šla na tako lep dan. Da pa vseeno ne bi celega dneva preživela zaprta med štirimi stenami (razen poti od doma do avtobusa, od avtobusa do službe in kontra), se odločim, da grem od doma na en avtobus prej in v Cacaota na kavo. Razmišljam, komu bi lahko rekla za družbo, pa se odločim, da bom družbo nesla kar s sabo. Tako pobašem Senco vetra (mislim, itak bi jo pobasala, ker kaj bom pa na avtobusu drugega počela, kot brala) in se odpravim. Na poti premišljujem, da je bil moj zadnji zmenek s knjigo ob kavi takrat, ko me je drugi "zmenek" pustil čakati.

Cacaotova terasa je seveda čisto natrpana in za trenutek se ustrašim, da bom morala iskati kakšen drug lokal (ki bi bil seveda ravno toliko natrpan, ker je bilo itak natrpano prav vse ob Ljubljanici), pa le vidim tam nekje vmes med tisto gužvo eno mizico, ki sameva. Odločim se, da bom, če že nisem šla dopoldne s tekom izgubit kake kalorije ali petnajstih, pa vsaj kakšno kalorijo ali petnajst več vnesla vase. Vseeno se malo potegnem nazaj in namesto bele kave s smetano in karamelo in kepice stračatele naročim samo navadno belo kavo. In kepico stračatele, seveda. Razmišljam tudi o tisti njihovi božanski cimetovi tortici, ampak se mi zdi, da je za praznovanje tega prijetnega sončka sladoled primernejši. Zmenek je prav prijeten in ves šunder okoli sebe enostavno izklopim, kar je težje reči kot storiti, saj se ves čas nekaj dogaja.



Potem grem v službo. In oddelam svoje in pridem domov, kjer sem še vedno sama. Ob pol enajstih zvečer. In še nekaj časa bom. Uroš pravi, da pred polnočjo sigurno ne bodo končali. Torej bom šla tudi spat sama.

In takole pišem blog in spet razmišljam, kaj bi, če bi, in ne pridem do drugega kot do petja na stranišču (hotela sem napisat s(e)kretu, ampak se nisem mogla odločiti, katero varianto bi uporabila, in zato enostavno uporabila stranišče - in tole vse skupaj je seveda blazno pomembna informacija). Bom pa zelo huda, če bo tista prosta nedelja čez 14 dni deževna. Bolje zanjo, da ni. Oziroma bolje zame in za mojo voljo. In posledično za Uroševo.

Saj pravim, narobe vikend ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar