ponedeljek, 29. september 2014

Letos jeseni pač ne bom in

Predlagam, da si pred nadaljnjim branjem zavrtite spodnji komad, nato pa se mi ob prijetni glasbi pridružite v nadaljevanju.


Iz nekega čudnega obdobja, ki se mu menda reče poletje, smo dodobra zakorakali tudi v koledarsko jesen, za katero pa, v nasprotju z baje poletjem, res lahko rečemo, da se je začela res čisto ... jesensko. Jutranja ljubljanska megla, hladna jutra in večeri, vmes pa pa prav prijetno sonce in toplota. Takole čez dan, ko preklinjaš tiste dvoje dolge rokave, ki si jih zjutraj navlekel nase, spodaj pa seveda nobenih kratkih, in ti je tako vroče, da imaš vsaj malo kvazipoletnega občutka, niti ne bi rekel, da je jesen. Le pogled v gozd razkriva, da rumena z vsemi svojimi odtenki in nadaljnjimi "izpeljavami" počasi, a precej vztrajno izpodriva zeleno. In tudi dnevi so se skrajšali že do te mere, ko počasi začnemo razmišljati, da bomo zdaj zdaj prestavili uro, in nas to že zdaj dela depresivne. 

Z začetkom jeseni so kot gobe po dežju začeli rasti tudi seznami, katere stvari so tiste, ki jih to jesen nujno potrebujemo. Tu govorim večinoma o cunjah, modnih dodatkih, lepotnih pripravkih in mejkapu. Tako se lahko hitro poučim, da moram k trenčkotu skoraj nujno obuti gumijaste škornje (ki jih nimam), ostriči se moram na paža, kupiti raztrgane kavbojke (če ene iz omare raztrgam sama, ne šteje), veke pa moram namalati z olivnimi barvami. Seveda potrebujem še ogromen pulover, v katerega lahko poleg sebe stlačim tudi Uroša in Kafko, vseeno pa mi ostane dovolj prostora še za tasta in taščo.

In bolj berem te sezname, bolj mi je jasno, da letos jeseni pač ne bom in. Ker se bom raje oskrbela z obilico dobre volje in pripravljenosti, da se zapodim v naravo. Ker je jesenski gozd krasen.


Ker jeseni ni nikjer lepše kot v hribih. Enostavno ni lepšega, kot ko si visoko v hribih, na soncu, pred tabo pa neskončna morja vate. In tak pokrov prinese s sabo enako neskončno tišino, saj ves hrup zaduši pod sabo. 

Poleg tega se bom opremila z otroškostjo. Se zapodila v suho listje, hodila pod njem in uživala v njegovem šumenju pod nogami. Ga metala v zrak in pustila, da nežno pada po meni. 

Oskrbela se bom z veliko dobrega čaja, ki me bo pogrel v večerih, ko bo zunaj zahladilo in Uroša ne bo doma (sicer za gretje lahko poskrbi tudi on). Seveda ne bo šlo brez moje tople zelene dekice, v katero se bom zavila ob pitju čaja in bom z njo nadomestila tisti ogromen pulover. 

In morda, morda se mi bo uspelo celo opremiti z motivacijo za pisanje diplome. 

Že res, da letos jeseni pač ne bom in. Ampak od zgoraj naštetega bom imela veliko več kot od paža na glavi in gumijastih škornjev na nogah. Ali kot mi je zadnjič napisala Ajda: najboljše stvari v življenju niso stvari. 

sreda, 24. september 2014

Na Šmarni gori se vedno najde navdih za zapis

Tisto, ko prav brezskrbno sediš na Šmarni gori, zadovoljen, da si spet nekaj malega naredil zase. Uživaš, ko jesensko sonce sveti nate in te prijetno greje. Uspe ti celo odmisliti ves tisti vrvež, ki se odvija okoli tebe. 



In potem dobiš mms s tole grozo:

Matej, hvala za fotko, čeprav se bojim, da bom imela zdaj nočne more.
Kakšno imam mnenje o nosečkah (srce me boli, ker sem res natipkala to besedo), že vemo, ampak v zgornjem primeru se bizarnost pri tem žal ne ustavi ...

torek, 23. september 2014

Danes bi bil greh iti na fitnes

Včeraj zvečer sem se odločila, da grem danes po službi na fitnes. Pridno sem pripravila vse, kar potrebujem za to, preden sem šla spat. Zjutraj sem tako zagrabila torbo in vrečko in šla v službo, še malo meglena, da sem se lepo zlila z ljubljanskim jutrom. Ko pa se je med službo vedno bolj kazalo sonce in se je toplilo, mi je fitnes vedno manj dišal (in to ne zaradi morebitnega širjenja kakšnih specifičnih vonjav). 

Tako sem se odločila, da odnesem stvari domov, se preoblečem in jo mahnem ven, saj bi bil greh biti zaprta v fitnesu ob tako lepem soncu zunaj. Sploh ker poletje z njim ni bilo tako zelo radodarno, kot smo verjetno vsi pričakovali in si želeli. Malo sem kolebala med Debnim vrhom, ki mi je takole s kolesom in potem peš naprej postal zelo všeč, in samo med kolesom. Na koncu sem se odločila za kolo, ker sem pri tem malo bolj občutljiva za vreme in temperature. 

Doma sem tako odložila stvari, se za deset minut usedla, nato pa, preden bi se mi uspelo preveč zasedeti in bi mimo mogoče prišla še lenoba, se preoblekla, pobasala osebno, telefon, ključe in eno žitno ploščico za vsak slučaj in šibala ven. Moj švin mi je bil prav hvaležen, da sem ga po daljšem času spet peljala na eno malo daljšo turico, saj sem ga letos morda kar malo preveč zanemarjala. Nisem imela nobenega določenega cilja. Edini cilj je bil, da poskusim narediti krožno turo, če pa to ne bo šlo in ne bo nobenih hujših klancev, se po dvajsetih kilometrih obrnem in grem domov - do kamor pač pridem, pridem. In to drugo je tudi bilo. Sicer ne ravno po dvajsetih kilometrih, ker sem prišla do precej prometne ceste, po kateri se mi pač ni dalo voziti še slab kilometer, tako da sem se obrnila po dobrih devetnajstih.



Nazaj sem šla nekoliko bolj po turistično - z nekaj postanki ob poti, da sem lahko malo uživala še v kakšnem razgledu, pa da sem se malo seznanila z zgodovino. 





Pri sotočju Ljubljanice in Save sem razmišljala, ali bi pojedla tisti cuker, ki sem ga imela s sabo, saj so bile noge tam od tridesetega kilometra naprej že kar malo težke, pa sem si rekla, da teh nekaj kilometrov bom pa že pregrizla in si cuker privoščila doma.


Ja, noge so bile težke, ampak vseeno nisem mogla, da ne bi naredila še enega manjšega ovinka - dobrih devetnajst plus dobrih devetnajst pač ni štirideset. Sicer ne zmanjka veliko, pa vseeno. Domov sem prišla po dveh urah in nekaj malega minutah in nekaj metrih čez štirideset kilometrov. Zadovoljna in prijetno utrujena. 

Naslednjič se moram spomniti edino, da bi bilo fino, da se odpeljem nekam proti zahodu, da bom imela nazaj grede večerno sonce v hrbet, namesto da se mi blešči v obraz.

nedelja, 21. september 2014

In vendar se vse začne v enaki praznini ...

*Če kdo zaradi naslova pričakuje neko globokoumno objavo, ga/jo moram takoj na začetku razočarati. Gre (spet) za samo bežen preblisk.*

Zadnje čase se mi zdi, da so blogi vedno bolj popularni. Ogromno ljudi piše, še več ljudi samo bere. Kolikor blogerjev, toliko različnih blogov. Oziroma še več. In kolikor blogov, toliko različnih vsebin. Fitnes, hrana, kozmetika, vzgoja, vsakdanji pripetljaji, moda, prebliski, živali ... Da naprej sploh ne naštevam, ker bi lahko to počela do jutri. Toliko ljudi. Toliko blogov. Toliko različnih vsebin in objav.

Pa vendar se vse te objave začnejo v enaki prazni belini.


sreda, 17. september 2014

Ne skrivajo se za vsako odločitvijo skriti razlogi

Ko sem se pred skoraj dvema letoma in pol odločila, da neham kaditi, me je marsikdo vprašal, če sem noseča. Ker je to seveda edini razlog, zakaj se 24-letna bejba odloči, da neha kadit. (Me zanima, kaj ljudje ob taki priložnosti vprašajo tipe).

In ko sva ravno nekje tak čas oziroma malo prej z Urošem povedala, da se bova poročila, so ljudje spet začeli spraševati, če sem mar noseča. Ker je to seveda edini razlog, zakaj bi se 24-letna bejba in poba odločila za poroko.

Ampak večinoma je razlog veliko preprostejši kot to in nekaj narediš zato, ker si to pač želiš in se tako pač odločiš.

In preden bi kdo vse skupaj narobe razumel - ne, nisem noseča, gre samo za preblisk nekega sredinega večera.

nedelja, 14. september 2014

Rezervacija

Nekoč smo na nekem spletnem mestu, kjer smo pridno objavljali spletne dnevnike, delali rezervacije. Če si vedel, da pred polnočjo ne boš imel časa za vpis, si objavil vpis z eno samo besedo - rezervacija - in zapis napisal, ko si imel čas. 

In to sem naredila tudi s to objavo, saj sem dobila idejo pet minut pred jutrišnjim oziroma v času, ko je objava ugledala luč interneta tudi z vsebino, ne le naslovom, in v času branja že današnjim dnevom. Pogrešam tisto spletno mesto. Ker mi je poleg nekaj precej dobrih prijateljev in veliko kolegov dalo tudi Uroša.

ponedeljek, 08. september 2014

Očalarske tegobe

Pred približno letom dni, kakšen dan gor ali dol, sem postala očalarka. Saj ne da sem se kaj dosti pritoževala (denarnica se je bolj), sem pa vseeno kar hitro začela spoznavati težav(ic)e, ki jih prinašata ti dve stekelci čez oči. Tako vam spodaj predstavljam enoletna spoznanja o teh težav(ic)ah.





  • Umazanost. Saj ne vem, ali imajo težave s tem vsi očalarji, ampak mene prav vsaka pikica umazanije v vidnem polju spravi ob živce. In potem drgnem in drgnem stekla in po možnosti vse skupaj še bolj razpacam. In če sem včasih mislila, da so majice dobro sredstvo za čiščenje očal, sem v zadnjem letu spoznala, da še zdaleč ni tako. 

  • Športanje. Obstajajo tudi leče, vem, ampak se  mi še ni uspelo spraviti na pregled. Očala te pri športu pač ovirajo. Že res, da nimam tako zelo visoke dioptrije in jih lahko pustim doma, ko grem na primer teč, ampak občutek brez očal ni ravno najboljši. Kolesarjenje je pa sploh nadležno, saj se vse prevečkrat zgodi, da mi za očala prileti kakšna mušica in me živcira.

  • Ležanje na boku. Seveda ne, ko greš spat. Na primer zvečer, ko se uležeš na kavč, da boš pogledal kakšen film na televiziji. Najti položaj, v katerem dobro vidiš televizijo, poleg tega pa ti je še udobno, je skoraj nemogoče najti. In ko ga enkrat najdeš, je bolje, da se ne premikaš, sicer moraš iskanje začeti znova.

  • Rošenje. Saj veste tisto, ko si pozimi zunaj, potem pa prideš v topel prostor in kar naenkrat ničesar ne vidiš, saj ti na oči dobesedno pade megla. In potem čakaš, da se stekla blagovolijo odrositi, da lahko normalno živiš naprej. Ali pa jih za ta čas pač snameš in spet čakaš isto stvar.

  • Sončna očala. Jok, brate, odpade. Seveda obstajajo tudi sončna očala z dioptrijo, ampak so draga. Kakšna sončna očala sicer lahko celo nosiš čez korekcijska očala in morda niti ne izpade tako zelo smešno (tudi sama celo imam ena taka), vendar se potem hitro pojavi problem iz prve alineje, saj se stekla drgnejo druga ob drugo. Poleg tega pa si nekako ne predstavljam, da bi se na primer tako vozila s kolesom ali pa marširala po vrhu kakšnega hriba.

  • Dež. Če imaš dežnik, vse lepo in prav. Če ga nimaš - no, saj veste, kako vidiš skozi šipo v avtu, ko dežuje, pa nimaš vklopljenih brisalcev. In ko se po možnosti poleg tega očala še začnejo rositi ... Ja, saj si lahko predstavljate.

S kakšnimi tegobami pa se srečujete drugi očalarji?

četrtek, 04. september 2014

Prostora za knjige ni nikoli preveč

Dejstvo je, da sem ogromna knjigožerka. In dejstvo je tudi, da si knjig v knjižnicah niti ne sposojam, ampak jih raje kupujem. In dejstvo je tudi, da vse te knjige, ki jih kupim, zahtevajo določen prostor, kamor jih lahko postavim, če ne želim, da bi se kar tako valjale po tleh. In vse te knjige, ki jih imam, zasedejo toliko prostora, da ga prej ali slej spet zmanjka. Tako je bilo tudi zdaj, zato sva z Urošem uporabila vsak svoje tri sive celice, da bi ugotovila, kam bi lahko prišraufala še kakšno poličko. 

Sanjam o stanovanju z višjimi stropi, da bi lahko v dnevni sobi pod stropom okoli in okoli speljala vrsto polic ali dve. Ali pa o mini knjižnici. Ali pa kar o obojem.

V najini mini mansardici žal ne gre ne eno ne drugo, zato se morava znajti drugače. Tako sva začela še malo razmišljati zunaj sobe in ugotovila, da je stopniščna stena nekam dolgočasno bela in prazna.


Površina je velika in že sem si zamišljala, kako jo zalagam s knjigami. Odhod v Obija po police mi je seveda na obraz narisal nasmeh, Uroš pa mi je pridno prigovarjal, naj ne pretiravam z gledanjem in razmišljanjem, kaj vse bi še lahko kupila, saj ne bi bilo ravno pametno, da bi oba povsem izpraznila svoja računa. Tako sva nabrala police, vmes pobasala še ledice (ki sva jih morala, mimogrede, naslednji dan lepiti še enkrat, saj so se skoraj v celoti odlepile) in odšla domov.

Včeraj sva se končno lotila montaže, nato pa okoli nalepila še nekaj stenskih nalepk, ki sva jih zadnjič za male pare kupila v Lidlu. Malo risanja, šraufanja, lepljenja in hrupa bor mašine kasneje so bile poličke zmontirale in nalepke nalepljene. Rezultat? Krasen!




sreda, 03. september 2014

Activity Vse je mogoče - tudi nesmisli in napake

Activity Vse je mogoče je ena taka simpatična igra, polna smeha. Prednost pred prvo verzijo je (zame) v tem, da vedno lahko kombiniraš načine predstavitve. Mogoče mi je to bolj všeč tudi zato, ker zadevo nekoliko olajša (vseeno pa še vedno ne vem, kako z glasovi in pantomimo ponazoriti ajdovo kašo). Sploh pa sem navdušena nad dodanimi frazemi. 

Do tu vse lepo in prav. Ko pa se zadevo spravijo igrat štiri slovenistke, se zadeva malce zaplete. No, ne zaplete, ampak se smehu, kot sem namignila že zadnjič, pridruži še zgražanje. Nismo se namreč mogle znebiti občutka, da gre pogosto za dobesedne prevode, ki v slovenščini enostavno nimajo smisla. En dan sem se spravila ločiti kartice na dva kupčka - na tiste, na katerih vse štima, in na tiste, na katerih ne. Kar malo šokirana sem bila, ko kup "ne štima" ni bil dosti nižji od kupa "vse štima". Ne pravim, da so na vseh karticah iz kupa "ne štima" obupne napake, veliko je takih, ki jih kdo drug najbrž ne bi niti opazil, za nas pa so bile vseeno moteče. 

Včasih gre "samo" za manjkajoče vejice v frazemih. 


Včasih gre za totalne nesmisle - malo za nesmisle že same po sebi, malo pa tudi zato, ker človek pričakuje neke stalne besedne zveze, ne pa sosednje votline. In so primeri, kjer je dobesednost prevoda več kot očitna. In od kdaj so zveze dveh samostalnikov, tudi takrat, ko ni za njih prav nobenega razloga, tako zelo popularne?






Brez komentarja.


Seveda pa kot nekdo, ki je totalno navdušen nad frazeologijo, ne morem mimo "frazemov".



Ja, Activity je zelo simpatična igra, polna smeha. Sploh če ti uspe ignorirati slovenistko v sebi. 

torek, 02. september 2014

Zdaj je pa kuhinja RES dokončana

Pred slabim letom sva barvala kuhinjo in jo s tem (skoraj) dokončala. Vse od takrat sva govorila, da bova pod tisti ozki kuhinjski rob namontirala ledice. Pa sva govorila in govorila, v akcijo pa nisva šla. 

Vse do danes.

Po dolgem času sva šla v Obija. Pa sploh ne po ledice. Po knjižne police, ker prostora za knjige tako ali tako vedno primanjkuje. Knjige se mi namreč spet kopičijo po policah, en velik kup imam še v spalnici na radiatorju, tako da je bilo glede tega res treba nekaj ukreniti. 


In seveda v Obiju ne moreš samo nabrati tistega, kar potrebuješ, ampak se je treba še malo sprehoditi naokoli. In tako sva prišla do ledic. In to po super ceni. Dva metra sva sicer že prej imela doma, ampak to ni dovolj, da bi jih lahko speljala čez vso kuhinjo. Tako sva kupila tisti 5-metrski kolut in ga s policami in vsemi šraufi vred odnesla domov.

Sprva jih nisva imela namena namontirati že danes, ampak po čistilni akciji največjega prostora v stanovanju sva dobila še dodaten zagon in se lotila montaže. No, lepljenja, če smo čisto iskreni. In rezultat naju je navdušil.



Končno med kuhanjem ne bova več sama sebi delala sence in bova imela več svetlobe. Lahko jo celo prilagajava svojemu počutju. Tega sicer najbrž ne bova počela, vseeno pa imava to možnost, če bi želela. 




Montiranje prostora za knjige pa naju čaka jutri.