sreda, 30. april 2014

Tri bejbe na Možicu

Sprva je bil sicer plan, da nas bo šest, pa se je že včeraj ta cifra zmanjšala za eno, danes pa še za dodatni dve. Ampak kljub temu da smo bile "samo" tri, smo se odločile, da se bomo imele super. In smo se tega tudi držale. 

Sprva je bil tudi plan, da gremo tudi še na kakšnega od sosednjih kucljev, v najboljšem primeru na štiri (vse skupaj). Pa se tudi to ni izšlo, ampak smo se vseeno odločile, da se bomo imele super. In smo se tega ponovno tudi držale.

Budilka je bila tokrat ob nekoliko bolj prijaznih šest petinštirideset. Sicer se mi še vedno ni uspelo naspati, ampak če te pričakuje lep dan v hribih, se nekako že zbrcaš iz postelje. Pogled skozi okno sicer ni bil najbolj obetaven, ker je bilo zunaj sivo, ampak že pogled na spletno kamero na Soriški planini je narisal sonce na ekran. Kot je že kar v navadi, je bila izstopna postaja Lesce - Bled. Od tam proti Soriški planini, vmes je na šipo padlo par kapljic, ravno toliko, da jo je malo zapackalo, ampak to pač ni težava.

Na Soriški planini pa v gojzarje in pogumno v breg proti Možicu, veliko lažje kot pred mesecem in pol. Makaroni en dan prej so res super zadeva. No, pa tudi malo več kondicije ne škodi. Stezica je v kopnem prav krasna.


In kako hitro mine pot, ko je hoja lažja! Kar naenkrat se znajdeš med celim kupom bunkerjev, ki jih prejšnjič sploh nisi videl. Pa ne toliko zato, ker nisi imel časa, da bi gledal okoli sebe, ker si se preveč ukvarjal sam s sabo, kot zato, ker so bili takrat pod snegom. In če se v bunker da zlesti, seveda to tudi narediš.



Od tod do vrha Možica ni več daleč. Na vrhu se nismo zadržale toliko časa, ker je začelo najprej rositi, nato pa vedno bolj deževati. Tako smo se raje pobrale z vrha in se zatekle v bližnji bunker, v katerem smo želele počakati, da se zlije. Pa seveda smo ga tudi dodobra raziskale in pofotkale razglede skozi okna.







Ko se je dež umiril, smo zlezle ven, da bomo nadaljevale pot. Pa smo naredile samo nekaj korakov, se obrnile in šle spet pod streho. In ko se je dež spet nekoliko umiril, smo sklenile, da je bilo dovolj osvajanja vrhov za en dan, saj obrat za 360 stopinj med gledanjem v nebo ni ravno obetal sonca do konca dneva. No, ko smo se odpravile, se je pa najhujše v bistvu šele začelo - na nas se je usulo babje pšeno. In ko napišem usulo, resnično mislim usulo. Tako smo pohitele samo do bližnje kasarne, kjer smo spet malo vedrile in ugotavljale, da sončna celica na bajti danes ni imela ravno veliko dela.


Spet smo se prepustile čakanju, še malo pokramljale in se posmejale, pojedle eno čokolado, ko je bilo najhuje mimo, pa spet krenile proti izhodišču. Skoraj pri izhodišču smo se samo še enkrat ustavile, da smo opravile obvezen poskok. Z nekaj ponovitvami, da smo bile vsaj vse naenkrat v luftu. 


Na izhodišču smo se pred blagajno, ki ni delovala, še spravile iz mokrih cunj in se preoblekle v suhe. Ker smo bile lačne in smo si jo konec koncev tudi zaslužile, smo se odpravile še na pico. In potem na obvezno kavo. Na koncu pa vsaka na svoj konec, še vedno vse nasmejane. In z obljubo, da kmalu spet kam gremo. In takrat scopramo lepše vreme.  

nedelja, 27. april 2014

Vikend z veliko klanci, babjim žurom in nedeljsko službo

In posledično totalno izžetostjo. To je že par stopenj nad tisto prijetno utrujenostjo, ko prideš domov, stopiš izpod tuša in se brez slabe vesti počiš na kavč. In zakaj potem zdaj še ne spim, ampak raje pišem tole? Ker hočem. Ker so spomini še sveži. In ker je jutri spet en tak natrpan dan, ko se mi bo zvečer najbrž dalo še manj. In potem je že torek. In že zdavnaj nove zgodbe, dogodivščine preteklega vikenda pa bi ostale samo v moji glavi. In glavah tistih, ki so dogodke doživljali z mano. Pa saj ne, da bi bilo s tem kaj narobe, ampak kot sem že napisala. Ker hočem.

Začelo se je že v petek. Ob dvanajst petdeset na vlak, v Iglu v Lescah, zapravljat dohodnino, ki je še nisem dobila. Pa še par trgovin, kava, hitro okrepčilo in prvi vikendaški tek. In če greš od doma teč z mojo mami, ki živi na takem mestu, da imaš klanec, kamorkoli pogledaš (dol ali gor - nima veze, kjer greš gor, moraš potem tudi dol in kontra), pač ne tečeš po ravnem. In nekaj časa tečeš v klanec. Potem ne tečeš več, ker ne gre. In hodiš. In gledaš, kako se mami počasi oddaljuje. In potem spet približuje, ker je že obrnila. In potem spet malo tečeš. In si vesel, ko gre še malo po klancu dol. Ampak tudi ta klanec dol se obrne nazaj v klanec gor. Zaključiš vseeno na dol. Potem je kmalu že večer, vmes še eni najboljših makaronov, kar si jih jedel v zadnjem času, in ob pol enajstih se nekako na silo odtrgaš od knjige, saj te preganja misel, da bo zjutraj zvonila budilka ob nečloveški uri, ki ima na začetku še petko. Sicer gre že bolj proti šestki, ampak začne se s petko. In petinštirideset. Zaspiš seveda šele okoli polnoči, ker nisi navajen hodit spat tako zgodaj.

Zjutraj zajtrk, med katerim se postopno zbujaš. V bistvu si vesel, da ni treba dat takoj na noge gojzarjev, saj te najprej čaka še ura in pol vožnje z vmesnim presedanjem.


Prvi uau spraviš iz sebe na tisoč sto nekaj višinskih metrih, na vrhu Predela, ko se ti odpre res krasen razgled. Sledi še nekaj vožnje do izhodišča v Drežniških Ravnah. Od tam naprej ne gre drugače kot peš. No, šlo bi še nekaj časa z avtom, ampak me jo mahnemo peš. V tako krasen bukov gozd, da bi lahko kar samo stal in ga občudoval. Ampak na tak način seveda ne bi nikoli prišel do vrha. Zato se trudiš gozd občudovati med hojo. In če se malo ozreš okoli sebe, vidiš še druge krasnosti. 




Ko prideš iz gozda, pač ne moreš več občudovati živo zelene barve listov, vendar to nikakor ne pomeni, da je pokrajina okoli tebe kaj manj lepa. Začnejo se odpirati razgledi na skoraj vse strani in spet bi se lahko samo ustavil in vpijal vso lepoto, ki te obdaja.




Po slabih treh urah in skoraj tisoč višincih prisopihaš do vrha in samo kakšne tri korake pred njim se postavi še razgledna pika na i. Odpre se še zadnji košček razgleda, ki je manjkal, in spet si ne moreš pomagati, da ti iz ust ne bi ušel glasen waw, ko skleneš razgledni krog. Na vrhu je seveda čista uživancija. In čisti mir. Razen tebe in tvojih dveh sopohodnic ni nikogar. Eden najboljših občutkov na svetu. Uživancija pa na žalost ne traja prav dolgo, saj se vreme začenja kuhati in tudi na uro moraš malo gledati, saj je treba biti doma pravočasno, da ujameš še večerno babjo žurko.





Če sva se tja peljali čez Predel, sva se za nazaj odločili za vožnjo čez Vršič. Ker sva se lahko, ker je po kar nekaj mesecih spet odprt. In ker sva si želeli videti veliko snega. In sva ga videli. Pa spodnja fotografija sploh ni narejena tam, kjer ga je največ. Tam bi se morali namreč ustaviti sredi ceste, tega pa nisva hoteli.


Doma hiter tuš, ki ga končaš (na srečo) (samo) z modrico na levi nadlahti, padec v tuš kabini se namreč lahko konča tudi huje, nato še hitra kava in že si na vlaku proti Ljubljani, še vedno prežet z vsemi lepimi dogodivščinami tistega dne in zavedajoč se, da odhajaš v čisto drugačen, hrupen svet. In ta svet postane še nekajkrat bolj hrupen, ko se med sedenjem v predzadnjem nadstropju Nebotičnika iz najvišjega nadstropja zasliši neko dretje, ki naj bi bilo karaoke. Veliko bolj hrupno praznovanje rojstnega dneva, kot je bilo naše. In veliko bolj pomanjkljivo oblečeno in z bistveno višjimi petami. Domov prideš ob enih naslednji dan in pred sabo vidiš samo še posteljo. Idealno bi bilo, da bi lahko zjutraj potegnil še v dopoldne, ampak tokrat ne gre.

Budilka sicer ob v primeru "normalnih" okoliščin čisto prijaznih osmih, ampak dva aktivna dneva, od tega eden zelo, v kombinaciji z dvema nočema s premalo in preslabim spanjem pač niso "normalne" okoliščine. Nekako se zbrcaš iz postelje, poješ umešana jajca brez kruha, ker prepozno ugotoviš, da ga ni, in pičiš na tretji gozdni tek okoli Ajdovščine. In tudi tam ne tečeš po ravnem. V bistvu se kar hitro teren pred tabo postavi pokonci in prvo polovico poti spet grizeš v breg - kot da nisi tega počel že zadnja dva dni. Malo pokolneš, ampak se vseeno ne ustaviš, in šestindvajset minut in nekaj malega sekund po začetku prideš v cilj. Utrujen, ampak nasmejan.


Ko prideš domov, ugotoviš, da imaš samo še dobro uro do odhoda v službo. Kuhati se ti ne da in odločiš se, da ti bo kosilo v obliki dveh sirovih štručk skuhala kar pekarna na poti v službo. Tako si privoščiš hiter tuš, tokrat brez padca, petnajst vdihov in en izdih manj in že si na poti v službo. Seveda se kot zanalašč ravno takrat na na polno zlije in ti malo premoči sicer nepremočljive salomonke. Oddelaš tistih nekaj nedeljskih ur, na avtobusu do konca prebereš knjigo, prideš domov in najraje bi padel v posteljo. Ampak blog čaka. In dočaka.

In tudi spanje čaka. In bo dočakalo. 

torek, 22. april 2014

Kako pomagam svojemu možu hujšati

Spet je eden tistih nimam pojma, o čem pisat dni. Ne vem, tale april mi nekako ne gre. Še dobro, da sva z Urošem vsaj kje bila, drugače bi bila tista številkica objav ob strani še manjša. Pa saj ne, da kaj veliko dam na številke, ampak res je bil dober občutek, ko mi je blog letos malo bolje zalaufal, in nisem hotela, da kar tako izgine.

Tako sem se danes, ko sva se z Urošem vozila iz službe, spet poslužila taktike vprašaj moža. No, najprej sem ga vprašala, zakaj že spet prevaža malico s sabo na zadnjem sedežu namesto v svojem želodcu. Pa je rekel, da spet ni imel časa it na malico. Ob omembi sirovih štručk in neke suhe salame so se mi tako zasvetile oči, da bi najbrž lahko kar ugasnil luči, pa bi še vseeno normalno lahko prišel do doma (tudi če javna razsvetljava ne bi delala), da mi je ponudil, da malico deli z mano. Seveda pa ni mogel, da mi ne bi predlagal, da ravno o tem pišem danes. Po njegovo bi sicer pisala o tem, kako ubogemu lačnemu revčku odžiram težko prigarano malico, ampak o tem naj piše kar on na svojem blogu (če se še niste, je skrajni čas, da se kaj oglasite pri njem), na svojem bom pa jaz zadevo napisala po svoje, da ne bi izpadla kot tiranka, in pač napisala, da mu pomagam hujšati.

In preden me kdo napade, da za svojega moža mislim, da je debel, naj se kar zadrži, ker nikakor ni tako. In konec koncev si je tudi čisto sam kriv za ta naslov, ker sem in tja malo pojamra, da je debel. Seveda ne v smislu "imam petintrideset kil preveč", ampak "malo se mi špeh nabira okoli trebuha in to mi ni všeč". Hujša se pa ponavadi tako, da se v telo vnese manj kalorij. In kaj je to, da pojem polovico njegove malice, drugega kot pomoč pri hujšanju oziroma zmanjševanju vnosa kalorij?

Da pa ne bo vse skupaj zvenelo, kot da res ubogemu lačnemu revčku odžiram hrano, naj v svojo obrambo povem, da je tudi on od mene dobil navihančka z gozdnimi sadeži, tako da ni pojedel samo polovice svoje malice. To pišem čisto tako, za vsak slučaj, če bi on to, če bo kaj govoril o tem, "pozabil" omeniti. 

sobota, 19. april 2014

Ko sem bila majhna, sem ... [foto zgodba]

(Eno fotko sem z vami že delila.)

... imela rada svojega brata. Kadar ga nisem tepla. Sploh kadar je imel zame kakšno darilo.



... radovedno gledala, kaj za vraga je tista stvar, s katero skačejo okoli mene, zraven pa govorijo, naj se smejim (vsaj predstavljam si tako, seveda se ne spomnim).


... imela rada svojega dedka. In njegov klobuk. In gledanje Tom & Jerryja z njim. Kadar je bilo na televiziji to, niso bila pomembnejša niti poročila ob sedmih pol osmih.



... rada dobivala darila. Ne samo od brata. In kar žarela od navdušenja, ko sem vse odprla. Večji slon na desni je Bundo, manjša slonica na levi pa Ganga. Punčke se ne spomnim.



... sedela v naročju velikega rumenega medveda Šlampija. V Slovenijo je bil pripeljan iz Češke, na zadnjem sedežu avtomobila. Da na meji ne bi kaj komplicirali, so menda dobili steklenico viskija.


četrtek, 17. april 2014

Grajsko-bolnišnični dan

Vse skupaj se je pravzaprav začelo že preteklo sredo, ko sem od Sandrce dobila MMS hodnika v zapuščeni bolnišnici. Da z Urošem obožujeva zapuščene objekte, že vemo, zato sem seveda morala izvedeti lokacijo te bolnišnice, da bi jo lahko ob prvi priliki obiskala - no, razen če bi bila nekje v Ameriki. Tako pa sem izvedela, da sploh ni tako zelo daleč (kaj v Sloveniji pa pravzaprav je tako zelo daleč?), v Topolšici, in da niti ni samo ena, ampak celo dve. In jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi takoj začela delat plana, kako bova prišla do tja, kaj vse si bova še pogledala in kaj vse poiskala. In uspelo mi je splanirati nekakšen grajsko-bolnišnični dan z dodatkom dveh jezer, ene cerkve, ene spominske sobe in ene vile. In Tita. 

Zjutraj sva tako vstala, pozajtrkovala in vzela pot pod noge. Najprej naju je pot zanesla do gradu Žovnek, menda enega najstarejših gradov na Slovenskem. Luštne razvaline, lep stolp, ki so ga pred kratkim obnovili in je notranjost menda res lepa. Z gradu je tudi krasen razgled na Žovneško jezero. Nekdo je sicer pozabil zapreti okna, tako da naju je precej prepihalo, ampak se nisva pustila. 





Nato sva naredila hiter postanek pri Braslovškem jezeru, ampak sva se kar hitro pobrala naprej proti Topolšici. Bolnišnici, o katerih je govorila Sandrca, sva videla, še preden sva parkirala. Preden pa sva se podala na raziskovanje, sva obiskala še spominsko sobo nemške kapitulacije in se zabavala ob pogledu na oblečena drevesa.


Bolnišnici naju nikakor nista razočarali. Zgornja je nekoliko večja in ne tako strašna kot spodnja. Široki hodniki, ogromna okna, ogromno svetlobe. Sicer povsem izpraznjena (z izjemo enega veceja), ampak si kar lahko predstavljaš, kje je bilo kaj.

Ko si spodnjo bolnišnico ogleduješ s ceste, vidiš, da je morala biti to res lepa hiša. Uroš je rekel, da bi jo kupil za 100 € in jo obnovil, ampak mislim, da bi bilo ceneje, če bi jo porušil in še enkrat zgradil. Potem pa prideš noter ... Povsod črepinje, prah, potem poskočiš, ko veter zaloputne okno, greš po stopnicah, hočeš stopiti v eno sobo, pa vidiš, da so tla nekoliko udrta, spet poskočiš, ko veter zaloputne okno, in vse skupaj ječi. Če bi bila notri ponoči, bi po moje zdržala pri zdravi pameti do prvega sunka vetra.








Iz Topolšice sva jo mahnila do cerkve svetega Jakoba, nato pa v Šoštanj v lov za drugimi ostanki gradu. Ostanki Pustega gradu še zdaleč niso toliko markantni kot ostanki Žovneka, pa vendar je bil sprehod do njih prav prijeten. In s krasnim razgledom na Šoštanj. Na žalost se na vrhu nisva zadržala ravno dolgo, saj je začenjalo deževati, zato sva jo pobrisala dol. Iz tistega dežja pa na koncu sploh ni bilo nič. 




Nato sva se odpravila še proti zadnjemu cilju - Velenju. Ampak seveda ne kar naravnost, to bi bilo preveč enostavno. Naredila sva še ovinek do vile Široko, ki je res krasna vila s krasno okolico. Če ne bi bila že poročena, bi se hotela poročiti pri njih na vrtu. In če bi imela ogromno denarja, ker si predstavljam, da lokacija ni ravno med cenejšimi. Raje se nisva zadrževala predolgo, da naju ne bi prišel jagat kakšen natakar v beli srajci in s hlačami na rob. Trenirkarja, kakršna sva bila danes, se pač nisva ravno najbolj skladala s tistim okoljem.


Od vile pa res proti Velenju s hitrim postankom za kosilo pri Velenjskem jezeru. Postanek je bil res hiter in kosilo sva po hitrem postopku zmetala vase, saj je tako pihalo, da ni bil ravno največji užitek sedeti na tistem prepihu. V Velenju sva nato obiskala tretje in četrte ruševine. Najprej ruševine gradu Šalek, kjer se čisto do stolpa na žalost ni dalo, nato pa še par sto metrov naprej do razvalin gradu Ekenštajn. Če človek, ko najprej pride do njih, misli, da grad ni mogel biti ravno velik, potem hitro opazi svojo zmoto, saj kar dosti metrov naprej stoji še en tak kupček kamenja kot na začetku. In vmes še kje kakšen. Vsak zase seveda ni videti ne vem kaj, ampak ko si predstavljaš površino, čez kakršno so postavljeni, je pa zgodba malo drugačna.




Sledil je še zadnji grajski postanek, velenjski grad, eden najlepše ohranjenih gradov na Slovenskem. Ker sva pridno pešačila do prvih treh (oziroma štirih), najine noge pa so bile že nekoliko utrujene, sva si dovolila ta lukzuz, da sva se do njega pripeljala. Na žalost sva bila malo prepozna, da bi si lahko ogledala tudi muzej, zato sva se samo sprehodila naokoli in uživala v razgledu (pa čeprav je bil del tega razgleda tudi Mercator center).


Čisto za konec sva se odločila, da obiščeva še Tita na njegovem trgu, ki je res markanten, s telebajskovimi hribčki vred. Nato pa samo še v avto in proti domu, saj sva bila po celodnevnem potepanju oba že precej utrujena.