nedelja, 30. december 2012

To sem jaz. Vzemi ali pusti.

Shranila sem si ogromno slik. Ampak na koncu sem se odločila, da bom izpustila "ta očitne". To, da bi rada shujšala, da sem poročena, da nisem jutranji človek in da posledično najbolje funkcioniram zvečer, sem že vse pisala. Zato tule en seznam "manj očitnih".





















ponedeljek, 24. december 2012

Don't get me wrong ...

Tista večna dilema, kako povedati stvar, da je naslovnik ne bo narobe razumel. In potem ugovotiš, da jo bo itak skoraj stoodstotno razumel narobe. V bistvu natančno tako kot nikakor nisi hotel, da izpade. Ne vem, kako mimo tega. Po drugi strani pa ... zakaj mimo tega? Itak se človek v končni fazi sam odloči, kako bo kakšno stvar razumel. Torej je moj poskus v bistvu že vnaprej obsojen na to, da bo neuspešen (ker sem že zgoraj ugotovila, da bo naslovnik itak skoraj stoodstotno razumel narobe). Zdaj moram samo še ugotovit, kako priti do tega, da se ne bom sekirala glede tega, kako drugi jemljejo moje izjave. Ker ne vem, zakaj bi morala za vsako izjavo, za katero obstaja bojazen, da bo razumljena narobe, najprej pol ure premlevat, kako jo oblikovat in (če gre za govorjenje) s kakšnim tonom jo povedat, da ne bo na drugi strani surla do tal. Ampak se mi zdi, da sem od točke, ko mi bo res vseeno, še precej oddaljena.

nedelja, 16. december 2012

Moj osebni prostor

Moj osebni prostor je moj osebni prostor in v njem nočem nikogar, ki ne sodi vanj, se pravi nikogar, ki ga vanj ne povabim oziroma spustim. Če ljudje, ki jih ne poznam, stojijo/sedijo preblizu mene, mi je neprijetno, postanem nemirna in najraje bi začela na ves glas kričati. Ne maram ljudi na avtobusu, katerih noga/roka se dotika moje. Ker se počutim, kot bi me zaprli v kletko. Že nasploh ne maram pretiranega dotikanja. Niti med prijatelji. Dotiki ljubljene osebe seveda sem ne spadajo. Da se me pa dotikajo tujci, pa sploh ne prenesem, pa čeprav gre samo za bežen dotik.

Osebnemu prostoru se pač reče osebni z razlogom in vdiranje vanj pojmujem kot kriminal. Ker hočem imeti nadzor nad njim (že tako ali tako sem totalen kontrolfrik, kar gre nekaterim ljudem v nos), nad tem, kdo lahko stopi vanj, na kakšen način in za koliko časa. Ampak nekateri ljudje tega enostavno ne razumejo.

četrtek, 13. december 2012

Maček, ki to ni

Pa s tem ne mislim na najinega mačkona, za katerega vedno bolj dvomim, da je res moškega spola, ker čveka huje in glasneje kot horda italijanskih bab. Mislim na tisti grozni občutek v glavi, želodcu in celem telesu, ko si po prepiti noči rečeš, da se nikoli več ne boš dotaknil alkohola tako zelo napil. Mislim na tisti občutek, ko se ti zdi, da je glava velika za celo stanovanje in da ti zato ne bo uspelo priti skozi vrata. Mislim na tisti občutek, ko lahko vsak trenutek vidiš zvezde, samo malo hitreje moraš obrniti glavo. Mislim na tisti občutek, ko si lačen kot volk, pa hrana sploh noče iti dol po grlu. Mislim na tisti občutek, ko se počutiš kot spacana vileda, ki se je en teden namakala v neki nagravžni tekočini.

Tega (žal) ne dela samo alkohol. To dela tudi celonočno odojkanje (obračanje po postelji, kot se obračajo odojki, ki jim skozi gobec in rit potisnejo palico in jih potem vrtijo nad ognjem) in zbujanje. Ob pogledu na koledar je seveda vse takoj jasno - mlaj je. To pomeni, da bom čez cca. 14 dni spet tečna, čez cca. 28 pa bom spet špilala odojka. Never ending story ... 

sreda, 12. december 2012

Tipi ljudi, ki jih videvam na fitnesu

Fitnes je en tak zanimiv plac, kamor se zgrnejo ljudje z vseh koncev in krajev, ljudje, različni kot dan in noč, pa vendar vsi z enakim razlogom - telovaditi (kot se bo izkazalo v nadaljevanju, je čisto mogoče, da to vseeno ni namen res vseh). Kakšne želje vse so še zadaj (imet večje mišice kot sosedov Tone, ohranjati kondicijo, zgubit špehovje okrog trebuha ...), pustimo zdaj ob strani. In kot so rekli že davno tega: sto ljudi, sto čudi (ostanimo pri tej in ignorirajmo tisto z ženskami in sisami). In tako sem tudi na fitnesu opazila več skupin ljudi. Pa poglejmo:

~brigam se zase in pridno delam~
Takih je veliko. Več kot se zdi na prvi pogled, saj jih ponavadi niti ne opaziš. Ker pač na nikakršen način ne izstopajo (s svojim obnašanjem, da ne bo pomote) in se ne mečejo ven. Med njimi sem tudi jaz, kadar grem na fitnes sama. Ja, opazujem, kaj se dogaja okrog mene, ampak na nikakršen način ne želim zbujati pozornosti.


~poglejte me, "lep" sem~
Tudi takih je veliko. In ravno toliko, kot se zdi na prvi pogled, ker jih itak enostavno ne moreš spregledat. Ponavadi hodijo počasi in so ves čas pozorni na to, ali jih res vidi cel fitnes. Sploh bejbe. Oblečeni so v ozke pajkice in/ali čim bolj oprijeto majčko in/ali zavihajo že tako kratke hlače še bolj navzgor in/ali (ampak na srečo sem do zdaj videla samo enega takega) imajo zavihano majčko, da se vidi sixpack, ki pa ga žal ni. V glavnem, mišice se morajo videt! Poleg tega redno skrbijo, da je njihova prisotnost na fitnesu opažena. Najraje se zadržujejo v delu z utežmi, seveda vzamejo čim težje, ki jih, ko ne morejo več, s čim večje višine spustijo na tla, da se cel fitnes zatrese in se vsi obrnejo v njihovo smer.


~debatni krožki~
Do zdaj sem zasledila dve vrsti debatnih krožkov:
  • Veliko klepetanja, zelo malo delanja. Taki debatni krožki počnejo ravno to, po čemer sem jih poimenovala. Veliko klepetajo in zelo malo delajo. Nekateri od njih tudi nič, ampak se raje samo naslanjajo na najbližjo stvar (in po možnosti gledajo bejbe v joške). Sem pa tja kdo dvigne kakšno utež ali kaj podobnega, ravno toliko, da zgleda, drugače pa najbolj telovadijo s svojimi jeziki. Seveda zasedejo vsaj pet različnih naprav - na eno odložijo brisačo, na drugo bidon, na tretji sedijo in tako naprej. In seveda zasedejo tiste naprave, ki jih ti hočeš uporabljat.
  • Beseda sem in tja, ampak dajmo delat. Takih debatnih krožkov je na srečo več kot prvih in sem včasih spadava tudi z Urošem. Zadeva gre nekako tako: srečaš znanca/kolega/prijatelja, rečeš besedo, dve, lahko tudi triintrideset in dve četrtini, greš delat naprej in če se še kaj srečaš, rečeš še kaj. In rečeš človeku adijo, ko greš (ali pa reče on tebi, če gre prej).


~pari~
Pri parih je nekako tako kot pri debatnih krožkih, ni samo ene vrste. Med pare, obviously, spadava tudi midva z Urošem. 
  • Delava skupaj. Tak par sva z Urošem. Začneva z ogrevanjem na enaki napravi in se potem po fitnesu premikava skupaj in delava enake vaje. In zdi se mi, da je med pari tudi sicer največ takih.
  • Delava vsak posebej. On po svoje, ona po svoje. On večinoma nekje pri utežeh ali drugih vajah, ki njej ne dišijo preveč, ona večinoma na orbitreku, v ženskem delu ali kaj podobnega.
  • On dela, ona je okras. Tudi taki se najdejo, ampak niso ravno pogosti. On je ponavadi nek nabildanec (lahko spada tudi v drugo kategorijo), ona pa ga pridno zasleduje in poseda, medtem ko on povečuje svoje mišice.


~nimam pojma, kaj naj počnem~
Sama sem blazno proti stereotipiziranju v stilu "tale pred mano vozi obupno, sigurno je ženska", ampak žal se moram ravno tega poslužiti zdajle. Ker v tole kategorijo (na žalost) sodijo večinoma osebki ženskega spola. Najde se tudi kakšen tip, ampak ti so v manjšini. Te posameznike lahko prepoznamo po tem, da skoraj vedno, ko jih pogledamo, izgubljeno tavajo okrog in ne vejo, kam bi se dali. Potem pa preizkusijo malo to, malo tisto, ampak nikjer ne ostanejo ravno dolgo. Tako naredijo par obhodov, na koncu pa ponavadi končajo na orbitreku.


~nimam pojma, kaj počnem~
Naj podobnost z imenom zgornje kategorije ne zavede. Ne gre namreč za isto stvar. Že res, da se ti dve kategoriji zelo pogosto pokrivata, ampak ni pa nujno. Ljudi iz te kategorije je vedno zabavno opazovati. Na fitnesu je tako, da so na vsaki napravi navodila za uporabo v obliki slik, včasih je zraven tudi besedilo, ampak že iz slik je vedno jasno, kaj se na določeni napravi počne. Ampak nekateri se na ta navodila enostavno požvižgajo in se odločijo, da bodo sami ugotovili, kaj počet. Zelo pogosto neuspešno. Hodijo okrog, gledajo vijake, nekaj poskusijo, vidijo, da to ni to, in še malo gledajo in poskušajo. Če imajo srečo, se jih usmili kakšen prijazen dečko, ki skuša skriti, kako zelo ga vse skupaj zabava, in se komaj zadržuje, da se ne začne na glas krohotat. Če sreče nimajo, se trudijo še naprej in v končni fazi delajo narobe ali pa poskusijo najti srečo na kakšni drugi napravi. In na koncu končajo na orbitreku, ker tega pa pač ne moreš za*ebat.

torek, 11. december 2012

V Obija po dva vijaka ali Železni vložki so kul

Montiranje polic še ni končano! Že takrat, ko sva montirala polici za knjige, sva pobarvala poličko za začimbe - tisti polici, na kateri sva jih imela prej, je počasi začelo zmanjkovati prostora, pa še blazno nepregledno je bilo vse skupaj. Že dolgo časa sva razmišljala o nekakšnem stojalu za začimbe, najprej sva si sicer zamislila malo drugače, ampak na koncu ugotovila, da bo polička čisto ok. Torej sva kupila belo poličko in jo prebarvala na rjavo - da paše v kuhinjo. Da ne bi bila spet taka polomija kot zadnjič, sva se odločila, da ne bova uporabila tistih groznih vložkov za knauf, ki jih najin knauf raztrga, ampak sva raje vzela železne, kar se je izkazalo za super odločitev! Prav nobenega bentenja pri šraufanju in nobenega odpadanja ometa. Ko so bili vložki enkrat not, je bilo videti prav lično.


Ampak ker sva to montirala midva, je seveda moralo it nekaj narobe. Zaradi debeline poličke je bil šrauf kar naenkrat prekratek, da bi ga vložek zagrabil, in sva se lahko za tisti dan samo še obrisala pod nosom. Torej naju je čakal še en obisk Obija - zadnje čase sva tam skoraj več kot doma, res bova morala dat naredit še eno plastiko več ("Obi kartico imate?"). Torej sva šla v Obija. Po dva vijaka. Prideva do vijakov in besno iščeva pravo dimenzijo. Najdeva dve škatli z vijaki dimenzije, ki pride v poštev, ampak se (of kors!) pojavi manjši problemčič. Pri škatli, ki je polna vijakov, ni pildkov, na katere napišeš, koliko vijakov si vzel, in greš z njim do blagajne. Druga škatla, pri kateri pildki so, je prazna. In tako čakava, da bo prišel mimo kakšen prodajalec, in se počutiva smešno, da sva prišla v Obija po dva vijaka in zdaj zaradi teh dveh vijakov še izgubljeno stojiva med policami in čakava prodajalca. Dobiva pildek in se še vedno počutiva glupo. En tak glasek z rožički v glavi nama namreč pravi: "V Obija po dva vijaka, resno?" Začneva razmišljat, če rabiva še kaj, ker v Obiju pa res ne moreš priti na blagajno z dvema ubogima vijakoma. Sva se spomnila, da ko pride kavč, bosta itak za zmontirat še dve polici in res se ne misliva še enkrat za*ebavat s tistimi plastičnimi vložki, in tako sva kupila še paket železnih vložkov z vijaki za takrat. In se ne več smešno počuteč se (a je to sploh prav?!) odpravila do blagajne, plačala in šla domov. In zmontirala poličko. No, Uroš jo je, jaz sem tokrat samo gledala. In zdaj imajo (končno!) začimbe pravo pravcato svojo poličko!


P.S.: Saj se počutim kar malo hecno, ko se tako po otroško navdušujem nad malenkostmi, kot je ena simpl polička za začimbe, ampak tako zelo uživam v urejanju gnezdka (čeprav s takimi malenkostmi), da sploh ne znam povedat. In vsakič, ko sva v Obiju, sanjarim, kako bi bilo, če bi imela eno veliko neopremljeno stanovanje in velike finančne zaloge. Ohhhhh, kaj vse bi naredila. Kako bi lepo vse uredila. Možnosti so neskončne. Mogoče pa tudi to enkrat pride na vrsto.