nedelja, 30. december 2012

To sem jaz. Vzemi ali pusti.

Shranila sem si ogromno slik. Ampak na koncu sem se odločila, da bom izpustila "ta očitne". To, da bi rada shujšala, da sem poročena, da nisem jutranji človek in da posledično najbolje funkcioniram zvečer, sem že vse pisala. Zato tule en seznam "manj očitnih".





















ponedeljek, 24. december 2012

Don't get me wrong ...

Tista večna dilema, kako povedati stvar, da je naslovnik ne bo narobe razumel. In potem ugovotiš, da jo bo itak skoraj stoodstotno razumel narobe. V bistvu natančno tako kot nikakor nisi hotel, da izpade. Ne vem, kako mimo tega. Po drugi strani pa ... zakaj mimo tega? Itak se človek v končni fazi sam odloči, kako bo kakšno stvar razumel. Torej je moj poskus v bistvu že vnaprej obsojen na to, da bo neuspešen (ker sem že zgoraj ugotovila, da bo naslovnik itak skoraj stoodstotno razumel narobe). Zdaj moram samo še ugotovit, kako priti do tega, da se ne bom sekirala glede tega, kako drugi jemljejo moje izjave. Ker ne vem, zakaj bi morala za vsako izjavo, za katero obstaja bojazen, da bo razumljena narobe, najprej pol ure premlevat, kako jo oblikovat in (če gre za govorjenje) s kakšnim tonom jo povedat, da ne bo na drugi strani surla do tal. Ampak se mi zdi, da sem od točke, ko mi bo res vseeno, še precej oddaljena.

torek, 18. december 2012

nedelja, 16. december 2012

Moj osebni prostor

Moj osebni prostor je moj osebni prostor in v njem nočem nikogar, ki ne sodi vanj, se pravi nikogar, ki ga vanj ne povabim oziroma spustim. Če ljudje, ki jih ne poznam, stojijo/sedijo preblizu mene, mi je neprijetno, postanem nemirna in najraje bi začela na ves glas kričati. Ne maram ljudi na avtobusu, katerih noga/roka se dotika moje. Ker se počutim, kot bi me zaprli v kletko. Že nasploh ne maram pretiranega dotikanja. Niti med prijatelji. Dotiki ljubljene osebe seveda sem ne spadajo. Da se me pa dotikajo tujci, pa sploh ne prenesem, pa čeprav gre samo za bežen dotik.

Osebnemu prostoru se pač reče osebni z razlogom in vdiranje vanj pojmujem kot kriminal. Ker hočem imeti nadzor nad njim (že tako ali tako sem totalen kontrolfrik, kar gre nekaterim ljudem v nos), nad tem, kdo lahko stopi vanj, na kakšen način in za koliko časa. Ampak nekateri ljudje tega enostavno ne razumejo.

četrtek, 13. december 2012

Maček, ki to ni

Pa s tem ne mislim na najinega mačkona, za katerega vedno bolj dvomim, da je res moškega spola, ker čveka huje in glasneje kot horda italijanskih bab. Mislim na tisti grozni občutek v glavi, želodcu in celem telesu, ko si po prepiti noči rečeš, da se nikoli več ne boš dotaknil alkohola tako zelo napil. Mislim na tisti občutek, ko se ti zdi, da je glava velika za celo stanovanje in da ti zato ne bo uspelo priti skozi vrata. Mislim na tisti občutek, ko lahko vsak trenutek vidiš zvezde, samo malo hitreje moraš obrniti glavo. Mislim na tisti občutek, ko si lačen kot volk, pa hrana sploh noče iti dol po grlu. Mislim na tisti občutek, ko se počutiš kot spacana vileda, ki se je en teden namakala v neki nagravžni tekočini.

Tega (žal) ne dela samo alkohol. To dela tudi celonočno odojkanje (obračanje po postelji, kot se obračajo odojki, ki jim skozi gobec in rit potisnejo palico in jih potem vrtijo nad ognjem) in zbujanje. Ob pogledu na koledar je seveda vse takoj jasno - mlaj je. To pomeni, da bom čez cca. 14 dni spet tečna, čez cca. 28 pa bom spet špilala odojka. Never ending story ... 

sreda, 12. december 2012

Tipi ljudi, ki jih videvam na fitnesu

Fitnes je en tak zanimiv plac, kamor se zgrnejo ljudje z vseh koncev in krajev, ljudje, različni kot dan in noč, pa vendar vsi z enakim razlogom - telovaditi (kot se bo izkazalo v nadaljevanju, je čisto mogoče, da to vseeno ni namen res vseh). Kakšne želje vse so še zadaj (imet večje mišice kot sosedov Tone, ohranjati kondicijo, zgubit špehovje okrog trebuha ...), pustimo zdaj ob strani. In kot so rekli že davno tega: sto ljudi, sto čudi (ostanimo pri tej in ignorirajmo tisto z ženskami in sisami). In tako sem tudi na fitnesu opazila več skupin ljudi. Pa poglejmo:

~brigam se zase in pridno delam~
Takih je veliko. Več kot se zdi na prvi pogled, saj jih ponavadi niti ne opaziš. Ker pač na nikakršen način ne izstopajo (s svojim obnašanjem, da ne bo pomote) in se ne mečejo ven. Med njimi sem tudi jaz, kadar grem na fitnes sama. Ja, opazujem, kaj se dogaja okrog mene, ampak na nikakršen način ne želim zbujati pozornosti.


~poglejte me, "lep" sem~
Tudi takih je veliko. In ravno toliko, kot se zdi na prvi pogled, ker jih itak enostavno ne moreš spregledat. Ponavadi hodijo počasi in so ves čas pozorni na to, ali jih res vidi cel fitnes. Sploh bejbe. Oblečeni so v ozke pajkice in/ali čim bolj oprijeto majčko in/ali zavihajo že tako kratke hlače še bolj navzgor in/ali (ampak na srečo sem do zdaj videla samo enega takega) imajo zavihano majčko, da se vidi sixpack, ki pa ga žal ni. V glavnem, mišice se morajo videt! Poleg tega redno skrbijo, da je njihova prisotnost na fitnesu opažena. Najraje se zadržujejo v delu z utežmi, seveda vzamejo čim težje, ki jih, ko ne morejo več, s čim večje višine spustijo na tla, da se cel fitnes zatrese in se vsi obrnejo v njihovo smer.


~debatni krožki~
Do zdaj sem zasledila dve vrsti debatnih krožkov:
  • Veliko klepetanja, zelo malo delanja. Taki debatni krožki počnejo ravno to, po čemer sem jih poimenovala. Veliko klepetajo in zelo malo delajo. Nekateri od njih tudi nič, ampak se raje samo naslanjajo na najbližjo stvar (in po možnosti gledajo bejbe v joške). Sem pa tja kdo dvigne kakšno utež ali kaj podobnega, ravno toliko, da zgleda, drugače pa najbolj telovadijo s svojimi jeziki. Seveda zasedejo vsaj pet različnih naprav - na eno odložijo brisačo, na drugo bidon, na tretji sedijo in tako naprej. In seveda zasedejo tiste naprave, ki jih ti hočeš uporabljat.
  • Beseda sem in tja, ampak dajmo delat. Takih debatnih krožkov je na srečo več kot prvih in sem včasih spadava tudi z Urošem. Zadeva gre nekako tako: srečaš znanca/kolega/prijatelja, rečeš besedo, dve, lahko tudi triintrideset in dve četrtini, greš delat naprej in če se še kaj srečaš, rečeš še kaj. In rečeš človeku adijo, ko greš (ali pa reče on tebi, če gre prej).


~pari~
Pri parih je nekako tako kot pri debatnih krožkih, ni samo ene vrste. Med pare, obviously, spadava tudi midva z Urošem. 
  • Delava skupaj. Tak par sva z Urošem. Začneva z ogrevanjem na enaki napravi in se potem po fitnesu premikava skupaj in delava enake vaje. In zdi se mi, da je med pari tudi sicer največ takih.
  • Delava vsak posebej. On po svoje, ona po svoje. On večinoma nekje pri utežeh ali drugih vajah, ki njej ne dišijo preveč, ona večinoma na orbitreku, v ženskem delu ali kaj podobnega.
  • On dela, ona je okras. Tudi taki se najdejo, ampak niso ravno pogosti. On je ponavadi nek nabildanec (lahko spada tudi v drugo kategorijo), ona pa ga pridno zasleduje in poseda, medtem ko on povečuje svoje mišice.


~nimam pojma, kaj naj počnem~
Sama sem blazno proti stereotipiziranju v stilu "tale pred mano vozi obupno, sigurno je ženska", ampak žal se moram ravno tega poslužiti zdajle. Ker v tole kategorijo (na žalost) sodijo večinoma osebki ženskega spola. Najde se tudi kakšen tip, ampak ti so v manjšini. Te posameznike lahko prepoznamo po tem, da skoraj vedno, ko jih pogledamo, izgubljeno tavajo okrog in ne vejo, kam bi se dali. Potem pa preizkusijo malo to, malo tisto, ampak nikjer ne ostanejo ravno dolgo. Tako naredijo par obhodov, na koncu pa ponavadi končajo na orbitreku.


~nimam pojma, kaj počnem~
Naj podobnost z imenom zgornje kategorije ne zavede. Ne gre namreč za isto stvar. Že res, da se ti dve kategoriji zelo pogosto pokrivata, ampak ni pa nujno. Ljudi iz te kategorije je vedno zabavno opazovati. Na fitnesu je tako, da so na vsaki napravi navodila za uporabo v obliki slik, včasih je zraven tudi besedilo, ampak že iz slik je vedno jasno, kaj se na določeni napravi počne. Ampak nekateri se na ta navodila enostavno požvižgajo in se odločijo, da bodo sami ugotovili, kaj počet. Zelo pogosto neuspešno. Hodijo okrog, gledajo vijake, nekaj poskusijo, vidijo, da to ni to, in še malo gledajo in poskušajo. Če imajo srečo, se jih usmili kakšen prijazen dečko, ki skuša skriti, kako zelo ga vse skupaj zabava, in se komaj zadržuje, da se ne začne na glas krohotat. Če sreče nimajo, se trudijo še naprej in v končni fazi delajo narobe ali pa poskusijo najti srečo na kakšni drugi napravi. In na koncu končajo na orbitreku, ker tega pa pač ne moreš za*ebat.

torek, 11. december 2012

V Obija po dva vijaka ali Železni vložki so kul

Montiranje polic še ni končano! Že takrat, ko sva montirala polici za knjige, sva pobarvala poličko za začimbe - tisti polici, na kateri sva jih imela prej, je počasi začelo zmanjkovati prostora, pa še blazno nepregledno je bilo vse skupaj. Že dolgo časa sva razmišljala o nekakšnem stojalu za začimbe, najprej sva si sicer zamislila malo drugače, ampak na koncu ugotovila, da bo polička čisto ok. Torej sva kupila belo poličko in jo prebarvala na rjavo - da paše v kuhinjo. Da ne bi bila spet taka polomija kot zadnjič, sva se odločila, da ne bova uporabila tistih groznih vložkov za knauf, ki jih najin knauf raztrga, ampak sva raje vzela železne, kar se je izkazalo za super odločitev! Prav nobenega bentenja pri šraufanju in nobenega odpadanja ometa. Ko so bili vložki enkrat not, je bilo videti prav lično.


Ampak ker sva to montirala midva, je seveda moralo it nekaj narobe. Zaradi debeline poličke je bil šrauf kar naenkrat prekratek, da bi ga vložek zagrabil, in sva se lahko za tisti dan samo še obrisala pod nosom. Torej naju je čakal še en obisk Obija - zadnje čase sva tam skoraj več kot doma, res bova morala dat naredit še eno plastiko več ("Obi kartico imate?"). Torej sva šla v Obija. Po dva vijaka. Prideva do vijakov in besno iščeva pravo dimenzijo. Najdeva dve škatli z vijaki dimenzije, ki pride v poštev, ampak se (of kors!) pojavi manjši problemčič. Pri škatli, ki je polna vijakov, ni pildkov, na katere napišeš, koliko vijakov si vzel, in greš z njim do blagajne. Druga škatla, pri kateri pildki so, je prazna. In tako čakava, da bo prišel mimo kakšen prodajalec, in se počutiva smešno, da sva prišla v Obija po dva vijaka in zdaj zaradi teh dveh vijakov še izgubljeno stojiva med policami in čakava prodajalca. Dobiva pildek in se še vedno počutiva glupo. En tak glasek z rožički v glavi nama namreč pravi: "V Obija po dva vijaka, resno?" Začneva razmišljat, če rabiva še kaj, ker v Obiju pa res ne moreš priti na blagajno z dvema ubogima vijakoma. Sva se spomnila, da ko pride kavč, bosta itak za zmontirat še dve polici in res se ne misliva še enkrat za*ebavat s tistimi plastičnimi vložki, in tako sva kupila še paket železnih vložkov z vijaki za takrat. In se ne več smešno počuteč se (a je to sploh prav?!) odpravila do blagajne, plačala in šla domov. In zmontirala poličko. No, Uroš jo je, jaz sem tokrat samo gledala. In zdaj imajo (končno!) začimbe pravo pravcato svojo poličko!


P.S.: Saj se počutim kar malo hecno, ko se tako po otroško navdušujem nad malenkostmi, kot je ena simpl polička za začimbe, ampak tako zelo uživam v urejanju gnezdka (čeprav s takimi malenkostmi), da sploh ne znam povedat. In vsakič, ko sva v Obiju, sanjarim, kako bi bilo, če bi imela eno veliko neopremljeno stanovanje in velike finančne zaloge. Ohhhhh, kaj vse bi naredila. Kako bi lepo vse uredila. Možnosti so neskončne. Mogoče pa tudi to enkrat pride na vrsto.

sreda, 28. november 2012

Knauf je kurba

Pomanjkanje prostora za knjige je bilo še nekaj dni nazaj še hujše kot dobre pol leta nazaj in je kar klicalo po ukrepanju. In sva ukrepala. Za začetek v obliki dveh knjižnih polic nad kavčem. Prideta še dve, ampak mora najprej priti nov kavč (ki je že naročen!), da točno vidiva, kam ju bova privila. Torej ... dve knjižni polici. Nič lažjega - trgovina, nafilana bormašina, par zvrtanih lukenj in tada, imamo dve knjižni polici. Nič lažjega? Ne bi rekla.

Že tisti del s trgovino se je zavlekel - Bauhaus, Merkur, Obi (verjetno še kaj, pa sem spustila). Najine knjižne police za nad kavč imajo namreč posebne potrebe - 56 in 91 cm dolžine. Največ 20 cm širine, da se ne bova ob vsakem vstajanju s kavča butala v glavo. Vse preširoko. Predolgo. Vse že obdelano, tako da žaganje vse skupaj pokvari. Pa sva pristala v Obiju pri čisto neobdelanih policah. Ok, ena bo imela na vsaki strani 5 cm lufta do stene, ene bova 5 cm odžagala. Nosilci so bili izbrani en dva tri. Potem pa vijaki. Imajo da so križni, dveh različnih dolžin za šraufanje v les, spet tretje dolžine za v steno. Vložki za knauf v glupih pakiranjih po 5. Super, imava vse, zdaj pa domov vrtat.

No, tu se je zabava šele dobro začela. Dobro, cahnanje in vrtanje v dilo je še šlo, potem je pa prišel na vrsto knauf. Ok, zacahnava, zvrtava luknje. Vse kul. Vzameva vložke za knauf in začne it vse samo še navzdol. Prvega nama raztrga. Drugega tudi in tudi s tretjim ni nič bolje. Število kletvic se je seveda večalo in skoraj bi že vse skupaj zabrisala skozi okno in v steni pustila samo grde luknje (grde zato, ker so vložki za knauf pometali po tleh omet okrog lukenj). Pa sva vseeno raje malo zadihala in zvrtala vložke še v druge luknje - tokrat uspešno. In primontirala polico samo na tri vijake (pa še od teh je vsak privit malo na krivo, ker je vložek v steno odplesal malo po svoje) namesto na štiri, ker bi se lahko po moje postavljala na glavo, pa nama vložka ne bi uspelo spravit še v četrto luknjo. Mislila sva že, da bo morala druga polica počakati, ker sva uničila preveč vložkov, pa se jih je nekaj čudežno našlo še v garaži. Ponovi postopek - vrtanje lukenj, vložki, šraufi. Vrtanje lukenj je šlo. Pri vložkih pa spet ista zgodba in spet povečano število kletvic. Pa sva dala dva vložka za knauf in dva navadna stenska, ker so se pač tisti za knauf kar lomili in lomili. Rezultat, kar zadeva vložke?


Grdo, ja. Ampak polici nama je vseeno uspelo zmontirat.


Hja, bili sta gor, ampak leva samo na treh šraufih in posledično malo majava, desna pa na dveh šraufih z neprimernimi vložki. Trdnejša kot leva, ampak vseeno se jo je dalo malo zamajat. Obe sta nama bili malo sumljivi in sva se spraševala, a bova res postavila gor knjige in tvegala, da se nama vse skupaj zruši na glavo. Pa sva se odločila, da najprej preveriva z mačkom - če ga bo leva polica zdržala, bo verjetno zdržala tudi knjige. In ga je. Tudi desna ga je.


In sva se opogumila in na polici postavila knjige (saj s tem namenom sva jih šraufala, torej res ne bi bilo fore ju pustit prazne). Seveda se nisva odločila za najtežje knjige, ker potem bi vsaj leva polica definitivno zletela dol in to ne bi bilo kul - sploh zato, ker ravno pod njo vedno sediva na kavču. Rezultat? Dve fletni knjižni polici, ki sta dva dni kasneje še vedno pridno na svojih mestih.


Mačku je seveda ves čas blazno dogajalo in je moral biti povsod zraven. Še vrtat bi nama verjetno pomagal, če bi mu dovolila. Ko se je vse skupaj umirilo, je pa samo zbegano obsedel med vsem odpadlim ometom na mestu, kjer bi moral biti kavč.


Za konec pa še bližnji pogled na knjige, za katere upava, da se nama ne zrušijo na glavo.






petek, 23. november 2012

Utrinek iz 22-stranske preteklosti na nekem drugem naslovu

V razkošju prostranih soban


V razkošju prostranih soban
se igram skrivalnice s svojim srcem.

Ni se mi skrilo
v prašno skrinjo spominov na podstrešju,
niti pod umivalnik
ali za ogledalo v eni od kopalnic.
Prav tako ga ni
med zmečkanimi rjuhami postelj
v spalnicah za dvorne gospe,
ni ga med lonci
ali dišečimi začimbami v kuhinji.
Ni ga pod platnom z mojo podobo
v slikarskem ateljeju
in tudi v sobi za čajanke
sem pogledala pod vsako skodelico.

Morda je spletlo kito iz svojih las
in pustilo princu mojih sanj,
da ga odpelje,
brez da bi odpeljal tudi mene.
Morda se je v obupu
vrglo v sraniščno školjko
in za sabo potegnilo vodo.
Morda se je v nerodnosti
preprosto zaklenilo ven
in me zdaj zbegano čaka pred vrati.

Ne morem več,
krik predaje odmeva od sten praznih soban,
srce pa me nagajivo ustraši izza hrbta.
Danes si zmagalo ti,
a naslednjič se skrijem jaz!

nedelja, 18. november 2012

Donovoletne zaobljube

Novoletne zaobljube pač niso zame. Kadit sem nehala Kadila nisem od 19. maja, hujšat (zaenkrat bolj ali manj neuspešno, ker vaga še vedno kaže preveč kil) sem začela nekje sredi avgusta in tako naprej ... Sem pa zadnjič malo razmišljala, da bi bilo vseeno treba sprejet kakšno odločitev. In tako je nastal spisek donovoletnih zaobljub - nekatere bom uresničila do novega leta, nekatere se bodo po novem letu zaključile, nekatere pa bodo trajale še naprej. 
Evo jih:
  • lotila se bom diplome (obeh! in na primerjalni književnosti končno ugotovila, o čem za vraga pisat),
  • ne bom kupila nobenega laka (mogoče bi bilo bolje, če bi napisala, da se bom potrudila, da ne bom kupila nobenega laka),
  • ne bom stopila na vago (ker me vse mine vsakič, ko stopim gor, in me prime, da bi se potolažila z dvema vrečama smokijev ali ta velikim kozarcem nutele, ampak potem lahko pozabim na dosego naslednjega cilja),
  • spravila se bom vsaj v ene hlače, v katere se zdaj ne,
  • vzdržala se bom nepotrebnih nakupov,
  • še več bom migala,
  • potrudila se bom hodit spat pred polnočjo.
Sigurno se najde še kaj, ampak se zdaj ne spomnim. Če se bom, bom že še dodala.

četrtek, 15. november 2012

Konec zbiranja idej za branje

Tamle na levi pri opisu je ena od besed tudi knjigožerka. Jap, that's me. Na avtobusu na poti v službo vedno berem. Tudi na poti domov, če se ne peljem z možem. Zadnje čase resda večinoma berem samo na avtobusu, ampak še vedno preberem veliko. Tako se seznam prebranih knjig pridno daljša. Seznam knjig, ki bi jih rada prebrala, pa še bolj pridno. Ker na vsako knjigo, ki jo preberem, najdem vsaj pet takih, ki so must read. Tako se je v zadnjem tednu moj seznam podaljšal še za 31 knjig (ja, preštela sem). In se bo daljšal še naprej, ker imam na mailu shranjena še dva linka do forumov z idejami za branje ... Zdaj resno razmišljam, da bi ta dva linka enostavno pobrisala, ker že če hočem prebrati samo teh "najnovejših" 31, mi bo to vzelo ogromno časa, če pa temu dodam še vsaj tri liste A4, z obeh strani popisane z idejami, ki jih imam doma, pa res lahko samo še neham hodit v službo, jest in spat, poleg tega se moram pa odpovedat še socialnemu in zakonskemu življenju. Poleg tega ne bi bilo pametno, če bi se za naslednjih xy mesecev/let vrgla v branje knjig s tega seznama, ker bi bilo pametno prej prebrati še kaj za faks, da končno naredim še tisti zadnji izpit, ki me čaka že vsaj dve leti predolgo (enako me je čakal predzadnji izpit in me tako čaka tudi diploma), in diplomirati. In potem smo spet tam, ko človek začne preveč razmišljati. Ampak danes mi res ni do preveč razmišljanja, ker sem slabo voljo pustila za sabo nekje sredi dopoldneva in se danes res ne bi več družila z njo.

torek, 6. november 2012

Ko misliš, da te nič več ne more presenetiti ...

"Vodja poslancev SDS Jože Tanko je včeraj od kolegija predsednika parlamenta zahteval, naj generalni policijski upravi naloži, da preveri, ali so podpisi poslancev pod zahtevo za referendum o državnem holdingu pristni ali pa gre za kaznivo dejanje ponarejanja.

Še pred razpravo o Tankovem sklepu je predsednik parlamenta Gregor Virant vodje poslanskih skupin obvestil, da mu je Župevčeva poslala pisno izjavo, da je njen podpis pod zahtevo za referendum pristen, vodja poslancev Jani Möderndorfer pa ob kritiki, da je šla SDS s tem predlogom čez rob dopustnega in normalnega dela v parlamentu, dodal, da so vsi podpisi pristni, kar so ne nazadnje poslanci potrdili tudi po elektronski pošti. Za Vilfanov podpis pa je bilo ugotovljeno, da se  je poslanec podpisal v isto vrsto kot njegov kolega (Mišič) pred njim. Podpis torej ne manjka, kot so trdili Tanko ter vodji poslancev SLS Mihael Prevc in Matej Tonin." [Dnevnik]

Pa naj še kdo reče, da se ne delajo norca iz nas ...

četrtek, 1. november 2012

Ko bom imela veliko preveč denarja ...

(a girl can dream, right?)

... si bom kupila pinki aston martina s toniranimi šipami. In gor dala čim večje črne litke. In potem bom upala, da ga bom lahko kdaj vozila, ker ga bo sigurno hotel vozit Uroš, pa kaj potem, če je pink? Aston martin je, halo! Saj najprej je bil plan pinki ferari, ampak potem sem našla tega lepotca:


ponedeljek, 29. oktober 2012

Polurna savna za evro dvajset

In potem "skok" v ohladitev na pol stopinje ... Ni mi jasno, kaj ni jasno šoferjem avtobusov. Ja, zunaj je mraz, razumem, da zakurijo, da v avtobusu ni ledenica, ampak da kurijo tako, da še ko slečem jakno, teče od mene, mi pa ni jasno. Tako se v avtobusu fajn prešvicam, potem pa taka ven na mraz. Idealna kombinacija za še dva tedna kihanja in smrkanja. Račun za robce bom poslala kar na LPP.

četrtek, 18. oktober 2012

I had a plan ...

Pred približno pol leta sem se odločila, da bom napisala prav posebno pesem in jo prebrala na prav poseben dan prav posebni osebi. Pa mi ni uspelo. Ker navdiha pač ni (bilo). Seveda ni bilo prvič. Tudi drugič ne. In verjetno tudi ne zadnjič. Ja, žal mi je, da mi ni uspelo, ker bi to najin dan naredilo še bolj poseben. Ali bi se pa uprpila in na koncu iz tega ne bi bilo nič in bi bil dan enak, kot je bil tako (samo z več dogajanja v moji tintari) ... Na silo pač ni šlo, samo zato, da bo, pa nisem hotela pisat. Pa ni tu stvar v tem, da ne bi znala opisat svojih čustev, seveda jih znam, ampak v eno za tako priložnost sprejemljivo obliko mi jih pa ni uspelo spravit. 

In seveda tega itak ne bi sploh nihče vedel, če ne bi zdaj napisala tule. Jebiga, nek se zna. Saj bo še kakšna posebna priložnost. Morda takrat ...

sreda, 17. oktober 2012

Kdaj lahko rečeš, da si nehal kadit?

Skoraj pet mesecev nazaj sem nehala kadit. Ne, bom napisala drugače. Skoraj pet mesecev nazaj sem prižgala svoj zadnji cigaret. Ne, še drugače. Od 19. maja 2012 nisem prižgala cigareta. (In že od takrat v mislih obračam idejo za tale zapis, pa mi ga je šele danes uspelo zapisat.)

A lahko glede na to, da že skoraj pet mesecev nisem prižgala cigareta, rečem, da sem nehala kadit? Trenutno res nimam nobene potrebe po tem, da bi spet kadila, ampak a lahko rečem, da sem nehala kadit?  Ok, lahko bi rekli, da človek neha kadit takrat, ko ve (se odloči?), da v življenju ne bo prižgal nobenega cigareta več. Ampak za moje pojme to ne zdrži. Ker nikakor pa ne morem vedet, kaj se mi lahko že jutri obrne v glavi in spet kupim škatlico. Ker če to naredim, sem imela samo pavzo med kajenjem. Al kaj? Ali naj raje rečem, da sem skoraj pet mesecev nazaj nehala kadit, zdaj sem pa spet začela? A človek lahko večkrat začne kadit? Ali pač začne samo prvič, potem ima pa med kajenjem (če vmes kdaj "neha" in spet "začne") krajše ali daljše premore - npr. da me na stara leta, tam nekje pri sedemdesetih, zatrga, da spet prižgem cigaret. Se pravi da od prejšnjega cigareta mine 45 let - a sem za 45 let nehala kadit a sem imela samo 45-letno pavzo?! 

Če predpostavim, da do konca življenja ne bom več prižgala niti enega cigareta, kdaj bom lahko rekla, da sem nehala kadit? Čez 10 let? Čez 20? Čez 30? Na smrtni postelji? Če ne prej, verjetno takrat ...

Ampak res me zanima. Kdaj lahko rečeš, da si nehal kadit?

ponedeljek, 15. oktober 2012

Bralni in filmski spomin? Sedi, cvek!

Ja, tako je to pri meni. Preberem knjigo, jo zapišem v zvezek z mojo evidentirano knjigožersko dejavnostjo in na njeno vsebino kaj hitro pozabim. In tako se mi dogaja, da sem pa tja ta zvezek odprem tudi zato, da bi malo prebrskala, kaj vse sem že brala. In skoraj za vsako drugo knjigo nimam pojma, kaj se v njej dogaja. Sem že razmišljala, da bi morala pri vsaki knjigi zapisati en stavek vsebine. Ali pa ključne točke. Pa tega ne počnem. Silly me. Enako je pri filmih. Pogledam, zapišem v zvezek z mojo evidentirano filmofilsko dejavnostjo in čez nekaj časa nimam pojma, o čem se kakšen film gre. In tako sem sposobna na polovici filma, ki ga gledam, ugotovit, da sem ga že gledala. Ja, been there done that. In nimam niti najmanjšega pojma, kako to popravit.

nedelja, 14. oktober 2012

Odločitev dneva

Spoprijateljila se bom z enim dobrim in izkušenim gobarjem. Če ga pa slučajno že imam v prijateljskih vrstah, naj se, lepo prosim, javi. Moje znanje o gobah je namreč precej ubogo - jurčki, lisičke, marele, potem se pa konča. Danes sva šla z Urošem iskat gobe (jaz jih nikoli nisem nabirala, jaz sem jih vedno iskala in včasih kakšno pač našla) in prišla nazaj z dvema ubogima marelama. Takima mini. Da ni dovolj niti za večerjo za enega. Malo sva si seveda kriva tudi sama, ker sva rinila tja, kjer se je danes verjetno zadrževalo vsaj pol Ljubljane in je bilo po hosti več ljudi kot kostanjev (pa je bilo teh veliko). Seveda sva videla en kup gob, ampak kaj jaz vem, kaj vse so bile. Čisto možno, da je bilo ogromno užitnih, ampak kaj midva veva ... Če že nisva nabrala dovolj gob za vsaj konkretno večerjo, sva se pa vsaj malo premigala in se nadihala svežega zraka. Tudi to šteje.

sobota, 13. oktober 2012

Boli ____ (vstavi poljuben del telesa)? Vzemi ____ (vstavi pripadajoče zdravilo)!

Zadnjič sem po dolgem času zvečer spet gledala film na televiziji. Enega tistih, ki so totalno brezvezni, ampak jih kar gledaš in gledaš, se smeješ in se sprašuješ, zakaj jih sploh še gledaš, dokler se ne končajo. In med filmi, ki jih gledaš na televiziji, pridejo tudi reklame. Tokrat ne bom razlagala o reklamah za razne pralne praške, mehčalce, tampone in vložke (zdaj na temo vložkov pišejo že cele komade?!), čeprav bi si tudi te zaslužile svojo objavo. Ne, tokrat bodo na udaru reklame za zravila.

Med reklamami med filmom sem ugotovila, da moram ob prvih znakih gripe in prehlada vzeti lekadol, aspirin, daleronkold3 in koldreks. Aspirin ali lekadol seveda vzamem tudi, če me boli glava. Ali pa zob. Če me boli kaj od tega, lahko vzamem tudi nalgesin. Če me boli grlo, moram vzeti septoleto in neoangin, poleg tega pa se moram pošpricati še z angalesom. Če me zvija po želodcu, moram vzeti rupurut. In tako bi lahko naštevala še naprej, ampak you get the point, ja?

Torej sem danes že zajebala. Zjutraj bi morala vzeti lekadol, aspirin, daleronkold3 in koldreks. In postpek ponoviti zvečer (saj je tako nekako, ane?). Na par ur bi morala cuzati septoleto in naoangin, vmes pa tiščat v gofljo še šprico angalesa. (Še dobro, da me ne zvija po želodcu in me ne boli zob, ker bi bila potem že kot stara mama s 15 tableti zjutraj in zvečer.) Jaz, trapa naivna, pa raje spijem 10 skodelic čaja in pojem pet pomaranč na dan in se potem čudim, da še nisem zdrava kot dren. Če bi vzela vse zgoraj našteto, bi pa bila, al kaj? Japajade. Ko sem bila še majhna, so mi rekli, da prehlad, če ga ne zdraviš, traja en teden, če ga zdraviš, pa sedem dni (ali je bilo ravno kontra?). No, nad tem (ne nad dejstvom, da prehlad traja toliko časa, ampak nad besedno igro) sem bila tako navdušena, da sem si to zapomnila. Upam samo, da to ni ena trditev v verigi tistih, da božiček in zobna miška res obstajata ...

petek, 5. oktober 2012

Poporočne radosti

Najprej pojasnilo, zakaj še ni obširne poročne reportaže (ja, pride pa). Enostavno: ni reportaže brez fotk, teh sva imela pa še dva dni nazaj samo nekaj malega proti 1400 fotkam, ki sva jih dobila zdaj in nad katerimi sva čisto navdušena (hvalospev fotografu pride v reportaži:)). Že samo, da sva jih preklikala, sva rabila nekje blizu dve uri, selekcija se dela pa počasi, 200 ali 300 fotk po 200 ali 300 fotk, ker je kaj več že naporno. Ko bo selekcija narejena, pride pa tudi reportaža.

Zdaj pa k naslovu te objave. Poporočne radosti. Take brez narekovajev in tudi take z njimi. Najprej tiste brez. Občutek je seveda fenomenalen in na veliko začneš uporabljati besedno zvezo moj mož (no, Uroš pač besedno zvezo moja žena), ker se sliši blazno super. Veliko ljudi me je že vprašalo, ali je zdaj kaj drugače. Ja, drugače je. Še lepše. Kot da bi bil ponovno zaljubljen. Zaveš se, da zdaj gre pa čisto zares (čeprav to v bistvu veš že prej), in to te (vsaj mene) navda z navdušenjem in neko novo energijo. Seveda to ne pomeni, da nič od naštetega prej ni bilo prisotno, samo bolj intenzivno se mi zdi. V bistvu se te spremembe sploh ne da ubesediti, vsaj ne natančno, to je treba doživeti. Ko doživiš, razumeš. Tudi sama sem zelo dolgo mislila, da je to samo en papir, ki nič ne spremeni. Pa sem se zelo motila. Ni samo papir, ampak je veliko več kot to.

Potem pa pridejo še tiste radosti z narekovaji. Menjava stalnega prebivališča. Menjava osebne. Menjava bančne. Uredit spremembo osebnih podatkov na faksu. V knjižnici. Na zavodu za zdravstveno zavarovanje. V vseh deemih, svetih knjige, hervisih in podobnih zadevah (še dobro, da imam samo eno trgovsko kartico, pa še tista ni na moje ime). Sprememba mejla. Lovljenje odgovornega za mejling listo na radiu. Novo izpolnjevanje obrazcev. En kup enega letanja naokrog, v glavnem. Pa ne me narobe razumet, ne pravim, da mi je odveč. Samo nikoli nisem pomislila, kako veliko je v resnici tega. V bistvu je vse to letanje okrog na en tak zanimiv način tudi prijetno. Ker je uvod v nekaj novega (ki se seveda začne s poroko). Z vsakim zamenjanim dokumentom več je tisto malo popkovnice, kolikor te je je še vezalo na staro življenje, prerezane. Dokončno se odcepiš od staršev, od tistega prej. In z vsakim zamenjanim dokumentom več se zavedanje tega krepi.

Ja, fajn je bit poročen in uživat v poporočnih radostih!

torek, 11. september 2012

O dvojini

Odnos med ednino, dvojino in množino je odnos med samoto (biti sam), zaupnostjo, zaupljivostjo in intimnostjo (biti v dvoje) in med svetom, ki je množina. Most med biti sam in biti v svetu je skrivnosten most in je: biti v dvoje. [D. Zajc]

torek, 4. september 2012

Naj se sliši še tako čudno, ...

... ampak tudi za pisanje mailov, sploh kakšnih bolj resnih ali uradnih, potrebujem navdih. Ne uspe mi vedno, da bi se samo usedla za računalnik in tipkala. In tako sedim pred 24 natipkanimi besedami, buljim v belino okna za besedilo in se sprašujem, kako naj nadaljujem. Kaj hočem napisati, dobro vem, kako to oblikovati, pa trenutno nimam pojma. 

V takih primerih se ponavadi poslužim pisanja tistega, kar mi pade na pamet. Tako natipkam en stavek, ki bo umeščen nekam na sredino besedila, polovico stavka, ki bo na koncu, in tako naprej. Zadeva izpade totalno smešno, ampak na koncu mi vseeno uspe besede spraviti v neko obliko, s katero sem vsaj približno zadovoljna. Če pa slučajno po tistem, ko mail že pošljem, najdem še kakšno napako, je groza. Najraje bi prejemniku poslala opravičilo za napake, čeprav vem, da mu verjetno ne bi moglo biti bolj vseeno (no, razen če je mail namenjen nekomu, ki mi bo potencialno dal zlektorirati svojo diplomsko nalogo). 

In pri vsem skupaj je hecno, da nimam niti najmanjšega problema pisati te objave. Moram preverit, če bo šel mail zdaj, ko sem dala to frustracijo iz sebe, kaj lažje izpod prstov.

četrtek, 30. avgust 2012

Čez 16 dni ...

... bom z Urošem plesala na spodnjo pesem, prvič kot gospa. Mi kar solzice stopijo v oči, ko samo pomislim na to. 




torek, 28. avgust 2012

četrtek, 9. avgust 2012

Preveč razmišljanja ubija

Človek ne bi smel nikoli imeti preveč časa za razmišljanje, ker iz preveč razmišljanja ne pride prav nič dobrega. Samo en kup ene brezvezne sekirancije, spremeni se pa nič. Mogoče se zdi, da o določenih stvareh ne razmišljam, da mi je za njih vseeno, pa še zdaleč ni tako. Razmišljam. Veliko. In to me obremenjuje bolj, kot pokažem. Ker ne maram tega kazati vsakemu, ki ima pet minut časa. Pa pogosto tudi tistim ne, ki jih imam najraje, ker nočem s tem obremenjevat še njih. 
 
Včasih je bil cilj jasen - diplomirati in najti službo. Pa ustvarit familijo. Sliši se super. Ampak pri izvedbi se pa vse skupaj zalomi. Že pri tem, da diplomirala še vedno nisem, zaradi česar se precej tepem po glavi, ampak s tepežem po glavi se diploma pač ne napiše. V bistvu mi je blazno žal, da sem si četrti letnik vzela tako na easy. No ja, ta mogoče še ni bil tako na easy, ampak absolvent ... Čas, ki naj bi bil namenjen opravljanju še ostalih izpitnih obveznosti in pisanju diplome, porabljen je bil pa za vse prej kot to. Ko sem imela kar naenkrat tako zelo veliko časa, moja ena in edina obveznost pa je bilo nekaj ur radia na teden. Izpitne obveznosti in pisanje diplome? Izpiti, to ja, ampak še vedno ne vsi, diploma, to pa ne. Soba polna post it listkov, na katerih je pisalo PK DIPLOMA?! Listkov, ki jih po enem tednu nisem več opazila, ker sem se nanje že čisto navadila. Pa še vedno sem tam kot takrat (plan je bil pa na PK diplomirat že nekaj časa nazaj). Padla sem ven in prekleto težko se je spravit nazaj. Rabila bi eno konkretno brco, ampak je sama sebi očitno nisem zmožna (ali pa je nočem?) dat, druge pa že na daleč ustavim in se jezim na njih, ko dvignejo nogo, da bi zamahnili proti meni. Zaradi vsega se blazno sekiram, blazno mi je žal, ampak je, kar je. Sekirat se za nazaj, če veš, da ne moreš ničesar spremenit? Zakaj že? Pa smo spet na tisti točki, ko sem se spraševala, kako se držati lastnih nasvetov. Kako sebi vtupit v glavo (če že hočem to tupit v glavo drugim, ki se sekriajo za nazaj), da za nazaj ne morem spremenit nič? N-i-č. NIČ!

In potem se vprašam, ali bo kaj drugače, ko diplomiram. V današnjem času najt službo, sploh če si mlad, ni tako zelo enostavno, kot sem sanjala še pred faksom. In kot je tudi bilo še pred faksom. Pa ti v bistvu vmes kaže že zelo obetavno, potem se pa vse skupaj spet zaserje in si spet (skoraj) na začetku in se spet sprašuješ, kaj za vraga boš naredil. To razglabljanje mi vzame vso voljo do tega, da bi se končno vzela v roke in spisala tisti dve diplomi. Ja, to dela preveč razmišljanja.

Pa kaj bom potem? Ko bo konec poletja? Ko bo finančni priliv manjši? Ena polna plača pač ni dovolj, sploh če se ne bi rad prav za vsako kavo/sladoled vprašal, če si ga lahko privoščiš, in če si že od nekdaj želiš biti prvič mamica pri petindvajsetih. Ja, saj poznamo tisto zlajnano, da denar ne prinese sreče. Tu sploh ne gre za srečo, ampak v bistvu za golo preživetje. Denar ne prinaša sreče, vseeno pa plača položnice in hrano. Ja, paradajz in papriko lahko pridelaš tudi sam, ampak tudi lopata, da preštihaš vrt, nekaj stane.

sobota, 21. julij 2012

Prijatelja

Intouchables. Must see. Resno. Francozi pač znajo. Že dolgo nisem videla tako lepega filma. Ja, lepega. Polna skleda smeha in življenjskosti. Kemija med glavnima igralcema je res neverjetna. 




petek, 20. julij 2012

Biti poštar

Ne maram, če hočejo ljudje preko mene reševat konflikte, ki se mene ne tičejo. Nisem poštar, da bi prenašala sporočila ene strani drugi in kontra. Če se pa kdaj odločim, da se začnem ukvarjati s poštnimi storitvami, jih bom pa tudi zaračunala. Ne grem se tega. Res ne.

sreda, 18. julij 2012

Random fact o meni št. 7

Za določene stvari imam grozno slab spomin. Tako si nikakor ne morem zapomniti, komu sem povedala kakšno stvar (in kdaj). Pa tu sploh ne gre za kakšne skrivnosti, ampak za povsem vsakdanje stvari. Na primer, da grem na ta in ta koncert, da sem srečala tega in tega človeka, da mi je ta in ta povedal to in to ... Zato ni prav nobena redkost, da hočem istemu človeku trikrat povedati isto stvar. In prav tako ni nobena redkost, da sem sveto prepričana, da sem nekomu nekaj povedala, in se čudim, zakaj ta oseba tega ne ve.

Da se mi to dogaja, sem ljudem že večkrat povedala, pa se nekateri vsakič znova čudijo, ko jim spet govorim isto stvar ali jim dopovedujem, da sem jim pa nekaj seveda povedala.

ponedeljek, 16. julij 2012

Prekletstvo premajhnih hlač ali That's not what I meant

Nekaj let nazaj sem zaradi takšnih in drugačnih razlogov izgubila nekaj kil. Nekaj preveč. Ne, nisem imela nobene motnje prehranjevanja in nisem bila okostnjak. V tisti novi koži se nisem počutila dobro, imela sem občutek, da sem shirana in na živce mi je šlo, da so mi bile vse hlače čez rit precej prevelike. Kot da bi v njih potrebovala še prostor za plenico ali nekaj ... Pa sem si rekla, da to pa tako ne gre, ni kul, če se ne počutim dobro v svojem telesu, moram dobit kile nazaj

In sem jih dobila. Pa še kakšno dodatno. Kakšno preveč. Ne, ne mislim, da sem debela, ne me narobe razumet. Ampak enostavno se v svoji koži spet ne počutim dobro. Aja, pa doživljam kronično pomanjkanje hlač, ki bi mi bile prav, kar me še dodatno frustrira. Sploh zato, ker v najini (premajhni) omari kraljujeta dva kupa mojih hlač. Od tega je uporabnih manj kot polovica. Tako imam dve vrsti hlač: a) tiste, ki jih lahko nosim; b) tiste, za katere si želim, da bi jih lahko nosila oz. jih bom nekoč lahko spet nosila. Sprva je bil kup a) višji od kupa b), potem sem pa vsakič znova ugotovila, da se je kup b) povišal še za ene hlače ... In vmes sem še ene hlače zabrisala stran, ker sem res izgubila prav vsako upanje, da se bom lahko še kdaj stlačila v njih. Big dislike. In to RES ni tisto, kar sem imela takrat pred leti v mislih ...

nedelja, 15. julij 2012

Come undone before the rain

What is happening to me?
Crazy, some'd say
Where is my friend when I need you most?
Gone away

Včerajšnji koncert v eni besedi? UAU!

Pričakovala sem dober koncert. Itak, drugače ne bi kupila karte. Dobila pa sem še veliko več kot samo to. Fantje so naredili res hud šov in pridno stopnjevali koncert od začetka do konca. Za svoja leta imajo res še ogromno energije in njihovo petje v živo je super. Če bodo imeli še kdaj kakšen koncert v bližini (pa s tem ne mislim jutrišnjega v Veroni, npr.), sva se z Mašo odločili, da greva definitivno spet, ker je za nama res enkratno doživetje. 

In seveda se mi že cel dan na računalniki vrtijo njihovi komadi, glava pa je še polna včerajšnjih vtisov.

For all I carry, are murdered secrets
The price of my blue-eyed weakness
And so we travel, and we unravel
Towards the place where all loose ends go

Stari sluzasti prdci

Včasih ima mlada punca od starih sluzastih prdcev, ki ji vneto razlagajo o zaski s klobaso in o tem, da so "srečno poročeni" (ona srečna, on poročen), tudi kakšno korist. Na primer, da gre lahko prva na VIP tribuno koncerta Duran Duran in si izbere najboljši sedež. 

(Več o koncertu pa jutri oz. po eni dozi spanja.)

sobota, 14. julij 2012

Kako se držati lastnih nasvetov?

Saj veste ... človek je v težavah, na svoj(e) problem(e) gleda kot fijakarski konj s plašnicami čez oči, ti pa mu poskušaš situacijo predstaviti še z drugega zornega kota in ga prepričati, da bo naslednji dan, ko bo zadeva prespana, bolje. Skušaš mu dopovedati, da ne bo prav nič drugače, če se bo jezil, samo še bolj bo brez energije in še bolj nemočnega se bo počutil. 

In potem se situacija obrne. Človek v težavah postaneš ti. In vloge se zamenjajo. In te iste nasvete in prepričevanja poslušaš sam. In veš, da ima človek na drugi strani prav, veš, da mi mu v enaki situaciji povedal identične besede, kot jih on govori tebi. Upoštevaš jih pa ne ...

Nisem še našla recepta, kako se držati lastnih nasvetov. Če ga kdo najde ali ga celo že ima - please, share.

petek, 13. julij 2012

Srečno, Bedanc!

"Sibeliusov Valse triste mi je, kadar koli sem ga poslušal, budil podobne občutke kot Prešernovi stihi o prijazni smrti, ki človeka popelje "tja, kamor moč preganjavcev ne seže". Pa Gradnikov Eros Tanatos. Smrt, ki je najskrivnostnejša ljubezen. Pri Mišku Kranjcu sem bral o stricu, ki se je nenadoma na postelji obrnil k zidu in so vsi vedeli, da bo umrl. Kako lepo! Obrnil se je starec v zid, potem pa odplaval v neznano. Takšne in podobne vrstice so mi približale smrt. Našel sem v njej tolažbo. Postala mi je lepa." [P. Bibič]

Hvala za Bedanca, ob njem sem rasla gor.


torek, 10. julij 2012

Babje čvekarije nekoč in danes

Vem, naslov se bere, kot da sem grumpy old lady, ki nima več svojih zob, se trudi skriti svoje sive lase, potrebuje palčko, na katero se opira, da lažje hodi, in se pizdaka nad današnjo mladino, ki nima več nobenih manir. No, resnica je daleč od tega. V bistvu je nekoč od danes oddaljen le tam nekje pet, šest let. Ampak razlika je vseeno velika.

Na začetku faksa so bile vsakodnevne babje kave. Ja, včasih je bil zraven še kakšen predstavnik moškega spola, včasih ni bila kava, ampak tarok, ampak to konec koncev zdaj ni prav nič važno. Debate so bile takšne in drugačne, so se pa nekako vrtele okrog enakih stvari - faks, učenje za izpite, zaljubljenost in podobne traparije, ki so se nam takrat seveda zdele blazno pomembne. Kaj je mislil, ko je napisal to in to,  kaj točno je treba preštudirat za ta in ta izpit in kakšna je prfoksa, zakaj mi je všeč sošolec, če pa imam fanta, ki ga imam rada, and so on and so on.

Štiri letnike ter absolventa in pol (plus neimenovan čas, ki teče tudi zdaj) kasneje je slika drugačna. Kot prvo kave niso več na dnevnem redu. Uspe nam le še sem in tja, ker se naše življenje ne vrti več okrog faksa, da bi se naše poti ves čas križale. Imamo službo, vsaka svoje življenje in občasno se naše poti križajo. Pa se začne pogovor ... Najprej seveda poroka, kako daleč sva, kaj imava zrihtano, kaj je še za zrihtat. Pa debate o tem, kako težko je dobiti službo in kako nizko smo se pravzaprav pripravljeni spustiti. Pa koliko računati za lekturo, sploh koliko računati kolegom. Pa skupno življenje. Je fajn, ni fajn? (Ja, je, seveda.) Kako rade likamo in kako ne maramo pomivat posode. Pa kako so se določeni ljudje skozi vsa ta leta spremenili. Pa kako v bistvu res veš, da je to to.

Šest let ni dolga doba. Ali pa je. Kako zelo smo se v teh šestih letih spremenile? Veliko in hkrati malo. Ja, veliko bolj odrasle smo kot takrat, ampak še vedno se znamo hihitat zaradi bedarij. Tema pogovorov je povsem drugačna, ampak saj tako je prav. 

Takole se naučiš te kave ceniti toliko bolj. V bistvu vsakič znova ugotoviš, koliko ti določeni ljudje pomenijo, pa čeprav nisi z njimi v stiku vsak dan, ampak le sem in tja. Želim si več takih kav. In prav zanima me, kaj se bomo na njih pogovarjale čez pet, šest let, ko bo danes postal nekoč.

sobota, 9. junij 2012

Ivan, hvala za vse lepe verze in počivaj v miru!

Ivan Minatti: PTICE VEDO



Ptice vedo, 

kam jih nese perut, 
in žita vedo, 
čemu zorijo, 
in trave in veje 
se nemirno zganejo, 
ko sape večerne zadišijo. 
Ptice vedo 
in trave vedo …

Jaz pa ne vem, čemu! 

Že dolgo srce 
ničesar več ne pričakuje, 
že dolgo so mu vse poti 
enako znane in tuje.

Kar tako, 

križem rok, 
ob vogalu vsega slonim, 
premišljam let ptic, 
grenak se vetra dotaknem, 
ki po žitu diši …

Komaj komaj slišno 

že skozme zemlja zvoni.

petek, 8. junij 2012

Videla, pofotkala, šla nazaj spat

To, da nisem jutranji človek, je že splošno znana stvar. Ponedeljek, ko sem se zbudila že malo pred sedmo in kmalu zatem tudi vstala, je bil zame poseben dosežek. One of a kind, skoraj. Ampak dobro, ob sedmih spet ni neka hudo zgodnja ura. Za normalne ljudi, če lahko temu tako rečem. Danes pa mi je uspel še en podvig. Verjetno spet one of a kind. Ob pol šestih se iz postelje dvignem res za redke stvari in seveda samo v primeru, da je vredno. No, danes je vsekakor bilo. 





No, seveda sem se pa takoj po nastalih slikah zvalila nazaj v posteljo. Nekje med fotkanjem in tem valjenjem nazaj v posteljo sem požela še par totalno začudenih Uroševih pogledov, kaj za vraga se grem, in spraševanja, kako to, da sem pokonci pred njim.

Je pa blazno zanimivo, kakšno je ob pol šestih zjutraj dojemanje zvoka oz. glasnosti. Ponavadi sploh ne slišim, ko Uroš zajtrkuje, ob pol šestih zjutraj pa se mi je vse zdelo tako zelo glasno. Mešanje cornfleksa, zvok udarjanja žlice ob rob sklede za cornfleks ... Kot bi vse to počel tik ob meni, med njim in mojim ušesom bi bil pa še ogromen megafon.

Ja, dogodivščine ob pol šestih zjutraj znajo biti zabavne. Ampak vseeno jih imam za nekaj časa dovolj :)

Opomba: To, da sem lahko vse fotke naredila kar iz postelje, mojega dosežka prav nič ne zmanjša, ker je bilo vseeno treba ustat iz postelje in it po fotoaparat!

sreda, 6. junij 2012

PMS + polna luna = dizastr

Resno. No, ne morem reči, da tega ne vem že od nekdaj, ampak ta mesec je pa butnilo ven z vso možno močjo. Te dni v mesecu bi najraje imela nekje eno malo sobico z obalzinjenimi stenami, v kateri bi se lahko izživljala nad občutki, ki se nabirajo v meni. Resno. Ker sem v tistih dneh totalna bitch. Še najbolj do sebe. Ampak tega drugi seveda ne vidijo, ker se trudim čim bolj zadržati v sebi (ravno zato bi imela tisto sobico). Drugi vidijo tisto, kar pride do njih. In že tisto ni luštno. Na koncu dneva mi je seveda vedno totalno žal in potem se na veliko opravičujem Urošu (ponavadi pač ves ta moj lunin PMS pokasira on) in se še ene 5x zjokam, ker ne morem verjet, da sem spet dopustila, da sem bila taka bitch.

Biče bolje.

nedelja, 3. junij 2012

Mimobežnost

Toliko stvari se je zgodilo, pa so šle kar mimo. Z mojimi bejbami gremo na morje, super, itak bo na blogu fotoreportaža. Ali pa tudi ne, kot lahko vidite. En dan kasneje grem z mojim bejbom v živalski vrt, seveda na sončno nedeljo, ko je gužva najhujša in se ti pri terarijih pred nos prav vsakič postavi ena malo bolj rejena Italijanka in zraven vleče še svojega otroka, da sigurno nič ne vidiš; super, itak bo na blogu fotoreportaža. Ne, ne bo je, ker se bo vmes zgodilo en kup drugih stvari in bodo šle te fotoreportaže lepo v pozabo. Enostavno se mi ne zdi smiselno matrat za nazaj, to je vse. Zato tudi ni zapisa, kako super duper najbolj kul je novi fotoaparat. Pa tudi ni zapisa o tem, da sem začela teč. Ja, končno, s tem bi se pa res lahko pohvalila takoj, ko sem prvič pritekla do doma (jezik pa se je vlekel še par metrov za mano, of course). Pa se nisem. In od tistega, ko sem šla teč prvič, do danes sem dala čez še dm tek za ženske v nezavidljivem času 40 minut in 14 sekund. Ampak olajševalna okoliščina je vsekakor ta, da sem se prvič spravila teč dober teden pred dogodkom. 

Seveda se je zgodilo še kaj. In namesto da bi bila vsaka stvar zase svoja objava, verjetno dvakrat daljša kot tale, je vse skupaj strnjeno v eni bogi objavici, ki sicer pove vse, a hkrati prav nič. Shame on me.

ponedeljek, 28. maj 2012

Udarjanje po mizi

Ne znam udariti po mizi, takrat ko bi morala. To je na žalost dejstvo. Ne maram se kregat, pregovarjat in težit ljudem, zato večkrat čakam in popuščam, tudi kadar je to v mojo škodo. Vem, da to ni v redu, vendar enostavno ne znam udariti po mizi. Sploh kadar gre za ljudi, s katerimi se načeloma razumem in od katerih bi pričakovala razumevanje in nekakšen korekten odnos. Ljudje pač presenečajo ... Na žalost včasih tudi negativno.

četrtek, 17. maj 2012

Zakaj je mami super hribovska družba


  • Ker razume, da imam manj kondicije kot ona, in se prilagodi mojemu tempu.
  • Ker pozna veliko lepih vrhov, kamor me z veseljem pelje. 
  • Ker na tak način skupaj preživljava zelo kvaliteten čas.
  • Ker se veliko presmejeva in preguncava veliko afen.
  • Ker vedno naredi ogromno lepih fotk, ki jih je užitek gledati.
  • Ker me včasih tudi malo "potera", čeprav mi gre v tistem trenutku to na živce.
  • Pa tudi zato, ker tanartabolša mami pač ne more biti slaba družba!