petek, 27. december 2013

Pokvarjena plošča

Včasih se počutim kot pokvarjena plošča, ki non stop trobi eno in isto, vendar pa ni nobenega učinka. Včasih sem sama sebi že totalno nadležna, pa vendar znova in znova ponavljam, ker še vedno upam, da bo kaj drugače. Pa ni. Kot bi govorila steni, ampak v tem primeru bi vsaj vedela, zakaj ni nobenega odziva ...

sreda, 18. december 2013

Problemi so, problemi bojo, k**c jih gleda!

(Napisala sem vsaj pet začetkov te objave, pa mi noben ni bil všeč, zato začenjam tam, kjer se je začel ta tok misli.)

In ko nekomu končno na glas poveš/napišeš stvari, ki te mučijo in ti kradejo spanec, je blazno težko. Besede ne gredo z jezika, težko dihaš, solze polzijo po licih in se nočejo ustaviti ... Ampak ko daš enkrat to iz sebe, je občutek osvobajajoč. Počutiš se par sto kil lažjega. In zvečer namesto da bi razmišljal o svojih tegobah, v glavi sestavljaš novo objavo za blog (ki bo seveda govorila ravno tem) in tuhtaš, ali vzeti v roke telefon, da svoje misli zapišeš. In ga vzameš, ker iz lastnih izkušenj veš, da ne bodo v glavi pridno počakale naslednjega dneva. In ne moreš iz svoje kože in objavo sproti pravopisno popravljaš, čeprav veš, da jo boš itak pretipkal in v teku tega procesa vstavil vse manjkajoče črke, popravil tiste, ki so napačno pritisnjene, in še petkrat preveril, ali vse štima. In itak boš takrat, ko boš čez pol leta bral stare objave, našel vsaj eno napako in se spraševal, kako si jo lahko spregledal.

Ampak to sploh ni tisto, kar sem hotela napisati, misli so mi enostavno odtavale. Napisati sem hotela, da je fajn enkrat za spremembo zaspat še s kakšnimi drugimi mislimi v glavi. Pa čeprav se tegobe zgolj z izpovedjo sploh ne zmanjšajo. Enostavno jih je "lepo" še s kom deliti. 

torek, 17. december 2013

Ko pogledam spletno kamero Šmarne gore, postanem depresivna

Spomnim se začetka meseca, ko so vsi peli hvalospeve decembru, kako lep in topel je. In se strinjam, res je bil. Na žalost sem morala marsikateri lep in topel decembrski dan preležati, zato sem najlepše dneve zamudila. Zdaj, ko pa končno spet normalno funkcioniram in me nič ne zaboli, ko vstanem, je zunaj čisto drugačna slika. Petdeset odtenkov sive. Pogledaš skozi okno in te mine, da bi sploh stopil iz bajte, ker veš, da se bo v trenutku nadležen mraz zažrl vate. Ima te, da bi se zvil sam vase in se počil ob radiator zraven mačka. Zaspal kot medo in prespal zimo. Ampak tega zadnjega pač ne moreš, ker imaš do konca zime še kakšne plane.

In potem pogledaš kakšno hribovsko spletno kamero in postaneš depresiven. Sonce. Šajba. Razgledi, da padeš dol. Sploh kakšna Kredarica. 

Fotka pobrana na hribi.net

In zakaj potem v naslovu Šmarna gora? Enostavno - ker je pač najbližja. No, če sem čisto iskrena, je najbližji Debni vrh, ampak ta ni dovolj visok, da bi pokukal izpod pokrova. In prav obupen je tisti občutek, ko veš, da je samo nekaj kilometrov in nekaj minut hoje stran stanje čisto drugačno od tistega dva metra od tebe. Ja, pa pejd gor pa bod na soncu, ane, ne pa da tuki tuliš pa jokaš! Ja, saj sva se imela danes zjutraj namen it gor malo pomartinčkat in na najlepši možen način začet dan, pa se Uroš ne počuti najbolje, tako da je to odpadlo. 

V takih dneh mi pa resnično postane žal, da nimam izpita za avto. Da bi lahko enostavno šla, kadarkoli bi pač imela čas in željo.

četrtek, 12. december 2013

Kako sem naredila dva ogromna in totalno presladka piškota

Danes sem drugič v življenju pekla piškote. Prvič sem jih pekla okoli deset let nazaj, ko sem nekje dobila en fajn recept. In bila toliko pametna, da sem ga po uspešno spečenih piškotih vrgla stran - recept za enkratno uporabo pač. No, danes pa sem se lotila enih čisto drugačnih piškotov, za katere sem že pred nekaj časa našla recept na internetu, na nekem ameriškem blogu. Pridno sem si zapisala sestavine in pri tem pridno pretvarjala skodelice v grame.

In ravno nekje pri tem pretvarjanju je očitno prišlo do napake. Kar naj bi bila dva manjša pekača piškotov, sta bila dva ogromna, totalno presladka piškota. In še to brez tiste prave hrustljavosti, ki jo morajo imeti piškoti, vse je bilo čisto rahlo in nekam lepljivo.



En pladenj sva z Urošem že zmazala, pa nama je kar malo žal - zaradi vsega tistega sladkorja, namreč. Sicer pa, treba je pojest, saj se da, če se malo potrudiš. Da bi vsaj malo omilila vso tisto sladkobo, sem piškot lepo nadrobila v dve skodelici, čez pa prelila navaden jogurt, ki ga je bilo sicer nekam malo, ampak vseeno dovolj, da je vsaj približno opravil svoje delo. 

Za naslednjič pa vem, da bom recepte najprej iskala po slovenskih blogih ...

sreda, 11. december 2013

Samo zato, da nekaj bo

Ponavadi se izogibam temu, da bi objavila nekaj samo zato, da objavim, pa naj bo vsebina kakršnakoli že (ali pa sploh nikakršna). Ampak danes bi res rada nekaj objavila, vendar sem brez idej, dogajalo se mi pa v preteklem tednu skoraj ni drugega kot ogromno ležanja. Tako se zatekam k najinemu mačkonu in objavljam šest njegovih spečih fotk. Ker teh pač nikoli ni preveč.







petek, 29. november 2013

Koliko časa potuje pismo v Ženevo?

Časi, ko smo na roke pisali pisma, so že zdavnaj minili. Ko smo v Coolu in Smrklji iskali zanimive ljudi za dopisovanje. Ko smo se veselili vsakega prispelega pisma in z veseljem odgovorili nanj. Z nekom iz drugega konca Slovenije (ali sveta) delili delčke svojega življenja in svoje osebnosti. V svojih najboljših dopisovalskih letih sem imela super dopisovalko Neno iz Tolmina. Najino dopisovanje je potekalo nekako tako, da sva si izmenjali nekje po dve pismi na teden. Vsaka! To je šlo denarja za kuverte in znamke.

Prav žalostno je, kako je pisanje pisem do danes izumrlo, vsaj med mlajšimi generacijami. In kar malo otožna postanem, če pomislim, da moji otroci verjetno nikoli ne bodo razumeli, kaj je na dopisovanju tako zanimivega. Da ne bodo razumeli, kako dober občutek je dobiti pismo, in kako boljši je šele občutek, ko na pismo odgovoriš in ga pošlješ. Da ne bodo razumeli, zakaj bi kaj takega sploh počel. Sploh zato, ker imaš itak internet in je toliko lažje tipkati, vzame ti manj časa in še znamke ti ni treba plačati. Linija najmanjšega odpora in to ... In prejemnik tvojo pisarijo prejme takoj, ne šele z zamikom. Le kako jim bom lahko razložila, da takrat interneta še nismo imeli, če je pa že bil, pa ni bilo đimejla ali fejsbuka? Pa vajfija, da bi lahko povsod dostopal do njega, tudi ne. Da smo takrat dejansko pisali pisma, ne pa polpismenih esemesov? (Tu bi lahko dodala še, da smo znali početi tudi kaj drugega kot buljiti v raznorazne zaslone, ampak s tem bi se že oddaljila od teme.)

Tako pa se mi vedno bolj zdi, da sem verjetno pripadnica zadnje generacije, ki je še izkusila radosti dopisovanja. In na žalost bodo zgodbe, kakršna je v spodnjem videu, verjetno samo še pravljice za lahko noč.


In odgovor na vprašanje iz naslova? 6 dni. 

torek, 26. november 2013

Ponedeljkovo potepanje

Včeraj se je po precej dolgem času zgodilo, da sva imela z Urošem oba prost dan in da je bilo lepo vreme. Ker že dolgo nista bila izpolnjena oba pogoja, sva se odločila, da je treba tak dan izkoristiti. Veter, ki je neumorno bril zunaj, naju ni mogel ustaviti (naju je pa kar močno prepihal). Tako sva jo mahnila iz Ljubljane v Postojno čez Logatec, Planino in Predjamo in imela prijeten izletniško-geocacherski dan. V Logatcu sva naredila samo hiter postanek, nato pa se odpravila naprej proti Planini. Ko sva se spuščala, sva lahko opazovala poplavljeno Planinsko polje. Na nekaterih odsekih je bil res lep razgled, na žalost najmanj na tistem počivališču, kjer sva se ustavila, da bi naredila kakšno fotko.



V Planini sva se sprehodila do vhoda v Planinsko jamo in se odločila, da prihodnje leto prideva na vodeni ogled, saj naju je že vhod čisto navdušil, enako tudi informativna tabla na počivališču. Sprehodila sva se tudi okoli Ravbarjevega stolpa, edinega ohranjenega dela Malega gradu. 






Od tam sva se odpravila do razvalin gradu/baročnega dvorca Hošperk. Na žalost je hoja po razvalinah prepovedana, tako da sva si jih lahko ogledala samo od zunaj. Je pa že to dovolj, da dobiš občutek, kako mogočen in razkošen dvorec je bil to nekoč. Natančneje do leta 1944, ko so ga požgali partizani.




Vir
Najina naslednja točka je bila Predjama. Želela sva si ogledati Predjamski grad, vendar si ga nisva mogla, saj ni bilo nikjer nikogar, čeprav sva bila tam med odpiralnim časom. Tako sva samo malo postala pred Erazmovo lipo in sklenila, da se vrneva, ko bo mogoč tudi ogled jame pod gradom, in tako ubijeva dve muhi na en mah.



Zadnja postaja je bila Postojna, na poti tja sva si na hitro ogledala še Betalov spodmol. V Postojni sva se nato sprehodila po prepišnem glavnem trgu (očitno so imeli odprta res prav vsa vrata, da je tako vleklo), Sovič nama je ostal za kdaj drugič, ker Uroš ni bil najbolj navdušen za lezenje gor, zadnja postaja v Postojni pa je bila - železniška. Seveda sva morala prešteti stopnice, ki vodijo do nje, in po dvakratnem štetju sva ugotovila, da jih je 135. Pa sva imela še malo telovadbe.


Premražena in prepihana sva se usedla v avto in prijeten dan sklenila v Ljubljani v kitajski restavraciji, kjer enkrat za spremembo nisva jedla že poznanih jedi. (Namig: lignji z bambusom in gobami ter govedina v česnovi omaki mogoče res nista vaši prvi izbiri, ampak se splača!) Po tako prijetno izkoriščenem dnevu potem človek zvečer sploh nima slabe vesti, ko se zavije v deko in ne počne nič.

četrtek, 21. november 2013

Včasih se splača pritožiti

Od polomije na pohištvenem sejmu sta minila že skoraj dva meseca in vse skupaj nama je že bolj ali manj ušlo iz glave. Vmes naju je na to spomnil edino en odgovor na najino pritožbo, ki naju je zelo presenetil. Sploh ne zaradi vsebine, ker je bila ta totalno predvidljiva (opravičilo, vse obravnavamo enako, starost ni pomembna, oglasite se v našem salonu), ampak že samo zaradi dejstva, da si je nekdo dejansko vzel čas in odgovoril.

No, po tistem odgovoru o vsem skupaj sploh nisva več razmišljala. Če sem čisto iskrena, tudi o vgradnih omarah ne prav intenzivno, z izjemo nekaj mojih pomislekov, ali ni mogoče zima malo neprimeren čas za tak poseg, če upoštevaš dejstvo, da bo treba podreti eno steno iz knaufa, ki pač ni postavljena ravno sredi stanovanja, in te malo skrbi, da bi to podiranje vplivalo na izolacijo. Tako je bilo vse do včeraj, dokler se ni zgodilo nekaj, česar ni pričakoval nihče od naju.

Uroša so klicali iz salona, ki ga je na pohištvenem sejmu predstavljala avšasta gospodična. Preden naju je takrat na hitro odpikala, si je uspela zapisati najine (Uroševe) kontaktne podatke - zabeležila naju je kot sejemski stranki in v primeru, da bi do konca novembra naročila vgradne omare pri njih, bi na podlagi tega dobila sejemski popust. Ker se konec novembra že hitro približuje, so si očitno vzeli nekaj časa in poklicali sejemske stranke, ki se (še) niso oglasile pri njih v salonu, da bi jih povprašali, ali imajo namen priti, in jih konec koncev še enkrat spomnili na popust. Uroš je kar po pravici povedal, da k njim nisva imela namena priti zaradi odnosa, ki sva ga doživela na sejmu. Gospodična na drugi strani telefona se je hitro postavila v tisto obrambno trgovsko držo, da je pač pomembna vsaka stranka in niso hoteli, da se kdo drug počuti zapostavljenega. Ampak gospodična je imela to (ne)srečo, da je tudi Uroš prodajalec in ji je hitro povedal, da to čisto razume, saj ima tudi on vsak dan stik s strankami, ampak da ve, da to ne pomeni, da lahko eno stranko enostavno odpikaš, ko pride druga. Potem se je gospodična začela močno opravičevati, sejemski popust nama je podaljšala do pomladi, poleg tega pa obljubila še dodatni popust zaradi nevšečnosti.

Česa takega res nisva pričakovala in sva bila res zelo prijetno presenečena. Poleg tega sva vesela, da so še taki, ki dejansko nekaj dajo na mnenje strank, njihovega mnenja ne ignorirajo in se potrudijo popraviti vtis, če je slab. Seveda bi bilo najbolje, da slabega vtisa sploh ne bi bilo, ampak včasih se vseeno zgodi tudi to.

sobota, 16. november 2013

Novoletna darila

Ja, saj vem, kaj za vraga se grem, saj smo šele sredi novembra?! Tudi meni gre na živce, da so trgovine (in McDonald's na Čopovi) že okrašene, v tem ne vidim čisto nobenega smisla, ker je za to vsaj tri tedne prezgodaj. Ampak malo pa vseeno že razmišljam o tem, kaj bom podarila najdražjim za novoletna darila, da ne bo zadnji moment panika. Lani prvič daril nisem nakupila, ampak jih naredila sama, ker je tako darilo bolj osebno, vanj pa je vložene več misli. Nič velikega in zapletena, bolj majhna pozornost. 

Sicer za letošnja darila vem že od lanskega leta, vse odkar sem odkrila idejo za lanska darila oziroma se odločila, kaj pride na vrsto lani in kaj letos. Lani sem ženskam podarila doma narejen piling (fantje so dobili manj domiselni alkohol, pa so ga bili prav tako veseli).

 Vir in recept
Nad odzivom sem bila res prijetno presenečena, saj so bile punce pilinga zelo vesele. Upam, da bo letošnji odziv vsaj podoben, če ne še boljši. Seveda ne bom napisala, kaj dobijo, ker potem ne bo pravega efekta. 

Imela pa sem to srečo, da sem našla še super idejo za darila za prihodnje leto. Zdaj samo upam, da do takrat ne pozabim.

torek, 12. november 2013

Še enkrat o osebnem prostoru

O osebnem prostoru sem na tem mestu že pisala, zadnjič pa je nekaj malega o tem napisala tudi Ajda. Takrat sem se spet malo zamislila in ugotovila, da bi imela o tem povedati še kaj, zato sem se odločila za še en zapis. Torej, kaj lahko še povem?


Moj osebni prostor je bolj kot kjerkoli drugje na preizkušnji v raznoraznih vrstah - na primer na pošti, banki ali v trgovini. Nekaterim tam niso jasne niti osnovne manire. Ko plačujem račune na banki, ne rabim čutit na vratu sape tistega, ki stoji (očitno preblizu) za mano. Še dobro, da ne hodim več na banko, ker račune plačam od doma. In na pošti nočem, da tisti za mano lahko čez mojo ramo gleda, komu pišem. Enkrat sem se morala zelo ugrizniti v jezik, da nisem gospodu, ki je stal za mano na tik tak blagajni in je, še preden bi uspela do konca plačati račun, že postavljal svojo košarico na poličko ob blagajni, zabrusila vljudno povedala, da ne mislim plačati še njegovih izdelkov. Pa mi je mogoče žal, da nisem tega res storila. Enkrat bom, vendar trenutno še zbiram pogum. Pač ne maram jezikat (tisto, kar sem včasih počela v prepirih z mami, tu ne šteje). 

Sprašujem se, ali ti ljudje kdaj gledajo v tla. Predvidevam, da ne. Ker če bi, bi vedeli, da je na primer na poštah, bankah in tik tak blagajnah na tleh narisana črta, ki označuje, kje naj človek stoji in čaka. ZA črto. In ne pol kilometra pred njo! Moja filozofija gre v teh primerih nekako takole: če te lahko mahnem, si preblizu. Še dobro, da tu ostaja samo pri besedah, saj bi sicer že kar nekaj ljudi končalo z razbitim nosom ali podplutim očesom. Ne morem pa obljubiti, da ne bom kdaj v prihodnosti res uporabila takega prijema, ker me res jezi pomanjkanje bontona pri ljudeh. Bonton? A to je nekaj za pojest? Ja, najboljši je prelit s karamelo in potresen s čokoladnimi mrvicami. Pa dober tek!

torek, 05. november 2013

Zakaj lažeš svojim prijateljom ali Pot v službo nekega deževnega jutra

Zjutraj hitim na postajo še nekoliko zalimana, bojim se, da bom pozna, ker sem šla od doma malo kasneje, kot sem načrtovala. Izkaže se, da bi lahko hodila tudi v rikverc in čisto počasi, pa bi bila na postaji pravočasno, saj avtobus zamuja. To mi ni preveč všeč, saj nočem v službo priti prepozno. Med čakanjem na avtobus prideta na postajo dve muli, predvidevam, da srednješolki. Ko ju malo opazujem, se vprašam, od kdaj je sprejemljivo hodit v šolo v trenirki (oziroma se to sprašujem skoraj vsakič, ko se peljem na primer mimo kakšne šole). Če bi se jaz (ali kdorkoli drug) v gimnazijo prikazala v trenirki, bi me po moje v trenutku poslali domov, da se preoblečem. Pa kaj, če je bilo do doma 25 kilometrov, avtobus pa samo na vsako uro. Ampak to je že tema za kdaj drugič.

Ko končno pripelje avtobus (s skoraj desetminutno zamudo, pa so pred mojo samo štiri postaje), je precej bolj poln kot ponavadi, zato poiščem par kvadratnih centimetrov za stanje nekje na sredini. Preseneti me starejša gospa, ki sedi na zunanjem sedežu (notranji je seveda prazen) - vpraša me, če bi se usedla. Kar malo začudeno pogledam, saj imam s starejšimi gospemi, ki sedijo na zunanjem sedežu ob praznem notranjem, malo drugačno izkušnjo - ponavadi se obrnejo s hrbtom proti sredini avtobusa in poleg tega zelo grdo gledajo, da jih slučajno ne bi vprašal, če se lahko usedeš. Ampak podobne zadevščine so v tem kotičku že našle svoje mesto. 

Manj kot dve postaji naprej avtobus sunkovito ustavi, pademo v gnečo. Take gneče na tem mestu še nisem doživela, ne glede na to, kdaj ali/in v kakšnih razmerah sem se vozila v mesto. Premikamo se po polžje, začnem pogledovati na uro in vedno bolj mi je jasno, da mi nikakor ne bo uspelo biti v službi ob osmih. Niti petnajst čez še ne. Da bi malo pozabila na svojo živčnost zaradi zamujanja, poslušam, kaj se dogaja okoli mene. Najbolj me pritegne pogovor ene devetošolske mule in devetošolskega mulca (najbolj tudi zato, ker je najglasnejši). Deluje mi, kot da je ona malo zaljubljena vanj, njemu je pa malo nerodno. Prepričuje ga, da bi špricala prvo uro in šla raje na kavo. Med drugim prispeva tudi prvi del naslova. Prosi ga, če lahko piše po njegovem telefonu. Zdaj ima namreč kratke nohte in mu ga ne bo spraskala. Medtem voznik na polno zabremza in ena punca, ki se ne drži štange, skoraj podre starejšo gospo pri vratih. Vidi se, da ji je nerodno, starejša gospa pa ji z nasmeškom odvrne, da je že v redu, čeprav njen pogled daje slutiti, da vseeno ni. Devetošolska mula vpraša devetošolskega mulca, če mu gre kaj na živce. Ne slišim, kaj ji odgovori, pomislim pa, da meni pa gre malo, vendar to seveda zadržim zase. On še vedno ni prepričan, ali bi res šprical prvo uro, ona pa se ne da, res bi ga rada zvlekla na tisto kavo.

Potem počasi neham poslušati, saj se bliža železniška postaja. Ko izstopim, drvim proti službi, prehitevam ljudi po levi in po desni, čeprav s svojim ogromnim dežnikom malo težko manevriram med njimi. Razmišljam, ali naj se spotoma ustavim, da vzamem kavo za s sabo za en evro, ki je tako zelo boljša od tiste iz službenega kavomata. Sklenem, da že tako in tako zamujam, tako da se tista minutka več ne bo pretirano poznala. Zavijem v lokal, vzamem kavo, grem ven in ugotovim, da sem notri prebila ravno celo rdečo luč, ki traja 70 sekund, pridem direktno na zeleno, kar pomeni, da v bistvu nisem izgubila čisto nič več časa, saj bi ga drugače porabila za stanje na semaforju. Imam nekaj problemov z zapiranjem in odpiranjem ogromnega dežnika, ker mi eno roko okupira vroča kava. Ko pridem v službo, mi prijazni vratar prihrani še nekaj dodatnih korakov in mi on "poštemplja" dvigalo, da ga ni treba meni. 

Za mizo se usedem ob pol devetih in tako se moja pot v službo nekega deževnega jutra konča.

četrtek, 24. oktober 2013

Lektorski fail dneva

Tokrat sem ga zakuhala kar sama in bi se najraje skrila pod mizo in nikoli več zlezla izpod nje, ljudi, ki so prejemniki tega faila, pa izsledila in jih rotila, naj pod nobenim pogojem ne odpirajo mojega sporočila. 

V življenju posameznika nekoč pride do točke, ko pošlje kakšno prošnjo za delo. Seveda se poudarja, da mora biti ta prošnja s slovničnega in pravopisnega vidika brezhibno napisana, kar se mi zdi edino prav. Pri lektorju, ki se zanima za lektorsko delo, so pa razne napake in lapsusi sploh totalno nesprejemljivi.

Kaj sem torej ušpičila? V sami prošnji nič, konec koncev sem jo petkrat prebrala, da bi se prepričala, da v njej ni nobene napake. Tudi v življenjepisu ne. Tudi tega sem petkrat prebrala, da bi se prepričala, da je brez napak. Nisem pa petkrat prebrala naslova datoteke. Pa bi ga očitno morala, saj se je prvi j nekam izmuznil. Seveda sem to ugotovila šele po poslani četrti prošnji ...

ponedeljek, 21. oktober 2013

Danes sem šla na drug konec Ljubljane na kavo

Ni bilo sicer v načrtu, da jo bom pila sama, ampak sem jo, ker se človek, s katerim sem bila dogovorjena, ni prikazal. Poklicati ga nisem mogla, ker nimam njegove številke. Vem sicer, koga bi lahko poklicala, da bi jo dobila, vendar nisem, ker se mi je zdelo butasto.

In kaj sem potem počela? Brala. Na srečo imam itak vedno s sabo knjigo, sploh na avtobusu rada berem. In tako sem eno uro brala in prebrala Noč v Evropi do konca. In eno uro po tistem, ko sem se usedla, šla nazaj proti domu. Na srečo sem se imela domov grede namen ustavit še v Nuku, ker sem rezervirala nekaj knjig in imela eno (vsaj tako sem bila prepričana, dokler nisem ugotovila, da bom na kavi brala) oziroma dve za vrnit. Če bi šla direktno domov, bi bila blazno besna. Tako sem bila pa samo jezna.

Da sem prišla na drug konec Ljubljane, sem porabila eno uro. Saj imam kakšen čuden hobi, ampak to, da se eno uro vozim na drug konec Ljubljane, da bom eno uro brala na kavi, ni med njimi. Če bi mi bilo toliko do branja knjige ob kavi, bi šla na kavo kam bližje ali pa bi si jo naredila doma. Ne bi se pa na kavo vozila eno uro. Pa še dobra ni bila ...

nedelja, 20. oktober 2013

Čakanje na gospo s koso

Nič bat, jaz je nikakor ne čakam in je ne nameravam čakat še kar nekaj deset let. So pa ljudje, ki jo čakajo ...  V četrtek smo bili z Urošem in tastom v Međimurju na obisku pri tastovi mami, Uroševi babici. Bila nas je vesela, sploh je bila vesela, ker sva prišla tudi midva z Urošem, kar se na žalost ne zgodi ravno pogosto, ker tast hodi na obisk večinoma med tednom, takrat je pa cela redkost, da sva midva oba frej, da greva lahko zraven.

Ampak čeprav je to, kako zelo nas je bila vesela, res luštna tema, danes ne bom pisala o tem, ampak o šoku, ki sem ga doživela, ko sem stopila na pokopališče (seveda je treba it tja in prižgati nekaj sveč) in se malo razgledala okrog. Ampak ustavimo se za trenutek tu in povejmo kakšno o tamkajšnjem razmišljanju. Ljudje morda niso ravno bogati, ko pa pride do smrti oz. pogreba oz. nagrobnika, so nekateri pripravljeni odšteti tudi zadnji cent, ki ga imajo. Tako lahko na tamkajšnjem pokopališču vidiš zanimiv kontrast, skoraj dva ekstrema: na eni strani so grobovi s križem, na katerem je napisano ime. Simpl skoraj še bolj kot pasulj. Na drugi strani pa vidiš en kup pretiravanja - visoki nagrobniki, marmorne plošče, ni da ni. Če ima sosed visokega meter in pol, bo naš še deset centimetrov višji. Tistih "normalnih", "klasičnih" grobov je zelo malo. 

To je prvi šok, ampak ne največji in ne tisti, na katerega se nanaša ta zapis. Ko torej nekako preživiš ta prvi šok, ta ogromen kontrast, in se posvetiš vsebini nagrobnikov, pride šele tisti pravi šok. Vidiš namreč veliko imen in ob njih letnico rojstva. Ja, seveda, letnica rojstva je pač vedno na nagrobniku, boste rekli. Ja, res je, ampak zraven je potem še letnica smrti. Te pa ob teh imenih, o katerih govorim, ni. Pa ne zato, ker ne bi bilo nikogar, ki bi po človekovi smrti to letnico vklesal v kamen. Ni je tam, ker ti ljudje še vedno živijo. Še vedno živijo, pa vendar imajo v nagrobnik že vklesano svoje ime in letnico rojstva. In čakajo, da umrejo. Pa tega ne vidiš samo na grobovih, kjer je že kdo pokopan, pa so na "seznam" dodali ime, ki pride naslednje (ja, zavedam se, kako grozno se to bere). So tudi grobovi, v katerih ni še nihče pokopan. Samo nagrobnik z vklesanim imenom stoji tam. Grozno. Kar malo morbidno in depresivno.

petek, 11. oktober 2013

Ko vržeš v smeti 30 evrov

In to dobesedno. Sicer ne v obliki kovancev ali bankovcev, ampak v obliki štirih vstopnic. V sredo gremo s puncami gledat Zapiranje ljubezni. Trajalo je kar nekaj časa, da se nam je uspelo uskladiti glede datuma, potem so bile pa problem še razprodane predstave. No, na koncu se nam je le uspelo zmenit za datum, ki še ni bil razprodan. Tako sem šla v akcijo in že pred skoraj enim mesecem kupila vstopnice (na srečo je bilo en mesec prej dovolj, prejle sem namreč videla, da je razprodana tudi tista predstava 26. novembra!). In te vstopnice so pridno čakale v kuverti na mizi, ...

... dokler nisem danes zvečer ugotovila, da kuverte ni več na svojem mestu. Najprej sem še dokaj mirno pogledala okoli mize, če je recimo padla na tla. No, ni. Potem sem preverila še druga mesta, na katerih bi lahko bila, čeprav sem bila prepričana, da ni. Pa me je spreletelo, da sem v torek pospravljala mizo in marsikaj z nje pometala v smeti, zato je bila edina logična misel, da je tja letela tudi kuverta.

In tako sem se spravila brskat po smeteh (nikoli si ne bi mislila, da bom to napisala). Na srečo pridno ločujeva, tako da sem morala brskat samo med papirjem, ampak vseeno. Ko sem tako brskala, sem bila vedno bolj prepričana, da bom našla kuverto, in z vsako sekundo bolj upala, da je nisem zmečkala, preden sem jo zabrisala v smeti. 

Konec dober, vse dobro. Kuverto sem našla. Nezmečkano. In hvaležna sem sama sebi, da v torek, ko sem nosila smeti ven, nisem odnesla tudi papirja. Ker če bi ga ... Hja, bodo punce povedale, kaj bi se zgodilo, če bi ga. Si pa predstavljam, da bi vključevalo vsaj zavijanje vratu, če ne še česa hujšega. 

sobota, 05. oktober 2013

A moram na pohištveni sejem (pa kam drugam tudi) res priti v nulo upicanjena, se pahljat s šopom petstoevrskih bankovcev ali priti s starši, da me bodo jemali resno?

Pa smo spet tam, kjer smo bili že (pre)večkrat. Današnja zgodba sicer sega že nekaj dni nazaj, ampak če bi jo zapisovala takrat, bi bila bolj podobna seznamu kletvic (pa niti ne po abecedi) kot čemu drugemu. Tako sem vse skupaj nekajkrat prespala (namen je bil enkrat, ampak potem je lenoba za pisanje ta namen premagala) in se lotila pisanja.

Torej, kje smo spet? V podobni situaciji kot pri nakupu fotoaparata. Začelo se je tako, da sva rekla, da ne bova šla na pohištveni sejem, ker lani niso imeli nič pametnega. No, niso imeli nič pametnega od tistega, kar sva iskala, imeli pa so veliko vgradnih omar. In ker sva trenutno v lovu za tem, sva se odločila, da greva letos tudi. Plačala sva vsak tistih devet evrov vstopnine in za ta denar dobila:

  • vsak kakšno minuto na najbolj udobnih lazy bagih ever, 
  • en bombon, 
  • en kuli, 
  • kar nekaj prospektov, 
  • enega prijaznega gospoda, ki si je vzel čas za naju, naredil par izrisov in nama obljubil, da nama po mejlu pošlje ponudbo, 
  • enega arogantnega gospoda, ki je med drugim (po tistem, ko sva že povedala, da nimava najprostornejšega stanovanja na svetu in nama vsak centimeter, ki ga kje pridobiva, pride zelo prav) vprašal (arogantno, seveda), kakšen je namen enega predala,
  • eno avšasto gospodično, ki nama je, dokler sva bila edina tam, avšasto razlagala, kako in kaj, ko je prišel še en par, pa naju na hitro odpikala,
  • dva gospoda, ki sta, ko sva se začela razgledovati po njunem "štantu", izginila neznano kam,
  • en kup ignoriranja na drugih štantih.

In tu nastopi vprašanje iz naslova. Mislim, resno? Nisva plačala devet evrov (vsak!) za to, da bova ignorirana. In da se bodo z nama arogantno pogovarjali. Pa kaj, če sva mlada? A to pomeni, da sva neresna? Da samo hodiva naokoli in zajebavava folk? Če bi hotela zajebavat folk, bi šla nekam, kjer ne bi rabila plačati vsak devet evrov za to. 


Ja, mlada sva, ampak rada bi, da se naju jemlje resno. A je to res tako zelo težko? (retorično vprašanje, očitno) Konec koncev sva plačala za to, da sva si lahko ogledala njihovo ponudbo. In plačala za to, da bova dobila kakšno informacijo. In bila sva potencialna kupca. Zdaj pač nisva več, ker sva jezna. Sva napisala tudi par pritožbenih mejlov (prav tako zdaj, z že ohlajeno glavo). Zdaj je samo vprašanje (spet retorično), če bova dobila kakšen odgovor.

Prav grozno mi je, da moram napisati, da sem se na to, da sva deležna takega obnašanja, že kar malo navadila. Ker je grozno in me vedno znova razjezi. In vedno znova sem tako neumna (?), da pričakujem, da naslednjič pa mogoče ne bo tako. 

torek, 01. oktober 2013

Še vedno se nisem spoprijateljila z enim dobrim in izkušenim gobarjem

Slabo leto nazaj sem se prav na tem mestu odločila, da se bom spoprijateljila z enim dobrim in izkušenim gobarjem. No, na žalost mi do danes to uspelo, od ljudi, ki jih poznam, se pa tudi ni javil nihče. Prav tako danes še vedno ne nabiram gob, ampak jih iščem. In današnje iskanje je bilo celo uspešnejše kot lansko, našla sva štiri marele, čeprav sta dve že malo stari in ubogi, in enega mini piki jurčka. Po eni strani kar kul, po drugi me pa kar malo jezi, ko skoraj vsi po fejsbuku veselo objavljajo svoje ulove, proti katerim se pa te najine štiri marele, od katerih sta dve že malo stari in ubogi, in en mini piki jurček, lahko samo sramežljivo skrijejo. Jaz bi tudi enkrat prinesla iz hoste celo košaro jurčkov!  Pa nimam v mislih take košare:


nedelja, 29. september 2013

Vstavi plesni naslov po želji ali Tamck je brez ideje za naslov

Z Urošem sva se spravila gledat 10. sezono So you think you can dance. Prav fino je po dolgem času spet gledat druge, kako plešejo. In itak si ne morem kaj, da se ne bi spomnila na najboljše koreografije iz sezon, ki sva jih že pogledala. Tako sem se malo spravila iskat, samo ne preveč, da ne bi slučajno izvedela, kdo npr. zmaga 10. sezono, ker to pač ne bi bilo ok (sploh glede na to, da sva šele na začetku in niti še ne veva, kdo pride med najboljših dvajset). Tisto, ki sem jo imela ves čas v mislih, sem na srečo našla zelo hitro. In jo že vsaj desetkrat pogledala. In jo verjetno še vsaj desetkrat bom. Vsakič z naježeno kožo. 


petek, 27. september 2013

Nekoč bom napisala knjigo

Ja, nekoč jo bom napisala. Ne danes. Ne jutri. Tudi čez en mesec ali eno leto verjetno ne. Mogoče niti ne čez deset let. Nekoč pač. In nimam pojma, kakšna bo njena tema, niti o tem ne razmišljam. Samo vem, da jo bom napisala. Zakaj? Enostavno zato, ker sem se tako odločila. 

Da si dokažem, da jo lahko. Da si dokažem, da imam toliko odločnosti, čeprav se mi zdaj zdi, da je pogosto nimam. Ponavadi takrat, ko bi jo najbolj potrebovala.

Da si dokažem, da sem dovolj trmasta za to. Ne me narobe razumeti, trmasta sem, ampak pogosto takrat, ko mi to bolj škodi kot koristi. Če bi znala trmo usmeriti v prave kanale, bi sebi in marsikomu drugemu prihranila marsikateri prepir, diploma pa bi bila že zdavnaj napisana. 

Da si dokažem, da znam uporabljati besede še za kaj več kot za to objavo in pol, ki jo napišem na mesec. In da jih znam uporabljati tako, da se ne zlajnajo po treh straneh in pol ali da niso tam pač samo zato, da so, da zapolnijo še eno vrstico več.

Da bom lahko rekla, da je to moje, da sem to naredila jaz. Ker do danes namreč ni ravno veliko stvari, za katere lahko to rečem, in tudi, ko bom imela otroke, bodo moji, ampak tudi ne bodo, ker bodo samosvoji, k delu pa bom prispevala samo polovico.

In sploh nočem in sploh ne pričakujem, da bo knjiga kakšen uspeh ali ne vem kaj. In da jo bodo brale množice. In da se bo komu dejansko zdela dobra. Glavno, da bo všeč meni. In da bom izpolnila obljubo, ki sem jo dala sama sebi. Ker te so vedno najtežje, te je vedno najtežje izpolnit. Če daš obljubo drugemu, se potrudiš bolj, kot če jo daš sebi. Ker če ne izpolniš svoje obljube, si razočaran/jezen/žalosten samo ti. Nihče drug ni vpleten. In lažje pozabiš to, da si razočaral sebe, kot da si razočaral druge. Pa tudi če ti drugi sploh ne povejo naglas, da si jih razočaral. Ti to veš. Ali pa veš narobe, saj ni važno. Občutek ni dober tako ali drugače.  

Ja, obljube, ki jih daš sebi, so hudič. In v bistvu nimajo kaj dosti veze z naslovom te objave, ampak to sem morala napisati. Očitno sem potrebovala neko iztočnico, da sem prišla do tega, in če je bila ta iztočnica to, da si obljubim, da bom napisala knjigo, je že moralo biti tako.

ponedeljek, 23. september 2013

Tržnica? Ne, pošta!

Časi, ko si šel na pošto poslat/iskat pismo in mogoče poleg tega še plačat položnico in je bilo pa to bolj ali manj vse, kar si tam lahko naredil, so že davno minili. Danes je pošta bolj kot prostoru za opravljanje prej navedenih opravkov podobna tržnici. Mleka in sladkorja sicer (še) ne prodajajo, najdemo pa lahko knjige, čokoladice, šolske potrebščine, sončna očala, obeske za ključe pa tudi potovalni brivnik za moške (pa še kaj).

Našo tržnico pošto so pred kratkim prenovili in je zdaj res lepa. Da pa lažje nabereš vse tiste knjige, čokoladice, šolske potrebščine, sončna očala, obeske za ključe pa tudi potovalni brivnik za moške (pa še kaj), so za vrata priročno postavili celo - nakupovalne košarice.


Svašta.

nedelja, 22. september 2013

Dvakrat čez dva jurja

Včeraj je bilo spet treba vstat zgodaj zjutraj, čeprav celo pol ure kasneje kot zadnjič. Je bilo pa tokrat veliko lažje, ker nisem iz tega delala celega projekta, ampak sem se pač samo malo bolj zgodaj spravila spat in upala, da mi bo uspelo hitro zaspat. In se mi vsaj približno naspat. In se mi je - približno.

Dol na isti postaji kot zadnjič, potem pa na drugo izhodišče. Tokrat na Pokljuko, od tam pa proti prvemu čez dva jurja. Že na začetku se mi je zdelo, da bom verjetno težko hodila, in nisem se ravno motila. Na srečo se je pa tisti težko začel kasneje, kot se mi je zdelo. Tam nekje v tistem rušju, skozi katerega sva se prebijali na greben. Tam skozi sem premišljevala, komu se je prvemu zdela tako zelo blazno dobra ideja, da pač piči navpično gor, pa kaj, če se ne da normalno hodit. Malo preklinjanja in pogovarjanja sama s sabo, pa je šlo. Enako kasneje na grebenu. Prav nič ne bi imela proti, če bi bil vrh Velikega Draškega vrha pet minut prej, če bi bil pa pet minut kasneje, bi imela pa proti veliko, ker je moj želodec res že zelo hrepenel po tistih še zapakiranih piškotih v ruzaku. 




Z vrha sva opazovali, kako se podijo meglice in oblaki in pogled je bil res prekrasen. In še sami sva bili na vrhu, kar je bilo glede na to, koliko ljudi je bilo gor tisti dan, precej presenetljivo. In seveda super. Ni lepšega kot čisti mir, ko samo sediš (ali stojiš) in uživaš v razgledih, opazovanju meglic in zvoku vetra (in piškotih). In vidiš, kako nekdo drug na nekem drugem hribu počne enako.






Sledil je lušten in strm spust, ki postane malo manj lušten, ko pomisliš, da bo treba določen del višinske razlike premagati tudi v nasprotno smer, če hočeš priti še na drugega čez dva jurja. Ampak sploh ni bilo panike, ker je tisto prečenje res lepo, za piko na i poskrbi še par zajl, ki se jih vedno razveselim kot majhen otrok čokolade.


Potem pa hodiš še naprej in kar naenkrat čisto tišino prekine krokar, ki s svojimi krili reže skozi zrak. Nori zvoki. In potem spet hodiš naprej in ga zagledaš (no, ne tistega od prej, enega krokarja pač), kako kraljuje na vrhu ene skale.


Od občudovanja krokarja do vrha Viševnika je bilo samo še enih pet minut. Tam nisva imeli take sreče, da bi bili sami, sva pa imeli to srečo, da so bili na vrhu sami fajn hribovci, kar pomeni, da je bilo vseeno mirno. Še malo uživanja v razgledih, afnoguncanja in piškotov, potem pa počasi dol.




Zadnji del se je že malo vlekel, zato sva bili zelo veseli, ko sva prišli do avta in lahko sezuli gojzarje. Potem pa še na super kosilo v mehiško in super kavo v lokal čez cesto od železniške, nekaj čez šest pa vsaka v svojo smer.

In tako je bil preživet še en krasen dan v hribih, danes pa že poteka dogovarjanje še za kakšen drug breg.



nedelja, 15. september 2013

Prva obletnica!

Danes je za naju prav poseben dan. Pustimo dejstvo, da že od pol dvanajstih "praznujeva" vsak po svoje, vsak na svojem koncu, ker to ni namen tega zapisa (čeprav sem se poigravala tudi s to idejo). Pred točno enim letom takle čas sem verjetno ravno odplesala prvi ples. Pred tem se oblekla v poročno obleko, enako Uroš, se odpeljala slabo uro in pol iz Ljubljane, rekla ja, podpisala svojo usodo, uganila par pesmi, ki so bile zaigrane s kravjimi zvonci, in pojedla večerjo, prvi obrok po zajtrku ob sedmih zjutraj. Petnajsti september 2012 je bil eden najlepših in najpomebnejših dni v mojem življenju.

Avtor vseh fotk: Janez Kotar

Ne bom napisala, da sem se pred točno enim letom poročila s svojim najboljšim prijateljem, ker bi bilo to čisto preveč klišejsko, midva pa nisva taka. Pred točno enim letom sem se poročila:

  • s človekom, ki je pred najinim prvim zmenkom (za katerega do prihoda na grad niti nisem bila prepričana, ali je zmenek ali ne), pregledal moj facebook, da bi ugotovil, ali sem zasedena;

  • s človekom, ki me ima sposobnost spraviti v smeh (tu ne govorimo o tem, da se samo nasmehnem, ampak o krohotanju) tudi takrat, kadar sovražim cel svet, kar vključuje tudi mene;

  • s človekom, ki je dobil mojo telefonsko številko, brez da bi zanjo vprašal (pa ne dajem telefonske številke kar vsakemu tipu, ki pride mimo, in tudi ne vsakemu človeku, ki me zanjo prosi);

  • s človekom, ki sprejema, da prihajam iz zelo drugačnega okolja kot on, in je pripravljen pustiti, da to vpliva tudi nanj (in seveda obratno); 

  • s človekom, ki ve, da včasih en močan in dolg objem pomaga več kot tisoč besed, in mu ga ni problem podariti; 

  • s človekom, ki se mu zdi moj ptičje majhen mehur blazno smešen in me zaradi njega vedno zafrkava;  

  • s človekom, ki me je za prvo obletnico poroke presenetil z zgodnejšim prihodom domov in me s pretvezo zvabil pred hišo, kjer me je pričakal z v temi narabutanim šopkom rož.

sreda, 11. september 2013

Končno dokončana kuhinja (no, skoraj)

Ta vikend sva bila zelo pridna in sva (končno) zrihtala steno v kuhinji. Na koncu sva ugotovila, da sva lahko še vesela, da nisva dobila ploščic (no, lahko bi jih, ampak midva sva hotela dat v ploščice samo kuhinjo, ne pa cele bajte), čeprav so nama takrat požrle ogromno živcev, ker je zdaj kuhinja še lepša, kot bi bila s ploščicami. Nimava sicer stekla, imava pa pralno barvo. No, polpralno barvo, premazano s pralnim lakom. Že odkar sva dva tedna nazaj kupila barvi, sem se veselila malanja, ker to res zelo rada počnem, in sem komaj čakala vikend.

Tako sva se v soboto lotila dela in najprej pripravila vse, kar sva potrebovala.



Nato sva se lotila malanja in se čudila, da je maček ves čas spal, saj je ponavadi vedno zraven, ko počneva kaj takega, naju kontrolira in se nama smuka pod nogami, midva pa se trudiva, da ne bi speštala njegovega repa, ker zdaj že veva, da tisto z mačkom, ki mu stopiš na rep, drži. Ampak pregovor ne pove tudi tega, da se po tistem, ko zacvili, še nekaj časa kuja.



Na polovici malanja je bila kuhinja že prav lepa.


Ampak če bi ostalo tako, bi bilo za naju pač preveč dolgočasno in preveč klasično, zato sva se lotila drugega dela, po koncu katerega je bila moja desna roka blazno lepa (bloger se je spet odločil, da bo poskrbel za razmigavanje vaših vratov in ne bo obrnil fotke).


Na srečo ni bilo treba drgnit dve uri, da bi šla barva dol, pa tudi če bi bilo treba, je rezultat super in bi se tudi tako splačalo. Ampak še preden sem tako lepo okrasila svojo roko, sva med čakanjem, da se barva posuši, zmontirala še luč, ki sva jo kupila za neke majhne denarje, ko sva šla gledat čisto eno drugo luč, za katero pa se je izkazalo, da je v katalogu dosti lepša kot v resnici.


Zdaj pa še končni kuhinjski rezultat. Midva sva navdušena!





Čisto na koncu je Uroš prišel še na idejo, da bi vrgla ven kuhinjska vrata, ker so zaradi mačka itak vedno odprta in so nama tako samo v napoto. Rezultat? Prostor deluje veliko bolj odprt, tisti kot okoli korita pa je veliko svetlejši kot prej, kar je super, glede na to, da tam nimava (še) nobene luči. To zdaj ostaja še zadnja stvar, ki jo morava urediti - zmontirat ledice pod tisti mini rob.