petek, 27. december 2013

Pokvarjena plošča

Včasih se počutim kot pokvarjena plošča, ki non stop trobi eno in isto, vendar pa ni nobenega učinka. Včasih sem sama sebi že totalno nadležna, pa vendar znova in znova ponavljam, ker še vedno upam, da bo kaj drugače. Pa ni. Kot bi govorila steni, ampak v tem primeru bi vsaj vedela, zakaj ni nobenega odziva ...

sreda, 18. december 2013

Problemi so, problemi bojo, k**c jih gleda!

(Napisala sem vsaj pet začetkov te objave, pa mi noben ni bil všeč, zato začenjam tam, kjer se je začel ta tok misli.)

In ko nekomu končno na glas poveš/napišeš stvari, ki te mučijo in ti kradejo spanec, je blazno težko. Besede ne gredo z jezika, težko dihaš, solze polzijo po licih in se nočejo ustaviti ... Ampak ko daš enkrat to iz sebe, je občutek osvobajajoč. Počutiš se par sto kil lažjega. In zvečer namesto da bi razmišljal o svojih tegobah, v glavi sestavljaš novo objavo za blog (ki bo seveda govorila ravno tem) in tuhtaš, ali vzeti v roke telefon, da svoje misli zapišeš. In ga vzameš, ker iz lastnih izkušenj veš, da ne bodo v glavi pridno počakale naslednjega dneva. In ne moreš iz svoje kože in objavo sproti pravopisno popravljaš, čeprav veš, da jo boš itak pretipkal in v teku tega procesa vstavil vse manjkajoče črke, popravil tiste, ki so napačno pritisnjene, in še petkrat preveril, ali vse štima. In itak boš takrat, ko boš čez pol leta bral stare objave, našel vsaj eno napako in se spraševal, kako si jo lahko spregledal.

Ampak to sploh ni tisto, kar sem hotela napisati, misli so mi enostavno odtavale. Napisati sem hotela, da je fajn enkrat za spremembo zaspat še s kakšnimi drugimi mislimi v glavi. Pa čeprav se tegobe zgolj z izpovedjo sploh ne zmanjšajo. Enostavno jih je "lepo" še s kom deliti. 

torek, 17. december 2013

Ko pogledam spletno kamero Šmarne gore, postanem depresivna

Spomnim se začetka meseca, ko so vsi peli hvalospeve decembru, kako lep in topel je. In se strinjam, res je bil. Na žalost sem morala marsikateri lep in topel decembrski dan preležati, zato sem najlepše dneve zamudila. Zdaj, ko pa končno spet normalno funkcioniram in me nič ne zaboli, ko vstanem, je zunaj čisto drugačna slika. Petdeset odtenkov sive. Pogledaš skozi okno in te mine, da bi sploh stopil iz bajte, ker veš, da se bo v trenutku nadležen mraz zažrl vate. Ima te, da bi se zvil sam vase in se počil ob radiator zraven mačka. Zaspal kot medo in prespal zimo. Ampak tega zadnjega pač ne moreš, ker imaš do konca zime še kakšne plane.

In potem pogledaš kakšno hribovsko spletno kamero in postaneš depresiven. Sonce. Šajba. Razgledi, da padeš dol. Sploh kakšna Kredarica. 

Fotka pobrana na hribi.net

In zakaj potem v naslovu Šmarna gora? Enostavno - ker je pač najbližja. No, če sem čisto iskrena, je najbližji Debni vrh, ampak ta ni dovolj visok, da bi pokukal izpod pokrova. In prav obupen je tisti občutek, ko veš, da je samo nekaj kilometrov in nekaj minut hoje stran stanje čisto drugačno od tistega dva metra od tebe. Ja, pa pejd gor pa bod na soncu, ane, ne pa da tuki tuliš pa jokaš! Ja, saj sva se imela danes zjutraj namen it gor malo pomartinčkat in na najlepši možen način začet dan, pa se Uroš ne počuti najbolje, tako da je to odpadlo. 

V takih dneh mi pa resnično postane žal, da nimam izpita za avto. Da bi lahko enostavno šla, kadarkoli bi pač imela čas in željo.

četrtek, 12. december 2013

Kako sem naredila dva ogromna in totalno presladka piškota

Danes sem drugič v življenju pekla piškote. Prvič sem jih pekla okoli deset let nazaj, ko sem nekje dobila en fajn recept. In bila toliko pametna, da sem ga po uspešno spečenih piškotih vrgla stran - recept za enkratno uporabo pač. No, danes pa sem se lotila enih čisto drugačnih piškotov, za katere sem že pred nekaj časa našla recept na internetu, na nekem ameriškem blogu. Pridno sem si zapisala sestavine in pri tem pridno pretvarjala skodelice v grame.

In ravno nekje pri tem pretvarjanju je očitno prišlo do napake. Kar naj bi bila dva manjša pekača piškotov, sta bila dva ogromna, totalno presladka piškota. In še to brez tiste prave hrustljavosti, ki jo morajo imeti piškoti, vse je bilo čisto rahlo in nekam lepljivo.



En pladenj sva z Urošem že zmazala, pa nama je kar malo žal - zaradi vsega tistega sladkorja, namreč. Sicer pa, treba je pojest, saj se da, če se malo potrudiš. Da bi vsaj malo omilila vso tisto sladkobo, sem piškot lepo nadrobila v dve skodelici, čez pa prelila navaden jogurt, ki ga je bilo sicer nekam malo, ampak vseeno dovolj, da je vsaj približno opravil svoje delo. 

Za naslednjič pa vem, da bom recepte najprej iskala po slovenskih blogih ...

sreda, 11. december 2013

Samo zato, da nekaj bo

Ponavadi se izogibam temu, da bi objavila nekaj samo zato, da objavim, pa naj bo vsebina kakršnakoli že (ali pa sploh nikakršna). Ampak danes bi res rada nekaj objavila, vendar sem brez idej, dogajalo se mi pa v preteklem tednu skoraj ni drugega kot ogromno ležanja. Tako se zatekam k najinemu mačkonu in objavljam šest njegovih spečih fotk. Ker teh pač nikoli ni preveč.