Baba vulkanizer in malar, dedec vrtnar in čistilka

Zadnji teden je z vremenom res več kot prijazen in bila bi neumna, če toplih sončnih dni ne bi izkoristila za biti na svežem zraku. Tako sem v petek tekla, v nedeljo pa sva se šli z mami nastavljat sončku (in vetru) na nekajkratno nadmorsko višino Ljubljane.

Zadnja dva dni pa izkoriščanje lepega vremena ni bilo toliko migajoče, ampak bolj produktivno. Pomlad prihaja, okolica hiše (in seveda narava nasploh) se prebuja, tisti magični dan, ko zimske gume niso več obvezne, pa je tudi že mimo. Tako me je Uroš že od sobote naprej "sekiral", kdaj mu bom zamenjala gume, da bo njegova Kimi spet lepa s ta fensi feltnami. Ja, seveda bi to lahko naredil sam ali avto odpeljal k vulkanizerju, ampak ima to srečo, da ima super ženo (moje besede, ampak bolje zanj, da se strinja), ki te stvari zelo rada počne. 

Včeraj se je Uroš lotil štihanja vrta (on ima za to babičino dovoljenje - vrta namreč ne more štihati kar vsakdo, saj se mora najprej to dobro naučiti - v babičini šoli, seveda), jaz pa sem ga samo prosila, da mi malo odtegne vijake, ker mi včasih malo zmanjka moči, potem pa se lotila menjanja gum. Nimam nobene fotke, ki bi dokazovala moje početje, sem pa izbrskala eno drugo, staro leto in pol. Ignorirajmo, da je tako stara in da ta lepe feltne sezuvam in obuvam tiste ta dolgočasne.

Kimi je tako danes spet lepa in dopoldne sva jo z Urošem že peljala na sprehod v njenih novih sandalčkih. 

Tast se je že včeraj lotil barvanja paviljona in med skupnim pitjem kave sem ponudila, da danes pomagam, ker tudi to zelo rada počnem. Kar spomnite se, kako zelo sem se veselila barvanja kuhinje. Tokratno navdušenje ni bilo dosti manjše, čeprav je šlo bolj kot za lepotni poseg za osveževanje barve. Najprej sem se spravila odteč en krog in ugotovila, da preizkušanje novih načinov teka, ko si še malo prehlajen, ni nujno najboljša ideja, sploh če vsebujejo več zaganjanja kot ponavadi. Proti koncu sem namreč že mislila, da se bom samo še na mestu usedla in sedela tam do nadaljnjega. Tega seveda nisem naredila, ampak sem se potrudila, da sem se nekako privlekla do doma.

Doma naprej še taščina kava, med katero smo si lepo porazdelili dela - tast se bo posvetil malini, jaz bom barvala paviljon, Uroš in tašča pa bosta pospravila nametan kotiček za najinim hladilnikom, kjer se je nabralo res že preveč šare, da bomo potem tja postavili bivšo kopalnično omarico. Preden sem se lotila dela, mi je tast dal še delovni kombinezon, da bom res podobna ta pravemu malarju, in potem sem lahko začela. Pobarvala sem več, kot sem si zadala na začetku, in občutek je bil res super. Kombinezon, ki je bil bel (s črnimi zadrgami!), ko sem ga dobila, ni več čisto bel, ampak drugega niti ni bilo pričakovati. Je pa res, da ga vseeno nisem zasvinjala tako zelo.

Uroš in tašča sta bila medtem zelo pridna, kotiček sta lepo pospravila in zglancala, nato jima je šel na pomoč še tast, da so omarico zvlekli nazaj gor in jo potisnili v kot. Ko sem prišla noter, nisem mogla verjeti, koliko prostora je pravzaprav za najinim hladilnikom. In kotiček je zdaj videti prav lično. Če kdo misli, da to pa res ni lično, bi moral videti, kakšno je bilo stanje prej. Ampak nimam nobene fotografije, ki bi to pokazala.

Dnevi, kakršna sta bila zadnja dva, so super. Sploh ko izkoristiš to lepo vreme tudi za to, da si produktiven in kaj postoriš v hiši in okoli nje. In konec koncev, da si na zraku, ker že samo to je super. Sploh včasih, ko te ekranizirani svet potegne vase bolj, kot bi si morda želel (sploh če je že narava tvojega dela taka, da temu svetu ne moreš zbežati), ti pa se niti ne upreš tako, kot bi se morda moral. Taki dnevi pa te malo potegnejo iz njega. In tudi zato so tako lepi.