ponedeljek, 28. maj 2012

Udarjanje po mizi

Ne znam udariti po mizi, takrat ko bi morala. To je na žalost dejstvo. Ne maram se kregat, pregovarjat in težit ljudem, zato večkrat čakam in popuščam, tudi kadar je to v mojo škodo. Vem, da to ni v redu, vendar enostavno ne znam udariti po mizi. Sploh kadar gre za ljudi, s katerimi se načeloma razumem in od katerih bi pričakovala razumevanje in nekakšen korekten odnos. Ljudje pač presenečajo ... Na žalost včasih tudi negativno.

četrtek, 17. maj 2012

Zakaj je mami super hribovska družba


  • Ker razume, da imam manj kondicije kot ona, in se prilagodi mojemu tempu.
  • Ker pozna veliko lepih vrhov, kamor me z veseljem pelje. 
  • Ker na tak način skupaj preživljava zelo kvaliteten čas.
  • Ker se veliko presmejeva in preguncava veliko afen.
  • Ker vedno naredi ogromno lepih fotk, ki jih je užitek gledati.
  • Ker me včasih tudi malo "potera", čeprav mi gre v tistem trenutku to na živce.
  • Pa tudi zato, ker tanartabolša mami pač ne more biti slaba družba!








sreda, 09. maj 2012

Zakaj me foto oddelek Harvey Normana ne vidi več, Big Bangov pa še ali Na lovu za novim fotoaparatom

Pred kakšnim mesecem sem pisala o tem, da rabim nov fotoaparat. Mislila sem totalno resno, zato sva se z Urošem spravila malo pregledovat ponudbo. Zadnjič je med goro reklamnega materiala ležal tudi prospekt Harvey Normana, v katerem so bili samo fotoaparati. Pa sva pogledala, kaj pride v poštev. In videla nekaj luštnih primerkov. Pa še odplačevanje na obroke imajo (in to tako, za katero ne rabiš American Expressa ali pa Diners kartice). In sva šla malo pofirbcat, povprašat tudi za kašno mnenje. Karakteristike si že prebereš, ampak je fajn slišat tudi mnenje koga, ki so mu vse te stvari malo bolj poznane. 

Preden nadaljujem zgodbo, manjši preskok. Veliko ljudi mi je že reklo, da ne kažem svojih let. Nazadnje taksist, ko sem se že vsa zaspana ob pol štirih zjutraj vozila domov z Mortadeljade. On bi me dal v prvi letnik faksa. Dvakrat me je vprašal, a ga zajebavam, ko sem povedala, da sem en izpit pred diplomo. Ok, recimo torej, da zgledam kot smrklja. Ampak ko stopim v Harvey Normana (ali v katerokoli drugo trgovino), sem v prvi vrsti (potencialen) kupec. Očitno pa ne tudi za arogantnega gospoda za pultom. Tam si ogledujeva fotoaparate, aroganten gospod za pultom (takrat še nisva vedela, da je aroganten) stopi do naju, vpraša, ali lahko kaj pomaga. Uroš odpre usta in izreče vsega skupaj mogoče tri besede, ko ga prekine ena gospa, ki arogantnega gospoda za pultom vpraša nekaj glede nekih kartic (ali nekaj podobnega). Arogantni gospod za pultom se brez ene same besede obrne stran od naju in gre z gospo ji razkazovat kartice (ali nekaj podobnega). Končno pride nazaj, povem približno, kaj iščeva. Začne govoriti in na njegovem obrazu se pojavi ciničen nasmešek, ki mi poleg njegovih (seveda ne direktnih) besed sporoča, da itak sploh ne vem, kaj hočem, samo da je velik zoom in da so lepe barve. Itak sem pa samo ena smrklja, ki itak ne bo ničesar kupila. Izvedela nisva NIČ. Tako paf sem bila, da mi ni uspelo niti to, da bi se mu z enako ciničnim nasmeškom zahvalila za "prijaznost in čas, ki nama ga je namenil (tisto minuto in pol)".

Uroš mi je potem rekel, da bi lahko arogantnemu gospodu za pultom dala kakšno informacijo več o tem, kaj iščem. Tu se načeloma strinjam, ampak bi tisti arogantni gospod za pultom podatke, ki so mu manjkali, z lahkoto dobil. Samo vprašati bi moral. Ampak ne, on je itak vedel vse, kar mora vedeti. Da itak nimam pojma, kaj hočem.

Doma sva potem pogledala še nekaj reviewjev, ampak vseeno sva hotela slišati še kakšno mnenje trgovca. In mogoče primerjavo med različnimi modeli. In sva poskusila srečo še v Big Bangu. Poveva tistemu fantu, kaj iščeva (sva dala več informacij kot arogantnemu gospodu za pultom), in dečko se razpriča. Osredotoči se na tri modele (tiste, ki sva mu jih pokazala) in začne govoriti, kaj je pri kakšnem dobro, kaj je pri drugem boljše, da bi on Nikona kar odpisal, ker v slabših svetlobnih pogojih dela najslabše slike, pa še videi so slabi. Da je Canon super, Sony pa še boljši, ker ima (med drugim) tudi dvojni stabilizator. Sicer ima manjši zoom, ampak tudi 30x sploh ni slabo. Pa "samo" 50 evrov dražji je kot Canon in dobrih 100 kot Nikon. Ampak to bo naložba za naslednjih nekaj let in verjamem, da se bo izplačala. 

Pa bomo spet pri Sonyjih ... They run in family :) 

sobota, 05. maj 2012

Kolesarska sezona je odprta, kapa pa uničena

Pa je kolesarska sezona tudi uradno odprta. Sicer dober mesec kasneje kot lani, ampak že vedo tisti, ki so prvi rekli bolje pozno kot nikoli. 

V bistvu danes sploh ni bil prvotni namen iti na kolo. Pogledala sem si namreč enega od preostalih videov s pilatesom in ugotovila, da bo uporaben. Že sem razmišljala, kako bom, ko bo Uroš s kolesom odšel na šiht, na tla razgrnila armafleks in malo potelovadila. Zadnji trenutek me je pa spreletelo, da je verjetno boljša ideja, da se na hitro kolesarsko opremim in ga s kolesom pospremim na šiht. Rečeno, storjeno. V tisti naglici, ko sem na kup nabirala stvari, ki jih rabim (čelado, rokavice, mobitel, osebno, ključe ...), sem pozabila na sončna očala. Ker je Uroš že malo priganjal, jih nisem hodila iskat. Mi je bilo pa kasneje kar malo žal, ker mi je dvakrat ali trikrat nekaj priletelo v oči in ni bilo prav nič luštno. Na poti proti Uroševi službi je Uroš (pravilno) ugotovil, da imam več kondicije od njega. Ne morem sicer reči, da je imam veliko, več od njega pa že. Saj jo bo on tudi nabral.

Prav prijetno sem se zmigala, srečala in na hitro počvekala s sošolko, ki je že dolgo nisem videla. In ugotovila, da me še vedno motijo iste stvari. Danes sta bili sploh na udaru druga in predzadnja točka. Pa ugotavljam, da bi bila v tistem zapisu lahko še ena točka: odnos voznikov avtomobilov do kolesarjev na splošno. Malo pred domom me je skoraj vrglo s kolesa, ko mi je en debil tik za ritjo na polno potrobil, ko sem čisto normalo in čisto pravilno peljala mimo avtobusa, ki je stal na postaji. 

Ko sem prišla domov, me je pa čakal še en šok. Kafka je imel očitno v najini odsotnosti žurko z novo "igračko" - mojo kapo. To je tista kapa, ki jo imam za v hribe, ki ima na vrhu tak lep ogromen cof. No, ga je imela. Razstavil ga je namreč na "sestavne dele". Jezna sem in se do nadaljnjega ne pogovarjam z njim.



petek, 04. maj 2012

Še vedno nisem začela teč

Ne, še vedno nisem začela teč. Lahko bi rekla, da sem malo jezna nase, ampak mi res nikakor ne uspe najti motivacije za tek. Včasih si rečem: "Kaj če bi obula superge in se spravila ven?" Ampak na koncu ostane samo pri tem, ker najdem tisoč in en izgovor oziroma tisoč in eno stvar, ki jo bom še naredila, preden bom šla teč. In pri tem ostane.

Tek je zaenkrat še vedno no-go. Miganje mi pa manjka. Mi je pa uspelo, da sem se tudi v tej smeri vsaj malo premaknila. Priskrbela sem si nekaj videov s pilatesom. A to šteje? Sicer moram najprej pogledati, ali so uporabni. Za enega sem že ugotovila da ni, ker sem ob njem skoraj zaspala, zato ne pride v poštev. (In ne, to ni samo izgovor.) Druge moram še pregledati, potem se pa lotim vaj. Upam, da bo šlo lažje kot pri teku, bomo videli. Mogoče bo malo pomagalo dejstvo, da sem vedno rada hodila na razne aerobike. (Ne morem namreč reči, da že od nekdaj rada tečem.)

Pilates bo torej vadba za znotraj štirih sten, jaz imam pa rada zrak, zato to pač ni dovolj. S tekom očitno vsaj za zdaj ne bo nič. Za hribolazenje rabim družbo, ki pa na žalost ni vedno na voljo, zato ne pride v poštev ravno kadarkoli. Zadnjič sem hotela otvoriti kolesarsko sezono, pa mi je načrte prekrižal dež, ki se je ulil ravno takrat, ko sem se hotela odpravit ven. A namen vsaj malo šteje?

Miganje torej ima prihodnost, a verjetno ne v teku. Vseeno pa se pustimo presenetiti :).