sreda, 29. februar 2012

Random fact o meni št. 3

Ne maram lokalov, v katerih sem prvič in ne vem, kje imajo stranišče. Če ne vidim vrat od stranišča ali vsaj znaka za stranišče, se ne počutim dobro. Ker vem, da bom morala prej ali slej sigurno tja in resnično ne maram iskanja stranišča ali spraševanja natakarjev, kje je. 

torek, 28. februar 2012

Random fact o meni št. 2

Tale se v bistvu po eni strani precej navezuje na prvi random fact. Nisem jutranji človek. Sploh. Muka mi je, če moram vstat ob sedmih zjutraj. Večkrat se sprašujem, kako mi je v osnovni in srednji šoli uspelo vsakodnevno vstajati tako zgoraj, večinoma pa še prej.

Pa to zdaj ne pomeni, da sem največja zaspanka na svetu in da, če se le da, spim do enajstih ali še dlje. Ponavadi spim tam nekje do pol devetih, devetih, zelo redko do desetih. Ampak ob sedmih zjutraj pa res ne vstajam, če mi ni treba. 

ponedeljek, 27. februar 2012

Vse je isto, samo da ni

Isti avtobus (no, ne nujno točno isti, ampak vsaj ista številka), ista pot, ista izstopna postaja, isti levi ovinek, ista hiša, ista siva ograja. Postanek pred to ograjo. Za ograjo parkiran isti siv avto. In srečanje istih oseb. Vendar se vseeno tu isto za nekaj časa konča. Tokrat sem jaz tista, ki stoji pred vrati in kliče, naj se ji pride odpret, in ona tista, ki sprejme klic in pride odpret. Isto pride nazaj. Grem skozi ista vrata, po istih stopnicah, v isto kuhinjo in v isto sobo. Ta je še vedno ista, a vseeno ni. Isti prostor z istim pohištvom. In tudi kuhinja je ista, le papirji na omaricah so drugačni. In isti je tudi balkon, čeprav ima zdaj polomljeno kljuko na vratih. 

Vse to je še vedno isto. Samo da ni ...

nedelja, 26. februar 2012

Za lep sončni zahod ...

... se splača tudi plezat po stolih. Sploh če je to (poleg tega, da greš dva štuka dol, stopiš ven in se sprehodiš do ceste) edina možnost. No dobro, za prvo sliko mi ni bilo treba plezat po stolih, za drugo pa. In mi ni žal.



sobota, 25. februar 2012

Produktivnost na vrhuncu

Klubska mizica, računalniška miza, jedilna miza ... vse so čiste. Pospravljene in zglancane. Pralni in sušilni stroj se pridno obračata, da bova imela kaj za oblečt. Mali amarilis je zalit, da bo lažje rasel, pognal še kakšen list in čez par let zacvetel. Za kosilo je danes zadolžen Uroš. Pa za šiht tudi, jaz ga danes izpustim (ker ga v soboto pač nikoli nimam). Kolo je čisto in kava na vrtu je bila dobra. Najdem tudi nekaj časa za internet, medtem ko čakam, da mine 15 minut, da si lahko z obraza odluščim masko, za katero ne vem natančno, kakšen bo njen učinek, je pa smešno, kako mi zateguje kožo. Jo je pa zabavno vlečt dol. Edino naslednjič se moram spomnit, da jo moram nanest samo na obraz, ne tudi na lase, ker z las je pa ni zabavno vlečt. Kranjec je menda dobro skočil in je tretji. Druga serija se začne ob 17.15, vmes pa kratek glasbeni predah z Big foot mamo in Siddharto s komadom še iz tistih časov, ko so bili še ok. Razmišljam, ali naj v miru pogledam drugo serijo ali naj se lotim pomivanja posode in glancanja kuhinje. Mogoče zlaganja perila med gledanjem skokov? Najprej bom pogledala slikice od mici, jih malo poklikala in pokomentirala, potem bom pa že nekaj natuhtala. Časa za vse je še dovolj. Posoda ne bo nikamor ušla.

petek, 24. februar 2012

Štetje ovčk

Saj vsi poznate tisto: če ne moreš spati, štej ovčke. Vse lepo in prav. 1. ovčka, 2. ovčka, 3. ovčka in tako naprej, dokler ne zaspiš.

Nope, pri meni to ne gre in nikoli ni šlo. Vse skupaj iz enega povsem preprostega razloga. Pri meni ni bilo 1. ovčka, 2. ovčka, 3. ovčka in tako naprej, dokler ne zaspiš. Pri meni je bilo 1. ovčka, ki skoči čez ograjo, 2. ovčka, ki skoči čez ograjo, 3. ovčka, ki ne skoči čez ograjo, ampak se spotakne in pade na nos, in tako naprej, dokler ne zaspiš. Ja, saj struktura stavka (vsaj končni del) je enaka, ampak tu v drugem primeru na koncu dejansko NE zaspiš, ker pač ne moreš, ker se ti zdijo ovčke, ki skačejo čez ograjo, ampak se spotaknejo in padejo na nos, smešne. In namesto, da bi te to štetje uspavalo, te še bolj zbudi. 

In ravno zato pred spanjem nikoli ne štejem ovčk.

četrtek, 23. februar 2012

Random fact o meni št. 1

Moji možgani najbolje delujejo zvečer. Zato sem se za izpite vedno učila v večernih in nočnih urah. Da bi vstala ob šestih zjutraj in se šla učit, kot so delali nekateri? Ne pride v poštev. Raje sem se začela učiti okrog sedmih, osmih zvečer in potegnila tudi do treh zjutraj, če je bilo treba. In tudi ideje za blog zadnje čase dobivam ravno zvečer. 

sreda, 22. februar 2012

Ko imena dobijo obraze

Včasih je pač tako, da si z nekaterimi "imeni" (ljudmi) pogosto v stiku. Ponavadi v posrednem. Pač prek drugih, ki ti dajo za lektorirat tekst od teh "imen". In ko bereš tekste si nekako ne moreš pomagati, da si za imeni ne bi ustvaril neke slike. Pa ne govorim zdaj o tistem, da si predstavljaš, da je to "ime" visoko toliko in toliko centimetrov, ima take lase in onake oči. To ne. Ampak vseeno si v glavi ustvariš neko podobo. In več, kot prebereš, močnejša je ta podoba. Ne znam razložiti bolj detajlno, žal.

Zanimivo pa je, ko ta imena začnejo dobivati svoje obraze. Ko se znajdeš s takim "imenom" iz oči v oči (ali pa človeka pač vidiš na sliki) in moraš v glavi nekako narediti to povezavo. Sploh je zabavno, če se resnična podoba sploh ne sklada s tisto v tvoji glavi. In dejansko je (vsaj v mojem promeru) v večini primerov tako. Takrat se tista podoba, ki sem si jo ustvarila v glavi, podre. Včasih bolj, spet drugič manj. 

Moram pa priznati, da me ponavadi potem naprej večinoma še vedno spremlja tista podoba iz glave, ne tista iz resničnega sveta. In vsakič naslednjič, ko vidim eno teh "imen", se moram znova in znova opominjati, da je to tista prava podoba, ne tista iz glave. Ker se mi enostavno ne uspe prepričati, da je moja podoba napačna, pa čeprav ni bila nikoli zares izrisana.

V preteklih nekaj dneh (približno v tednu dni) sem imela tri taka srečanja z obrazi imen. Vsakič je bilo zanimivo in vsakič se podoba iz glave niti najmanj ni skladala z videnim. Tako kot v večini primerov pred tem in tako kot verjetno tudi v večini primerov po tem. Imena, ki dobijo obraze, so vedno znova zanimiva.

torek, 21. februar 2012

Hit letošnje zime: touchscreen rokavice OX!

Preden se kdo ustraši, da se mi je odpeljalo, naj povem, da to ni nobena reklama. Sanja se mi ne, kje sem naletela na touchscreen rokavice, ker je bilo to že nekaj dni nazaj in od takrat me non stop odprt zavihek pridno opozarja, da sem hotela na to temo napisat eno objavo. Here it is ...

Touchscreen rokavice OX so super duper rokavice. Preberite sami:
Telefon zvoni, le stežka ga z okornimi rokavicami izvlečete iz žepa ali torbice, snamete rokavice da bi klic prevzeli, se v zadnjem hipu oglasite, potem pa se môra šele prične - mrzel veter ohromi vaše prste in naredi vaš pogovor vse prej kot prijeten. Z novostjo na slovenskem trgu, touchscreen rokavicami OX, lahko na te težave pozabite. Vaše roke bodo vselej zaščitene, z rokavicami pa boste brez vsakršnih naporov upravljali z vašo najljubšo napravo z zaslonom na dotik.
 

In, dragi moji, te super duper rokavice lahko kupite samo še nekaj ur po totalno ugodni ceni 25 €. Nikar ne čakajte in ne zamudite te posebne ponudbe, ker če jo zamudite, boste za super duper rokavice odšteli vrtoglavih 41,5 €! Tako prihranite 16,5 €! Samo še nekaj ur! (Če pa slučajno zamudite, pa potem števec itak že spet začne odštevati pri 24 urah. In tako je že nekaj dni, ampak očitno mislijo, da tega nihče ne ve.)

No, jaz bom prihranila vseh 41,5 €, ker pač nimam telefona z zaslonom na dotik. In tudi če bi ga imela, teh rokavic ne bi kupila. Pa ne samo zato, ker ne maram rokavic, ampak predvsem zato, ker se mi zdijo te rokavice ena navadna bedarija. Imamo telefone z zaslonom na dotik, torej rabimo rokavice, ki bodo narejene posebej za take telefone! Navadne rokavice seveda niso niti najmanj dobre. Ok, verjamem, da s smučarskimi rokavicami malo težko pipkaš po takem telefonu, ampak s kakšnimi navadnimi tankimi rokavicami bi še šlo. Zakaj torej posebne, nekajkrat dražje super duper rokavice? Bedarija.

Ob tem se spomnim tudi na nordijsko hojo ozorima na palice za nordijsko hojo. Ne, dragi moji, navadne pohodne palice pa res niso dovolj. In da si ne bi slučajno upali uporabiti smučarskih! Z njimi pač ne boste dosegli želenega učinka. Palice morajo biti prav posebne, prav posebno narejene za nordijsko hojo, pri izdelavi pa je uporabljena neka tehnologija s fensi imenom, da se sliši čim bolj prepričljivo. In samo take palice so dobre za nordijsko hojo.

Kot so samo touchscreen rokavice OX dobre za telefone z zaslonom na dotik, zato ne odlašajte in jih kupite. Super akcija samo še nekaj ur!

(Verjetno je bolje, da grem spat, drugače bo kdo še res mislil, da sem začela delat reklamo in se samo delam, da se mi super duper rokavice OX zdijo bedarija.)

petek, 17. februar 2012

Moja (ne)povprečnost

Pravijo, da povprečen človek zaspi v sedmih minutah. In ko takole razmišljam o tem, ugotovim, da sploh ne vem, kdaj je meni nazadnje dejansko uspelo zaspati v sedmih minutah ali manj. Pri meni je to cel projekt ... Najprej je treba najti ustrezen položaj za spanje in že samo to včasih pobere vseh teh sedem minut. Ko končno najdem ustrezen položaj, pa bog ne daj, da me prime lulat (moj mehur mora biti namreč pred spanjem prazen. totalno prazen), ker se potem lahko ves postopek ponovi. 

Ne, pri meni v sedmih minutah pač ne gre, pa če sem še tako zaspana in utrujena. Sprašujem se samo, ali me to, da ne morem zaspati v sedmih minutah dela pod- ali nadpovprečno? Glede na to, da je moja minutaža nad povprečjem nadpovprečno? Ali podpovprečno ravno zato, ker rabim več časa in je nadpovprečno v bistvu tisto, kar je manj kot sedem minut?

Bolje, da ne razmišljam, ampak grem poiskusit zaspat v sedmih minutah. Mogoče pa danes le uspe.

četrtek, 16. februar 2012

Ko se v sanjah združi milijon stvari, ...

... nastane ena grozna zmešnjava, ki se takole, nekaj ur kasneje, zdi totalno smešna in nesmiselna ...

Znajdeš se na letališču, kamor te je pripeljal dragi, in čakaš na avtobus, ki te bo odpeljal do letala, s katerim boš z eno od svojih najboljših prijateljic odpotovala v Turčijo. Avtobusna postaja je točno taka, kot v vasi, kjer si živela velik del svojega življenja. Avtobus zaradi snega močno zamuja, ampak vseeno pride še pravočasno. Ko sediš na letališču in čakaš na avion, ugotoviš, da si doma (ali pa mogoče pri dragem v avtu?) pozabila kufer, ampak se zaradi tega ne sekiraš. Boš že nekako. 
Medtem ko razmišljaš o kufru, prisede k tebi ena od novinark in ti da prazno nakupovalno vrečo (?!), na notranji strani katere je listek od enega drugega novinarja, ki ni bil zadovoljen z eno lekturo in ti na listku pojasnjuje, da tista noga ne bi smela biti samo ena noga, ampak bi morali biti dve, ker sta pač obe dišali in ne samo ena (?!). No, ko letalo končno pride, se zaveš, da nisi bila še nikoli na letalu in nimaš pojma, kako vse skupaj poteka. Preden vstopiš, ti prijateljica pove, da je dobila nujen telefonski klic in ne more iti s tabo oziroma pride za tabo v Turčijo z avtobusom (?!). Malo si zbegana, ker ne veš, kako se boš znašla sama. No, na tvojo srečo se pojavi prijatelj, njen bivši fant, ki ga prosiš, naj na letalu sedi zraven tebe, da ti bo vsaj kaj jasno (čeprav ne verjamem, da je let z letalom taka zadeva, pri kateri bi ti moralo biti ne vem kaj jasno).  Vprašaš ga še, kaj vse sploh lahko neseš s sabo na letalo, saj imaš v torbi hudiča in pol. No, usede se zraven tebe in ko je letalo že v zraku (česar sploh nisi dojela), ugotoviš, da imaš prižgan telefon. Nekje tam zadaj v glavi se ti lesketa neka informacija, ki pravi, da mora biti telefon med letom ugasnjen oziroma v "flight mode" ali nekaj podobnega. Ups. To pač urediš.
Nekje na sredini poti ima letalo pavzo. Ne, ni se treba na letališču presesti na drug avion, ampak ima avion res samo postanek. S tem kolegom in še nekimi ljudmi, ki jih očitno poznaš, greš v nek lokal in si naročiš juho. Gobovo juho. Čakaš tisto juho, a je ne dočakaš, ker prej zazvoni budilka na tvojem telefonu in se zbudiš.

In seveda ti ni nič jasno. Še zdaj, ko tole pišeš, ti ni. Ja, v sanjah se včasih povežejo take stvari in nastanejo take bizarnosti, da se vsemu skupaj lahko samo smejiš. In če imaš srečo, se tega nekaj ur kasneje še spomniš. Jaz je ponavadi nimam.

sobota, 4. februar 2012

Kako daleč iti?

Na začetku je želja in res hočeš, da bi se vse izšlo znotraj nje. Velikokrat pa se zgodi, da se ne izdie in takrat se moraš sprijazniti s tem, da bo treba sprejeti kompromis. To pa je seveda lažje reči kot storiti. Sploh če je kompromis večji, kot pričakuješ.

Zadnjih nekaj dni se tako sprašujem, kako daleč je človek pripravljen iti, da bi dobil točno tisto, kar si želi. Ja, odvisno od človeka, vem. Naj torej malo spremenim vprašanje ... Kako daleč sem pripravljena iti jaz oziroma kako daleč sva pripravljena iti midva? Čez vse? Čez nič? Čez nekaj vmes? Kje je sploh meja? Kje je tista točka, ko rečeš "do tu grem in niti milimeter naprej"? Kako določiti to točko?

Trenutno še nisem našla odgovora na to vprašanje, čeprav me močno vleče v eno smer. Tja me vleče, ker vem, da je to res tisto, kar si želim oziroma kar si želiva oba. Že od prvega trenutka, ko sva v sredo odprla vrata avta in stopila ven. In z vsako minuto, ki sva jo preživela tam, se je to potrdilo še bolj. Če ne bi bila tako zelo prepričana, da je to res to, ne bi niti razmišljala in bi ponudbi brez razmisleka rekla "hvala, ampak ne hvala". Tako pa bo verjetno na koncu ja ... 

petek, 3. februar 2012

Ojoj, mraz bo. In snežilo bo! Reši se, kdor se more!

Gledam 24 ur in ne vem, ali se zajebavajo ali mislijo totalno resno. Razumem, da poudarjajo, da bo burja noro pihala in da na to opozorijo. Nič narobe s tem. Potem pa začnejo razlagati, da bo mraz. Da bo zjutraj tudi do -20 stopinj. Pa ne samo to, tudi sneg bo padal!!! Ojoj, le kaj se dogaja, od kdaj pa pri nas še pada sneg? 

Razumela bi, če bi to tako senzacionalistično in vneto poročali sredi avgusta, vsi zaviti v šale in oblečeni v puhovke za v Sibirijo. Ampak, ljudje božji, ZIMA JE! 3. februarja smo. Pa menda ja ne mislite, da bi moralo biti zunaj 35 stopinj?! Ja, tudi mene zebe, tudi meni gre veter totalno na živce in me začne boleti glava, ko samo pomislim, da bo treba dvigniti svojo rit iz postelje in iti ven, na veter, ki ga slišim skozi zaprta okna in še skozi čepke za ušesa bi ga, če bi jih imela. Ampak razumem, da je zima. In še vedno sem med tistimi, ki zagovarjajo mrzle zime.

Razvadili smo se, to je. December je bil depresiven. Januar sicer ni bil, vendar še vedno (tam nekje do zadnjega tedna) ni bil nič kaj preveč zimski. Lanska zima ni bila ravno topla. Pa se nis(m)o tako pritoževali kot letos. Pa zime na Gorenjskem, tam nekje v srednji šoli, ko sem imela Ljubljano še za ogromnega bavbava in na noben način nisem hotela tja sem. Ja, tudi po -20 je bilo kdaj. Pa mogoče še kakšno stopinjo manj. Ja, pa tudi sneg smo imeli. Veliko njega. Pa na 24 ur nikoli niso tako senzacionalistično poročali o tem.

Kam smo prišli ...